Kako etični so odvetniki?

Datum objave: 22.02.2010 ob 19:36
Kategorija: miks

Na strani http://poptv.si/multimedia/24ur-novice-32.html je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal izjavila, da se ji ne zdi prav, da so Baričeviču vrnili tri pse bulmastife. Toda na vprašanje novinarke: „Ali se vam zdi prav, da se je vaš partner Miro Senica boril za to, da je Sašo Baričevič pse dobil nazaj?“ je odgovorila: „To je njihova poklicna dolžnost, kar delajo odvetniki.“

Tukaj se postavlja vprašanje, kako etični so nekateri odvetniki, predvsem tisti, ki zastopajo ljudi, ki so kršili zakon. Če bi bili ti odvetniki pošteni, bi kriminalcem svetovali, naj na sodišču takoj priznajo krivdo in povedo, da jim je iskreno žal za storjeno dejanje. Hkrati pa bi v življenjski zgodbi svoje stranke skušali najti olajševalne okoliščine, zaradi katerih bi sodniki morda zmanjšali kazen. Vendar naj bi že takojšnje priznanje krivde in obžalovanje zmanjšalo kazen. V praksi pa se dogaja, da odvetniki pogosto svetujejo svoji stranki, ki je zagrešila kazniva dejanja, naj se branijo z molkom. Z drugimi besedami želijo stranki povedati, da naj ne prizna kaznivo dejanje, kajti morda nasprotna stran ne bo imela dovolj trdnih argumentov, ki bi dokazali nedvoumno krivdo njegove stranke. Ali pa celo stranki svetujejo, naj odločno zanika, da ni storila tega dejanja in da je povsem nedolžna. Kakšno zvezo ima to z etiko in moralo?

Večina odvetnikov v Sloveniji je kristjanov, torej naj bi sledili naukom Jezusa iz Nazareta. Kaj ima takšno sprenevedanje opraviti z Jezusovim Govorom na gori in Desetimi Božjimi zapovedmi? Če bi bili odvetniki pravi kristjani, bi svojim strankam svetovali naj priznajo krivdo, če pa oni tega ne bi želeli storiti, bi enostavno zaključili sodelovanje z njimi.

Če bi bili vsi odvetniki pošteni in bi poštenost ter resnicoljubnost zahtevali tudi od svojih strank, si predstavljate, kako hitro bi potekale sodne obravnave? Ker pa temu ni tako, se dogaja, da je v Sloveniji ogromno sodnih zaostankov.

Odvetniki pogosto skušajo v zakonu najti tudi kakšne pravne luknje, da bi na ta način pomagali svoji stranki. Primer za to je pravnomočno obsojeni pedofilski župnik Franci Frantar, ki bi moral že pred letom dni v zapor, toda zaradi njegove domnevne bolezni (njegov odvetnik zaradi varovanja osebnih podatkov noče javnosti povedati, kakšno dolgotrajno bolezen ima Frantar) je še vedno na prostosti. Toda vprašati se moramo, ali je pravo absolutna resnica in pravičnost? Thomas Wolsey iz šestnajstega stoletja je nekoč dejal: „Pravičnost je treba bolj spoštovati kot pravo, ker je bolj častno početi to, kar je pravično, kot to, kar je zakonito.“

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 22. Februar 2010 ob 19:36 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Kako etični so odvetniki?”

#1
Pris

“kajti morda nasprotna stran ne bo imela dovolj trdnih argumentov, ki bi dokazali nedvoumno krivdo njegove stranke.”

A ni tole malce kontradiktorno? Če ne moreš nedvoumno dokazati, kako potem lahko trdiš, da je nekdo 100% kriv? Zato pa je bilo v ZDA v preteklosti na smrt obsojenih toliko nedolžnih ljudi, za katere so šele post festum ugotovili, da so bili nedolžni (naknadni dokazi, naknadne analize DNK, napredek tehnike).

Vsi civilizirani kazenskopravni sistemi izhajajo iz domneve osumljenčeve nedolžnosti. To pomeni, da mora država s svojim celotnim aparatom (policija, tožilstvo, denar za izvedence etc) dokazati onkraj dvoma, da je neko kaznivo dejanje storil osumljeni, medtem ko je le-ta lahko povsem pasiven. Okrog tega se je v korist osumljenca/obdolženca razvilo še več (procesnih) kavtel. Osnovna ideja je namreč, da je bolje spustiti deset krivih, kot pa obsoditi enega nedolžnega. V nasprotnem primeru bi se hitro zgodilo, da bi se za zapahi znašlo tudi večje število nedolžnih ljudi, ki iz najrazličnejših razlogov ne bi bili sposobni dokazati svoje nedolžnosti.

Glede odvetnikov je pa tako: ponavadi niti ne vprašajo svoje stranke, ali je kriva ali ne. Njihova naloga je, da stranki nudijo kar se da dobro obrambo. Vsakdo ima namreč pravico do pravičnega sojenja in pomoči pravnega strokovnjaka. Če tega ne dovolimo, potem spet hitro lahko zdrknemo nazaj v dobo inkvizicije. V spisih se lahko nahaja toliko življenjskih situacij, da odvetnik ne more 100% vedeti, ali je njegova stranka dejansko nedolžna, ali pa laže, iz vidika obrambe, ki ji ni treba dokazovati nedolžnosti, pa to tudi ni bistveno.

Predmetna dilema torej ni toliko stvar etike in morale, kot pravnega sistema in vgrajenih kavtel v korist obdolženca. Treba je tudi povedati, da tistih nekaj odmevnih primerov letno nikakor ni reprezentativen vzorec, da bi lahko na podlagi tega v takih zapisih sodili o primernosti sistema. Če je nekdo 100% kriv, je na strani države, da ga obsodi po pravilih, ki jih je vnaprej sprejela sama, sicer hitro zapademo v arbitrarnost sodnega odločanja in s tem povezano represivno nasilje.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !