Katoliško demoniziranje žensk

Datum objave: 27.03.2012 ob 15:03
Kategorija: miks

V mesecu marcu imamo v zahodni civilizaciji kar dva praznika namenjena ženskam, 8. 3. je dan žena, 25. 3. pa materinski dan. Očitno so vsi ostali dnevi posvečeni moškim, saj nisem zasledil, da bi obstajal nek poseben dan moških, tudi očetovskega dneva še nisem praznoval. Od kod potreba po nekakšnem posebnem »slavljenju« enakopravnosti žensk? Ali se ta civilizacija ne razglaša za »krščansko«, kjer naj bi bili po nauku ustanovitelja in duhovnega vodje kristjanstva Jezusa Kristusa vsi enakopravni, tako ženske kot moški. Tudi moderni, sekularizirani, od verskih skupnosti ločeni Zahod ohranja ta dva praznika, ker očitno ženske še niso zares enakopravne, pa čeprav na bombah, ki jih Zahod meče na »nedemokratične« režime, z velikimi črkami piše nekaj o demokraciji, človekovih pravicah in svoboščinah.

Kje je ne samo po mojem prepričanju glavni vir sovražnosti do žensk in to ne samo v preteklosti, ampak tudi sedaj? Seveda kot pri večini drugih moralno iztirjenih zadevah tudi tu naletimo na rimskokatoliško cerkev in njene klone, predvsem evangeličansko-luteransko in pravoslavno cerkev. Verjetno bodo tu kleriki in njihovi pristaši zavpili, da oni pač častijo ženskost v podobi »Device Marije«, še državni praznik in dela prost dan 15. 8. v čast »Marijinega vnebovzetja« so izsilili, kaj bi še radi več.

Pa si malce poglejmo katoliško »čaščenje« žensk.

Teologinja Uta Ranke-Heinemann je v svoji knjigi »Katoliška cerkev in spolnost« objavila veliko zanimivih informacij, citiram:

Po mnenju Avguština mnogoženstvo ne nasprotuje redu stvarstva, pač pa mnogomoštvo. Kajti soproge so, tako meni, služabnice svojih mož. Noben suženj pa nima nikdar več gospodarjev, pač pa ima gospodar več sužnjev. Tako tudi nismo še slišali, da bi svete žene služile več živim soprogom, pač pa beremo, da so številne svete žene služile enemu soprogu… To ni zoper bistvo zakona.

V Kazenskem zakoniku cesarja Karla V. (iz leta 1532) je na primer člen 133 uporabo sredstev za preprečevanje zanositve – ta je Cerkev preklela kot sredstvo razvrata – kaznoval s smrtjo.

Papež Siricij je v 4. stoletju dejal: »Jezus si ne bi izvolil rojstva iz device, če bi mislil, da je njena vzdržnost tako šibka, da bi bilo lahko isto naročje, iz katerega je izšlo Gospodovo telo, da bi bila torej tista dvorana večnega kralja omadeževana z navzočnostjo moškega semena.« Rojevanje otrok je torej nevzdržnost, padec v slo, spočetje otroka, razen od Svetega Duha, pomeni nečistovanje, omadeževanost. Da to ni samo zasebno mnenje posameznega papeža, potrjuje katoliški dogmatik Michael Schmaus, ko pravi, da je Siricij s svojimi ugotovitvami izpričal »enoglasni nauk Cerkve«.

Papež Siricij je na razvoj celibata odločilno vplival s pismom španskemu škofu Himeriju iz Taragone (385), v katerem je označil kot crimen, torej kot zločin, ravnanje tistih duhovnikov, ki imajo po posvetitvi še vedno spolne odnose z zakonskimi družicami.

Ugledni pariški profesor teologije Johanennes Beleth (+okrog 1165) je prepovedal umrle nosečnice med pogrebno mašo položiti na mrtvaški oder v cerkvi, ker nerojeni otrok še ni bil krščen. Dalje so morali, preden so smeli nosečo žensko pokopati na posvečenem pokopališču, iz njenega trupla izrezati otroka in ga pokopati zunaj pokopališča. Prav ta prepoved kaže na razširjenost grozljivih posledic Avguštinovega nauka o izvirnem grehu.

Avguštin pripoveduje med neko pridigo svoji srenji naslednjo zgodbo: Neki otrok je umrl, ko je še obiskoval pouk za krst, kot katehumen pred krstom torej. V obupu zaradi njegovega večnega prekletstva je nesla mati otrokovo truplo k skrinji sv. Štefana. Obujen je bil od mrtvih samo za krst, nato pa je ponovno umrl, tokrat pomirjen, saj je ušel »drugi smrti«, peklu.

Tomaž Akvinski (+1274) je dejal: »Žena je samo pomoč pri ploditvi in koristna v gospodinjstvu, za moževo duhovno življenje je brez pomena. Z otroki ji je dana tudi kuhinja, cerkev pa se po cerkvenih očetih razume sama od sebe.« To stališče je živo še danes. Primarna teološka misel o ženski je pri katoliški hierarhiji še vedno ta, da sodi žena k otrokom in k štedilniku.

Katoliški celibat ima poganske korenine. Celibatistični predpisi glede čistosti izhajajo iz kamene dobe religiozne zavesti. Številni poganski duhovniki so se skopili, da se ne bi omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«.

Od leta 1139, ko je cerkev uradno uvedla celibat, so bile žene duhovnikov po krščanski terminologiji označene samo še kot »konkubine« ali »vlačuge«, kot jim pravi papež Aleksander (+1181), oz. »prešuštnice«, kot jih imenuje papež Inocenc III. (+1216).

Jezus ni imel samo dvanajstih učencev, temveč tudi številne učenke, med njimi dame iz visoke družbe, kot je bila Joana, žena enega od visokih Herodovih uradnikov. V Jezusovih časih je bilo na splošno tako: že če je ženska na ulici govorila z moškim, jo je lahko zaradi tega mož brez izplačila ženitvenega zneska (ki nekako ustreza naši odpravnini) pognal na cesto. Okrog Jezusa zbrane žene, njegove učenke, niso bile samo pasivne poslušalke. Bile so prve, ki so oznanile Jezusovo vstajenje. Jezusova nepristranskost do žensk je zbodla v oči celo njegove lastne učence. Pri vodnjaku je prosil neko Samarijanko, naj mu da piti, in čeprav so bili Judje s Samarijani v sovraštvu, se je z njo pogovarjal.

Za celibatistični odnos do žensk je odločilnega pomena Avguštinovo stališče. Njegovo negativno stališče do žensk je zato še posebej usodno. Težko si je misliti večje nasprotje, kot ga najdemo med Jezusovim obnašanjem in vedenjem tega velikega svetnika. Njegov dolgoletni sostanovalec in prijatelj Pozidij poroča o njem: »Nobena ženska noga ni nikdar stopila v notranjost njegove hiše, nikoli ni govoril z nobeno žensko brez prisotnosti tretjega in zunaj govorilnice. Celo pri svoji starejši sestri in pri nečakinji, ki so bile redovnice, ni poznal izjeme«. Iz takšnega obnašanja lahko sklepamo na duševno motnjo.

Papež Janez XXIII. zapiše leta 1895 (kot štirinajstletnik) v svoj duhovni dnevnik v enakem duhu kot Avguštin: »Ob vsakem času… se izogibati druženju, zabavi ali igranju z ženskami – ne glede na njihov stan, starost ali stopnjo sorodstva.«

Za zapostavljanje žensk pozna Cerkev še druge ukrepe in prepovedi. Sinoda v Elviri z začetka 4. stoletja je v kanonu 81 določala, da ženske v svojem imenu ne smejo prejemati in pošiljati pisem. Tudi las si ne smejo striči (Sinoda v Gangri, 4.st.). Hefele: »Apostol Pavel vidi v 1. Pismu Korintčanom (11,10) v ženskih dolgih laseh, ki so jim dani kot naravna tančica, znak njihove podložnosti možu.«

V samem jedru diskriminacije žensk v Cerkvi je ideja, da so ženske pred svetim nekaj nečistega. Klement Aleksandrijski (+215) piše: pri ženski »mora že zavest o njenem lastnem bistvu izzvati občutek sramu«.

Celibatistično discipliniranje žensk je segalo tudi v zasebno življenje. Apostolske konstitucije svarijo, češ da se ženske ne smejo prepogosto umivati: »Dalje naj se (žena) ne postopi prepogosto umivati se, tudi opoldne ne, in če je možno, naj se ne umiva vsak dan.« Klement Aleksandrijski se zanima za ženski šport. Medtem ko zahteva za mlade moške telovadišča, pravi o mladih ženskah takole: »Toda tudi žensk ne smemo izključiti iz telesne vzgoje. Vendar jih ne smemo pozivati k rokoborbi ali teku, ampak naj pletejo in tkejo, in, če je potrebno, pomagajo pri peki kruha. Dalje naj žene s svojimi rokami iz shramb prinašajo tisto, kar nam je potrebno.«

Če se celovito ozremo na represijo proti ženskam, na njihovo zatiranje, diskriminacijo in sataniziranje, potem se nam pokaže celotna cerkvena zgodovina kot ena sama dolga veriga samovoljne vladavine omejenih moških nad ženskami. In ta samovoljna oblast se tudi danes nemoteno nadaljuje.

Pri papežu Leonu Velikem (+461) med neko božično pridigo srečamo izjavo, da je vsakršno zakonsko občevanje greh. Leon hvali izjemo Marije, ki je spočela brez greha, »medtem ko pri ostalih zemeljskih materah spočetje ni brez greha.«

Škof Cezarij iz Arlesa (+542) takole nagovarja vernike: »Vsakomur, ki se pred nedeljo ali pred katerimkoli drugim praznikom ne more vzdržati občevanja, se rodijo pohabljeni ali epileptični ali od hudiča obsedeni otroci. Pohabljenci namreč ne prihajajo od razumnih ljudi, ki so ob praznikih vzdržni, ampak v največji meri od kmetov, ki se ne morejo obvladati.«

Iz mnogih knjig pokore, npr. iz dekreta Burkhalda Wormskega (+1025) je razvidno, da so morali spovedniki zakonce spraševati o njihovi vzdržnosti. Opat Regino iz Prüma formulira v svoji knjigi pokore vprašanja takole: »Si imel na nedeljo spolni odnos? Potem se moraš pokoriti tri dni… Si se s svojo ženo pregrešil v času posta? Potem se moraš pokoriti leto dni in plačati odpustek 26 soldov.«

Sv. Bernardin Sienski je leta 1443 v Padovi pridigal, da je »svinjska nespoštljivost« in smrtni greh, če zakonca nekaj dni pred prejemom obhajila nista bila spolno vzdržna. Škof Cezarij glede preprečevanja zanositve: »Kdo sme brez opozorila gledati, kako žene jemljejo napitke, ki jih storijo nesposobne za zanositev ali omejujejo v njih naravno silo, ki je po božji volji sposobna rojevati sadove. Tolikokrat, kot bi lahko spočela ali rodila, toliko umorov bo imela takšna žena na vesti. In če si ne bo naložila primerne pokore, je obsojena na večno smrt v peklu.«

Preprečevanje zanositve je bil v katoliški cerkvi označen kot umor vse do leta 1917. Do takrat je bilo to sestavni del cerkvenega prava katoliške cerkve. Kot dejanje preprečevanja zanositve ni veljalo samo jemanje napitkov, ampak tudi razne vrste spolnega odnosa, pri katerih do zanositve ne more priti: coitus interruptus, analni ter oralni spolni odnos. V posameznih knjigah pokore sta oralni in analni spolni odnos pogosto kaznovana strožje kot splav, celo ostreje kot naklepni umor.

Preprečevanje zanositve izenačuje Rimski katekizem z umorom: »Zločin najtežje vrste stori vsakdo, kdor v zakonskem življenju z medikamenti prepreči spočetje ali odpravi plod, kajti takšno dejanje je enako brezbožni zaroti umora.«

Neverjetna in nesmiselna označba preprečevanja zanositve kot umora se je dotaknila tudi posvetne kazenske zakonodaje. Za številne ljudi so bile posledice strašne. V »Kazenskem zakoniku« cesarja Karla V. iz leta 1532: 133. člen kazenskega zakonika kaznuje preprečevanje zanositve s smrtno kaznijo, namreč z obglavitvijo za moškega in utopitvijo za žensko.

Frankovska knjiga pokore Hubertense: kazen je doletela tudi tiste zakonce, ki so v spolnosti uporabljali drugačen položaj od tistega, kot so jim ga predpisali menihi, če je bil npr. mož spodaj in žena zgoraj. Takšen položaj je veljal za posebno obliko pohote in za oviranje zanositve.

Od 8. stoletja dalje je bilo spovednikom naloženo, da morajo vernike v spovednici izrecno izprašati glede preprečevanja zanositve. Temeljni točki sta bili splav in preprečevanje zanositve. Vprašanja, ki so bila namenjena zakonskim možem, so se glasila takole: »Si se s svojo ženo ali s katero drugo paril od zadaj, kot to počnejo psi? Če si se, potem ti nalagam deset dni pokore ob vodi in kruhu.«

Teolog Albertus Magnus je bil velik sovražnik žensk. Takole je trdil: »Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva.« Tomaž Akvinski na več mestih ponavlja izračun, ki ga je v 4./5. stoletju opravil že Hieronim, da namreč deviški prejmejo stoodstotno, vdovci šestdesetodstotno in poročeni tridesetodstotno božje plačilo.

Zaradi »defektnega razuma«, na kakršnega, razen pri ženskah naletimo »tudi pri otrocih in duševnih bolnikih«, ženska po mnenju Tomaža Akvinskega tudi ne more biti priča pri podpisovanju oporoke. Tudi otroci morajo upoštevati izbornejšo očetovo kakovost: »Očeta je treba bolj ljubiti kot mater, saj je oče aktivni, mati pa pasivni ploditveni princip.«

Tomaž Akvinski pravi, da žena kot nepopolno bitje, v razvojni stopnji nekje na ravni otroka, otroke sicer sposobna rojevati, ne pa tudi vzgajati. Duhovno jih lahko vzgoji samo oče, saj je on duhovna glava družine.

Cerkveni oče Hieronim je dejal, da »ženska preneha biti ženska« in jo lahko imenujemo »moški«, »če se odloči, da bo namesto svetu služila Kristusu«. Kratek pregled zlonamernih označb in skovank, ki jih je uporabljal sv. Tomaž za zakonski spolni odnos: nečistost, omadeževanje, nagnusnost, sramota, onečaščenje. Svetnik in cerkveni učitelj Krizostom: »Ni se dobro poročiti. Kaj je žena drugega kot sovražnica prijateljstva, neizbežna kazen, neizogibno zlo, naravna skušnjava, zaželena nesreča, hišna nevarnost, škodljiva zabava, pomanjkljivost narave, prebarvana z lepo barvo.«

Avtorja »Čarovniškega kladiva sta mnenja, da  »bi bil svet, ko ne bi bilo žensk – tudi če ne upoštevamo čarovnic -, odrešen premnogih nevarnosti.«

Žalostno usodo so imeli tudi gluhonemi. Nekateri teologi, ki so menili, da so takšni ljudje izločeni iz vere in zapisani peklu, so se pri tem sklicevali na Avguština, ki je dejal: »Ta napaka (prirojena gluhost) ovira tudi vero samo, o čemer pričajo apostolove besede: »Torej vera prihaja iz slišanega.« Avtor Bachmann: »V nobenem drugem kulturnem krogu človeške zgodovine niso invalidom prizadeli večje škode, zaničevanja, nestrpnosti in nečloveškosti kot v krščanstvu.«

  1. novembra 1586 objavljena bula papeža Siksta V. je odrejala, da morajo biti zakonolomci ter zakonolomke in enako starši, ki prodajajo otroke, kaznovani s smrtjo. Enako morajo biti po sodnikovi presoji kaznovani tudi tisti, ki se na lastno pest ločijo…

Leta 1919 so francoski škofje izjavili: »Hud greh proti naravi in proti božji volji je, če kdo zaradi egoistične in pohotne preračunljivosti zakon oropa njegovega končnega namena. Teorije in prakse, ki razvijajo in omogočajo omejevanje rojstev, so nesrečne in zločinske. Vojna je v nas globoko vtisnila nevarnost, kateri izpostavljajo našo deželo. Vrzeli, ki jih je napravila smrt, je treba ponovno zapolniti, če nam gre za to, da naj pripada Francija Francozom in da naj bo dovolj močna, da se bo lahko sama branila.«

Vsiljivo poudarjanje prepovedi kontracepcije je bilo posebej izrazito hkrati ob vojnah 1870/71 ter 1914-1918. In še danes so namišljeni otroci deležni večje zaščite pred kontracepcijo kot pa realni napol dorasli otroci pred peklom in smrtjo bojišč, pač v skladu s tistim neznosnim katoliškim zmotnim prepričanjem, da se pravi človeški zločini dogajajo v zakonskih spalnicah in ne na bojiščih ali v množičnih grobnicah. V katoliški moralni teologiji so veliko razpravljali o pravičnih vojnah, prav nič pa ne o pravičnem preprečevanju zanositve. V tem je neka dosledna logika, saj je treba zagotavljati spočetje nenazadnje tudi z ozirom na bojišče. Oboroževanje se torej začne že v spalnici. Zato ni naključje, da dosega zavračanje kontracepcije najvišjo točko prav v našem stoletju oboroževanja in svetovnih vojn. Zakaj si katoliška cerkev za zaščito živega človeka ne prizadeva tako zelo, kot si prizadeva za zaščito potencialnega in namišljenega človeka? Zakaj ne prepoveduje vojne z enako odločnostjo kot prepoveduje kontracepcijo? Zakaj dobiva v katoliški morali vojna včasih okrasni pridevnik »pravična«, kontracepcija pa nikdar? Kdor se odloča za otroke, bi se moral odločiti tudi proti vojnam. In kdor žene skrb za namišljene otroke tako daleč, da nikakor, tudi ob »še tako tehtnem razlogu«, ne dopušča preprečevati zanositev, ta naj svojo skrb za žive otroke žene še dalje in naj se zavzema za prepoved vseh vojn, tako da bo iz mota tistih škofov in kardinalov, ki so govorili: zato, ker je vojna, potrebujemo otroke, končno nastal resnični krščanski moto: zato, ker so otroci, naj nikdar ne bo nobene vojne!

Konzervativni »Offertenzeitung für die katholische Geistlichkeit Deutschlands« je oktobra 1977 pisal: »Dejansko bo kontracepcijska tableta prav gotovo v desetih do dvajsetih letih zaustavila rast Cerkve z vsemi posledicami za prirast duhovništva in redovništva, kot tudi za prihodke od cerkvenih davkov.«

Kardinal Höffner mi je v pismu z dne 5. avgusta 1986 potrdil, da je mnenje številnih ljudi, da Cerkev danes dopušča splav, kadar obstaja smrtna nevarnost za matere, zmotno, in da gre v resnici samo za spoštovanje zdravniške odločitve v primerih, kadar bi sicer umrla oba, tako mati kot otrok.

V času nacionalsocializma so bili čaščenje Marije, katoliški ideal čistosti in ideja celibata rjavkasto obarvani. Leta 1936 je v izšla knjiga »Biti devica« (s cerkvenim dovoljenjem za tisk škofije v Münstru) župnika E. Breita, v kateri Marija podpira nacionalsocialistični rasizem: »Okrog Marijine podobe se je tako razcvetelo zdravo, čisto, dobrohotno ženstvo, ki je bilo v najvišjih čislih. »Pranemška ženska rasa« želi »gojiti, varovati in dopolniti« »Marijino podobo«. »Z vidika povezanosti posameznega človeka z njegovim ljudstvom in s človeštvom nasploh pomeni vsa nečistost razsipavanje svetega izvira življenja. Zato je to zločin nad ljudsko skupnostjo«.

Tradicionalni nauk o deviškem porodu pravi 1., da je Marijin himen ostal nepoškodovan, 2., da je bil porod brez bolečin in 3., da ni bilo posteljice. Marija, da je rodila Jezusa kot svetlobni žarek in ga tako že obsijala z njegovim vstajenjem, oziroma rodila ga je kot goreči trnov grm, ki ne zgori, ali  tako, »kot gredo duhovi nasploh brez odpora skozi telo«. Z naukom o deviškem porodu je bilo neki materi odvzeto njeno materinstvo. S tem so jo hoteli izvzeti iz prekletstva, ki po mnenju zaobljubljenih samcev bremeni materinstvo običajnih mater. Pri mariologu Aloisu Müllerju je poškodovanost matere ob porodu posebno »znamenje prekletstva izvirnega greha«, ki po mnenju mariologov bremeni matere in materinstvo. Brez bolečin je bil samo Marijin porod, medtem ko so bile vse druge matere deležne božjega prekletstva.

Celibatisti so hoteli naslikati takšno podobo Marije, ki ne bi imela nič skupnega z drugimi ženskami. To jim je uspelo. Čaščenje ene čiste ženske v nasprotju do vseh drugih nečistih je celibatističnim samcem pri njihovem življenju brez žensk, lahko v oporo, vendar so s tem številnim ljudem prizadejali mnogo škode. Za ženo je bolj bedna usoda, da mora živeti žensko življenje, ki ga utesnjujejo in dogmatizirajo moški. Marijo je to doletelo na enkraten način. Vse, kar ima karkoli opraviti z žensko spolnostjo, vse, kar pomeni zaplojevanje in rojevanje otrok, so ji odvzeli. Sina ni smela dobiti z moškim, biti je moral Sveti Duh in zgoditi se je moralo brez sle. Sina ni smela roditi po naravni poti, kajti tudi pri porodu je morala ostati nepoškodovana. Tako so iz nje naredili brezspolno bitje.

Konec citatov.

Nihče teh »biserov« katoliške ideologije in prakse do danes ni preklical in so še vedno veljavni, tako da iz učenja katoliških pismoukov izhaja, da je katoliška boginja Devica Marija edina ženska, ki je v katoliških nebesih. Ker brez duše seveda ne moreš v nebesa, vse ostale ženske ne morejo biti tam, saj so po katoliškem nauku ne samo manjvredne, ampak očitno tudi brez duše. Zato pa je v zameno Devica Marija – na dogmatskem pladnju ponujena superženska – edina poleg Jezusa ne samo dušno, ampak tudi telesno vzeta v nebesa. Izhajajoč iz prej omenjenih dejstev so ne samo zame tako praznik Marijinega vnebovzetja kot tudi materinski dan in dan žena simboli globoke diskriminacije žensk s strani katoliške cerkve in s katoliško ideologijo zastrupljene zahodne družbe. Diskriminacije, ki ima žensko še danes zgolj za gospodinjski stroj in stroj za rojevanje otrok ter za zadovoljevanje moške pohote. Dokaz za to so tudi izjave sedanjih cerkvenih »aparatčikov«, ki so izgleda pridno prebirali svoje učitelje. Npr. izjava trenutnega kandidata za svetnika številka ena, santo-subito papeža Janeza Pavla II. iz leta 1988: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega.« Ali pa: »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.« (Jezuit Wild v 20. stol.) Župnik Jože Pacek: »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.« (Družina, 15.7.2001)

Svoj vrhunec je ta diskriminacija dosegla na začetku mračnega novega veka – v katerem še živimo – med l. 1450 in 1800, ko so katoliški jurišniki s pomočjo inkvizicije in montiranih, nameščenih čarovniških procesov pobili na milijone žensk po vsej Evropi. Števila o grozovito mučenih in pobitih ženskah se razlikujejo, toda govorimo o najmanj 3 milijonih žrtev. Pravi feminocid – spolna čistka, kjer si bil avtomatsko kriv, če si bil ženska. In so ženske po katoliški ideologiji krive še dandanes. Na srečo jih kler ne pobija več, a ne zaradi spremembe prepričanja, temveč zato, ker jih zaradi spremembe politične klime ne more več. Da pa bi se Vatikan opravičil ženskam npr. z odpravo svoje sovražne ideologije in prakse do njih, to meji že na znanstveno fantastiko.

Tako se normalen človek resnično začudi, ne samo če vidi v cerkvi kakšno žensko, ampak dejstvu, da so ženske sploh še članice rimskokatoliške cerkve in njenih klonov. Razlog takega stanja vidim v tako imenovanem stockholmskem sindromu – to je v istovetenju žrtve z rabljem in to ne samo zaradi fizičnega, ampak tudi psihičnega preživetja. Saj zaradi večstoletnega obupa, brezizhodnosti in nezmožnosti spremeniti ženomrzno politiko katoliške cerkve ženske raje sprejmejo ideologijo svojih rabljev za svojo. Danes je situacija kljub še vedno obstoječi moči svetovne katoliške diktature na srečo tako daleč, da lahko posameznice in posamezniki sledijo nasvetu, ki je začuda še vedno zapisan v katoliški bibliji. Nasvet v Janezovi Apokalipsi govori o IZSTOPU iz katoliške cerkve, babilonske vlačuge. Pa čeprav sedanji papež Benedikt XVI., bivši veliki inkvizitor Ratzinger, govori o ponovni »evangelizaciji« Evrope – verjetno tudi nasilni – s pomočjo katoliških eksorcistov, to je izganjalcev hudiča oz. modernih inkvizitorjev.

Glede na dejstvo, da je Vatikan dajal svetnim oblastem naročila za ubijanje in sežiganje žensk na grmadah – pa tudi sam je to rad počel – in tudi glede na grozovitost in predvsem številnost nesrečnic – pa tudi nesrečnikov – katere so katoliški kleriki skupaj s svojimi protestantskimi kolegi zažgali na grmadah po Evropi in tudi v kolonijah, lahko mirno ugotovimo, da smo v »napredni« zahodni civilizaciji odpravili človeške žrtve bogovom, to je predvsem katoliškemu »bogu« večnega prekletstva, šele okoli l. 1840 – ko je v Španiji, kjer je zagorela prva grmada, ugasnila tudi zadnja.

Upam, da bo demokratična slovenska država v kratkem pregledala verske spise in interno pravo katoliške cerkve skozi drobnogled Ustave in zakonov R. Slovenije ter prisilila slovensko podružnico vatikanske države »Sveti sedež«, da se uskladi v teoriji in iz nje izhajajoči praksi z modernimi ustavnimi standardi, izhajajočimi iz konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Torej konkretno, da cerkev uskladi svoj diskriminatorni odnos do žensk s 14. členom Ustave, ki govori o enakosti, ne glede na spol, raso itn. Tako kot se moramo držati Ustave VSI državljani R. Slovenije, brez izjem. Me tudi zanima, če bi katerakoli druga verska skupnost – ali drug del civilne družbe – imela tako z Ustavo nasprotujočo teorijo in prakso kot katoliška cerkev – ali bi lahko ne samo nemoteno delovala, brez zahtev ustanov državnega pregona, ki ščitijo ustavno ureditev, po uskladitvi z Ustavo – ampak, ali bi lahko delovala kot državna varovanka številka ena, kot slovenske vlade trenutno obravnavajo katoliško cerkev?

In če velja nezastarljivost pregona zaradi zločinov proti človeštvu za nacionalsocialistične (npr. holokavst, …) in komunistične zločine (npr. Gulag, povojni poboji v Sloveniji, …) še po pol stoletja od storitve, vsekakor velja nezastarljivost tudi glede pregona katoliških morilcev žensk izpred pol tisočletja. Ker so konkretni morilci seveda mrtvi, gre tu poleg pridobitve moralnega zadoščenja in rehabilitacije žrtev predvsem za to, da se na takem nuernberško-haaškem sodnem procesu obsodi in prepove ideologijo Vatikana, ki je sploh omogočila grozovite katoliške zločine nad ženskami in drugimi družbenimi skupinami. Saj je ta ideologija še danes neokrnjeno del katoliškega nauka in kot taka lahko spet postane podlaga morebitnim novim pregonom. V slovenskem primeru je prepoved katoliške teološke in konkretne diskriminacije žensk vsebovana v 63. členu Ustave, kjer piše o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.

Nekaj se pa le premika glede dolgostoletne »nedotakljivosti« katoliško kleriških zločincev. V slovenščino prevedeni knjigi/kazenski ovadbi zoper sedanjega papeža Benedikta 16. »Afera papež« (izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve) si lahko preberemo ovadbe papeža glede njegove kriminalne vpletenosti v prikrivanje kleriške pedofilije, sodelovanja pri širjenju aidsa preko prepovedi kontracepcije, …

»Eppur si muove!« – vendar se le premika, počasi, pa zanesljivo.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 27. Marec 2012 ob 15:03 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !