Božič je krvav praznik!

Datum objave: 26.12.2012 ob 20:36
Kategorija: miks

Ljudje, prenehajte jesti živali!

Božič naj bi bil najbolj miren in najbolj ponotranjen čas v letu. Morda tudi je, toda to na žalost ne velja za okrog 12 milijard živali, ki jih bodo ubili prav za te praznike in to za golo človeško uživanje. Da bi bila stvar še bolj absurdna, to delajo tako imenovani kristjani v čast rojstva Jezusa, Kristusa, odrešitelja vseh ljudi in duš ter kneza prihodnjega kraljestva miru na Zemlji. Praznične dni okrog božiča spremlja obligatorno, religiozno obarvano ubijanje milijard nedolžnih živali in orgije uživanja mesa, kar je živalski kanibalizem. Ne glede na to, da postaja kritika te tradicije vse glasnejša in vedno glasnejše tudi tožbe uživalcev mesa o zdravstvenih težavah, malokdo od njih pomisli, da bi zmanjšal količine mesa ali prenehal jesti meso.

Od kod tradicija živalskega kanibalizma v času božičnih praznikov?

Cerkev zase trdi, da jo je ustanovil Jezus in da jo vodi sveti duh po najvišji duhovščini na čelu s papežem, samozvanim »svetim očetom«. No, ta ista cerkev je v teku zgodovine uvedla praznik božiča, ki ga prvi kristjani niso poznali in niso slavili. Božič, rojstni dan Jezusa, se je pojavil šele kasneje, uvedla pa ga je na novo osnovana rimska cerkev s papežem na čelu – lahko bi se reklo sekta, ki se je odcepila od cerkve prvih kristjanov. Rimskokatoliška cerkev je uvedla božič in določila datum, ki je bil v rimskem cesarstvu znan kot dan rojstva boga sonca Mitre. Njegove vernike je vodil veliki svečenik z nazivom »pontifeks maksimus«, ki ga danes nosi njegov domnevni naslednik – papež rimskokatoliške cerkve.

Kot vidimo, je cerkev prevzela praznik današnjega božiča iz mitraizma in mu dala novo vsebino, vendar v veliki meri ni spremenila običajev in ritualov ubijanja živali ter konzumiranja njihovih teles. Tradicija božičnih praznikov in ritualov torej nima svojega začetka pri Jezusu in njegovih prvih sledilcih, temveč začetki datirajo v čas, ko je krščanstvo prevzelo običaje drugih verstev.

Najvišja duhovščina s papežem na čelu zavaja svoje vernike že stoletja tako, da se skriva za svetim duhom, Jezusom, Kristusom in Bogom Očetom, govoreč vernikom, da so njihovi namestniki na Zemlji. Če želimo, da se preneha z živalskim kanibalizmom, ne le v času božiča, bi moralo biti človeštvo najprej seznanjeno s tem, kaj je pravzaprav storil Jezus, katerega rojstni dan kristjani slavijo. Danes smo prepričani, da je bilo zanj najpomembneje, da se človeštvo vrne k načelom življenja, ki so vsebovani v desetih zapovedih in njegovem Govoru na gori. Njegov nauk je življenje brez nasilja do vseh, tudi do živali. On je graditelj miru, duhovni revolucionar, pacifist. Njegovo življenje in nauk pa temeljita na enostavnem zakonu, ki se glasi: »Česar ne želiš, da drugi storijo tebi, tega tudi ti ne stori njim.« To velja tudi za živali. Ko bodo ljudje to spoznali in tako živeli, ne bodo več verjeli duhovniški kasti in ne bodo nadaljevali s krvavim božičem in živalskim kanibalizmom.

Kdo je živalski kanibalizem razglasil za »božjo voljo«?

Zgodovinsko gledano je žrtvovanje ljudi ali živali v predpisanih ritualih ter s ciljem pomiriti jezne bogove skozi vso zgodovino izvajala duhovščina. Prvi profesionalni mesarji so bili duhovniki oz. mesarski poklic je bil istočasno duhovniški poklic. Tako ni težko razumeti, zakaj ljudje ubijajo živali in zakaj jedo njihova telesa. To je povezano z duhovniško tradicijo in nima nikakršne zveze z božjo voljo. V verstvih so obstajala žrtvovanja ljudi in živali z namenom, da bi pomirila jezne bogove, slavili pa so jih z uživanjem tako imenovanega žrtvenega mesa. Na čelu slavja in živalskega kanibalizma je bil vedno duhovnik – mesar, katerega dolžnost je bila z nožem ubiti določenega človeka ali žival, razkosati truplo in zažgati posamezne dele na oltarju. Torej ni bilo celo truplo dodeljeno, da zgori za pomiritev bogov, temveč je duhovnik najboljše dele vzel zase, ostanek pa je dal osebam, ki so skrbele za nabavo žrtvenih živali, pripravo žrtvenega oltarja in rituala.

V bibliji so tudi zapisi v smislu »naj dim gorenja živali deluje na boga kot pomirjajoči vonj.« (Mojzes 8, 21, 2, Geneza 29, 18, 4, Eksodus 28, 2). Če je nekaj takšnega zapisano v bibliji, morajo cerkveni verniki pod grožnjo večnega prekletstva verjeti, da je to božja volja, ki jo je treba izpolnjevati. Zaradi tega jim ne pade na pamet, da bi razmišljali o tem, ali so te besede v bibliji resnično božje besede ali morda besede, ki jih je v toku časa vstavila duhovščina, ki je služila in služi bogu podzemlja – Baalu. Verniki so bili prepričani, da žrtvovanje mesa z zažiganjem ljudi ali živali na oltarju služi začasni prekinitvi božje jeze. Za duhovnika, kot izvajalca rituala, je uživanje mesa pomenilo blagoslov in nagrado, za vernike pa dovoljenje za uživanje na festivalu človeškega in živalskega kanibalizma. Marsikaj, kar se je izvajalo v času rimskega cesarstva, se izvaja tudi v 21. stoletju, v času božičnih praznikov.

Od versko – prazničnega do vsakodnevnega uživanja mesa

Navada vsakdanjega uživanja mesa ima svoj začetek v versko-praznični tradiciji, ki so jo izvajali in do danes ohranili duhovniki. Rimskokatoliška cerkev je od svojega nastanka v 4. stoletju ozko povezana z našo kulturo in je tako vplivala na prehranjevalne navade svojih podložnikov. Tako je na primer dan Jezusove smrti stoletja veljal kot brezmesni dan, toda ribe so bile vedno dovoljene. Zakaj? Cerkev je rekla, da riba ni meso, torej se jo sme v petek jesti, in verniki so to prevzeli, ne da bi se vprašali, kdo si je izmislil tak nesmisel! No, cerkev spreminja svoje mnenje, kadar ji to ustreza. Petek je bil nekoč dan spomina na Jezusovo smrt na križu in verniki so se morali postiti. Danes cerkveni kristjani petek živijo drugače. Cerkev se je prilagodila duhu časa in z njo njeni verniki. Videti je, da je cerkvi pomembnejši duh časa, denar, oblast in ugled. Vse to so atributi boga podzemlja, Baala, ki je zahteval žgalne daritve, nima pa nikakršne zveze z načeli Jezusa iz Nazareta, čigar rojstni dan naj bi za božič slavili.

Kljub znanju in velikim dosežkom večina ljudi še vedno sledi pismoukom in duhovščini. Družba se je na nek način osvobodila psihičnega in fizičnega suženjstva duhovniški kasti, tako da se je država ločila od cerkvenih kultov in običajev, v praksi pa na žalost največkrat vseeno nadaljuje s krvavimi in okrutnimi cerkvenimi običaji.

Toda človeštvo, za razliko od prejšnjih generacij, živi v mogočnem časovnem preobratu, v katerem vedno glasneje odmeva klic: »Smrt živali je smrt ljudi! Ljudje, prenehajte mučiti, ubijati in jesti živali, ki so del celotnega stvarstva in s tem del vas samih.« Apostol Pavel je v enem od svojih pisem zapisal: »Kar seješ, to boš tudi žel!« To ni nič drugega kot: »Kar si storil enemu od najmanjših, si storil Meni (Kristusu) in ne nazadnje samemu sebi.«

Moris Hoblaj, teolog in sociolog

Vir:  http://www.osvoboditev-zivali.org/revije/revija24.pdf

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 26. December 2012 ob 20:36 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

2 komentarjev na “Božič je krvav praznik!”

#1

Škodljiva koristoljubnost človeških delitev

Biti rasist ali seksist danes ni niti sprejemljivo niti korektno. Na nas je, da bo tudi diskriminacija na podlagi živalske vrste čim prej zgolj še stvar zgodovinskih proučevanj.

Človekov odnos do živali žal pretežno zaznamuje vidik koristnosti – škode: ena lastovka da, ker najavlja pomlad, jata škorcev ne, ker bo »napadla« vinograd. Prevladuje izmera vrednosti posamezne živali in posameznih živalskih vrst glede na to, koliko utegnejo koristiti človeškim interesom, koliko jih lahko uporabimo – npr. koliko litrov mleka nam dajo oz. koliko jim ga uspemo vzeti. A pravo varovanje narave nikakor ne ostaja zgolj pri človeških interesih, pač pa vključuje tudi premislek o živalskem vprašanju onstran antropocentrizma.

Ni vprašanje, kateri medved, volk, jastreb, orel ali krava pooblašča zagovornike živalskih pravic, da govorimo v njih imenu. Naprej govorim(o) v imenu ljudi. Iz zaupanja v sposobnosti človeškega uma, da prepozna krivice in da jih je pripravljen zaradi moralne dolžnosti popraviti, četudi to pomeni odrekanje nekaterim koristim.

Živali v današnjem trenutku nujno potrebujejo zaščito, tako kot potrebujejo zagovorništvo in posebno skrb ljudje, ki so še nedorasli, ali ki zaradi različnih razlogov ne morejo sami sebi zagotoviti preživetja in uresničevanja človekovih pravic. In številne živali so današnji dan opredmetene in nepredstavljivo zlorabljene. Po podatkih Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ljudje letno ubijemo 53 milijard živali, kamor niso vštete ribe in druge vodne živali. Kdor se noče slepiti, ve, da je mesno predelovalna industrija najprej in predvsem proizvodnja krutosti, ki živali razume kot »surovino«. Vse zato, ker je cilj čim več dobička.

S poštenim premislekom in vztrajnim delovanjem bo živalim priznana vrednost sama na sebi. Onstran tega, da škrjančki, kolikor jih je še, tako lepo pojejo in razveselijo srce. In onstran potenciala, ki ga ima naravoslovni turizem z opazovanjem medvedov kot enem od najbolj fascinantnih predstavnikov ohranjene narave.

Na Zemlji se še vedno vedemo kot gospodarji, ki posegajo v nedotakljivost vsega, kar biva. Postaviti se v središče vesolja in po sebičnih interesih določati, kdo je vrednejši in kdo naj koga uporablja – to poznamo: rasizem, seksizem in diskriminacija na podlagi živalske vrste (speciesizem, tudi specizem, iz latinske besede species, vrsta; pristranski odnos v prid članov lastne vrste) so si v temelju podobni. Ena skupina živih bitij si podredi drugo, jo izkorišča in ji odvzema prostost. Pri tem pa samo sebe in podrejene prepričuje, da je to v naravnem redu stvari. Biti rasist ali seksist danes ni ne sprejemljivo ne korektno. Na nas je, da bo tudi diskriminacija na podlagi živalske vrste čim prej zgolj še stvar zgodovinskih proučevanj.

dr. Zalka Drglin

Vir: http://www.osvoboditev-zivali.org/revije/revija24.pdf

#2

Pozdravljen.

Zanima me, ali pišeš kot sociolog in teolog, tako kot si se podpisal ali odgovarjaš kot kristofolog kot pričujejo tvoji stavki? Nekako ne gre skupaj to kar počneš z tem kar pišeš. No ja, morda pa pišeš iz svoje ranjenosti s katero se ne želiš srečati in nanjo posredovati zdravje…morda jo raje le potiskaš in zanjo rešuješ stvari tam kjer ni rešitve zanjo… No ja, ti že veš o čem pišem, to je glavno… Spomni se kdo je človek, kdo si ti in stopi na pot Ljubezni iz katere si ti. Obilo dobrega ti želim.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !