Spovednice so najboljše kovačnice pedofilskih duhovnikov!

Datum objave: 4.09.2012 ob 13:19
Kategorija: miks

Na strani http://www.siol.net/novice.aspx so objavili novico o Kanadčanu Christopher Paul Nealu, ki je osumljen pedofilije in za katerim je razpisana mednarodna Interpolova tiralica. Neal je bil v Kanadi med leti 1998 in 2000 zaposlen kot kaplan v Centru za usposabljanje kadetov in svetovalec mladostnikov v starosti od 12 do 18 let, so sporočili iz kanadske vojske. Njegova naloga v Centru za usposabljanje kadetov je bila duhovno svetovanje in poučevanje o moralnih vrednotah.

Zakaj je med duhovniki toliko pedofilov, odkritih in še neodkritih? O tem se je spraševal že pokojni papež Janez Pavel I, ki je imel zaradi kritičnosti do cerkve veliko težav s   konzervativno strujo Vatikana. Leta 1978 je po samo 33 dneh papeževanja umrl v izredno sumljivih okoliščinah. Mnogi analitiki so povsem prepričani, da je šlo za umor in zaroto. V knjigi Umor v Vatikanu avtor Lucien Gregoire opisuje papeževo razmišljanje o vzrokih za pedofilijo med kleriki.

Pedofilski duhovniki in njihovo vzburjenje v spovednicah

Papež je šel po sledeh pedofilskih primerov, vse dokler ni prišel do spovedniških kabin in prav tu je našel odgovor, zakaj je pojav tako razširjen med duhovniki in tako redek med menihi in nunami. Vedel je, da otroci spovednikom pogosto pripovedujejo o svojih ‘mesenih grehih’. “Konec koncev je samozadovoljevanje greh, v očeh cerkve celo smrtni greh. Otroci, ki ne znajo razložiti svojega početja, gredo zato pogosto v velike podrobnosti, ko poskušajo povedati, kaj počnejo s svojimi spolnimi telesi. To pa je zelo nevarno. Ugotovil sem, da se pedofilski duhovniki, ki bi sicer morda nikoli ne prestopili meje, pogosto vzburijo prav ob teh otroških pripovedih. Hkrati pa sem tudi ugotovil, da pedofilski duhovniki pogosto izrabijo spovednice, da privabijo prav tiste otroke, za katere pričakujejo, da bodo bolj dovzetni za njihove vabe in bodo zato lažji plen,« je bil prepričan Janez Pavel I. Svoj pogled na to temo je sklenil z ugotovitvijo, da so spovednice najboljše skrivališče pedofilskih duhovnikov in jih je zato treba ukiniti. Ob tem pa je ugotavljal tudi razliko med spolno usmeritvijo posameznika in pedofilijo. Vedel je, da je spolna usmerjenost prirojena in z njo je določeno, v koga se bo posameznik zaljubil. Pedofilija pa je perverznost – je seksualni fetiš, ki ga posameznik pridobi šele v zrelih letih. V tem je bil papež zelo jasen: “Nihče se ne rodi z nagonom, ki bi ga silil v spolni odnos z otrokom. Zaljubljanje nima nič skupnega s spolnim izkoriščanjem osemletnega otroka. Noben odrasel posameznik se usodno ne zaljubi v osemletnega otroka.”

Številni primeri pedofilije, ki so končali na sodiščih, danes dokazujejo, da je imel papež prav – spovednice so jedro problema. V večini pojasnjenih primerov pedofilije je šlo za kombinacijo obvezne spovedi in cerkvenega nauka, da je vsaka spolnost izven zakona, vključno s samozadovoljevanjem, smrtni greh. Tako pravita Sveto pismo in cerkveni nauk, četudi je morda kateri od duhovnikov popustljivejši do svojih faranov. V nadaljevanju je zapis pričanja iz enega od primerov, ko so pedofilski duhovniki zlorabili štirinajst dečkov in dve deklici v starosti od osem do štirinajst let. Vse, kar je opisano, se je dogajalo v spovedniški kabini, žrtev pa je bil desetletni deček (primer Glennin proti Melbournu, 1996).

Žrtev: “Prešuštoval sem.”

Duhovnik: “Kolikokrat?”

Žrtev: “Štirikrat.”

Duhovnik: “Kje?”

Žrtev: “V kopalnici.”

Duhovnik: “Ne, kje na telesu?”

Žrtev: “Pod trebuhom.”

Duhovnik: “Kaj se je potem zgodilo?”

Žrtev: “Zraslo je. Postalo je trdo.”

Duhovnik: “Je zdaj tudi trd?”

V drugem primeru se je osemletni deček spovedal, da je starejšemu dečku opravil oralni odnos, duhovnik pa mu je potem naročil, naj pride v njegov del spovednice po kazen. Tu je od otroka zahteval, naj njemu naredi isto, medtem pa je prisluškoval spovedi deklice v sosednji spovednici. (Primer Griffin proti Illinoisu, 1998) V naslednjem primeru je duhovnik v spovednici hkrati zlorabil osemletnega brata in njegovo devetletno sestro. Ta isti duhovnik je ob neki drugi priložnosti od drugega dečka zahteval, da ga je zadovoljeval deset minut prej, preden je odšel k oltarju in vodil mašo (primer Mc- Cardle proti Rockhamptonu, 2002). Dobesedno na stotine primerov je, ko so obtoženi duhovniki priznali, da so izrabili  spovednice za spolno zlorabo otrok.

Danes številni odgovorni starši otrokom sami razložijo, da spolnost ni grešna in da ne sodi v spovednice. Vendar ti starši ne smejo biti povsem pomirjeni, kajti vedno znova prihajajo na dan primeri, ko duhovniki v spovednicah zaslišujejo otroke o tem, kaj počnejo s svojim spolnim telesom. Razen tega pa se morajo starši tudi zavedati, da se spopadajo z eno temeljnih doktrin veroizpovedi, ki ji pripadajo.

Spovednice torej ostajajo prizorišče spolne sprevrženosti, saj so številni katoliški otroci še vedno prepričani, da jim njihov duhovnik ne bo nikoli odprl poti v nebesa, če mu ne zaupajo svojih ’spolnih pregreh’. Ob tem pa duhovniki nenehno poslušajo tudi neskončne zgodbe odraslih o vseh vrstah spolnih praks – od tistih vsakodnevnih, do najbolj sprevrženih sadističnih in mazohističnih ritualov, posilstev, incesta in celo seksualnih umorov.

Duhovniki v spovednicah poslušajo pornografske zgodbe

Prijatelj Jack je avtorju knjige Umor v Vatikanu nekoč pripovedoval, da je teža zaobljube o čistosti včasih za mladega duhovnika, nuno ali meniha skoraj neznosna: “Najprej ti v semeniščih ves čas šolanja izpirajo možgane z besedami čistost in neomadeževanost, nato pa te posvetijo v duhovnika in te potisnejo naravnost v spovednico, kjer si prisiljen poslušati pornografske zgodbe, od katerih se ti vsako soboto popoldan vrti v glavi. Tako je, kot bi na smrt sestradanemu mahal pred nosom s sočnim ledvičnim zrezkom.”

Nekoč se je Janezu Pavlu I spovedal duhovnik in mu priznal, da je serijski pedofil. Takrat se je papež zavedal, da je verjetno po vsem svetu ogromno pedofilskih duhovnikov, ki živijo pod strahotnim bremenom vesti, vendar pa jim spovedna molčečnost preprečuje, da bi s priznanjem prekinili svoje ostudno početje. O tem je opozoril Rim in se zavzel za spremembo spovednih pravil. Opozarjal je, da je smrtni greh, če duhovnik ve za zlorabe in dovoljuje, da se te nadaljujejo. Tokrat je iz Rima prejel uradni odgovor: “Za te zadeve bo poskrbel bog. Spovednica mora ostati zapečatena.” Toda on je vedel, da bog ne bo poskrbel. V svojih spominih je zapisal: “Nekega dne bom jaz sam uredil te zadeve in to enkrat za vselej.” Spomladi leta 1978 je kritiziral nekega ameriškega škofa, ki je izplačal domnevno žrtev pedofilskega duhovnika.

Skupini škofov, ki so se zbrali v Benetkah, je rekel: “Veliko bolj pravično bi bilo, če bi obtoženi stopil pred sodišče in bi tam presojali, kaj je naredil narobe in kako bo to poplačal družbi. Mati cerkev ni poklicana, da se za svoje prestopke odkupuje z denarjem, še posebej ne z denarjem, ki je namenjen revnim. Razen tega pa z izogibanjem resnici spravljamo v nevarnost neštete otroke, ki jih bo kaj takšnega doletelo v prihodnje.”

Spovednice (predvsem jezuitsko spovedovanje kraljev in plemičev) ne samo kot najbolj dodelan vir obveščevalnih podatkov svetovnega katoliškega imperija, ampak tudi kot eden glavnih prilivalcev zločinskih strasti iztirjenim kleriškim pedofilskim skrunilcem otroške nedolžnosti. Mogoče se katoliški spovedovanci z razkrivanjem svojih težav enako ali še bolj grešnemu farju približujejo katoliškemu “bogu” - najverjetneje neformalno glavni katoliški boginji “Devici Mariji”, Kristus nastopa v katoliški zgodbi samo za kamuflažo - s pravim Vseprežemajočim Duhom, Veliko Enostjo, Bogom Očetom-Materjo, Pramočjo spovedovalni katoliški cirkus nima resnično nič skupnega.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 4. September 2012 ob 13:19 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Spovednice so najboljše kovačnice pedofilskih duhovnikov!”

#1

Zanimivost s spleta – MC piše na Pozitivkah:

Še eno razmišljanje o spovedi

Bistvo spovedi je izvajanje nadzora nad ljudmi. Spoved, še posebej posamična spoved (katoliška), je ena izmed najbolj perverznih in izprijenih teokratskih metod, ki spovedniku podeljuje posvečen status posrednika in zaupnika, kar spovedanca postavlja v manjvreden položaj nepoučenega osebka, ki se sam ni sposoben pogovarjati s svojim bogom, če mu pri tem ne pomaga “strokovnjak” za božje zadeve. Gre za posebno perfidno izvajanje gospostva nad ljudmi, ki ni nič drugega, kot nagnusna psihološka opresija, simbolni akt samoponižanja in podreditve, toda ne pred bogom, ampak pred “vesoljno cerkvijo”. Gre za izgubo človeškega dostojanstva v strahu pred izgubo cerkvene naklonjenosti, ki zaradi fiksacije “Cerkev-Bog”, vernikom hkrati pomeni tudi izgubo božje naklonjenosti. Človeški predstavniki Cerkve so si v imenu boga uzurpirali njegovo oblast in jo v času, ko v spregi s posvetno oblastjo niso več zmožni izvajati fizične prisile, uporabljajo kot pripomoček nadzora in oblasti, ki je surov in subtilen hkrati.

Po drugi strani pa je že sama ideja o odpuščanju grehov v zameno za verovanje, kesanje, podreditev in bolj ali manj simbolično pokoro, skrajno neetična, saj nasprotuje našemu naravnemu občutku za pravičnost. Ta ideja se pokaže še toliko bolj izrojena v luči spovedi, ker za njeno realizacijo potrebuje posvečence, ki med drugim tudi s pomočjo spovedi upravičujejo svoj parazitski obstoj.

S tem, ko drugemu človeku zaupamo svoje najbolj intimne občutke (kot na primer pri spovedi), postanemo na nek način od njega odvisni, posredno odvisni tudi od ustanove, ki jo zastopa. Perverznost takega početja, še posebej v primeru, ko gre za organiziran instrument, bi morala biti očitna vsem, če že zaslepljencem znotraj fiduciarnega občestva ni.

Spoved predstavlja mehanizem sprostitve, nekakšno zdravilo za bolezen, ki so jo tisti, ki ponujajo spoved, ustvarili sami. V ta namen je potrebno človeka najprej prepričati, da je grešen in nevreden, nato pa mu milostno ponuditi “zdravilo” za njegovo dušo, ki ga bo olajšalo bremena. Tako izprijenega in domišljenega parazitstva se sama narava ni mogla domisliti. Moral se je pojaviti “homo teocraticus”, ki je doumel, da je (so)človeka mogoče zasužnjiti tudi brez fizične prisile.

Krščanstvo in še posebej katolicizem je iz ljudi napravil kronične bolnike, da bi jim potem lahko po dovolj visoki ceni prodajal svoje duhovne žavbe, ki temeljijo na visokih teoloških konstruktih in nizkih lažeh.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !