Kje je satan: v ali izven cerkve?

Datum objave: 20.10.2012 ob 11:16
Kategorija: Aktualno, miks

Novomeški škof Andrej Glavan je ob prazniku Marijinega vnebovzetja (2012) za gospodarski polom oz. zlom mariborske nadškofije in afero z upokojenim nadškofom Uranom obdolžil samega satana, ki bi se naj boril proti Kristusu in cerkvi. Rekel je namreč: »Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.« (Dnevnik, 16.8.2012)

Po patru Bogdanu Knavsu je papež rekel, da je »največje zlo v Cerkvi sami«. (Dnevnik, 30.1.2012) Od te cerkve uradno pooblaščen izganjalec hudiča pater Don Gabriele Amorth pravi, da je v Vatikanu hudič, dokaz za to pa so spolni škandali. Pravi tudi, da obstajajo kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem. (www.timesonline.co.uk/tol/comment/faith/article7056689.ece)

Če je največje zlo v cerkvi sami, kot to pravi papež, in če je Vatikanu hudič, s katerim so povezani celo nekateri škofje, nekateri kardinali pa ne verujejo v Jezusa, ali ima potem prav škof Glavan, ki satana postavlja izven cerkve? Če je hudič v Vatikanu, je potem tudi v delnih cerkvah in tako tudi v novomeški škofiji. Seveda pa tudi v ljubljanski oz. mariborski nadškofiji in drugih cerkvenopravnih osebah, npr. župnijah, redovih, karitasu, cerkvenem šolstvu … Če je hudič v teh organizacijah, potem je verjetno tudi v cerkvenih predstojnikih: škofih, duhovnikih, župnikih …

»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« je izjavil mariborski nadškof Turnšek. (Priloga Večera v Soboto, 26.2.2011) Vse to pa je bistveni del oz. temelj katoliške cerkve. Je neizmerno bogata, ima oblast nad mnogimi ljudmi, je politično izjemno močna (papežu se klanja večina najvišjih svetovnih politikov in državnikov), ima krut kaznovalni sistem, posega celo v duševnost ljudi, mnogi kleriki so veliki hedonisti …

Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, uživanje in slava so lastnosti cerkve same po sebi kot institucije. Njen nauk in zgodovina so jasen dokaz za to. Vse to je bit satana. Očitno je satan del cerkve in v njej vlada!? Ali pa je celo tako, da je satan sama katoliška cerkev kot takšna?! Cerkev se sicer predstavlja kot Kristusova, vendar pa je bil Jezus, Kristus povsem nekaj drugega. Zgoraj opisane lastnosti nimajo z Jezusom ničesar skupnega, saj cerkev Jezusa jemlje samo kot krinko, da prikrije svojo pravo bit. In ta bit je hudi duh ali satan. V čigavem imenu potem deluje katoliška cerkev? V imenu Jezusa ali v imenu satana?

Res pa je, kar pravi škof Glavan: satan se bori proti Kristusu. In ta satan je katoliška cerkev, ki se že ves čas bori proti Kristusu. Če tega ne bi bilo, ali bi zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20. stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (www.bogastvo-cerkve.org) Če bi cerkev živela Jezusov nauk, ali bi bila obremenjena z neizmernimi zločini, tako kot je? Če bi bila katoliška cerkev krščanska, torej bi v besedi in dejanju sledila Jezusu, potem ne bi imela nobenega zločina za sabo. Kristjani namreč niso zločinci.

Ker riba smrdi pri glavi, je seveda daleč največje zlo v papežu in rimski kuriji. Zelo jasen je bil tudi Luther, ki je rekel, da je papež živ hudič.

Vlado Began na www.cerkev-ne.net

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 20. Oktober 2012 ob 11:16 in zapisano pod Aktualno, miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Kje je satan: v ali izven cerkve?”

#1

Za kardinala Rodeta je čaščenje papeža smešno

Sedanji kardinal Franc Rode je v knjigi Cerkev, narodi in demokracija zapisal: »Kristjan,« sem dejal, »ne bo slavil ničesar zemeljskega, saj ve, da je Bog edini, ki je velik. Dober človek časti samo Boga, ohranja svoje dostojanstvo. Čim prične slaviti človeka in njegovo delo, se spusti do nizkotnosti in postane smešen. Koliko bedastoč, povezanih s kultom osebnosti, je že bilo storjenih v zgodovini!«

Rode je zapisal modre besede. Toda vprašanje je ali so njegove besede verodostojne. Kajti Rode je visoki predstavnik cerkve, kjer igra češčenje oz. kult osebnosti ključno vlogo. Brez nje bi cerkev propadla.

Sveti oče, namestnik Jezusa Kristusa, Petrov naslednik, glava škofovskega zbora, pastir vesoljne cerkve, naslednik apostolskih knezov, pontifex maximus, patriarh province Rim, vladar Vatikanskega mesta, sluga božjih služabnikov, nezmotljivi … Kaj je to drugega to kult papeške osebnosti?

Cerkev od svojih vernikov celo zahteva češčenje svetnikov in klerikov na vodilnih položajih.

»Za razumevanje Cerkve, za pripadnost in predanost njej v služenju in žrtvovanju vse do darovanja lastnega življenja, je potrebno, da kleriki in laiki razumejo, da je pokorščina škofu ali redovnemu predstojniku eden najlepših izrazov ljubezni do Kristusa in Cerkve.« »Kdor odklanja podrejenost papežu in občestvo z udi Cerkve, ki so mu podrejeni, dela razkol.« (Kazniva dejanja in kazni, Sankcije v Cerkvi, Stanislav Slatinek) »Kdor posluša škofe, posluša Kristusa!« (Vera Cerkve, Anton Strle) Kan. 212 v Zakoniku cerkvenega prava pa predpisuje: »V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo.« Da gre pri papežu za kult osebnosti, je razvidno tudi iz zapisa v cerkvenem zakoniku: »Prvega sedeža«, to je papeža, ne more nihče soditi.«

Na spletni strani župnije Križe piše: »Češčenje svetnikov je takoj za Marijinim češčenjem. Svetniki so ljudje, v katerih se je odrešenje na popoln način uresničilo. Bog želi, da jih častimo, ker prek njih slavimo njega samega.«

Tudi, če ne bi bilo teh zapisov, lahko že v praksi vidimo kako mnogi verniki padejo v pravo evforijo, trans ali celo histerijo, ko imajo priložnost v živo videti papeža. Kult papeške osebnosti so v katoliški cerkvi izklesali do popolnosti. Zakaj so to storili? Cerkev je duhovno revna in njen nauk ter praksa sta močno v nasprotju z Bogom in Kristusom. Kot nadomestek za to duhovno revščino je cerkev vernikom prodala kult papeške osebnosti in jih s tem vezala na svojo institucijo. Se verniki tega zavedajo?

Zgornjo Rodetovo misel bi lahko samo dopolnili: »Koliko bedastoč, povezanih s kultom osebnosti, je že bilo storjenih v zgodovini katoliške cerkve!«

Damjan Likar

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !