Nekateri duhovniki kot vojni zločinci

Datum objave: 7.12.2009 ob 19:46
Kategorija: miks

Tudi slovenski duhovniki so pobijali partizane

in njihove zaveznike

Na strani http://www.vecer.com/clanek2009112505488942 so objavili pismo gospoda Ivana Urbančiča iz Mirne, ki prejema številne obtožbe, da so se partizani med osvobodilno vojno borili proti veri in krščanstvu.Kakšna laž! Če bi bilo to res, v partizanskih enotah ne bi imeli duhovnikov. Edina resnica je, da smo se borili proti takratnim izdajalskim cerkvenim oblastnikom Ljubljanske pokrajine, ki so prostovoljno pomagali okupatorju. Z njihovim dovoljenjem so na cerkvenih zvonikih postavljali gnezda z mitraljezi in ostrostrelci. Krivi so, ker so s prižnic zahtevali od mladih fantov, naj se priključijo domobranskim enotam pod poveljstvom okupatorja in gredo v izdajalski boj proti lastnemu narodu,“ piše Urbančič, ki pa je pozabil omeniti, da so tudi nekateri duhovniki pobijali partizane in njihove zaveznike. Več podatkov o tem je zbral Ivan Jan v knjigi Škof Rožman in kontinuiteta. Spodaj so objavljeni odlomki.

Med vojno usmrčeni duhovniki niso bili nedolžne žrtve kot trdi cerkev

Leta 1994 je pri Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, posvečena duhovnikom, »žrtvam komunističnega nasilja« v času okupacije. Ti usmrčeni duhovniki so prikazani kot povsem nedolžni, za Slovence, vero in Cerkev zelo zaslužni ljudje. Kot bi bili usmrčeni zgolj zato, ker so bili duhovniki in ostri nasprotniki komunizma ter brezbožnega partizanstva. A bili so tudi ovaduhi, izdajalci, sokrivci za umore in mnoge žrtve. Med njimi so bili tudi oboroženi kurati belogardističnih in domobranskih enot. O vsem tem obstajajo avtentični okupatorjevi dokumenti, in še veliko živih prič.

Tako se dandanes namesto spravnih opravil med nas dodatno uvaja in oživlja sovraštvo, ki ga je že tako preveč. Palme mučeništva je nova knjiga potvarjanja zgodovinskih resnic.

Pokojni nadškof dr. Šuštar je knjigi Palme mučeništva posvetil naslednje besede: »Knjiga, ki jo imate v rokah, je bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu…«

Duhovniki so ustanavljali tudi belogardistične postojanke

Pri uničevalnem delu so fašistom pomagali belogardistični vodniki in ovaduhi, med katerimi so bili najbolj vneti taki duhovniki, kot je bil župnik Viktor Turk v Begunjah nad Cerknico. On je na Notranjskem ustanovil prvo belogardistično postojanko. Podoben župnik je bil Anton Hren, ki je v tem času osnoval belogardistično postojanko v Novi vasi na Blokah. Med ofenzivo so predvsem župniki snovali postojanke na Rakitni, pri Sv. Joštu, v Starem trgu in drugod.

Obsojenci so pred smrtjo morali poljubiti duhovnikov križ

Med italijansko ofenzivo poleti leta 1942 so Italijani in porajajoči se belogardisti v Ljubljanski pokrajini pogosto streljali ne le ujete partizane, temveč tudi civilno prebivalstvo. Da bi bil cinizem še hujši, so zločinci smrtne obsodbe pisali s poljubom križca, ki ga je obsojencu ponudil vojaški duhovnik.

Menih Stane Kukovica je poklal na desetine ljudi

Nekaj tistih križcev, ki jih je škof Rožman blagoslovljene prinesel od papeža, so dobili tudi belogardisti na Sv. Urhu. Med tistimi, ki jih je »potreboval« največ, je bil razvpiti Stane Kukovica. Pobil in poklal je na desetine ljudi in jih pri tem nepopisno mučil. 8. avgusta 1944 je Stane Kukovica vložil prošnjo za povišanje iz kaplarja v podnarednika. Njegov četni poveljnik nadporočnik Ivan Vrhovec ga je priporočil takole: »Ker je imenovani neustrašen borec, discipliniran in tudi moralno dober vojak in kot tak za vzgled tudi drugim v četi, prosim in predlagam, da se kaplarju prizna čin narednika.« Avgust Cankar, ki je tudi storil veliko zločinov, je Štefaniji Ravnikar Podbevšek pripovedal, da je Kukovica vsak večer, ko se je stemnilo, z dolgim nožem tekal okoli vrhovske cerkve in vpil: »Kaj ne bo nocoj nikogar, da ga zakoljem!« Po Cankarjevem mnenju brez klanja sploh ni mogel več živeti.

Škof Rožman je podelil zločincem križce za blagoslavljanje žrtev, preden so jih ubili

Najhujše bogokletje – po izjavi domobranskega častnika dr. Branka Jana, pa je bila izročitev okoli 600 rožnih vencev in križcev, ki jih je blagoslovil sam papež, namenjeni pa so bili slovenskim protikomunističnim borcem! Škof je prevzel tudi te križce in rožne vence z blagoslovi! A kakšni zločinci so jih dobivali v priznanje, naj pove samo primer Staneta Kukovice, belogardistično-domobranskega klavca na Sv. Urhu. Ko se je jetnici Angeli Habičevi konec novembra 1943 na Sv. Urhu hvalil s svojimi zločini, je rekel: »Pa nikar ne misli, da so tisti, ki jih jaz ubijem, pogubljeni. Poglej!« Iz žepa je potegnil kakih 10 cm dolg srebrn križec in dejal: Tega sem dobil od škofa. Sam papež ga je blagoslovil. Vsakomur ga pokažem, preden ga ubijem. Kdor pred tem križcem zmoli kesanje in nekaj očenašev, dobi popoln odpustek…«

Številni duhovniki so bili oboroženi

Tako tudi glavni belogardistični domobranski kurat, duhovnik prof. dr. Ignacij Lenček, ki ga je na to mesto postavil sam škof. Da je bilo tako, priča Lenčkova prošnja italijanskemu poveljstvu za upravičenost nošenja orožja. To, kar je delal od škofa Rožmana imenovani glavni kurat dr. Ignacij Lenček, je delal tudi v škofovem imenu, pri čemer ga škof nikoli ni ustavil! Sicer pa so imenovani kurati, kaplani in župniki sami izjavljali, da »smo delali samo to, kar sta mi (nam) ukazala prevzvišeni škof Gregorij Rožman in Sveti oče papež!« To je izjava urhovskega kurata Petra Križaja, ki je mučil in ubil vrsto ljudi, med njimi tudi ženske. Ta kurat je bil na oborožitev tako ponosen, da je z revolverjem za pasom tudi maševal in pridigal, grozil in počenjal razne grdobije. V knjigi je opisano tudi kako se je obnašal med mašo v nedeljo 22. novembra 1942, citiram: »Na oltar je, kot običajno, na eno stran obredne knjige položil bombo, na drugo pištolo. Ko je odhajal s prižnice, je s seboj vzel pištolo in jo položil kraj sebe na rob prižnice. Med pridigo je tolkel po nji, jo jemal v roke in grozil vsem, »ki so proti veri in bogu«. To je storil večkrat. Sicer pa o kuratih in njihovi oborožitvi pričajo italijanski dokumenti.

Pretresljive zgodbe o zločinih duhovnika Križaja

Kurat Križaj je ubil Ivano Bricelj Hrastarjevo, sodelavko OF in partizanov iz Bizovika. Na njen grob je prva prihitela Marija Štefančič. Belogardisti so jo videli in o tem takoj obvestili Petra Križaja. Kurat je odhitel na njen dom in jo skušal pripraviti do tega, da bi se mu spovedala…Ker je Križaj uvidel, da ne bo opravil nič, se je tresoč od jeze pognal v že priletno žensko in začel po njej divje udrihati. Udaril je, kamor je priletelo, in kričal: »Te bom že v kraj spravil, prasica partizanska!« Za Križajem so potem pridrveli še Capudrovi belogardisti. Capuder je tako divje pretepal Štefančičevo, da je bila vsa črna od podpludb. Peter Križaj je stal poleg, metal vanjo kamenje in ji pljuval v obraz…

Mučenja Erne Zrimšek se je udeležil tudi Križaj. S pestjo jo je pobil na tla in razbesnjen kričal: »Tako se naredi s tako svinjo!« Kurat Peter Križaj je vneto sodeloval tudi v božičnih racijah 1942. Hodil je po hišah svoje občine in ljudem »napovedoval aretacije v Kristusovem imenu.«

Jezne ženske so pred škofijskim dvorcem razgnali z vodnimi curki

Največje ženske demonstracije v Ljubljani so bile 21. junija 1943, ki se jih je udeležilo okoli tisoč žensk (a raje več). Najprej so demonstrirale pred vladno palačo z zahtevo po izpustitvi internirancev, a jih je italijansko vojaštvo razgnalo. Zato so odšle pred škofijski dvorec, od tam pa so bile razgnane – z vodnimi curki.

Kaplan Mirko Gande: »Še bodo jokale partizanske matere!«

Šentlenarški kaplan Mirko Gande je tik pred begom 6.maja 1945 z urhovske prižnice križal in grozil: »Vrag se je strgal z verige« Toda pomnite, ne za dolgo. Še bodo jokale partizanske matere!« Tudi v gradu Lisičje pri Škofljici so domobranci mučili in pobijali ljudi iz ljubljanske okolice. Poveljnik je bil semeniščnik Janez Benko iz Vrbljenja na Barju. Tu so mučili veliko žensk, ki jih je kruti poveljnik poznal osebno. Znana kurata, ki sta jim tudi s spovedmi hotela izsiliti razna priznanja, nista uspevala. Zato jima nista dajala ne odveze in ne hostij, ampak so jih postrelili.

Vsi obtoženi duhovniki so v belo gardo šli s škofovim dekretom

Strahotne so bile slike na razpravi, ki so še enkrat pred očmi ljudstva in svetovne javnosti razkrile zločine duhovnikov, ki so bolje vihteli brzostrelke kot monštrance«… Tožilec je med drugim navedel: »Obtoženi Rožman je na eni strani postavil vso svojo cerkveno avtoriteto v službo tega cilja (za bolj proti partizanom in »brezbožnemu komunizmu«), na drugi strani pa mobiliziral ves cerkveni aparat v ta namen. Izdajalski duhovniki, ki jih je ljudska oblast zasačila pri zločinskem delovanju, kaplani Šinkar, Mavec, Križaj in drugi, so vsi potrdili: »V belo gardo sem šel s škofovim dekretom…«

Kako veliko moč in možnost ter vpliv na duhovščino in ljudi za drugačno obnašanje je imel škof Rožman, je razvidno tudi iz njegovega obnašanja že poleti in jeseni 1941. Že tedaj je po Notranjskem in Dolenjskem pridno obiskoval svojo duhovščino ter župnikom in kaplanom naročal, naj bodo z »italijanskimi oblastmi prijazni in uslužni«. Mimogrede pa jih je odvračal od že začetega narodnoosvobodilnega gibanja, kajti veliko duhovščine ni bilo za okupatorje in marsikdo bi se vključil v OF. Da je bilo tako, govori primer kočevskega dekana Petra Flajnika: »Škof Rožman je bil jeseni 1941 leta osebno pri meni in mi je naročil, da ne smem sodelovati z OF. Kot disciplinirani duhovnik sem ga ubogal in sem vedno bolj prehajal v roke okupatorja in do sodelovanja z njim.«

Zaradi hujskanja duhovnikov je mnogo ljudi od partizanov prestopilo k domobrancem

Slavko Krek o duhovščini: »Domobranski duhovniki so, izrabljajoč versko naziranje Gorenjcev dokazovali, da na podlagi katoliške dogmatike sodelovanje s komunistično partijo ni mogoče. Eden izmed odločilnih faktorjev glede pošiljanja takih duhovnikov na Gorenjsko je bil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman…« Iz poročila Centra gorenjskega domobranstva z dne 4.12.1944 zvemo tudi, da je bila v nedeljo, 3. decembra v Vodicah maša, o tem pa piše: »…Med sv. mašo je bila pridiga, po sv. maši pa govor pred cerkvijo zbranim ljudem. Govor je bil tako lep in prepričevalen, da je nek navzoč nemški poveljnik rekel, da tak duhovnik lahko komunistom škoduje več kot pa deset tisoč nemških vojakov.« S tem je povedal več, kot zdaj lahko mi. Vernost ljudstva je bila nepopisno zlorabljena. Del ljudi se je tako pod takim vplivom spreminjal v nasprotnike partizanov.«

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 7. December 2009 ob 19:46 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !