Cerkev, lov in živali

Datum objave: 17.01.2010 ob 18:45
Kategorija: miks

Ne podpiram obiska lovcev v vrtcih in osnovnih šolah

V osnovnih šolah in vrtcih se otrokom predstavljajo razne družbene dejavnosti. Na primer gasilci, lovci in podobno. Predstavitev dela gasilcev vsekakor podpiram in pozdravljam. To je izredno požrtvovalna in visoko etična dejavnost, polna samo odrekanja in poguma.

Z lovstvom pa niti slučajno ni tako. Res, da so v lovskih vrstah tudi ljudje, ki imajo živali radi in jim pomagajo. Vendar se na žalost s prepoznavnimi znaki, kot je obleka, puška in tudi samo ime, enačijo s tistimi lovci, ki pa so pravi lovci, torej zasledovalci, plenilci, trofejaši. V naravi imamo naravne plenilce, živali, ki pospravljajo obnemoglo divjad, do katere se dokopljejo po naravnih zakonih, razen tistih plenilcev, ki so jih iztrebili prav lovci.

Pri lovstvu naravnih zakonov ni. V lovskih kočah in po domovih lovcev visijo kapitalski primerki, ki so bili ponos tropa in nosilci najboljšega genskega materiala za ohranitev moči vrste. Lovci ubijajo iz prež in iz zasede s tehnološko visoko razvitim orožjem brez lastnega tveganja. Ta borba je neenakopravna, saj oni niso nikdar ogroženi. Izzid njihovega pohoda v gozd je vedno znan.

To ni naravno in ni niti najmanj v skladu s tem, kar lovci trdijo, da so. Če bi imele živali enako orožje kot oni in bi znale z njim upravljati, ne bi bilo nobenega lovca na spregled …

Frakcija lovcev, ki ubijanja ne podpira, bi morala nositi drugačne uniforme in biti brez pušk. Imenovati bi se morali varuhi gozdnih živali, ali kaj podobnega, ne pa lovci. Take ljudi bi z veseljem tudi sam podprl in jih priporočil za predavanja v vrtcih in šolah. Pravoverni oboroženi lovci pa nimajo tam kaj iskati.

Ljudje si izmislimo vse mogoče, da bi opravičili ubijanje. Najzvitejši argument je tisti, da so tudi rastline živa bitja. Res je. Na Zemlji se ne da preživeti, če ne ubijaš. Tudi vegetarijanci to počnemo. Celo z dihanjem in hojo. Vendar je pomembna stopnja zavesti in čutenja bitja, ki mu vzamemo življenje, ter namen odvzema življenja. Rastlinska telesa imajo toliko nižjo zavest in čutenje, da v celotnem svojem življenju človek skozi prehrano ne povzroči toliko trpljenja (in s tem dušnega dolga zase), kot z ubojem ene same majhne toplokrvne živali, na primer zajčka. Tega mediji nikakor nočejo objaviti, kadar teče debata o tem vprašanju. Po drugi strani pa vsak od nas čuti, da z ubijanjem živali nekaj ni v redu, saj prepuščamo ubijanje mesarjem, ker sami živali ne bi mogli zaklati. Vprašati se moramo, zakaj z rastlinami in sadjem nimamo takšnih problemov, ne pa da si zatiskamo oči pred tem, kar v podzavesti še kako dobro vemo.

Najbolj grozljivo pa je, da pri lovstvu ne gre niti za prehrano. Tu gre za strast. Živali se celo umetno goji, da se jih nato v velikem številu izpušča v naravo, kjer zaradi prenaseljenosti delajo škodo kmetom. Kmetje, ki so pravzaprav žrtve te manipulacije, na koncu prosijo lovce za odstrel, davkoplačevalci pa plačujemo odškodnine za uničene kmetijske pridelke.

Nikdar se ne pove, koliko lovske družne zaslužijo od odstrela enega samega medveda. Precej pušk se kupi za ta denar. V Sloveniji je letni načrt za odstrel kar 80 do 100, ne medvedov, temveč ‘primerkov za odvzem iz narave’, da se lepše sliši! Ta morija se dogaja globoko v gozdovih, daleč od naših oči za denar in strast. Ne podpirajmo več tega početja!

Če vodstvo nekaterih šol in vrtcev resnično misli, da ima lov pozitivno sporočilo za naše otroke, ali bi enako razmišljali, če bi lovec prišel v razred s puško in nožem, pred učenci ustrelil ali celo obstrelil žival in jo potem do konca ubil, odrl in razkosal.

Tomaž Grom, Vrhnika

Človek se vpraša, kje so korenine našega bestialnega odnosa do živali in celotne narave? Del odgovora na to vprašanje mogoče ponuja naslednje javno pismo Društva za osvoboditev živali in njihove pravice:

Cerkveni blagoslov za najstarejšo strast na svetu

Zadnjo soboto v avgustu l.2009 je pred lovskim domom Zreče potekala četrta tradicionalna lovska Hubertova maša, ki so se jo udeležili številni lovci, krajani, poslanec državnega zbora Rudi Petan, župan občine Zreče, predstavniki Zavoda za gozdove in mnogi drugi gostje.

»Darujemo sveto mašo na čast zavetniku lovskih družin, to je svetemu Hubertu. Prav je, da se spomnimo pri tej daritvi vseh, katerim je bil lov nekaj lepega, nekaj svetega, sodelovanja z bogom Stvarnikom in z naravo. Naj bo Sv. Hubert vzgled in vzpodbuda našim lovcem, da bi v naravi, v gozdu in gorah vedno iskali sled Božje ljubezni,« je med drugim poudaril župnik, ki je daroval mašo. »Legenda pripoveduje, da je bil sv. Hubert strasten lovec in ko je bil nekega dne na lovu, je zasledil čudovitega jelena. In ko se je že pripravil na strel, je nenadoma zagledal med jelenovimi rogovi zlat križ. In ta pogled ga je tako pretresel, se je dotaknil njegovega srca, da se je spreobrnil in postal kristjan. In prav zaradi tega sv. Huberta upodabljajo tudi v lovski obleki, ob njem pa jelena, ki ima med rogovi križ,« je dejal župnik.

V Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice se sprašujemo, iz katerega razloga ni bil izrečen ključni podatek iz legende in sicer, da je Hubertusa tisti zlati križ tako pretresel, da se je odpovedal lovu, torej od takrat naprej ni več bil lovec. Kljub jasnosti tega dogodka – nekdanji lovec se spreobrne in zatem ne lovi več – je cerkev izrecno njega naredila za zaščitnika lovcev. Smiselno bi torej bilo, da tudi lovci odložijo orožje in ne ubijajo več živali, kot je to naredil Hubertus, če ga že častijo.

Župnik je lovsko druščino nagovoril tudi z „dragi prijatelji narave in živali“, med govorom pa je hkrati tudi omenil, da ljubezen danes, vsaj zdi se, postaja prazna beseda. Ja, dobro povedano, toda ali ni ravno cerkev tista, ki v mnogih primerih podpira mučenje, izkoriščanje in ubijanje živali in namerno prikriva Jezusovo veliko ljubezen do živali in njegovo zapoved, priporočilo, naj živeli ne ubijamo in jemo? Ali ni težko verjeti nekomu, da ima v srcu iskreno ljubezen do živali, če jih hkrati preganja in ubija po gozdovih in poljih ter uničuje njihove družine?

Ludvik Mikek, predsednik lovske družine Zreče, je dejal, da se »pripadniki lova, najstarejši strasti na svetu, simbolno zahvalimo naravi in svetemu Hubertu za vse radosti in veselje, ki nam jih nudi lovsko poslanstvo. Zavetnik lovstva varuje neokrnjeno naravo pred človekom, a tudi človeka pred njegovo lastno naravo. Nauk tega mita je izražen v načelu samoomejevanja in brzdanja strasti. Sicer pademo v moralni in družbeni kaos.« Ob tem je še dodal, da je »sveta maša namenjena prijateljskemu sobivanju med vsemi dejavniki v naravi in kulturni krajini, predvsem s prosto živečimi živalmi.« Ja, res je lovsko poslanstvo lahko za nekatere radost in veselje, za nekatere pa nepredstavljiv strah, mučenje in bolečina.

Stanko Valpatič,

predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice

Na spletni strani http://www.zrtve-cerkve.org/new_page_18.htm si lahko preberemo nadaljnje impulze za razmislek in morebitno spremembo načina našega življenja:

Cerkveni masaker

»… in poškropite oltar z njihovo maščobo!«

Cerkvam ni sveto nobeno življenje, razen katoliško in evangeličansko. Kako je Cerkev postala usodna za živali se je zgodilo tako:

Duhovniška kasta je že pred par tisoč leti podtaknila preroku Mojzesu, da je ukazal žrtvovanje živali. Stari testament Biblije, ki v Cerkvi še danes velja kot obvezujoča Božja beseda, je poln grozotnih ritualov ubijanja živali, pri čemer kri volov, jagnjet, bikov in golobov brizga kar tako – in Bog naj bi bil te živalske pokole zapovedal. Cerkveni učitelj in sveti Tomaž Akvinski (1225 – 1274) je nekaj tisoč let pozneje živalim odrekel dušo. Potem je Descartes (1596-1650), filozof in jezuitski učenec sprejel to mnenje ter živali določil za »stvari«. Vse je postalo del katoliškega katekizma in tragedija ubijanja živali v bilijardah, mučenja živali, masovna živinoreja ter žrtje mesa je šlo svojo pot. Največji cerkveni prazniki so sočasno največji prazniki klanja.

Zato prijatelji živali: Izstopite! Distancirati se od korenine zla in zaradi izstopa prihranjen denar smiselno vložiti je bolj učinkovito kot zbiranje tisočev podpisov.

Samo ena žival se v cerkvi nima ničesar bati: miš – in tudi samo takrat, če poje hostijo: Menihi v Lodève v Gascogne so miš, ki je pojedla posvečeno hostijo, proglasili za sveto…

»Cerkve so v bistvu sopovzročile pokol živali, to koncentracijsko taborišče, ki traja skozi stoletja.« (Prof. dr. teol. Hubertus Mynarek, bivši katoliški duhovnik, cerkveni kritik in pisec)

»Krščanska morala je svoje predpise v celoti omejila na ljudi, ves živalski svet je pustila brezpraven. Samo poglejmo, kako krščanska drhal ravna z živalmi, popolnoma nesmiselno in smejé jih pobija ali pohabi, muči. Ostarele konje do kraja izkorišča, da bi iztisnila zadnji mozeg iz njihovih starih kosti, dokler ne podležejo pod njihovimi udarci. Resnično bi lahko rekli: Ljudje so zemeljski hudiči in živali njihove trpeče duše.« (Arthur Schopenhauer, nemški filozof)

»Kaj neki pričakujemo od religije, če izključimo sočutje do živali?« (Richard Wagner, komponist)

»Krščanska vest se ne more zadovoljiti z neizvajanjem pete zapovedi do klavnih živali. Kdor si je enkrat ogledal klavnico, je običajno šokiran in navdan z odporom. Skoraj vsak je mnenja, da je brutalno klanje živali, ki so jih najprej zredili in spitali, da bi jih končno požrli, sramotno za sedanje človeštvo in posebej za krščanstvo.« (Günther Weitzel, nemški kemik)

»Kose goveje in ovnove maščobe in sicer tolsti rep, péčico, ledvice in jetrno maščobo je položil na prsa in jih pustil na oltarju zgoreti v dimu. Prsi in desno stegno je Aron vihtel pred Gospodom sem in tja in daroval tako, kot je zapovedal Mojzes.« (Leviticus, 9, 19-21)

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 17. Januar 2010 ob 18:45 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

2 komentarjev na “Cerkev, lov in živali”

#1

Ravno zaradi histeričnih člankov, žaljivk, debilnih slik(človeška glava v polivinilu-ja, res boste prepričali ljudi s takimi neumnostmi) in laži, ki jih je v Valpatičevem glasilu polno, sem pred enim letom izstopila iz društva za zaščito živali. Moja mama, ki ljubi živali, se je tudi naveličala njihovega posiljevanja, ki ljudi prej odžene kot pa privabi. Če meso povzroča agresijo, zakaj sta Borut Pogačnik in Valpatič tako zoprna, žaljiva, napadalna in histerična? Lovci, ki naj bi bili po vašem najhujši norci, izdajajo glasilo, ki je na veliko višjem nivoju, ima kulturne članke in ne žali drugače mislečih z izrazi, kot so “duševnimi bolniki”. So pač strpni do svojih nasprotnikov, zaradi česar lažje pridobijo novega člana, kot pa Valpatičevi histeriki, ki znajo samo žaliti, o ljubezni in strpnosti, ki jo imajo polna usta, pa ni pri njih ne duha ne sluha. Borut Pogačnik bi rad prevpil, da je v preteklosti nadvse rad žrl meso, zato zdaj žali ljudi levo in desno in si celo drzne izjaviti, da bi se sramoval lovca in ministra Pogačnika, če bi bila v sorodu. Res, dajte se vi borci za živali od lovcev naučiti miru, strpnosti in ljubečega komuniciranja z drugimi, do takrat pa boste v svojih vrstah videvali samo težake, ki z napadalnim in naravnost odbijajočim obnašanjem ne bodo prepričali drugih, da je vegeterjanstvo kul. Res, lovsko glasilo je veliko kulturnejše od Valpatičeve revije. Naučite se učinkovitega PR-a, do takrat pa srečno, bedniki. P.S. Lovci naj hodijo po šolah. Otroci imajo pravico spoznati to dejavnost, doma pa naj se starši z njimi pomenijo o tem, saj oni otrokom vbijejo vrednote v glavo, ne šola. Kdor je proti lovcem, ga tudi obisk gospoda v zelenem ne bo spreobrnil. Otroci so glede tega občutljivejši od odraslih in niso neka idiotska manjrazvita bitja.

#2

Lovci niso niti slučajno strpni do svojih nasprotnikov, kar dokazuje že njihov etični kodeks, ki jim zapoveduje, da ne razpravljajo z “radikalnimi zaščitniki živali” in da lovec “lahko” zavrne ustrelitev domače živali. Kar je v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali. Nenazadnje – kdo bo pristojen, da bo odločal, kateri živalovarstvenik je “radikalen” in zakaj se ne bi pogovarjali tudi z njim. Res je, da zaščitnikom živali pogosto zmanjka odnosa do soljudi, a tudi v komentarju Sm strpnosti ravno ni zaznati …

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !