Cerkveno uničevanje družine

Kot pišejo v spletni Družini, je papež Benedikt 16 v svojem pismu ob letošnjem svetovnem srečanju katoliških družin v Milanu med 30. majem in 3. junijem zapisal, da je svet dela v današnji družbi preveč usmerjen v tekmovalnost in dobiček, kar prispeva k temu, »da se družina in skupnost izgubljata«. Sveti oče je izrazil zahtevo, naj si Cerkev in politika še močneje prizadevata, da bi »ljudje lahko usklajevali delo in čas, ki ga preživijo z družino, in da bi skupni čas resnično postal praznovanje, še posebej ob nedeljah, ko je dan namenjen družini, skupnosti in solidarnosti«.

Glede na zgodovino katoliške cerkve in njeno sedanje početje je resnično neverjetna nesramnost in v nebo kričeče sprenevedanje, ko kak katoliški klerik spregovori o čemerkoli, še posebej o tako občutljivi zadevi kot je družina. Dodano vrednost katoliški lažnivi greznici vsekakor predstavlja javno govoričenje samega vrhovnega vodje rimskega kulta in svetovnega katoliškega imperija, papeža, saj med drugim njegov ideološki vatikanski mlin ne bi niti v sanjah priznal in podpisal konvencije o otrokovih pravicah – kar je storila večina drugih držav, tudi vazali vatikanskega kolonialnega imperija, kot je recimo Slovenija. Sicer nam o spolnosti, otrocih, družini – pa tudi o številnih drugih zadevah – pamet solijo tudi drugi kleriki, ne samo katoliški. Toda ko o družini govorijo recimo poročeni luteranski pastorji, pravoslavni popje ali islamski muftiji, je to nekako že v izhodišču verodostojnejše od besedičenja celibaterskih katoliških farjev, ki v skladu s samooklicano prepovedjo družinskega življenja in spolnosti, ne bi smeli imeti o zadevi niti najmanjšega pojma.

Stoletja trajajoč kleriški pokrov nad moralno usmrajenostjo katoliške civilizacije, civilizacije, ki je preko vojaško-misijonarskih kolonialnih pohodov zastrupila večino planeta, je vsekakor pomagal dvigniti tudi veteran med ameriškimi raziskovalnimi novinarji Joe Rigert. Z vprašanjem spolnih zlorab v cerkvi in posledično uničenimi družinami se je začel ukvarjati zelo zgodaj, ko so začeli v javnost prihajati prvi podatki o pedofilskem dogajanju v bostonski nadškofiji. Raziskovanje je razširil tudi izven ZDA, predvsem na Irsko. Tako je nastala knjiga »Irish Tragedy«, njen prevod v slovenščino ima naslov »Zlorabe, molk in laži: spolno nasilje v irski katoliški cerkvi«. Po mojem razumetju razdiralnega vpliva katoliške ideologije na družino in spolnost so sledeči citati iz knjige zelo ilustrativni:

»Fizično nasilje nad otroki je bilo v katoliški kulturi še včeraj nekaj povsem običajnega in za večino odraslih sprejemljivega – ne le v cerkvi in župnišču, tudi v katoliški šoli in družini. Na zidu razpelo, v kotu palica, nad otrokom pa težka roka očeta, učitelja ali kaplana – to so prizori, ki se niso spremenili dolga stoletja, in v takšnem okolju so odraščale in še odraščajo vedno nove generacije nesamozavestnih in čustveno pohabljenih nasilnežev, ki si svoje žrtve iščejo med šibkejšimi. Od fizičnega nasilja do spolnih zlorab in uničenih družin pa je samo majhen korak.

Vse več je tudi dokazov, da na pogostost spolnih zlorab močno vpliva kultura stigmatizacije, grešne zaznamovanosti spolnosti. To je kultura, ki jo je rimskokatoliška cerkev pred stoletji, tudi zaradi nemoči, da bi zajezila razvrat v župniščih ter na škofovskih in papeških dvorih, zaobjela v enem od svojih temeljnih notranjih pravil – v celibatu. Neločljivi del cerkvene kulture celibata so dvoličnost, sprenevedanje in molk, ki spremljajo spolno življenje katoliških duhovnikov, škofov in kardinalov, o čemer se je avtor zgoraj omenjene knjige prepričal ob svojem obisku v Rimu. Medtem ko duhovniki pridigajo o družinskih vrednotah in obsojajo ne le homoseksualnost, temveč tudi povsem normalno spolno življenje mladih parov, sega spolni razvrat tudi danes v sam vrh rimskokatoliške cerkve

Thomas P. Doyle, Richard Sipe in Patrick J. Wall v knjigi »Sex, Priests and Secret Codes«:

»Mnogi ljudje, vključno s katoliki, so v zadnjem času pretreseni, ko spoznavajo, kako razširjeno je nespodobno vedenje duhovnikov. Toda spolne zlorabe v cerkvi niso nov pojav. Posiljevanje in zlorabljanje otrok je vklesano v zgodovino duhovništva

Sedaj je bolj razumljivo, zakaj vlačuga babilonska (to je cerkev, po Fernandu Valleju) ni podpisala konvencije o otrokovih pravicah in zakaj vatikanska kurija molči o razkritju v angleškem tisku glede tajne okrožnice sedanjega papeža Benedikta, ko je bil še prefekt kongregacije za nauk vere – po domače, ko je bil veliki inkvizitor – o nujnem skrivanju kleriških pedofilov. Tudi zaradi tega je papež kazensko ovaden na mednarodnem sodišču v Haagu – več o tem si lahko preberemo v brošuri »Afera papež«.

Glede odnosa cerkve do družine, spolnosti in žensk piše teologinja Uta Ranke-Heinemann v svoji knjigi »Katoliška cerkev in spolnost«:

»Tomaž Akvinski (+1274) je dejal: »Žena je samo pomoč pri ploditvi in koristna v gospodinjstvu, za moževo duhovno življenje je brez pomena. Z otroki ji je dana tudi kuhinja, cerkev pa se po cerkvenih očetih razume sama po sebi.« To stališče je živo še danes. Primarna teološka misel o ženski je pri katoliški hierarhiji še vedno ta, da sodi žena k otrokom in k štedilniku.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«.

V samem jedru diskriminacije žensk v Cerkvi je ideja, da so ženske pred svetim nekaj nečistega. Klement Aleksandrijski (+215) piše: pri ženski »mora že zavest o njenem lastnem bistvu izzvati občutek sramu«.

Teolog Albertus Magnus je bil velik sovražnik žensk. Takole je trdil: »Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva.«

Zaradi »defektnega razuma«, na kakršnega razen pri ženskah naletimo »tudi pri otrocih in duševnih bolnikih«, ženska po mnenju Tomaža Akvinskega tudi ne more biti priča pri podpisovanju oporoke. Tudi otroci morajo upoštevati izbornejšo očetovo kakovost: »Očeta je treba bolj ljubiti kot mater, saj je oče aktivni, mati pa pasivni ploditveni princip.«

Tomaž Akvinski tudi pravi, da je žena kot nepopolno bitje, v razvojni stopnji nekje na ravni otroka, otroke sicer sposobna rojevati, ne pa tudi vzgajati. Duhovno jih lahko vzgoji samo oče, saj je on duhovna glava družine.

Cerkveni oče Hieronim je dejal, da »ženska preneha biti ženska« in jo lahko imenujemo »moški«, »če se odloči, da bo namesto svetu služila Kristusu«.

Če se celovito ozremo na represijo proti ženskam, na njihovo zatiranje, diskriminacijo in sataniziranje, potem se nam celotna cerkvena zgodovina pokaže kot ena sama dolga veriga samovoljne vladavine omejenih moških nad ženskami. In ta samovoljna oblast se tudi danes nemoteno nadaljuje

V luči gornjih razmišljanj, tako cerkvenih »očetov« in klerikov kot njihovih kritikov, o katoliškem odnosu do otrok, žensk in družine je jasno, da je papeško leporečje v pismu ob letošnjem srečanju katoliških družin v Milanu med drugim samo še en manever v nizu neskončnih zamegljevanj in prikrivanj dejanske, dokazljive kleriške ljudomrznosti. Ekstremne ljudomrznosti, ki je ni podobne v nobenem danes poznanem verskem, ideološkem ali političnem sistemu, ljudomrznosti konec koncev tudi do pripadnikov lastne kleriške hierarhije, saj drugače vrh vatikanske kolonialne hobotnice ne bi nikoli sprejel nekaj tako protinaravnega kot je celibat in zatrtje naravne sproščenosti telesa, ki se je kot rakaste bule iz kleriških vrst razširil na celotno zahodno civilizacijo. Posledice kljub razkroju katoliškega vpliva na naše vsakdanje življenje čutimo še dandanes.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark

Poročilo iz tiskovne konference:

Neupravičeni cerkveni napadi na koalicijo

Ljubljana, 19. april 2012 – Na današnji tiskovni konferenci Koalicije za ločitev države in cerkve sta sodelovala člana koalicije Herman Graber in Vlado Began. Tema tiskovne konference je bila »Neupravičeni cerkveni napadi na koalicijo«. Katoliška cerkev je namreč že večkrat v javnosti očitala koaliciji, da s svojimi stališči neti nestrpnost in spodkopava demokratične temelje.

Ker so cerkveni očitki koaliciji neupravičeni in neutemeljeni, so bili na današnji tiskovni konferenci podani odgovori nanje.

Herman Graber je uvodoma povedal, da se moramo državljani sami boriti za spoštovanje pravne države. V ta namen smo se združili verni, neverni, Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve in drugi v t. i. koaliciji za ločitev države in cerkve, ker se država/politika presenetljivo, nerazumno servilno obnaša še posebej do katoliške cerkve. Popolnoma ji popušča, ob predčasnih volitvah ni bilo slišati nobene kritične besede o cerkvi, kaj šele, da bi katera stranka v svoj program vključila izenačitev RKC in drugih verskih skupnosti z vsemi gospodarskimi subjekti v državi, kar RKC med drugim tudi je (samo uvedba davka na njene verske storitve, kot so pogrebi, maše za pokojne, izrecno pa nabirke, ki se po raznih ocenah letno zbirajo v sto milijonih letno ,..) Še huje, cerkev dobiva – poleg ogromnega bogastva, ki ga je pridobila na sporne načine in ponovno z denacionalizacijo – še dodatna javna sredstva, letno najmanj 20 milijonov. To v koaliciji skupaj z 28 000 državljani, ki so že podpisali Peticijo o prenehanju financiranja RKC iz proračuna/ov štejemo za protiustavno, malodane koruptivno početje. Ob vsem tem pa je država v izjemnih finančnih škripcih. Za primerjavo teže, za cerkev seveda še premajhne, bagatelne: Vlada in parlament predlagata ukinitev Državnega sveta, s čimer bi letno prihranili 2 milijona in zato nameravata spreminjati celo ustavo! RKC z desetkrat višjimi »stroški« pa niti ene same omembe, da bi jo ali bodo ukinili. In to je temeljna akcija Koalicije za ločitev države in cerkve, namreč zahteva za prenehanje financiranja RKC!. Vse ostale navedbe, so najmanj manipulacija, izmišljotina, kot bomo v nadaljevanju navedli.

Vlado Began je predstavil cerkvene trditve in podal odgovore koalicije nanje. Za podlago je vzel cerkveni tekst z naslovom Ločitev med državo in Katoliško Cerkvijo ter njeno financiranje, ki je dosegljiv na spletnem naslovu http://katoliska-cerkev.si/locitev-med-drzavo-in-verskimi-skupnostmi-ter-njihovo-financiranje. Tekst nosi datum 14.3.2012. Began ni odgovarjal samo na cerkvene očitke koaliciji, temveč je komentiral tudi druge navedbe, ki se nahajajo v cerkvenem tekstu.

Odgovori koalicije na cerkvene očitke

Katoliška cerkev pravi: Stališča Koalicije za ločitev Cerkve in države so v nasprotju z ugotovitvami ustavnega sodišča.

Koalicija odgovarja: Katoliška cerkev ne dojema, da državljanom in civilni družbi ni potrebno sprejeti mnenj ustavnega sodišča in da ima lahko drugačen pogled na neko vprašanje, kot ga ima sodišče. Gre za izraz svobode izražanja iz 39. člena ustave. Očitno katoliška cerkev ne priznava slovenske ustave in pravice do svobodnega izražanja, če gre za stališča, ki cerkvi niso všeč. To je pač v skladu s cerkveno doktrino, da ne sledi slovenski ustavi, če je ta v nasprotju z nauki evangelija ali nravnega reda. (Katekizem katoliške cerkve (KKC), št. 2242)

Sicer je potrebno povedati, da cerkev niti ne pozna imena koalicije. Gre za Koalicijo za ločitev države in cerkve in ne za Koalicijo za ločitev Cerkve in države, kot to piše cerkev. Če katoliška cerkev ne pozna niti tako enostavne zadeve, kot je ime koalicije, se postavi vprašanje, koliko so lahko njene navedbe in trditve sploh verodostojne?

Katoliška cerkev pravi: Stališča koalicije pozivajo k izločitvi Katoliške Cerkve kot verske skupnosti iz javnega življenja.

Koalicija odgovarja: Te cerkvene navedbe ne držijo. Koalicija za ločitev države in cerkve se v skladu z ustavno zagotovljeno pravico do peticije in svobode izražanja zavzema za to, da se odpravi državno financiranje katoliške cerkve, in posledično seveda ostalih verskih skupnosti. Ne glede na to, kako kdo tolmači načelo ločitve države in cerkve, je to v skladu s slovensko ustavo. Ker pa cerkev vedno bolj postaja strah, da bi izgubila državna sredstva, katerim se očitno noče odreči, kljub vsemu bogastvu ki ga poseduje, takšno akcijo označi kot poziv k izločitvi cerkve iz javnega življenja in podobno. Katoliška cerkev zavaja tudi s pojmom javno. Koalicija ne nasprotuje udeležbi cerkve v javnem življenju, to je v medijih, raznih prireditvah …, vsekakor pa nasprotuje temu, da bi sodelovala v »državnem življenju«, to je, da bi bila del državnega sektorja, kot je npr. sedaj v določenih primerih: Teološka fakulteta, vojaški kurati, blagoslovi državnih objektov, verouk v javnih šolskih prostorih, sklepanje meddržavnih pogodb … To je namreč v nasprotju z načelom ločitve in njene trditve, da je civilna družba. Potrebno je torej ločiti javno od državnega.

Katoliška cerkev pravi: Stališča koalicije pozivajo k onemogočanju izvrševanja individualno in kolektivno zagotovljene ustavne pravice do verske svobode in rušijo enakopravnost med organizacijami civilne družbe.

Koalicija odgovarja: Kako zbiranje podpisov za odpravo državnega financiranja katoliške cerkve poziva k onemogočanju izvrševanja individualno in kolektivno zagotovljene ustavne pravice do verske svobode, ve in »vidi« samo cerkev. Kot da je molitev nekega posameznega vernika ali maša v cerkvi odvisna od zbiranja podpisov za odpravo državnega financiranja cerkve. Zares čudno. Cerkvena izmišljotina.

Katoliška cerkev pravi: Stališča koalicije rušijo enakopravnost med organizacijami civilne družbe. Katoliška cerkev kot verska skupnost je sestavni del civilne družbe, od države bi morala biti ločena tudi celotna civilna družba.

Koalicija odgovarja: Katoliška cerkev ne more biti del civilne družbe. Civilna družba oz. njeni posamezni deli (društva, zavodi …) ne sklepajo mednarodnih pogodb in njihova matica ni tuja država. Civilna družba nima svoje vojske, kot jo ima Vatikan, del katerega je tudi cerkev v Sloveniji. Civilna družba nima svojih kuratov v slovenski vojski, kot jih ima Vatikan, nima svoje banke, ni bajno bogata. Institucije civilne družbe niso ustanovljene po predpisih tuje države, temveč Slovenije, kar pa ni slučaj pri katoliški cerkvi, saj so deli cerkve v Sloveniji ustanovljeni po tujem pravu (kanonskem) in ne slovenskem. To jasno izhaja iz vatikanskega sporazuma. Zato ni jasno, kako stališča koalicije rušijo enakopravnost med organizacijami civilne družbe, če cerkev ni del te civilne družbe.

Ni pa potrebno, da bi bila od države ločena tudi civilna družba, saj takšne »ločitve« ustava ne zahteva oz. predpisuje, kot je to primer pri verskih skupnostih.

Katoliška cerkev pravi: Stališča koalicije ocenjujemo kot netenje nestrpnosti in spodkopavanje demokratičnih temeljev.

Koalicija odgovarja: Koalicija naj bi po trditvah cerkve s svojimi stališči netila nestrpnost in spodkopavala demokratične temelje. Če bi to držalo, bi že morali biti sproženi ustrezni državni postopki, kar pa nam ni znano. Če nekdo deluje v skladu z ustavo, v smislu svobode izražanja pa izreče nekaj kritičnih besed na račun cerkve in države, ki podpira mnoga neustavna dejanja cerkve, je to po cerkvi netenje nestrpnosti in spodkopavanje demokratičnih temeljev. Jasno, da to ne drži. Koalicija vse te cerkvene navedbe zavrača. Zato se postavlja vprašanje, ali niso cerkvene ocene o netenju nestrpnosti in spodkopavanju demokratičnih temeljev, izrečene z namenom, da se Koalicijo za ločitev države in cerkve očrni, jo v javnosti predstavi kot nevarno, kar je znak vernikom, tako laikom kot klerikom, da je potrebno koalicijo in njene pripadnike preganjati. Ali ima cerkev v svojih vrstah zopet inkvizitorje, ki jim je cerkev dodelila nalogo, da v javnosti hujskajo zoper drugače misleče in verujoče?

Koalicija torej ne neti nestrpnost in ne spodkopava temelje demokracije. Vprašanje pa je, ali te oznake ne držijo za katoliško cerkev? Kako sicer tolmačiti naslednji zapis, ki je del uradnega cerkvenega nauka: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (Strle Anton, Vera Cerkve, str. 203) Kako je to izgledalo v preteklosti, je znano: milijoni in milijoni mrtvih.

V bibliji med drugim piše: · Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15) · Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) · Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11) · Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

To je samo nekaj od množice zelo sovražnih in zločinskih citatov iz vaše biblije, ki jo ljudem predstavljate celo kot božjo besedo. Ali ni Bog rekel: »Ne ubijaj!«? Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner je rekel, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20. stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Die beleidigte Kirche«, str. 42) To o nestrpnosti in spodkopavanju demokratičnih temeljev družbe s strani cerkve pove vse. Jasno je, da to kar cerkev pripisuje koaliciji, dela že stoletja sama.

Zato so ocene nekaterih, da je cerkev veliko breme za moderno družbo, zelo mile v primerjavi s tem, kar je rekel zgodovinar Deschner.

Odgovori koalicije na druge navedbe katoliške cerkve

Katoliška cerkev pravi: Finančna pomoč države cerkvenopravnim osebam je v skladu z Ustavo RS, zakoni in ustavno presojo Zakona o verski svobodi.

Koalicija odgovarja: Cerkev torej pravi, da je finančna pomoč države cerkvenopravnim osebam v skladu z Ustavo RS, zakoni in ustavno presojo Zakona o verski svobodi. Iz omenjenega bi izhajalo, da je vsaka državna finančna pomoč cerkvi oz. njenim cerkvenopravnim osebam v skladu z ustavo. To ne drži. Iz točke 130 odločbe Ustavnega sodišča z dne 15.4.2010, št. U-I-92/07-23 izhaja, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz 41. člena ustave, vendar to ne pomeni, da je takšno financiranje, če obstaja, samo po sebi ustavno nedopustno. Država, tako ustavno sodišče, sme zagotavljati gmotno podporo, če to ne nasprotuje načelu o ločenosti države in verskih skupnosti in sicer zlasti iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski nevtralnosti države. Ustavno sodišče torej veže državno financiranje cerkve na določne pogoje, predvsem mora biti država pri takšnem financiranju versko nevtralna.

Če država financira (gmotno pomaga) cerkvi, nikakor ni versko nevtralna!

Iz predpisov katoliške cerkve jasno izhaja, da je širjenje in obramba vere bistvena in stalna dolžnost vseh vernikov, tako laikov kot klerikov, in seveda vseh cerkvenopravnih oseb.

Da je temu tako, izhaja iz Katekizma katoliške cerkve (št. 899 in naslednji): · »Poučevati koga z namenom, da bi ga privedli k veri, je naloga vsakega pridigarja in celo vsakega verujočega.« · »Svojo preroško poslanstvo izvršujejo laiki tudi z evangelizacijo, to je z ‘oznanjevanjem Kristusove blagovesti s pričevanjem življenja in besede.’ …« · »Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; …«

in

Zakonika cerkvenega prava: · »Vsi verniki imajo dolžnost in pravico prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje.« (kanon 211) · »Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu.« (kanon 781)

Vsa cerkvena dejavnost je torej usmerjena v širjenje vere (evangelizacija, misijoni …). Da lahko cerkev širi vero, mora imeti sredstva. Ogromno ima svojih, nekaj jih dobi od drugod in npr. od države. Ne glede na to, od kod izvirajo sredstva, jih je cerkev dolžna nameniti za širjenje vere, saj je to, kot že navedeno, njena bistvena dolžnost.

Če država financira oz. gmotno pomaga cerkvi (in njenim organizacijam), le-ta tako ali drugače uporabi državna sredstva za širjenje svoje vere. Tudi z državnimi sredstvi se torej tudi širi katoliška vera, kar pomeni, da ta sredstva niso versko nevtralna. Zato tudi država ni več versko nevtralna, saj se z njenimi sredstvi širi katoliška vera, izvršuje se torej verska dejavnost. To pa je v nasprotju z že omenjenim stališčem ustavnega sodišča, da gmotna podpora cerkvi ne sme nasprotovati verski nevtralnosti države.

Država torej s svojimi sredstvi, ki jih plasira v cerkev in njene organizacije, pomaga pri širjenju vere, kar je bistvo cerkve. To velja tudi za področje socialne države, kjer bi lahko država po mnenju ustavnega sodišča gmotno pomagala cerkvi. Namreč tudi karitas je ustanovljen za širjenje in obrambo vere in je dobrodelnost samo drugotnega pomena. Karitas s sredstvi države tako ali drugače širi katoliško vero. Enako velja tudi za področje cerkvenega izobraževanja. Tudi na tem področju cerkev preko svojih šol (osnovna šola, gimnazije, teološka fakulteta) širi katoliško vero. To dela tako preko vodstva, kot tudi preko učiteljev, pri čemer je jasno, da so vse ključne pozicije v rokah »preverjenih katolikov«, ki imajo dolžnost, da vedno in povsod širijo vero. Ali pri tem cerkveno šolstvo izvaja javne programe, sploh ni pomembno, saj morajo katoliki tudi preko teh programov širiti vero. Ali oni to počnejo ali ne, ni bistveno, bistveno je, da je to njihova dolžnost.

Da je ustavno sodišče dopustilo gmotno podporo na področju socialne države, je po našem mnenju mogoče pripisati temu, da pač ne pozna dobro cerkvenih predpisov in njenega nauka ter ni dojelo, da se tudi preko karitasa … širi vera. Mogoče pa je še kakšen drug razlog, ki pa nam ni znan.

Tudi če cerkev pridobiva državna sredstva preko javnih razpisov, to ne spremeni dejstva, da bo ta denar pretežno ali v celoti uporabila za širjenje vere, vsi davkoplačevalci pa moramo pri tem nepravično, pod državno in cerkveno prisilo pomagati. V nasprotju s sodobnimi standardi, mislimo na pomoč civilni družbi, ki veljajo v 21. stoletju. Cerkev pa ni civilna družba, temveč specifična državno organizirana tvorba.

Katoliška cerkev pravi: Načelo ločitve ni sporno in ga Cerkev sprejema.

Koalicija odgovarja: Kaj je ločitev države in cerkve, je za cerkev že pred 2000 leti definiral Jezus iz Nazareta. Rekel je namreč, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. S tem je katoliški cerkvi jasno povedal, da naj gradi duhovno (notranje) kraljestvo preko uresničevanja desetih Božjih zapovedi in Govora na gori, ki vsebujeta visoka etična pravila za mirno in bogato življenje na Zemlji. Pri življenju po teh načelih se v cerkvi sploh ne more pojaviti problem ločitve države in cerkve, še posebej ne, ker je Jezus tudi rekel: »dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega«. Jezus je tudi rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho, kot bogataš v nebesa in »prodaj vse in mi sledi.« Jezus je bil tesar in ni živel na račun države in drugih. Tudi to so impulzi cerkvi, ki dodatno definirajo ločitev države in cerkve. Ker pa katoliška cerkev ne sledi Jezusu, pač stalno prihaja do zapletov v zvezi s tem. Trditev, da katoliška cerkev sprejema načelo ločitve velja torej samo navidezno. V praksi si cerkev prizadeva, da se to načelo odstrani, saj želi biti država v državi oz. nad državo.

Katoliška cerkev pravi: Glede vprašanja financiranja poudarjamo, da država ne financira niti Katoliške Cerkve niti drugih Cerkva in verskih skupnosti, pač pa omenjenim subjektom zaradi njihove splošne koristnosti lahko finančno pomaga.

Koalicija odgovarja: Gre za igro besed, s katero želi cerkev prikriti bistvo stvari, to pa je, da dobiva davkoplačevalski denar za svojo dejavnost. In ta dejavnost je lahko samo verska, kajti gre za versko skupnost.

Cerkev pravi, da je splošno koristna. Ali je lahko splošno koristna, če: · ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji (KKC, št. 2242) · »prisilno« krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok (ZCP, kanon 687: »Starši so dolžni poskrbeti, da bodo otroci krščeni v prvih tednih …« ali »Kdor trdi) · ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo · ne priznava slovenske ustave, saj podpira smrtno kazen (KKC, št. 2266 in 2267), ki je v Sloveniji po ustavi ni · ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna, predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, ženske, ki so jih razglasili za čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov in podobno) ·  diskreditira ženske in jih ne smatra enakim moškim, saj trdi: ◦ ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost (Johannes Chrysostomos, 349-407, grški cerkveni učitelj) ◦ ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem (Cerkveni oče Avguštin, 354-430 – Avguštin velja za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev) ◦ bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj 1225-1275) ◦ žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga (Ambrozij, cerkveni učitelj, 339-397) ◦ ali je tudi Jezus iz Nazareta rekel, da je ženska „ustvarjena kot pomočnica človeku“, kot je to dne 15.7.2001 v katoliškem tedniku Družina zapisal župnik Pacek?

Ali je lahko cerkev splošno koristna? Za nas vsekakor ne, pa še za mnoge druge tudi ne.

Katoliška cerkev pravi: Verniki plačujejo davke, davke prav tako plačujejo cerkvenopravne osebe, zato je zaradi enakega obravnavanja potrebno imeti do vseh enake kriterije.

Koalicija odgovarja: Ni nam znan noben zakon, ki določa, da verniki plačujejo davke. Ko nekdo kupi v trgovini kruh, plača DDV kot potrošnik oz. kupec in ne kot vernik ali ateist. Tudi dohodnine ne plačujejo verniki, temveč prebivalci oz. rezidenti Slovenije. Katoliški verniki ne plačujejo niti cerkvenega davka, ki bi ga uvedla sama cerkev. Zakaj ne? Na ta način bi lahko pokrili vse svoje potrebe, saj ima cerkev več kot milijon svojih članov. Enako velja za cerkvenopravne osebe. Ne plačujejo davkov kot cerkvenopravne osebe, temveč kot zavodi, društva …In čisto na koncu: Vsi plačujemo davke in samo verniki RKC in še nekaterih verskih skupnosti imajo privilegij, da za njihove verske potrebe plačujemo vsi davkoplačevalci. Gre torej za hudo manipulacijo klera: češ tudi verniki imajo pravico do koristi iz davkov, ne povedo pa, da imajo poleg svojih verskih tudi vse ostale pravice, izhajajoče iz davkov, tako kot vsi državljani. Nedopustno zavajanje!

Posnetek tiskovne konference:

http://www.za-misli.si/subkultura/310-tiskovna-konferenca-koalicije-za-locitev-drzave-in-cerkve

  • Share/Bookmark

Zaradi jemanja zdravil letno umre več kot sto tisoč ljudi!

Koliko nam lahko pomagajo farmacevtska zdravila pri zdravljenju bolezni? Kevin Trudeau, avtor knjige »Natural cures »they« do not want you to know about« (Naravna zdravila, za katere »oni« ne želijo, da jih poznate, op.a.) trdi, da ravno jemanje zdravil povzroča še dodatne bolezni, ki se lahko končajo tudi s smrtjo. V omenjeni knjigi je zbral ogromno šokantnih in grozljivih podrobnosti o delovanju farmacevtske in prehrambene industrije v povezavi s politiko. Avtorju so ponujali milijone dolarjev, da preneha širiti neprijetna dejstva o farmacevtski industriji, vendar je ostal neomajen v svojem poslanstvu.

»Ne obstaja niti eno farmacevtsko zdravilo, ki bi pozdravilo bolezen. To je dokazano dejstvo, ki ga je priznala tudi farmacevtska industrija. Vsa zdravila zgolj potiskajo simptome bolezni, in kar je najbolj pomembno, povzročajo nove  bolezni, česar se mnogi ljudje sploh ne zavedajo. Farmacevtska podjetja imajo samo en cilj: prodati čimveč zdravil,« pravi Trudeau, ki je bil prisoten na številnih sestankih farmacevtskih korporacij in poslušal direktorje teh podjetij. Eden od njih je rekel: »Briga me, kakšne poškodbe lahko naše zdravilo povzroči jetrom, važno mi je samo, da to zdravilo odobri Agencija za hrano in zdravila (FDA). Plačajte, kolikor je potrebno, najdite sposobne lobiste, samo da dobimo dovoljenje za prodajo tega zdravila. Čez pet let, ko bodo ugotovili, da zdravilo povzroča okvare jeter, ga bomo pač umaknili s tržišča. Ni pomembno, takrat bomo s tem zdravilom že zaslužili milijarde.« Trudeau poudarja: »Imejte v mislih, da farmacevtska industrija ne želi, da se ljudje pozdravijo. Če bi vsi ljudje na svetu bili zdravi, bi farmacevtska podjetja ostala brez posla.« V nadaljevanju objavljamo še nekaj zanimivih odlomkov iz knjige.

Jemanje farmacevtskih zdravil povzroča nove bolezni

Farmacevtska industrija se zaveda, da jemanje zdravil pomembno vpliva na razvoj številnih bolezni, kot na primer rak, diabetes, srčne bolezni in še mnoge druge. Zakaj ta industrija skriva to informacijo pred javnostjo? Predvsem zaradi profita od prodaje zdravil. Poglejmo ciklus: človek začne jemati zdravilo, da bi se znebil simptomov določene bolezni. Nekaj mesecev kasneje se mu pojavijo simptomi nove bolezni, toda to novo bolezen je izzvalo prvo zdravilo, ki ga je jemal. Sedaj oseba začne jemati novo zdravilo za to novo bolezen. Izgleda kot da zdravilo deluje. Stanje se človeku izboljša, simptomi izginejo. Toda nekaj mesecev kasneje se pri tej osebi pojavi kup zdravstvenih težav. Za nove zdravstvene probleme dobiva človek spet nova zdravila. Ali sedaj vidite, kako je to dobičkonosno za farmacevtsko industrijo, ki to dela namerno? To je šokantno. Industrija, ki zase trdi, da preprečuje in zdravi bolezni, pravzaprav povzroča še več novih bolezni. Ljudje, ki uživajo največ farmacevtskih zdravil, so najbolj bolni.

Četrti vzrok smrti v Ameriki je napačno zdravljenje ljudi

The Journal of the American Medical Association ocenjuje, da letno v Ameriki zaradi stranskih učinkov zdravil, ki jih je odobrila FDA, umre več kot 125 tisoč ljudi. Vsako leto umre zaradi jemanja aspirina dva tisoč ljudi, čeprav so ga jemali v priporočenih količinah.

Tretji ali četrti vzrok smrti v Ameriki je napačno zdravljenje ljudi, odgovorni pa so zdravniki, ki pacientom predpisujejo farmacevtska zdravila, napačne terapije ali na njih izvajajo nepotrebne kirurške operacije. Dr. James Walker, avtor knjige Holocaust American Style (Holokavst na ameriški način, op.a.): »Potrebno bi bilo podati obtožnico proti medicinskemu kartelu, na čelu katerega so FDA, Urad za zaščito potrošnikov, kot tudi proti ameriškemu Kongresu, ker dopuščajo, da letno umre več kot milijon ljudi.« Harvardski psihiater dr. Joseph Glen Mullen: »FDA poseduje informacije o zdravilih proti depresiji, ki pri uporabnikih, predvsem mladih, povečujejo težnjo po samomoru.« New York Times je objavil raziskavo o zdravilu Natrecor, ki povzroča okvaro ledvic. Associated Press je objavil raziskavo o zdravilu Avastin, ki lahko povzroči možgansko in srčno kap. Znanstvenik FDA je priznal, da je zdravilo Vioxx povzročilo smrt 150 tisoč ljudi. V članku New York Times razkrivajo, da več kot polovica odobrenih novih zdravil povzroča zelo hude stranske učinke, ki so jih objavili šele nekaj let po začetku prodaje teh zdravil. FDA je odobrila zdravilo Baycol, namenjen za zmanjšanje holesterola. Po nekaj mesecih so ga umaknili s tržišča, ker so zaradi njega 32 pacientom odpovedale ledvice. Zdravila za zmanjšanje holesterola dejansko lahko povzročijo srčno kap. To celo potrjujejo raziskave farmacevtske industrije. Ocenjujejo, da je zdravilo Celebrex ubilo več kot deset tisoč ljudi. Po podatkih Ameriškega medicinskega združenja je več kot milijon Američanov postalo delovno nesposobnih po uživanju farmacevtskih zdravil. In še in še…

Farmacevtska industrija vodi vojno proti naravnim zdravilom

Ali bi bila farmacevtska industrija srečna, če bi nekdo odkril naravno zdravilo, ki bi odpravilo diabetes do takšne mere, da pacientom ne bi bilo več potrebno jemati inzulina? Seveda ne. Ostali bi brez posla. Zanimivo je omeniti, da obstaja takšno zdravilo za diabetes. Osebi, ki ga je odkrila, je nek farmacevtski koncern ponudil več kot trideset milijonov dolarjev, da ga ne bi začela prodajati. Da bi zaščitila profit farmacevtske industrije, je FDA celo brez razprave v Kongresu uvedla zakon, ki se glasi: »Samo patentirano zdravilo lahko zdravi ali prepreči bolezen.« To je norost. Vsi vemo, da je to laž. Skorbut je posledica pomanjkanja vitamina C, pozdravi pa se lahko npr. z uživanjem agrumov. Toda, če bi rekli, da je pomaranča zdravilo za skorbut, bi v Ameriki lahko končali v zaporu zaradi prodaje zdravila brez dovoljenja FDA.

Efedra, naravni dodatek k prehrani, je FDA prepovedala, zato, da se lahko bolje prodaja efedrin, farmacevtska verzija izdelka. Neka oseba je prodajala naravna zdravila za zdravljenje aidsa. FDA jo je takoj tožila, vendar je  bil gospod na vrhovnem sodišču proglašen za nedolžnega, kajti dokazal je, da so njegove metode učinkovitejše od farmacevtskih zdravil. Avtor knjige je začel prodajati koralni kalcij kot dodatek k prehrani in mnogi ljudje so mu pisali, da jim je ta proizvod pomagal pri krepitvi zdravja. Truedau: »Ameriška agencija za zaščito potrošnika (FTA) mi je na začetku dovolila prodajo in predvajanje reklam, toda po nekaj mesecih so proti meni sprožili tožbo, ker naj ne bi imel dokazov, da koralni kalcij koristi zdravju ljudem. Zakaj so me tožili šele potem, ko se je proizvod uspešno prodajal?  Zakaj so čakali osemnajst mesecev? Če bi me zaustavili na samem začetku, ne bi od mene mogli izpuliti toliko denarja, ki sem ga ustvaril s prodajo. Ta agencija ne ščiti potrošnikov, temveč velike korporacije, proti katerim še niti enkrat ni sprožila tožbe.«

Dodatek avtorja članka: FDA je prepovedala tudi prodajo stevije, naravnega sladila. Te rastlinske substance se varno uporabljajo več sto let, so v skoraj polovici sladke hrane konzumirane na Japonskem, so kultivirane in intenzivno raziskane po celem svetu, imajo sposobnost preprečiti gnitje zob, zavirajo rast določenih bakterij, uravnavajo nivo krvnega sladkorja, zdravijo poškodbe in zmanjšujejo odvisnost od sladkarij. Za razliko od aspartama pri steviji ni nobenih poročil o stranskih učinkih in znanstvene raziskave dokazujejo njeno varnost. Stevija nikoli ni bila prikazovana kot povzročiteljica možganskih tumorjev ali kateregakoli od 92 stranskih učinkov, ki jih ima aspartam.

Vir: www.vegsource.com/davis/sweetners.htm

Dobičkonosno sodelovanje farmacevtske in prehrambene industrije

Prehrambena industrija v želji po večjem dobičku namerno vstavlja v hrano kemijske snovi, ki povzročajo lakoto, debelost in odvisnost od hrane. Mnoge snovi, ki jih dajejo v hrano, povzročajo depresivnost, kar je voda na mlin farmacevtski industriji, ki izdeluje zdravila proti depresiji. Zanimivo je, da nekatere aditive, ki povzročajo depresijo, izdelujejo ista farmacevtska podjetja, ki izdelujejo tudi zdravila proti depresijam.

Kako je mleko našlo pomembno mesto v piramidi zdrave prehrane?

Piramido zdrave prehrane si je izmislila, promovirala in sponzorirala mlekarska industrija v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in jo je potem uradno objavila tudi ameriška vlada. Takrat je mlečna industrija začela izobešati po ameriških šolah plakate s piramido zdrave prehrane z namenom vplivanja na otroke, da bi redno uživali mlečne proizvode. V tej piramidi ima mleko zelo pomembno mesto.

Damjan Likar

Vir: revija Aura

  • Share/Bookmark

V mesecu marcu imamo v zahodni civilizaciji kar dva praznika namenjena ženskam, 8. 3. je dan žena, 25. 3. pa materinski dan. Očitno so vsi ostali dnevi posvečeni moškim, saj nisem zasledil, da bi obstajal nek poseben dan moških, tudi očetovskega dneva še nisem praznoval. Od kod potreba po nekakšnem posebnem »slavljenju« enakopravnosti žensk? Ali se ta civilizacija ne razglaša za »krščansko«, kjer naj bi bili po nauku ustanovitelja in duhovnega vodje kristjanstva Jezusa Kristusa vsi enakopravni, tako ženske kot moški. Tudi moderni, sekularizirani, od verskih skupnosti ločeni Zahod ohranja ta dva praznika, ker očitno ženske še niso zares enakopravne, pa čeprav na bombah, ki jih Zahod meče na »nedemokratične« režime, z velikimi črkami piše nekaj o demokraciji, človekovih pravicah in svoboščinah.

Kje je ne samo po mojem prepričanju glavni vir sovražnosti do žensk in to ne samo v preteklosti, ampak tudi sedaj? Seveda kot pri večini drugih moralno iztirjenih zadevah tudi tu naletimo na rimskokatoliško cerkev in njene klone, predvsem evangeličansko-luteransko in pravoslavno cerkev. Verjetno bodo tu kleriki in njihovi pristaši zavpili, da oni pač častijo ženskost v podobi »Device Marije«, še državni praznik in dela prost dan 15. 8. v čast »Marijinega vnebovzetja« so izsilili, kaj bi še radi več.

Pa si malce poglejmo katoliško »čaščenje« žensk.

Teologinja Uta Ranke-Heinemann je v svoji knjigi »Katoliška cerkev in spolnost« objavila veliko zanimivih informacij, citiram:

Po mnenju Avguština mnogoženstvo ne nasprotuje redu stvarstva, pač pa mnogomoštvo. Kajti soproge so, tako meni, služabnice svojih mož. Noben suženj pa nima nikdar več gospodarjev, pač pa ima gospodar več sužnjev. Tako tudi nismo še slišali, da bi svete žene služile več živim soprogom, pač pa beremo, da so številne svete žene služile enemu soprogu… To ni zoper bistvo zakona.

V Kazenskem zakoniku cesarja Karla V. (iz leta 1532) je na primer člen 133 uporabo sredstev za preprečevanje zanositve – ta je Cerkev preklela kot sredstvo razvrata – kaznoval s smrtjo.

Papež Siricij je v 4. stoletju dejal: »Jezus si ne bi izvolil rojstva iz device, če bi mislil, da je njena vzdržnost tako šibka, da bi bilo lahko isto naročje, iz katerega je izšlo Gospodovo telo, da bi bila torej tista dvorana večnega kralja omadeževana z navzočnostjo moškega semena.« Rojevanje otrok je torej nevzdržnost, padec v slo, spočetje otroka, razen od Svetega Duha, pomeni nečistovanje, omadeževanost. Da to ni samo zasebno mnenje posameznega papeža, potrjuje katoliški dogmatik Michael Schmaus, ko pravi, da je Siricij s svojimi ugotovitvami izpričal »enoglasni nauk Cerkve«.

Papež Siricij je na razvoj celibata odločilno vplival s pismom španskemu škofu Himeriju iz Taragone (385), v katerem je označil kot crimen, torej kot zločin, ravnanje tistih duhovnikov, ki imajo po posvetitvi še vedno spolne odnose z zakonskimi družicami.

Ugledni pariški profesor teologije Johanennes Beleth (+okrog 1165) je prepovedal umrle nosečnice med pogrebno mašo položiti na mrtvaški oder v cerkvi, ker nerojeni otrok še ni bil krščen. Dalje so morali, preden so smeli nosečo žensko pokopati na posvečenem pokopališču, iz njenega trupla izrezati otroka in ga pokopati zunaj pokopališča. Prav ta prepoved kaže na razširjenost grozljivih posledic Avguštinovega nauka o izvirnem grehu.

Avguštin pripoveduje med neko pridigo svoji srenji naslednjo zgodbo: Neki otrok je umrl, ko je še obiskoval pouk za krst, kot katehumen pred krstom torej. V obupu zaradi njegovega večnega prekletstva je nesla mati otrokovo truplo k skrinji sv. Štefana. Obujen je bil od mrtvih samo za krst, nato pa je ponovno umrl, tokrat pomirjen, saj je ušel »drugi smrti«, peklu.

Tomaž Akvinski (+1274) je dejal: »Žena je samo pomoč pri ploditvi in koristna v gospodinjstvu, za moževo duhovno življenje je brez pomena. Z otroki ji je dana tudi kuhinja, cerkev pa se po cerkvenih očetih razume sama od sebe.« To stališče je živo še danes. Primarna teološka misel o ženski je pri katoliški hierarhiji še vedno ta, da sodi žena k otrokom in k štedilniku.

Katoliški celibat ima poganske korenine. Celibatistični predpisi glede čistosti izhajajo iz kamene dobe religiozne zavesti. Številni poganski duhovniki so se skopili, da se ne bi omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«.

Od leta 1139, ko je cerkev uradno uvedla celibat, so bile žene duhovnikov po krščanski terminologiji označene samo še kot »konkubine« ali »vlačuge«, kot jim pravi papež Aleksander (+1181), oz. »prešuštnice«, kot jih imenuje papež Inocenc III. (+1216).

Jezus ni imel samo dvanajstih učencev, temveč tudi številne učenke, med njimi dame iz visoke družbe, kot je bila Joana, žena enega od visokih Herodovih uradnikov. V Jezusovih časih je bilo na splošno tako: že če je ženska na ulici govorila z moškim, jo je lahko zaradi tega mož brez izplačila ženitvenega zneska (ki nekako ustreza naši odpravnini) pognal na cesto. Okrog Jezusa zbrane žene, njegove učenke, niso bile samo pasivne poslušalke. Bile so prve, ki so oznanile Jezusovo vstajenje. Jezusova nepristranskost do žensk je zbodla v oči celo njegove lastne učence. Pri vodnjaku je prosil neko Samarijanko, naj mu da piti, in čeprav so bili Judje s Samarijani v sovraštvu, se je z njo pogovarjal.

Za celibatistični odnos do žensk je odločilnega pomena Avguštinovo stališče. Njegovo negativno stališče do žensk je zato še posebej usodno. Težko si je misliti večje nasprotje, kot ga najdemo med Jezusovim obnašanjem in vedenjem tega velikega svetnika. Njegov dolgoletni sostanovalec in prijatelj Pozidij poroča o njem: »Nobena ženska noga ni nikdar stopila v notranjost njegove hiše, nikoli ni govoril z nobeno žensko brez prisotnosti tretjega in zunaj govorilnice. Celo pri svoji starejši sestri in pri nečakinji, ki so bile redovnice, ni poznal izjeme«. Iz takšnega obnašanja lahko sklepamo na duševno motnjo.

Papež Janez XXIII. zapiše leta 1895 (kot štirinajstletnik) v svoj duhovni dnevnik v enakem duhu kot Avguštin: »Ob vsakem času… se izogibati druženju, zabavi ali igranju z ženskami – ne glede na njihov stan, starost ali stopnjo sorodstva.«

Za zapostavljanje žensk pozna Cerkev še druge ukrepe in prepovedi. Sinoda v Elviri z začetka 4. stoletja je v kanonu 81 določala, da ženske v svojem imenu ne smejo prejemati in pošiljati pisem. Tudi las si ne smejo striči (Sinoda v Gangri, 4.st.). Hefele: »Apostol Pavel vidi v 1. Pismu Korintčanom (11,10) v ženskih dolgih laseh, ki so jim dani kot naravna tančica, znak njihove podložnosti možu.«

V samem jedru diskriminacije žensk v Cerkvi je ideja, da so ženske pred svetim nekaj nečistega. Klement Aleksandrijski (+215) piše: pri ženski »mora že zavest o njenem lastnem bistvu izzvati občutek sramu«.

Celibatistično discipliniranje žensk je segalo tudi v zasebno življenje. Apostolske konstitucije svarijo, češ da se ženske ne smejo prepogosto umivati: »Dalje naj se (žena) ne postopi prepogosto umivati se, tudi opoldne ne, in če je možno, naj se ne umiva vsak dan.« Klement Aleksandrijski se zanima za ženski šport. Medtem ko zahteva za mlade moške telovadišča, pravi o mladih ženskah takole: »Toda tudi žensk ne smemo izključiti iz telesne vzgoje. Vendar jih ne smemo pozivati k rokoborbi ali teku, ampak naj pletejo in tkejo, in, če je potrebno, pomagajo pri peki kruha. Dalje naj žene s svojimi rokami iz shramb prinašajo tisto, kar nam je potrebno.«

Če se celovito ozremo na represijo proti ženskam, na njihovo zatiranje, diskriminacijo in sataniziranje, potem se nam pokaže celotna cerkvena zgodovina kot ena sama dolga veriga samovoljne vladavine omejenih moških nad ženskami. In ta samovoljna oblast se tudi danes nemoteno nadaljuje.

Pri papežu Leonu Velikem (+461) med neko božično pridigo srečamo izjavo, da je vsakršno zakonsko občevanje greh. Leon hvali izjemo Marije, ki je spočela brez greha, »medtem ko pri ostalih zemeljskih materah spočetje ni brez greha.«

Škof Cezarij iz Arlesa (+542) takole nagovarja vernike: »Vsakomur, ki se pred nedeljo ali pred katerimkoli drugim praznikom ne more vzdržati občevanja, se rodijo pohabljeni ali epileptični ali od hudiča obsedeni otroci. Pohabljenci namreč ne prihajajo od razumnih ljudi, ki so ob praznikih vzdržni, ampak v največji meri od kmetov, ki se ne morejo obvladati.«

Iz mnogih knjig pokore, npr. iz dekreta Burkhalda Wormskega (+1025) je razvidno, da so morali spovedniki zakonce spraševati o njihovi vzdržnosti. Opat Regino iz Prüma formulira v svoji knjigi pokore vprašanja takole: »Si imel na nedeljo spolni odnos? Potem se moraš pokoriti tri dni… Si se s svojo ženo pregrešil v času posta? Potem se moraš pokoriti leto dni in plačati odpustek 26 soldov.«

Sv. Bernardin Sienski je leta 1443 v Padovi pridigal, da je »svinjska nespoštljivost« in smrtni greh, če zakonca nekaj dni pred prejemom obhajila nista bila spolno vzdržna. Škof Cezarij glede preprečevanja zanositve: »Kdo sme brez opozorila gledati, kako žene jemljejo napitke, ki jih storijo nesposobne za zanositev ali omejujejo v njih naravno silo, ki je po božji volji sposobna rojevati sadove. Tolikokrat, kot bi lahko spočela ali rodila, toliko umorov bo imela takšna žena na vesti. In če si ne bo naložila primerne pokore, je obsojena na večno smrt v peklu.«

Preprečevanje zanositve je bil v katoliški cerkvi označen kot umor vse do leta 1917. Do takrat je bilo to sestavni del cerkvenega prava katoliške cerkve. Kot dejanje preprečevanja zanositve ni veljalo samo jemanje napitkov, ampak tudi razne vrste spolnega odnosa, pri katerih do zanositve ne more priti: coitus interruptus, analni ter oralni spolni odnos. V posameznih knjigah pokore sta oralni in analni spolni odnos pogosto kaznovana strožje kot splav, celo ostreje kot naklepni umor.

Preprečevanje zanositve izenačuje Rimski katekizem z umorom: »Zločin najtežje vrste stori vsakdo, kdor v zakonskem življenju z medikamenti prepreči spočetje ali odpravi plod, kajti takšno dejanje je enako brezbožni zaroti umora.«

Neverjetna in nesmiselna označba preprečevanja zanositve kot umora se je dotaknila tudi posvetne kazenske zakonodaje. Za številne ljudi so bile posledice strašne. V »Kazenskem zakoniku« cesarja Karla V. iz leta 1532: 133. člen kazenskega zakonika kaznuje preprečevanje zanositve s smrtno kaznijo, namreč z obglavitvijo za moškega in utopitvijo za žensko.

Frankovska knjiga pokore Hubertense: kazen je doletela tudi tiste zakonce, ki so v spolnosti uporabljali drugačen položaj od tistega, kot so jim ga predpisali menihi, če je bil npr. mož spodaj in žena zgoraj. Takšen položaj je veljal za posebno obliko pohote in za oviranje zanositve.

Od 8. stoletja dalje je bilo spovednikom naloženo, da morajo vernike v spovednici izrecno izprašati glede preprečevanja zanositve. Temeljni točki sta bili splav in preprečevanje zanositve. Vprašanja, ki so bila namenjena zakonskim možem, so se glasila takole: »Si se s svojo ženo ali s katero drugo paril od zadaj, kot to počnejo psi? Če si se, potem ti nalagam deset dni pokore ob vodi in kruhu.«

Teolog Albertus Magnus je bil velik sovražnik žensk. Takole je trdil: »Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva.« Tomaž Akvinski na več mestih ponavlja izračun, ki ga je v 4./5. stoletju opravil že Hieronim, da namreč deviški prejmejo stoodstotno, vdovci šestdesetodstotno in poročeni tridesetodstotno božje plačilo.

Zaradi »defektnega razuma«, na kakršnega, razen pri ženskah naletimo »tudi pri otrocih in duševnih bolnikih«, ženska po mnenju Tomaža Akvinskega tudi ne more biti priča pri podpisovanju oporoke. Tudi otroci morajo upoštevati izbornejšo očetovo kakovost: »Očeta je treba bolj ljubiti kot mater, saj je oče aktivni, mati pa pasivni ploditveni princip.«

Tomaž Akvinski pravi, da žena kot nepopolno bitje, v razvojni stopnji nekje na ravni otroka, otroke sicer sposobna rojevati, ne pa tudi vzgajati. Duhovno jih lahko vzgoji samo oče, saj je on duhovna glava družine.

Cerkveni oče Hieronim je dejal, da »ženska preneha biti ženska« in jo lahko imenujemo »moški«, »če se odloči, da bo namesto svetu služila Kristusu«. Kratek pregled zlonamernih označb in skovank, ki jih je uporabljal sv. Tomaž za zakonski spolni odnos: nečistost, omadeževanje, nagnusnost, sramota, onečaščenje. Svetnik in cerkveni učitelj Krizostom: »Ni se dobro poročiti. Kaj je žena drugega kot sovražnica prijateljstva, neizbežna kazen, neizogibno zlo, naravna skušnjava, zaželena nesreča, hišna nevarnost, škodljiva zabava, pomanjkljivost narave, prebarvana z lepo barvo.«

Avtorja »Čarovniškega kladiva sta mnenja, da  »bi bil svet, ko ne bi bilo žensk – tudi če ne upoštevamo čarovnic -, odrešen premnogih nevarnosti.«

Žalostno usodo so imeli tudi gluhonemi. Nekateri teologi, ki so menili, da so takšni ljudje izločeni iz vere in zapisani peklu, so se pri tem sklicevali na Avguština, ki je dejal: »Ta napaka (prirojena gluhost) ovira tudi vero samo, o čemer pričajo apostolove besede: »Torej vera prihaja iz slišanega.« Avtor Bachmann: »V nobenem drugem kulturnem krogu človeške zgodovine niso invalidom prizadeli večje škode, zaničevanja, nestrpnosti in nečloveškosti kot v krščanstvu.«

  1. novembra 1586 objavljena bula papeža Siksta V. je odrejala, da morajo biti zakonolomci ter zakonolomke in enako starši, ki prodajajo otroke, kaznovani s smrtjo. Enako morajo biti po sodnikovi presoji kaznovani tudi tisti, ki se na lastno pest ločijo…

Leta 1919 so francoski škofje izjavili: »Hud greh proti naravi in proti božji volji je, če kdo zaradi egoistične in pohotne preračunljivosti zakon oropa njegovega končnega namena. Teorije in prakse, ki razvijajo in omogočajo omejevanje rojstev, so nesrečne in zločinske. Vojna je v nas globoko vtisnila nevarnost, kateri izpostavljajo našo deželo. Vrzeli, ki jih je napravila smrt, je treba ponovno zapolniti, če nam gre za to, da naj pripada Francija Francozom in da naj bo dovolj močna, da se bo lahko sama branila.«

Vsiljivo poudarjanje prepovedi kontracepcije je bilo posebej izrazito hkrati ob vojnah 1870/71 ter 1914-1918. In še danes so namišljeni otroci deležni večje zaščite pred kontracepcijo kot pa realni napol dorasli otroci pred peklom in smrtjo bojišč, pač v skladu s tistim neznosnim katoliškim zmotnim prepričanjem, da se pravi človeški zločini dogajajo v zakonskih spalnicah in ne na bojiščih ali v množičnih grobnicah. V katoliški moralni teologiji so veliko razpravljali o pravičnih vojnah, prav nič pa ne o pravičnem preprečevanju zanositve. V tem je neka dosledna logika, saj je treba zagotavljati spočetje nenazadnje tudi z ozirom na bojišče. Oboroževanje se torej začne že v spalnici. Zato ni naključje, da dosega zavračanje kontracepcije najvišjo točko prav v našem stoletju oboroževanja in svetovnih vojn. Zakaj si katoliška cerkev za zaščito živega človeka ne prizadeva tako zelo, kot si prizadeva za zaščito potencialnega in namišljenega človeka? Zakaj ne prepoveduje vojne z enako odločnostjo kot prepoveduje kontracepcijo? Zakaj dobiva v katoliški morali vojna včasih okrasni pridevnik »pravična«, kontracepcija pa nikdar? Kdor se odloča za otroke, bi se moral odločiti tudi proti vojnam. In kdor žene skrb za namišljene otroke tako daleč, da nikakor, tudi ob »še tako tehtnem razlogu«, ne dopušča preprečevati zanositev, ta naj svojo skrb za žive otroke žene še dalje in naj se zavzema za prepoved vseh vojn, tako da bo iz mota tistih škofov in kardinalov, ki so govorili: zato, ker je vojna, potrebujemo otroke, končno nastal resnični krščanski moto: zato, ker so otroci, naj nikdar ne bo nobene vojne!

Konzervativni »Offertenzeitung für die katholische Geistlichkeit Deutschlands« je oktobra 1977 pisal: »Dejansko bo kontracepcijska tableta prav gotovo v desetih do dvajsetih letih zaustavila rast Cerkve z vsemi posledicami za prirast duhovništva in redovništva, kot tudi za prihodke od cerkvenih davkov.«

Kardinal Höffner mi je v pismu z dne 5. avgusta 1986 potrdil, da je mnenje številnih ljudi, da Cerkev danes dopušča splav, kadar obstaja smrtna nevarnost za matere, zmotno, in da gre v resnici samo za spoštovanje zdravniške odločitve v primerih, kadar bi sicer umrla oba, tako mati kot otrok.

V času nacionalsocializma so bili čaščenje Marije, katoliški ideal čistosti in ideja celibata rjavkasto obarvani. Leta 1936 je v izšla knjiga »Biti devica« (s cerkvenim dovoljenjem za tisk škofije v Münstru) župnika E. Breita, v kateri Marija podpira nacionalsocialistični rasizem: »Okrog Marijine podobe se je tako razcvetelo zdravo, čisto, dobrohotno ženstvo, ki je bilo v najvišjih čislih. »Pranemška ženska rasa« želi »gojiti, varovati in dopolniti« »Marijino podobo«. »Z vidika povezanosti posameznega človeka z njegovim ljudstvom in s človeštvom nasploh pomeni vsa nečistost razsipavanje svetega izvira življenja. Zato je to zločin nad ljudsko skupnostjo«.

Tradicionalni nauk o deviškem porodu pravi 1., da je Marijin himen ostal nepoškodovan, 2., da je bil porod brez bolečin in 3., da ni bilo posteljice. Marija, da je rodila Jezusa kot svetlobni žarek in ga tako že obsijala z njegovim vstajenjem, oziroma rodila ga je kot goreči trnov grm, ki ne zgori, ali  tako, »kot gredo duhovi nasploh brez odpora skozi telo«. Z naukom o deviškem porodu je bilo neki materi odvzeto njeno materinstvo. S tem so jo hoteli izvzeti iz prekletstva, ki po mnenju zaobljubljenih samcev bremeni materinstvo običajnih mater. Pri mariologu Aloisu Müllerju je poškodovanost matere ob porodu posebno »znamenje prekletstva izvirnega greha«, ki po mnenju mariologov bremeni matere in materinstvo. Brez bolečin je bil samo Marijin porod, medtem ko so bile vse druge matere deležne božjega prekletstva.

Celibatisti so hoteli naslikati takšno podobo Marije, ki ne bi imela nič skupnega z drugimi ženskami. To jim je uspelo. Čaščenje ene čiste ženske v nasprotju do vseh drugih nečistih je celibatističnim samcem pri njihovem življenju brez žensk, lahko v oporo, vendar so s tem številnim ljudem prizadejali mnogo škode. Za ženo je bolj bedna usoda, da mora živeti žensko življenje, ki ga utesnjujejo in dogmatizirajo moški. Marijo je to doletelo na enkraten način. Vse, kar ima karkoli opraviti z žensko spolnostjo, vse, kar pomeni zaplojevanje in rojevanje otrok, so ji odvzeli. Sina ni smela dobiti z moškim, biti je moral Sveti Duh in zgoditi se je moralo brez sle. Sina ni smela roditi po naravni poti, kajti tudi pri porodu je morala ostati nepoškodovana. Tako so iz nje naredili brezspolno bitje.

Konec citatov.

Nihče teh »biserov« katoliške ideologije in prakse do danes ni preklical in so še vedno veljavni, tako da iz učenja katoliških pismoukov izhaja, da je katoliška boginja Devica Marija edina ženska, ki je v katoliških nebesih. Ker brez duše seveda ne moreš v nebesa, vse ostale ženske ne morejo biti tam, saj so po katoliškem nauku ne samo manjvredne, ampak očitno tudi brez duše. Zato pa je v zameno Devica Marija – na dogmatskem pladnju ponujena superženska – edina poleg Jezusa ne samo dušno, ampak tudi telesno vzeta v nebesa. Izhajajoč iz prej omenjenih dejstev so ne samo zame tako praznik Marijinega vnebovzetja kot tudi materinski dan in dan žena simboli globoke diskriminacije žensk s strani katoliške cerkve in s katoliško ideologijo zastrupljene zahodne družbe. Diskriminacije, ki ima žensko še danes zgolj za gospodinjski stroj in stroj za rojevanje otrok ter za zadovoljevanje moške pohote. Dokaz za to so tudi izjave sedanjih cerkvenih »aparatčikov«, ki so izgleda pridno prebirali svoje učitelje. Npr. izjava trenutnega kandidata za svetnika številka ena, santo-subito papeža Janeza Pavla II. iz leta 1988: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega.« Ali pa: »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.« (Jezuit Wild v 20. stol.) Župnik Jože Pacek: »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.« (Družina, 15.7.2001)

Svoj vrhunec je ta diskriminacija dosegla na začetku mračnega novega veka – v katerem še živimo – med l. 1450 in 1800, ko so katoliški jurišniki s pomočjo inkvizicije in montiranih, nameščenih čarovniških procesov pobili na milijone žensk po vsej Evropi. Števila o grozovito mučenih in pobitih ženskah se razlikujejo, toda govorimo o najmanj 3 milijonih žrtev. Pravi feminocid – spolna čistka, kjer si bil avtomatsko kriv, če si bil ženska. In so ženske po katoliški ideologiji krive še dandanes. Na srečo jih kler ne pobija več, a ne zaradi spremembe prepričanja, temveč zato, ker jih zaradi spremembe politične klime ne more več. Da pa bi se Vatikan opravičil ženskam npr. z odpravo svoje sovražne ideologije in prakse do njih, to meji že na znanstveno fantastiko.

Tako se normalen človek resnično začudi, ne samo če vidi v cerkvi kakšno žensko, ampak dejstvu, da so ženske sploh še članice rimskokatoliške cerkve in njenih klonov. Razlog takega stanja vidim v tako imenovanem stockholmskem sindromu – to je v istovetenju žrtve z rabljem in to ne samo zaradi fizičnega, ampak tudi psihičnega preživetja. Saj zaradi večstoletnega obupa, brezizhodnosti in nezmožnosti spremeniti ženomrzno politiko katoliške cerkve ženske raje sprejmejo ideologijo svojih rabljev za svojo. Danes je situacija kljub še vedno obstoječi moči svetovne katoliške diktature na srečo tako daleč, da lahko posameznice in posamezniki sledijo nasvetu, ki je začuda še vedno zapisan v katoliški bibliji. Nasvet v Janezovi Apokalipsi govori o IZSTOPU iz katoliške cerkve, babilonske vlačuge. Pa čeprav sedanji papež Benedikt XVI., bivši veliki inkvizitor Ratzinger, govori o ponovni »evangelizaciji« Evrope – verjetno tudi nasilni – s pomočjo katoliških eksorcistov, to je izganjalcev hudiča oz. modernih inkvizitorjev.

Glede na dejstvo, da je Vatikan dajal svetnim oblastem naročila za ubijanje in sežiganje žensk na grmadah – pa tudi sam je to rad počel – in tudi glede na grozovitost in predvsem številnost nesrečnic – pa tudi nesrečnikov – katere so katoliški kleriki skupaj s svojimi protestantskimi kolegi zažgali na grmadah po Evropi in tudi v kolonijah, lahko mirno ugotovimo, da smo v »napredni« zahodni civilizaciji odpravili človeške žrtve bogovom, to je predvsem katoliškemu »bogu« večnega prekletstva, šele okoli l. 1840 – ko je v Španiji, kjer je zagorela prva grmada, ugasnila tudi zadnja.

Upam, da bo demokratična slovenska država v kratkem pregledala verske spise in interno pravo katoliške cerkve skozi drobnogled Ustave in zakonov R. Slovenije ter prisilila slovensko podružnico vatikanske države »Sveti sedež«, da se uskladi v teoriji in iz nje izhajajoči praksi z modernimi ustavnimi standardi, izhajajočimi iz konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Torej konkretno, da cerkev uskladi svoj diskriminatorni odnos do žensk s 14. členom Ustave, ki govori o enakosti, ne glede na spol, raso itn. Tako kot se moramo držati Ustave VSI državljani R. Slovenije, brez izjem. Me tudi zanima, če bi katerakoli druga verska skupnost – ali drug del civilne družbe – imela tako z Ustavo nasprotujočo teorijo in prakso kot katoliška cerkev – ali bi lahko ne samo nemoteno delovala, brez zahtev ustanov državnega pregona, ki ščitijo ustavno ureditev, po uskladitvi z Ustavo – ampak, ali bi lahko delovala kot državna varovanka številka ena, kot slovenske vlade trenutno obravnavajo katoliško cerkev?

In če velja nezastarljivost pregona zaradi zločinov proti človeštvu za nacionalsocialistične (npr. holokavst, …) in komunistične zločine (npr. Gulag, povojni poboji v Sloveniji, …) še po pol stoletja od storitve, vsekakor velja nezastarljivost tudi glede pregona katoliških morilcev žensk izpred pol tisočletja. Ker so konkretni morilci seveda mrtvi, gre tu poleg pridobitve moralnega zadoščenja in rehabilitacije žrtev predvsem za to, da se na takem nuernberško-haaškem sodnem procesu obsodi in prepove ideologijo Vatikana, ki je sploh omogočila grozovite katoliške zločine nad ženskami in drugimi družbenimi skupinami. Saj je ta ideologija še danes neokrnjeno del katoliškega nauka in kot taka lahko spet postane podlaga morebitnim novim pregonom. V slovenskem primeru je prepoved katoliške teološke in konkretne diskriminacije žensk vsebovana v 63. členu Ustave, kjer piše o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.

Nekaj se pa le premika glede dolgostoletne »nedotakljivosti« katoliško kleriških zločincev. V slovenščino prevedeni knjigi/kazenski ovadbi zoper sedanjega papeža Benedikta 16. »Afera papež« (izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve) si lahko preberemo ovadbe papeža glede njegove kriminalne vpletenosti v prikrivanje kleriške pedofilije, sodelovanja pri širjenju aidsa preko prepovedi kontracepcije, …

»Eppur si muove!« – vendar se le premika, počasi, pa zanesljivo.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark

V Sloveniji poteka burna razprava o novem družinskem zakoniku. Mnogi mu oporekajo, predvsem tisti, ki spadajo sfero katoliške cerkve. Sama cerkev ne stoji ob strani, temveč se je postavila na čelo nasprotnikov zakonika in zahteva referendum o njem. Kot piše Ranka Ivelja v Dnevniku (Objektiv, 3.9.2011), je cerkev „za ta namen ponudila vso svojo infrastrukturo, od strežnikov, cerkva, so svojih institucij in ljudi.“ Nadalje piše Ranka Ivelja: „A čeprav v svoj zagrizeni ideološki boj tako nespodobno populistično žene tudi svoje premalo poučene in s predsodki prepojene cerkvene ovčice, ji ni mogoče odrekati pravice, da se o zakoniku izreče. Cerkev po ustavi pač ni ločena od družbe in politike, temveč od države. Nihče pa nima pravice lagati, s polresnicami zavajati ljudi ter pod pretvezo varovanja družine trgati določb zakona iz konteksta in jih zavijati v iracionalne strahove.“

Težko bi se bilo strinjati z navedbo R. Ivelje, da se sme cerkev izrekati o družinskem zakoniku. Katoliška cerkev je namreč tuj pravni subjekt, ki ima svoj sedež v Vatikanu. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. Katoliška cerkev s svetim sedežem na čelu ni demokratična institucija, temveč gre za diktaturo ene same osebe, to je papeža. Poleg diplomatskega predstavnika (nuncij) v neki državi, ima katoliška cerkev s svetim sedežem na čelu v tej državi tudi svoje organizacije oz. sestavne dele kot npr. škofovsko konferenco, škofije, župnije, redove … Vsi ti so vezani izključno na sveti sedež oz. papeža, torej na tujo državo in zato morajo v tej državi striktno izvajati politiko, ideologijo in vero te tuje države. Seveda vse to velja tudi v Sloveniji. To pa tudi pomeni, da katoliška cerkev v Sloveniji tudi na tej podlagi ne more in ne sme politično. Nobena tuja mednarodnopravna oseba, ki ima tako ali drugače status države, v Sloveniji ne sme delovati politično in agitirati za politiko, nauk ali ideologijo svoje države. Tako tega ne smejo delati npr. Avstrija, Hrvaška, Iran, ZDA ali druge države. Zato tega ne sme delati niti katoliška cerkev. Tega ne sme delati sama oz. preko svetega sedeža ali preko svojih delnih cerkva oz. sestavnih delov, kot so npr. škofije in župnije. Tudi te so namreč tuje pravne osebe, kot določa 2. člen Vatikanskega sporazuma in so tako neločljivi del tuje države oz. tujega mednarodno pravnega subjekta. Katoliška cerkev tudi preko teh ne sme politično delovati. Zato se katoliška cerkev v Sloveniji ne sme opredeljevati do družinskega zakonika, saj se s tem vmešava v notranje zadeve neke države. Moralo bi intervenirati zunanje ministrstvo RS in opozoriti sveti sedež in katoliško cerkev, da preneha s tem. Kako bi bilo, če bi npr. Avstrija v Sloveniji, če je mogoče v vsaki vasi, ustanovila svoje državne urade, ki bi promovirali avstrijsko politiko, njene vrednote in cilje, ti uradi pa bi se celo vključili v razpravo o družinskem zakoniku in bi podpirali Avstrijce, živeče v Sloveniji pri zahtevi za referendum. Podobno bi bilo, če bi npr. Iran imel v Sloveniji svoje državne organizacije, preko katerih bi širil svoje državne oz. politične ideje.

Bit katoliške cerkev je laganje, širjenje polresnic, zavajanje ljudi … Zato ni čudno, da katoliška cerkev tudi v primeru razprave o družinskem zakoniku sledi svoji osnovni nalogi: širiti laž, zavajati ljudi …, o čemer govori tudi Ranka Ivelja v svojem članku Laži, manipulacije in izmišljije (Objektiv, 3.9.2011) S tem cerkev dela razdor med ljudmi in želi destabilizirati družbo v Sloveniji. Dela v smislu načela: loči, veži in vladaj, kar je osnovno demonsko načelo. Ve pa se koga cerkev zastopa.

Katoliška cerkev svojim klerikom prepoveduje imeti družine. Ali ni potem zelo nemoralno, da cerkev napada družinski zakonik in zahteva referendum o njem, sama pa svojim klerikom ne dovoli imeti družine? Delovati nemoralno pa je v nasprotju s slovensko ustavo, kajti morala je del načela pravne države.

Sicer pa je družina po meri cerkve naslednja: otrok nova stvar, mati stroj za rojevanje in gospodinjenje ter oče „bog i batina“, vsi trije pa morajo ubogati cerkev oz. so njena last, vsaj v duhovnem smislu, jo financirati in širiti vero; v primeru nepokorščine pa jim sledijo grožnje in celo večni pekel. Za takšen tip družine si cerkev z vsemi štiri prizadeva. Družinski zakonik pa podira to cerkveno podobo družine, zaradi česar ga cerkev srdito napada. Če se cerkvena slika o družini podre, družinski zakonik pa to, kot že navedeno, vedno bolj podira, se zamaje celotna cerkev. Če je vedno manj klasičnih družin, je vedno manj krstov dojenčkov in s tem vernikov, in to cerkev vedno bolj slabi. Katoliški cerkvi pri družinskem zakoniku ne gre za otroke same po sebi, temveč nje skupaj s klasično družino jemlje samo kot orodje za vladanje in izkoriščanje. In nič drugega. Vse ostalo so igrice za naivno javnost.

Vlado Began

Vir:  http://www.began.si/komentar.html

  • Share/Bookmark

TISKOVNO SPOROČILO

Prof.dr. Drago Ocvirk se je lotil prižiganja cerkvene inkvizicijske grmade!

Poslušalcem katoliškega radia Ognjišče je teolog, profesor Drago Ocvirk, reprezentant in visoki funkcionar rimskokatoliške cerkve, v oddaji Spoznanje več, predsodek manj 3.2.2012 izjavil v tem smislu, da je Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve sekta, ki je nevarna naši družbi, voditelj oddaje, odgovorni urednik Radia Ognjišče duhovnik Franci Trstenjak pa, da imajo avtorji njenega časopisa Razmisli malce zmračen um. S takšnimi in sličnimi obsodbami so v srednjem veku cerkveni inkvizitorji odpirali procese in obsodili na smrt s sežiganjem na grmadi nešteto svojih nasprotnikov. Sprašujemo se, katerim ciljem sledita Ocvirk in Trstenjak, nova cerkvena inkvizitorja?

Dr. Ocvirk kot teolog in profesor nedvomno pozna zgodovino svoje institucije in zato trdimo, da je zavestno in v stilu srednjeveškega cerkvenega inkvizitorja v omenjeni oddaji katoliškega radia Ognjišče Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve ter njenim članom zavestno in načrtno odprl javni proces sežiganja. Seveda velja to smiselno tudi za duhovnika Trstenjaka. Naj spomnimo na to, da Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve deluje že nekaj let, zato se postavlja vprašanje, kaj je pravzaprav te dni cerkvena inkvizitorja vrglo iz tira, da sta društvo apostrofirala s sekto in da na ta način zahtevata njegovo uničenje. Oba dobro vesta, da to društvo ni proti nobeni verski skupnosti, tudi ne proti katoliški cerkvi in prav tako vesta, da društvo ni naperjeno proti vernikom katerekoli verske skupnosti, ampak da je za ločitev države in vseh verskih skupnosti ter tudi proti financiranju verskih skupnosti iz državnega proračuna vseh davkoplačevalcev v okvirih Ustave RS. Možno je, da so se ne samo katoliška cerkev, ampak tudi njena inkvizitorja počutili ogrožene zaradi morebitne ukinitve dotoka denarja iz državnega proračuna in da so se zato odločili poseči po preizkušenih inkvizicijskih metodah, namreč po uničenju tistih, ki zahtevajo ali pa govorijo, kar jim ni po volji?

Prof. dr. Drago Ocvirk se je zavestno in protiustavno lotil prižiganja cerkvene inkvizicijske grmade!

Seveda to velja tudi za Trstenjaka. Besede, s katerimi sta moderna inkvizitorja apostrofirala Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, so izven vseh etično-moralnih in pravnih meja in jih obsojamo ter jih vidimo kot začetek prižiganja inkvizicijskih grmad. Upajmo, da bo na najavljene metode in cilje katoliške cerkve v Sloveniji reagirala tudi slovenska javnost.

Cilj katoliške cerkve je definiran v njenih dogmah in učenju, ki je po smislu zapisano (glej Vera cerkve) takole: Vse, kar ni katoliško, je treba uničiti … To pa ni v duhu demokratične ustave RS in to je tisto, kar naše društvo obsoja pri katoliški cerkvi.

Cilja društva sta preprečevanje kršitve in zlorabe ustave s strani verskih skupnosti, s posebnim poudarkom na rimskokatoliški cerkvi kot največji verski skupnosti pri nas in pravna zaščita žrtev cerkve, predvsem žrtev pedofilije.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je bilo ustanovljeno leta 2005 z združenjem posameznikov – žrtev cerkve. Namen društva je aktivno prispevati k uresničevanju demokratične državne ustave na vseh področjih življenja in uveljavljanju s tem povezanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter obveznosti. V tem smislu je društvo osnovalo časopis – Razmisli. Ta časopis je bil prav tako pod drobnogledom obeh inkvizitorjev, tako katoliškega teologa, profesorja Ocvirka kot tudi radijskega voditelja, duhovnika Trstenjaka v že omenjeni oddaji radia Ognjišče. Časopis se ukvarja z vprašanjem, kako preprečiti kršitve ali zlorabe ustave in kako pravno, v okvirih ustavne zakonitosti, zaščititi žrtve teh kršitev oziroma zlorab, zlasti kršitev in zlorab tistih ustavnih določb, ki se tičejo šibkih in brezpravnih živih bitij, predvsem otrok in živali, s strani cerkvenih funkcionarjev oziroma vatikanske države. Posebno pozornost je društvo namenilo žrtvam cerkve in do zdaj imelo uspeh predvsem pri odkrivanju žrtev duhovniško cerkvene pedofilije.

Duhovnik Franci Trstenjak trdi: »Avtorji tega časopisa imajo zmračen um«, profesor, teolog Drago Ocvirk pa: »Rimskokatoliška cerkev ne temelji na stari ali novi zavezi biblije, ampak na Jezusu Kristusu«!

Besede teologa Draga Ocvirka so odgovor na posamezne članke v časopisu »Razmisli« in so ne samo grožnja, ampak tudi legitimacija samega inkvizitorja, kajti s trditvijo, da katoliška cerkev ne temelji na stari ali novi zavezi biblije… in da katoliška cerkev po svetem pismu zagovarja samo življenje, ne pa da ga odvzema, je on sam postal predmet inkvizicije in kandidat za grmado. Najpozneje pri tej trditvi postaja jasno, da profesor, teolog Drago Ocvirk ne pozna dogmatskih temeljev nauka svoje lastne institucije, ali pa da zavestno zavaja javnost oz. davkoplačevalce, od katerih dobiva plačo! Eno in drugo pa je lahko zamračitev uma!?

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve v svojih publikacijah oporeka katoliški cerkvi legitimnost širjenja Jezusovega nauka ter to, da se imenuje krščanska cerkev. Je to tisto, kar izziva srd cerkvenih funkcionarjev!?

Ker se cerkev do dneva dandanašnjega glede svojega početja sklicuje na Jezusa Kristusa, društvo v svojih publikacijah med drugim postavlja preprosta vprašanja kot npr.: Kdo je bil Jezus iz Nazareta, kateremu naj bi sledila katoliška cerkev? Kaj je Jezus učil ljudi in s čim se je preživljal? Društvo poskuša osvetliti tako širši javnosti kot tudi cerkvenim funkcionarjem, da je bil Jezus preprost človek, da je bil tesar, ki se je preživljal s svojim delom in da je bil pacifist, ne pa teolog, duhovnik, škof in sveti oče, ki bi živel na račun drugih. Da je ljudi učil ljubezni in enosti drug z drugim in z vso naravo in se posledično zavzemal za živali, tudi tako, da je bil vegetarijanec. Da je bil do vseh ljudi enak, da je učil ljudi, da se 5. zapoved »Ne ubijaj!« ne nanaša samo na ljudi, pač pa tudi na živali – zato ker so tudi one čuteča bitja, ki imajo pravico do življenja in svojega dostojanstva, pravico do svojega življenjskega prostora, vse to, kar jim katoliška cerkev zanika. Društvo katoliški cerkvi, ki je storila nešteto dokazanih in dokazljivih nagnusnih zločinov v preteklosti in danes, postavlja tudi vprašanja: Zakaj katoliška cerkev kot institucija v demokratični državi Sloveniji ne spoštuje v celoti Jezusovega nauka in ustave RS? Zakaj se ne distancira od zahtev po ubijanju pozameznikov, skupin in celih narodov, ki so zapisane v bibliji, za katero je v svojem katekizmu zapisala, da je za člane cerkve obvezujoča vsaka njena beseda?

Seveda nimata teolog in profesor Drago Ocvirk ter njegov duhovni sopotnik Trstenjak niti z besedico namena odgovoriti na ta vprašanja in komentirati celih odstavkov ter strani stare zaveze, ki daje grozljiva navodila, kako ubijati živali in podjarmljena ljudstva, kajti oba dobro vesta, da je takšna biblija temelj, na katerem je zgrajena njuna institucija. Prav tako nimata namena komentirati nepreglednih vrst krvavih dogodkov v zgodovini, ki jim je botrovala cerkev, izhajajoč iz biblije. Tako ne znata ali pa ne smeta odgovoriti na vprašanje: Če bi bila biblija res napisana v Božjem duhu, ki je neoseben, ki je čista ljubezen, kako si lahko razlagamo staro zavezo, ki je polna ukazov za ubijanje?

Odgovor teologa in profesorja Draga Ocvirka na vprašanje: »Ali drži, da je stara zaveza biblije krvava, da so v njej napotki, kako je potrebno ubiti homoseksualce, čarovnice in nebogljene otroke, ki bi se jih morala držati njegova cerkev«, je bil v tem smislu, da ima pač »vsaka skupnost svoja pravila…«. Je Ocvirk s tem oznanil katoliško vizijo slovenske prihodnosti?

Torej profesor in teolog Ocvirk ni zanikal napisanih navodil za ubijanje, niti ni rekel, da to ni v skladu s 5. Božjo zapovedjo »Ne ubijaj!« in je tako de facto potrdil protiustavni nauk in možno dejavnost katoliške cerkve v Republiki Sloveniji! In če ga nekdo na to opozori ter javno vpraša katoliško cerkev, kako naj si človek razlaga 5. Božjo zapoved – ki se enkrat po katoliško glasi »Ne ubijaj!«, drugič pa spet »Ubijaj!« – ima zmračen um? Kajti za zdrav um lahko velja samo eno in ne more biti istočasno oboje, med seboj nasprotujoče si, od enega in istega Boga. Če pa je za cerkev in teologa Ocvirka biblija Božja beseda, torej neke vrste faks iz nebes, tedaj sta jo napisala dva Boga in sicer Bog ljubezni in bog podzemlja, ki teologom, duhovnikom, škofom in papežu dopušča, da uničijo vse, kar ni katoliško, oziroma, kar je resnično Božje.

Društvo opozarja, da bi se na temelju katoliške teologije, torej če bi bila danes na oblasti rimskokatoliška cerkev, zgodilo enako, kot se je zgodilo v srednjem veku. Cerkev bi zopet prižgala grmade, pobijala, mučila vse drugače misleče in drugače verujoče…

Teologu, profesorju in inkvizitorju Ocvirku ter njegovi katoliški instituciji očitno ni po volji delovanje in pisanje tega društva. Zato je verjetno začel s protiofenzivo in to s starimi metodami inkvizicije, najprej z javnim obrekovanjem in obsojanjem, s ciljem: uničiti, sežgati svoje nasprotnike. Zato Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve pravočasno opozarja na cerkvene namene, izrečene v javnosti in kaže na realne, brutalno nevarne nastope katoliškega inkvizitorja, teologa Draga Ocvirka proti njegovim nasprotnikom, od katerih s pomočjo države dobiva iz državnega proračuna plačo za svoje preživetje.

Danes sicer ni telesnega, ampak samo psihološko sežiganje in mučenje posameznikov, nekatoliških verskih skupnosti in društev. Zavedati se  moramo, da to ni nič manj nevarno. Kako to funkcionira, vidimo na primeru našega društva. Profesor in teolog Drago Ocvirk  javno opozarja na nevarnost s strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ko pravi, da društvo širi pisno in ustno sovraštvo do rimskokatoliške cerkve, kar je po ustavi prepovedano – ne da bi to podkrepil z dokazi. Enako velja za duhovnika Trstenjaka. Slednji trdi, da to društvo ne spoštuje nobenega člena ustave in da pljuva po dveh civilizacijah, po zahodni in po pravoslavni civilizaciji ter da za blatenje kristjanov, za spodbujanje sovraštva do drugače mislečih in verujočih uporabi ves denar – ne da bi to bilo res. Res pa je, da je vse to, kar sta inkvizitorja Ocvirk in Trstenjak povedala o društvu, del dogem in doktrine katoliške cerkve! Temu se reče  obrekovanje s pomočjo samoproiciranja z namenom uničiti drugega za vsako ceno! To pa je kriminal, ki ga ne smemo dopustiti v  demokratični državi, kot je Slovenija.

Društvo si pridržuje možnost pravnih korakov proti tem žaljivim in neresničnim trditvam, zoper radio Ognjišče in teologa, profesorja Draga Ocvirka ter duhovnika Trstenjaka.

Vse trditve in obtožbe teologa in profesorja Draga Ocvirka ter duhovnika Trstenjaka so hude in življenjsko nevarne ter jih odločno zavračamo s pripombo, da nas spominjajo na možno vrnitev inkvizicijskega srednjega veka rimskokatoliške cerkve z namenom uničiti vse, kar ni katoliško, oziroma kar je Božje – v imenu katoliškega boga. Zato si naše društvo pridržuje možnost pravnih korakov zoper te žaljive, neresnične in za življenje nevarne trditve, zoper radio Ognjišče, zoper teologa, profesorja in visokega funkcionarja katoliške cerkve Draga Ocvirka ter radijskega voditelja, duhovnika Trstenjaka – kajti javni linč društva je njihov namen! Verjamemo, da gospod Ocvirk raje govori o ljubezni in da raje pogosto ponavlja, da je njegova cerkev osnovana na Jezusu. Vendar naše društvo ne vidi uresničevanja Jezusovega nauka v tej cerkvi, vidi pa nespoštovanje človekovih pravic in žrtve duhovniške pedofilije. Koliko cerkev uresničuje nauk, na katerem pravi, da je utemeljena, je pravzaprav res njena stvar.

Društvo zahteva, da denar davkoplačevalcev ne gre za financiranje cerkvenih, delno protiustavnih dejanj in poslovanja ter za naše lastno uničenje!

To, kar zahteva naše društvo je, da denar nas davkoplačevalcev ne gre za financiranje cerkvene delno protiustavne prakse in za naše lastno uničenje. O čem govorimo, je po vseh aferah (samo droben delček le teh sta Zvon 1 in 2) in neštetih žrtvah pedofilije, ki smo jim bili priča v zadnjih letih, že zelo jasno. Očitno mnogi niso več pripravljeni plačevati udobja in seksualnega izživljanja posameznih duhovnikov nad nemočnimi otroki in finančnih mahinacij vedno bolj bogate cerkve, zlasti ne pri naraščanju revščine med ljudmi, ki smo mu priča in zato podpirajo našo akcijo. Gotovo je to tudi razlog za tisoče že zbranih podpisov proti državnemu financiranju cerkve.

Zaključimo lahko tako, da prepustimo na voljo medijem, ki jim ni vseeno, kaj se lahko zgodi posameznikom, društvom in nekatoliškim verskim skupnostim v tej državi, da objavijo naše tiskovno sporočilo in s tem javnost seznanijo z nevarno nestrpnostjo katoliške cerkve, ki jo je nedavno intenzivirala z inkvizitorjema, teologom in profesorjem Dragom Ocvirkom in odgovornim urednikom Radia Ognjišče, duhovnikom Trstenjakom. Obenem je tiskovno sporočilo našega društva opomin slovenski javnosti, da cerkvena inkvizicija ni preteklost, ampak brutalno realna nevarnost za nekatolike, ki se financira iz državnega proračuna vseh davkoplačevalcev Slovenije!

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve zanj Janja Škrjanc, predsednica društva in

Moris Hoblaj, teolog in sociolog

  • Share/Bookmark

PETICIJA ZA ODPRAVO DRŽAVNEGA FINANCIRANJA RIMSKO-KATOLIŠKE CERKVE

Datum objave: 30.12.2011 ob 00:36
Kategorija: miks

V tej državi je porušen osnovni red – ne spoštuje se niti ustava. Zato smo se svobodomiselni, napredno naravnani državljani Republike Slovenije – verni, ateisti, agnostiki in drugače nazorsko orientirani, združili s ciljem, DOSEČI SPOŠTOVANJE 7. ČLENA USTAVE, KI ZAPOVEDUJE LOČENOST DRŽAVE IN CERKVE.Prvenstveno je mišljena rimsko-katoliška cerkev, ki ima od kršenja ustave tudi največ koristi.Države z ureditvijo, kjer so cerkve, oziroma verske skupnosti ločene od države, so poleg Slovenije tudi ZDA, Francija, Nizozemska … Želimo in zahtevamo, da se cerkev ukvarja z vero, v državne posle, politiko pa se nima pravice vmešavati. Za samostojno financiranje ima katoliška cerkev največje zasebno premoženje v Sloveniji in v svetu, zato je vsako dodatno financiranje iz proračuna ali občin nemoralno in protiustavno! Točnih podatkov cerkev ne daje, nekateri pa so znani in jih navajamo:

  • katoliška cerkev ima v svetu več tisoč milijard € premoženja;
  • tudi v Sloveniji se njeno premoženje, skupaj s povezanimi organizacijami in solastništvom v številnih podjetjih ceni na več kot milijardo € (800 milijonov ima samo v dolgu) in je največji lastnik zasebnega prava;
  • poseduje okoli 40.000 hektarjev zemljišč in 5.000 raznih objektov;
  • poleg izjemnega bogastva je v letu 2008 iz proračuna dobila najmanj 20 milijonov € in to iz sredstev vseh davkoplačevalcev, tako vernih kot nevernih ter drugih svetovnih nazorov;
  • oproščena je plačila za uporabo stavbnega zemljišča za verske objekte, davka na dediščino in darila.
V eni izmed izjav dr. Stresa pa je rečeno, da cerkev živi največ od darov!

V kolikor se strinjate, da se spoštuje 7. člen ustave, ki določa ločitev države in verskih skupnosti (cerkve) ter prepreči protiustavno financiranje, vas prosimo, da prispevate svoj podpis pod to peticijo, ki jo bomo posredovali parlamentu in vladi RS.

Več informacij na naslovu www.zrtve-cerkve.org ali www.razmisli.blog.siol.net

Kdor želi, lahko peticijo tudi lastnoročno podpiše. Obstajata dva podpisna lista: eden s celotnim tekstom peticije v word in pdf datoteki, drugi se na peticijo na tej spletni strani samo sklicuje ter je tudi v word in pdf datoteki.

Koalicija za ločitev države in cerkve

http://www.locitev-drzave-cerkve.org/

Koalicija na facebooku

Ustava Republike Slovenije

I. SPLOŠNE DOLOČBE

7. člen Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.

II.ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE

14. člen (enakost pred zakonom) V Sloveniji se vsakomur zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.

41. člen (svoboda vesti) Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega in drugega prepričanja. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.

  • Share/Bookmark

Cerkev preko države jaše tudi sodišče?

Datum objave: 15.12.2011 ob 22:55
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , , , |

PARADOKS, KI SE JE ZGODIL V SLOVENIJI  V TRETJEM TISOČLETJU - PRAG TOLERANCE GLEDE SPOLNIH ZLORAB MLADOLETNIH OSEB MLAJŠIH OD 15 LET SE JE ZNIŽAL NAMESTO, DA BI SE ZVIŠAL (18.11.2011)

Ali to pomeni, da lahko govorimo, da živimo v državi, ki daje prednost kriminalu ali pa je z našim pravnim sistemom nekaj hudo narobe? Drugo vprašanje, ki se nam postavi je: “Ali je sedaj to postala splošna praksa pravnega sistema ali pa gre morda zopet za posamezne strukture, ki si v naši družbi lahko privoščijo tak absurd, kot recimo v tem primeru RKC”?

Gre za primer duhovnika Slavka Štefka iz Polenšaka. Najprej ga je sodišče spoznalo za krivega in ga obsodilo na pogojno  zaporno kazen 17 mesecev za dobo 5 let zaradi spolnega napada na mladoletno osebo mlajšo od 15 let.

Višje sodišče je potrdilo verodostojnost dokazov, torej fizične dotike po intimnih delih telesa, a ga je kljub temu oprostilo ob navedbi, da mu ni bilo mogoče očitati, da je z opisanimi dejanji do oškodovank zadovoljeval svoj spolni nagon. (vir tednik Mladina – srednji vek, št 07). Nadalje se navaja, da prijema za stegno med vožnjo v avtu ob prisotnosti še dveh deklet in dotika v območju nad prsmi oškodovanke ni mogoče opredeliti kot poseg v spolno sfero oškodovank. Pri tem je bilo bistvenega pomena to, kako se je počutil duhovnik in je bilo relevantno njegovo pričanje, da to ni počel zaradi spolne sle, ob tem pa višje sodnike ni zanimalo, kaj so ob tem čutile oškodovanke in kako so to dojemale.

Ob navedbi takšnih dejstev se torej lahko vprašamo,  ali  je sodstvo prižgalo zeleno luč za vse tiste,  ki so nagnjeni k takšnim kriminalnim dejanjem. Iz oprostilne sodbe je jasno razvidno, da je dovolj, da obdolženec to počne  ob prisotnosti najmanj še dveh oseb, oz. da pove, da tega ni storil iz spolnih vzgibov. Pa je to res zadosten razlog za oprostilno sodbo? Ni nikakršnih pomislekov, da tega ne počnemo iz drugačnih motivov? Je to sedaj postala vljudnostna gesta?

Po našem prepričanju ni potrebno posebej poudarjati, da v tem primeru gre za spolno zlorabo mladoletnih oseb mlajših od 15 let. Zaskrbljujoče postaja dejstvo, na koga naj se v bodoče takšne osebe še zanesejo, komu (če sploh) lahko še zaupajo, saj jih je v tem primeru v najtežjih trenutkih pustilo na cedilu tudi sodstvo.

Za osebo, ki je doživela spolni napad v najobčutljivejšem obdobju svojega življenja v kakršnikoli obliki, je za njo lahko to usodno do konca  življenja. Statistike kažejo, da takšne travme lahko pripeljejo osebo, ki je to doživela, tudi do samomora. V tem primeru pa poleg travm, ki so jih doživele ob spolni zlorabi, gre še za dodatne travme  ob dokazovanju, da se jim je to resnično zgodilo in nato še oprostilni izid  za povzročitelja, ki ga je sodstvo spoznalo za nedolžnega. Vse to je lahko naredilo nepopravljivo škodo pri oškodovankah.

Vse to opravičuje vprašanje, ali  je z našim pravnim sistemom resnično nekaj hudo narobe. Če si bo tudi javnost pred tem zatiskala oči, je možno, da bomo nekega dne nemočno opazovali, kako se zlorablja naše otroke, pri tem pa ne bomo mogli nič storiti.

Danes je čas, da se javnost jasno opredeli, da je otipavanje po intimnih delih telesa hudo kaznivo dejanje in da to je spolna zloraba mladoletnih oseb mlajših od 15 let. Pred nami je vprašanje: Kaj lahko kot posamezniki naredimo, da se to ne bo dogajalo? Smo v času volilne premetanke, zato tudi javno vprašanje vsem strankam, kaj bodo v tem primeru naredile .

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

Zanj Janja Škrjanc, predsednica

  • Share/Bookmark

Država, cerkev in volitve

Datum objave: 23.11.2011 ob 12:45
Kategorija: miks | Tagi : |

Javna predvolilna vprašanja političnim strankam in ostalim kandidatom na volitvah glede njihovega stališča do odnosa država – verske skupnosti

Spoštovani. Glede na še vedno pomembno vlogo verskih skupnosti v življenju države bi javnost po mojem prepričanju zanimal vaš odnos do tega vprašanja. Z vašimi odgovori ali morebitnim molkom boste marsikomu pomagali pri odločitvi na dan volitev. Spodnja vprašanja je treba razumeti predvsem kot pomoč pri jasnejši sestavi vaših stališč.

1)      Kakšen je vaš odnos do ločenosti katerekoli verske skupnosti od države – kot je to zaukazano v 7.členu Ustave Republike Slovenije?

2)  Država ima 2 milijardi dolga in politiki ponujate na soočenjih takšne in drugačne rešitve, kako odpraviti ta dolg. Nihče pa še ni omenil, da bi morala država prenehati financirati že tako ali tako super bogato katoliško cerkev. Letno država preko raznih uradov in ministrstev ter občin transferira katoliški cerkvi in njenim institucijam v Sloveniji več kot 10 milijonov evrov, npr. v letu 2008 je bilo teh sredstev vsaj približno 20 milijonov. S tem denarjem bi se dalo marsikaj postoriti glede odprave revščine pri nas!

Ali podpirate to, da država na veliko financira bogato katoliško cerkev? Ali menite, da je to pošteno do državljanov, ki so vedno bolj revni? Boste kaj spremenili?

3) Ali poznate PETICIJO ZA ODPRAVO DRŽAVNEGA FINANCIRANJA RIMSKO-KATOLIŠKE CERKVE Koalicije za ločitev države in cerkve? Dosedaj jo je podpisalo že na stotine državljanov Slovenije. Mogoče ste jo že, ali pa jo še nameravate podpisati tudi vi?

4)  Bi vi pravnomočno obsojene cerkvene pedofile uvrstili na javno dostopen indeks pedofilov? Ali pa podpirate anonimnost pedofilskih zločincev – tudi cerkvenih – in s tem omogočate njihovo nadaljnje izživljanje nad nedolžnimi žrtvami?! Dober primer je katoliško premeščanje odkritih kleriških pedofilov iz župnije v župnijo!

5)  Ali podpirate vedno bolj razširjeno prepričanje o neposredni povezanosti med prisilnim novačenjem katoliških vernikov s pomočjo neprostovoljnega krsta dojenčkov in izpostavljenostjo otrok teh vernikov zločinskemu izživljanju kleriških pedofilov?

6)  V Bibliji je ogromno pozivov na pregon in pomor drugače mislečih, »neposlušnih« otrok, homoseksualcev, prešuštnikov, sosednjih narodov, živali itd. Po prepričanju katoliških teologov – pa ne samo njih – je taka vsebina biblije dana od Boga in je torej ne samo aktualna, ampak veljavna na veke vekov. Vsi ti biblijski pozivi so tudi neposredno kršenje 63. člena ustave naše države, ki govori o prepovedi spodbujanja k nestrpnosti in nasilju.

Ali se zaradi tega tudi vi – kot vedno večji del javnosti – zavzemate za uvrstitev take biblije na indeks mladini nevarnih spisov? Saj kdor je v državi odgovoren za varstvo mladine in molče sprejema brutalna biblijska priporočila, je sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja mladine – in s tem za dolgoročni demokratični razvoj države in njenih državljanov!

7)  Glede na pretekla in sedanja dejstva glede cerkve – to je katoliški pomor celih narodov, npr. v Ameriki; milijonske žrtve inkvizicije in zatiranje žensk; neizmerno materialno grabežljivost; nespoštovanje državnih zakonov, zapisano v katekizmu rkc (evangeliji so nad zakoni); nedemokratični, avtoritarni notranji ustroj cerkve in njeno poskušanje totalitarnega obvladovanja sveta še kar naprej, ipd. – ali podpirate vedno bolj množično izstopanje vernikov iz take cerkve? Mogoče bo potem Vatikan prisiljen uskladiti svoje početje z modernimi demokratičnimi standardi.

8)  Cerkev vedno bolj pritiska na slovensko državo glede vračila premoženja skozi denacionalizacijske postopke. Menda so ji bile v prejšnjem režimu storjene krivice. Glede na to, da ni razlike med krivicami izpred pol stoletja storjenimi nad cerkvijo in s strani totalitarne katoliške cerkve storjenimi krivicami v minulih 1800 letih nad ljudmi in naravo praktično po celem svetu – ali podpirate resnično, tako moralno kot materialno opravičilo Vatikana in lokalnih cerkva? Do sedaj takega opravičila še ni bilo, saj je obžalovanje za storjene zločine resno mišljeno samo takrat, ko poleg besednega opravičila tudi materialno popravimo škodo, ki smo jo storili – in tega ne počnemo več. Najprej pa seveda spremenimo ideološki temelj našega zločinstva, recimo biblijo. Vse to Vatikan še ni storil!

9)  Ali tudi vi mislite, da so na državni ravni uzakonjeni cerkveni prazniki (božič, velika noč, Marijino vnebovzetje, dan mrtvih) kršenje 7. člena ustave Republike Slovenije, ki govori tako o ločenosti cerkve od države kot o enakopravnosti vseh verskih skupnosti pri nas? Ker v naši državi praznujemo nekatere katoliške praznike, bi posledično glede na ustavo morali praznovati tudi praznike drugih verskih skupnosti. Ali podpirate idejo, da bi državljani Slovenije praznovali samo take praznike, ki se tičejo države in vseh njenih državljanov? Verske skupnosti pa naj same praznujejo svoje praznike, kolikor želijo – brez s strani države podprtega misijonarskega nasilja nad drugače mislečimi!

10)  Ali bi tudi vi podprli odpravo kršenja 7. člena Ustave Republike Slovenije, ki govori o kategorični ločenosti države od katerekoli verske skupnosti, ko je cerkvena šolska ustanova – to je teološka fakulteta – še kar naprej del javnega šolskega sistema oz. natančneje ljubljanske Univerze?

11)  Ali bi tudi vi podprli ponovno uvrstitev cerkvenih zvonov na seznam povzročiteljev hrupa in s tem za zdravje ljudi nevarnih objektov? Na tem seznamu so zvonovi celo v zelo katoliški Italiji in s tem podvrženi preverjanju stopnje hrupa s strani države in lokalnih skupnosti.

12)  Slovenija je demokratična država, povezana z drugimi demokratičnimi državami v Evropi v Evropsko Unijo. Jasno je tudi, da dokler bo Vatikan taka diktatorsko - avtoritarna država, kot je sedaj, da ne more biti sprejet v EU! A se strinjate s tem, da obstaja na ozemlju EU, oz. znotraj slovenske države izpostava Vatikana, ki je gospodarju primerno netransparentna in nekako napol tajna? Govor je o Opus Dei-ju, udarni pesti Vatikana in njegovi »tajni policiji«, ki je sicer registriran in ima celo tiskovnega predstavnika, članstvo pa je tajno. Izgleda, da se v naši državi nismo ničesar naučili iz zgodovine pred letom 1945, ko je tudi komunistična partija bila tajna. Posledice so znane.

13)  Glede na vse znane, zgodovinsko dokazljive in dokazane grozljive zločine katoliške cerkve, za katere se ni nihče zares opravičil, ali podpirate postavitev spomenika žrtvam katoliške cerkve? Bil bi opomnik vsem nam, kakšne grozovitosti smo ljudje sposobni v imenu vere – ideologije in obenem pritisk na Vatikan in njegovo cerkev tako za spremembo njegove politike v smislu spoštovanja demokratičnih standardov in človekovih pravic kot za njegovo resnično opravičilo VSEM žrtvam katolicizma,  vključno z materialno odškodnino.

14)  Ali podpirate pobudo Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ki je preko svojega pravnega zastopnika v juniju 2008 tožilcu podalo predlog o začasni prepovedi rimskokatoliške cerkve, dokler ta svoje teorije in prakse ne uskladi s slovensko državno Ustavo in zakoni demokratične države?

To je le nekaj možnih vprašanj glede tematike odnosa države in verskih skupnosti pri nas. Za vaše morebitne odgovore se vam vaši potencialni volivci in ostali državljani Slovenije že vnaprej zahvaljujemo. Dobro je vedeti, kakšen odnos imajo do pomembnih vprašanj te države ljudje, ki ne samo, da bodo kot poslanci državnega zbora pomembno sooblikovali življenje v državi, ampak bodo naslednja štiri leta tudi živeli od žuljev naših rok oz. od davkoplačevalskega denarja.

S spoštovanjem

državljan Slovenije in davkoplačevalec

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark

V mnogih državah so potekali protesti proti nasilju finančnega kapitalizma. V New Yorku, Rimu, Torontu, Londonu, Berlinu, Frankfurtu, Madridu in še v več kot 1000 mestih se je zbralo na tisoče ljudi, ki je protestiralo proti finančnemu kapitalizmu. Ta je namreč povzročil hudo gospodarsko krizo, ki je prizadela desetine milijonov ljudi po vsem svetu. Protesti so bili tudi v Sloveniji. V Ljubljani so protestniki preživeli več dni pred borzo. Ob tem se postavi vprašanje, ali je borza res pravi kraj za proteste. Ali je finančni kapitalizem kot takšen glavni krivec krize, oz. ali je osnovni vzrok krize kaj drugega.

Nedaleč proč od borze je ljubljanska stolnica. Cerkev že od vsega začetka podpira delitev ljudi na revne in bogate, delitev na vladajoče in podrejene. To je zanjo neizogibna delitev. Čim več naj bo revnih, čim manj bogatih, je moto katoliške cerkve. Neposlušne podrejene in revne je potrebno kaznovati, če bi zahtevali več, kot jim je določila cerkev. Kaznovanje izvede pravna država kot cerkveni hlapec. Papeška okrožnica Rerum novarum poziva h kaznovanju prevratnikov in k varovanju temeljne družbene ureditve: to je na delitev na revne in bogate, vladajoče in podrejene, moderne sužnje in moderne sužnjelastnike. Kam spada Vatikan?

Vatikan seveda spada med bogate, v samo špico bogatašev, saj je vrednost celotnega cerkvenega premoženja po svetu več 1000 milijard evrov, v Sloveniji pa stotine milijonov, če ne že več kot milijardo evrov. Cerkev je največji zemljiški posestnik zahodnega sveta, v Rimu je skoraj tretjina stavb v njeni lasti, podobno je tudi v mnogih drugih mestih. Katoliška cerkev je tudi največji verski gospodarski koncern na svetu in angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike, vrednostnih papirjev …, poseduje pa tudi mnoge banke. Cerkev ima v lasti tudi večje število raznih medijev, preko katerih vpliva na javnost.

Kot že navedeno, cerkev od svojega nastanka podpira delitev na revne in bogate, podpira izkoriščanje revnih in prelivanje kapitala od revnih k bogatim. Ta ideologija je skozi stoletja in tisočletja postala del družbene zavesti in tako prežema vse pore družbe. Tudi gospodarsko-finančni sistem. Institucije pravne države temeljijo na izkoriščanju ljudi, živali in narave. Zato ni čudno, da obstaja prepad med revnimi in bogatimi, da se ta celo veča, da število revnih narašča in da prihaja do vedno novih kriz, ki imajo za posledico vedno večjo siromašenje ljudstva. Ali kot pravijo protestniki: 99% je prizadetih. Tako ima tudi sedanja gospodarsko-finančna kriza svoje temelje v cerkveni ideologiji izkoriščanja. Banke, borze … so samo izrastek na cerkveni ideologiji izkoriščanja, ki si izmišljuje vedno nove načine za podjarmljanje ljudi in uničevanje narave.

Zato bi morali protestniki iti pred stolnico in tam protestirati. Še prej pa bi bilo dobro, da bi iz izkoriščevalske cerkve izstopili. Kajti biti v takšni organizaciji pomeni nositi soodgovornost za vse, kar ta stori: torej tudi za njen izkoriščevalski nauk in dejanja v tej smeri, ki vodijo do velikega števila revnih in lačnih ljudi na eni strani in peščice izjemno bogatih oseb s cerkvijo na čelu. Absurdno je protestirati proti izkoriščanju, pa biti član organizacije, ki v samem temelju podpira izkoriščanje.

Čeprav se cerkev v besedah zoperstavlja revščini, pa praktično ne stori ničesar, da bi se ta odpravila. Zakaj? Samo mali delček njenega bogastva bi zadostoval, da bi odpravili lakoto na tem svetu. Pa je vedno več lačnih in revnih, cerkev pa poziva druge, naj pomagajo tem. Če bi se odpravila revščina, bi se odpravila delitev na revne in bogate, kar je za cerkev zelo nevarno, saj ona živi ravno iz teh razlik. Če jih ni, cerkev propade. Zato v ozadju dela vse, da se razlike obdržijo oz. celo povečajo.

Vlado Began

  • Share/Bookmark