Cerkveno uničevanje družine

Datum objave: 11.06.2012 ob 00:46
Kategorija: miks

Cerkveno uničevanje družine

Kot pišejo v spletni Družini, je papež Benedikt 16 v svojem pismu ob letošnjem svetovnem srečanju katoliških družin v Milanu med 30. majem in 3. junijem zapisal, da je svet dela v današnji družbi preveč usmerjen v tekmovalnost in dobiček, kar prispeva k temu, »da se družina in skupnost izgubljata«. Sveti oče je izrazil zahtevo, naj si Cerkev in politika še močneje prizadevata, da bi »ljudje lahko usklajevali delo in čas, ki ga preživijo z družino, in da bi skupni čas resnično postal praznovanje, še posebej ob nedeljah, ko je dan namenjen družini, skupnosti in solidarnosti«.

Glede na zgodovino katoliške cerkve in njeno sedanje početje je resnično neverjetna nesramnost in v nebo kričeče sprenevedanje, ko kak katoliški klerik spregovori o čemerkoli, še posebej o tako občutljivi zadevi kot je družina. Dodano vrednost katoliški lažnivi greznici vsekakor predstavlja javno govoričenje samega vrhovnega vodje rimskega kulta in svetovnega katoliškega imperija, papeža, saj med drugim njegov ideološki vatikanski mlin ne bi niti v sanjah priznal in podpisal konvencije o otrokovih pravicah – kar je storila večina drugih držav, tudi vazali vatikanskega kolonialnega imperija, kot je recimo Slovenija. Sicer nam o spolnosti, otrocih, družini – pa tudi o številnih drugih zadevah – pamet solijo tudi drugi kleriki, ne samo katoliški. Toda ko o družini govorijo recimo poročeni luteranski pastorji, pravoslavni popje ali islamski muftiji, je to nekako že v izhodišču verodostojnejše od besedičenja celibaterskih katoliških farjev, ki v skladu s samooklicano prepovedjo družinskega življenja in spolnosti, ne bi smeli imeti o zadevi niti najmanjšega pojma.

Stoletja trajajoč kleriški pokrov nad moralno usmrajenostjo katoliške civilizacije, civilizacije, ki je preko vojaško-misijonarskih kolonialnih pohodov zastrupila večino planeta, je vsekakor pomagal dvigniti tudi veteran med ameriškimi raziskovalnimi novinarji Joe Rigert. Z vprašanjem spolnih zlorab v cerkvi in posledično uničenimi družinami se je začel ukvarjati zelo zgodaj, ko so začeli v javnost prihajati prvi podatki o pedofilskem dogajanju v bostonski nadškofiji. Raziskovanje je razširil tudi izven ZDA, predvsem na Irsko. Tako je nastala knjiga »Irish Tragedy«, njen prevod v slovenščino ima naslov »Zlorabe, molk in laži: spolno nasilje v irski katoliški cerkvi«. Po mojem razumetju razdiralnega vpliva katoliške ideologije na družino in spolnost so sledeči citati iz knjige zelo ilustrativni:

»Fizično nasilje nad otroki je bilo v katoliški kulturi še včeraj nekaj povsem običajnega in za večino odraslih sprejemljivega – ne le v cerkvi in župnišču, tudi v katoliški šoli in družini. Na zidu razpelo, v kotu palica, nad otrokom pa težka roka očeta, učitelja ali kaplana – to so prizori, ki se niso spremenili dolga stoletja, in v takšnem okolju so odraščale in še odraščajo vedno nove generacije nesamozavestnih in čustveno pohabljenih nasilnežev, ki si svoje žrtve iščejo med šibkejšimi. Od fizičnega nasilja do spolnih zlorab in uničenih družin pa je samo majhen korak.

Vse več je tudi dokazov, da na pogostost spolnih zlorab močno vpliva kultura stigmatizacije, grešne zaznamovanosti spolnosti. To je kultura, ki jo je rimskokatoliška cerkev pred stoletji, tudi zaradi nemoči, da bi zajezila razvrat v župniščih ter na škofovskih in papeških dvorih, zaobjela v enem od svojih temeljnih notranjih pravil – v celibatu. Neločljivi del cerkvene kulture celibata so dvoličnost, sprenevedanje in molk, ki spremljajo spolno življenje katoliških duhovnikov, škofov in kardinalov, o čemer se je avtor zgoraj omenjene knjige prepričal ob svojem obisku v Rimu. Medtem ko duhovniki pridigajo o družinskih vrednotah in obsojajo ne le homoseksualnost, temveč tudi povsem normalno spolno življenje mladih parov, sega spolni razvrat tudi danes v sam vrh rimskokatoliške cerkve

Thomas P. Doyle, Richard Sipe in Patrick J. Wall v knjigi »Sex, Priests and Secret Codes«:

»Mnogi ljudje, vključno s katoliki, so v zadnjem času pretreseni, ko spoznavajo, kako razširjeno je nespodobno vedenje duhovnikov. Toda spolne zlorabe v cerkvi niso nov pojav. Posiljevanje in zlorabljanje otrok je vklesano v zgodovino duhovništva

Sedaj je bolj razumljivo, zakaj vlačuga babilonska (to je cerkev, po Fernandu Valleju) ni podpisala konvencije o otrokovih pravicah in zakaj vatikanska kurija molči o razkritju v angleškem tisku glede tajne okrožnice sedanjega papeža Benedikta, ko je bil še prefekt kongregacije za nauk vere – po domače, ko je bil veliki inkvizitor – o nujnem skrivanju kleriških pedofilov. Tudi zaradi tega je papež kazensko ovaden na mednarodnem sodišču v Haagu – več o tem si lahko preberemo v brošuri »Afera papež«.

Glede odnosa cerkve do družine, spolnosti in žensk piše teologinja Uta Ranke-Heinemann v svoji knjigi »Katoliška cerkev in spolnost«:

»Tomaž Akvinski (+1274) je dejal: »Žena je samo pomoč pri ploditvi in koristna v gospodinjstvu, za moževo duhovno življenje je brez pomena. Z otroki ji je dana tudi kuhinja, cerkev pa se po cerkvenih očetih razume sama po sebi.« To stališče je živo še danes. Primarna teološka misel o ženski je pri katoliški hierarhiji še vedno ta, da sodi žena k otrokom in k štedilniku.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«.

V samem jedru diskriminacije žensk v Cerkvi je ideja, da so ženske pred svetim nekaj nečistega. Klement Aleksandrijski (+215) piše: pri ženski »mora že zavest o njenem lastnem bistvu izzvati občutek sramu«.

Teolog Albertus Magnus je bil velik sovražnik žensk. Takole je trdil: »Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva.«

Zaradi »defektnega razuma«, na kakršnega razen pri ženskah naletimo »tudi pri otrocih in duševnih bolnikih«, ženska po mnenju Tomaža Akvinskega tudi ne more biti priča pri podpisovanju oporoke. Tudi otroci morajo upoštevati izbornejšo očetovo kakovost: »Očeta je treba bolj ljubiti kot mater, saj je oče aktivni, mati pa pasivni ploditveni princip.«

Tomaž Akvinski tudi pravi, da je žena kot nepopolno bitje, v razvojni stopnji nekje na ravni otroka, otroke sicer sposobna rojevati, ne pa tudi vzgajati. Duhovno jih lahko vzgoji samo oče, saj je on duhovna glava družine.

Cerkveni oče Hieronim je dejal, da »ženska preneha biti ženska« in jo lahko imenujemo »moški«, »če se odloči, da bo namesto svetu služila Kristusu«.

Če se celovito ozremo na represijo proti ženskam, na njihovo zatiranje, diskriminacijo in sataniziranje, potem se nam celotna cerkvena zgodovina pokaže kot ena sama dolga veriga samovoljne vladavine omejenih moških nad ženskami. In ta samovoljna oblast se tudi danes nemoteno nadaljuje

V luči gornjih razmišljanj, tako cerkvenih »očetov« in klerikov kot njihovih kritikov, o katoliškem odnosu do otrok, žensk in družine je jasno, da je papeško leporečje v pismu ob letošnjem srečanju katoliških družin v Milanu med drugim samo še en manever v nizu neskončnih zamegljevanj in prikrivanj dejanske, dokazljive kleriške ljudomrznosti. Ekstremne ljudomrznosti, ki je ni podobne v nobenem danes poznanem verskem, ideološkem ali političnem sistemu, ljudomrznosti konec koncev tudi do pripadnikov lastne kleriške hierarhije, saj drugače vrh vatikanske kolonialne hobotnice ne bi nikoli sprejel nekaj tako protinaravnega kot je celibat in zatrtje naravne sproščenosti telesa, ki se je kot rakaste bule iz kleriških vrst razširil na celotno zahodno civilizacijo. Posledice kljub razkroju katoliškega vpliva na naše vsakdanje življenje čutimo še dandanes.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 11. Junij 2012 ob 00:46 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !