Škof Rožman in nacizem

Datum objave: 17.11.2009 ob 20:12
Kategorija: miks

Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana z nacisti

Dne 16. novembra 2009 je minilo 50 let od smrti škofa Gregorija Rožmana. Pred nekaj dnevi je bila predstavitev knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti in tedaj sta Tamara Griesser-Pečar in Blaž Otrin izrekla nekaj pohvalnih misli o pokojnem škofu, ki naj bi bil po njihovem velik Slovenec. S to knjigo naj bi žarki resnice počasi, a zanesljivo prodirali skozi oblak laži, ki naj bi jih trosili nekateri ljudje o škofu Rožmanu. Kot se da razbrati iz medijev (npr. Dnevnik RTV Slo) se je tudi predstavnik vatikanske države v Sloveniji ljubljanski nadškof Uran v svoji nedeljski pridigi dan pred obletnico Rožmanove smrti zelo razneženo spomnil “pravičnega” škofa Rožmana.

Mogoče bodo za zainteresiranega bralca zanimivi spodnji odlomki iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

Sodelovanje katoliške cerkve in nacizma

Ob kapitulaciji fašistične Italije sta del slovenske buržoazije in škof Rožman pričakovala, da se bodo na jadranski obali izkrcali Britanci. A ker od tega ni bilo nič, je bil potreben nagli salto mortale, ker so tudi Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci. Človek bi vsaj zdaj pričakoval, da se bodo ti slovenski »borci« skupno s škofovskim krogom obrnili proti še nevarnejšemu sovražniku, toda namesto tega so se zlizali z njim. Dr. Rainer in general Rösener sta po predhodnih pripravah s strani belo-domobranskih duhovnikov sprejela ne le izdajalskega generala Leona Rupnika in dr. Albina Šmajda, temveč tudi škofa Rožmana. Na njihov predlog sta Rainer in Rösener iz razbitih ostankov bele garde ustanovila »Slovensko domobranstvo.« Kakšno vlogo je pri tem imela klerikalna duhovščina in škof Rožman, sta povedala dr. Rainer in general Rösener na procesu. »Menim, da je tu v Sloveniji edini primer, ko je nacizem zase uporabil katoliško cerkev,« je opisoval Rainer. (opomba avtorja knjige: To sicer ne drži povsem, ker je bila v nacistični voz po svoje in še kako vprežena tudi katoliška cerkev na Hrvaškem s škofom dr. Alojzijem Stepincem na čelu.) Rösener na sodišču: »…vedeli so, kdo sem, a je duhovščina prišla k meni in mi ponudila pomoč proti partizanom.«

Nemci so izbrali za glavnega sodelavca Rožmana

Po kapitulaciji Italije je razvpiti Hitlerjev gauleiter dr. Friedrich Rainer iskal ustrezno osebo za domačega pokrajinskega predsednika. Ni se obrnil na kakega vidnega meščanskega-civilnega voditelja, temveč na škofa Rožmana. Rainer je med preiskavo in zaslišanjem to razložil takole: »Med razgovorom s škofom Rožmanom septembra 1943 sem opazil, da se z mojo nameravano politiko na novem ozemlju strinja in da je zadovoljen… Škof Rožman je bil za domobrance velika avtoriteta. Od vsakega škofa bi pričakoval, da bo naredil vtis globoko vernega človeka, toda pri dr. Rožmanu sem že po nekaj besedah (ko je z njim septembra govoril prvič) opazil, da je prešel na pogovor o bojih s partizani in da je o teh bojih tudi precej vedel.« Škof Rožman je torej tudi za nemške okupatorje predstavljal poglavitno osebo slovenskih protipartizanov, za kar so ga razglašali oni sami. In poleg tega: ukvarjal se je tudi z vojaškimi zadevami, čeprav je bil škof!

Škof Rožman je Hitlerju izrazil najboljše želje za rojstni dan

General Rösener: »Zdi se mi, da sva se s škofom Rožmanom videla (tudi) 19. aprila 1944 zvečer v gledališču (časopisje je to potrdilo). Rožmana sem opazil v parterju v prvi loži. Šel sem se mu zahvalit, ker je prišel. Ob tej priliki je izrazil svoje najboljše želje za Hitlerja. Bilo je ravno za Hitlerjev rojstni dan.« Sicer pa Rožmanov odnos do Rösenerja najzgovorneje kažejo fotografije s škofovim prijaznim in nasmejanim obrazom. Kot da bi se srečeval z dobrodošlim gostom.

Prijateljska srečanja med nacisti, Rožmanom in Rupnikom

Nekdanji taboriščnik Stane Kirn je pod prisilo postal domobranski policaj in je osem mesecev stražil stanovanje »svojega« vrhovnega komandanta Rupnika na Erjavčevi. Stanoval je v istih prostorih, kjer je zdaj Predsedstvo republike… »Vseh teh osem mesecev sem imel veliko priložnosti, da sem videl veliko prijateljskih srečanj trojke Rupnik, Rožman in Rösener in njihovih sodelavcev.«

Domobranska prisega Hitlerju

SS General Rösener je v govoru domobrancem 20. aprila 1944 rekel tudi: »Danes ste prisegli, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaškimi SS oddelki in policijo borili za svobodno, čisto Evropo… Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka…«

Domobranska prisega: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«

Rožman je ukazal pobijati tudi ranjene partizane

V njegovem pastirskem pismu 30. novembra 1943 je sodelovanje z OF ponovno obsodil takole: »… smrtno greši, kdor podpira OF, hujše, kakor bi grešil s krivoverstvom…, zato domobranci smejo »justificirati tudi ranjene partizane.« V Domobrančevem molitveniku v uvodu beremo: »Odlično nalogo sta tebi, domobranec, poverila Bog in narod v teh izredno težkih časih. Ker gre za najvišje božje in človečanske vrednote, je ta boj tudi sveta stvar…«

(konec citatov)

To, da se je tudi takratni predstavnik vatikanske države v Sloveniji katoliški škof Rožman tako brez zadržkov obrnil na prestavnike okupatorske nacistične vojske, ni niti najmanj slučajno. Ve se, da je njegov šef, vatikanski samodržec papež Pij XII. bil goreči podpornik Hitlerjeve „Drag nach osten“ imperialne politike. Pri tem je verjetno upal na razširitev vpliva vatikanske države na pravoslavna ozemlja. Za uspeh projekta je papež Hitlerju „posodil“ tudi svojo skrivno vojsko, to je jezuite. Tudi ob holokaustu ni papež mignil s prstom – seveda se njegovi današnji katoliški zagovorniki s tem ne strinjajo in ustvarjajo „meglo“ ob neovrgljivih zgodovinskih dejstvih. Tipična je tudi sledeča papeževa izjava: “Hitlerjeva vojna je plemenito dejanje za obrambo evropske kulture!” Marsikdo med drugim danes ne ve več za veliko Hitlerjevo naklonjenost katolicizmu, kar je razvidno recimo iz njegove sledeče izjave: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.“ (Iz Mein Kampfa) Še natančnejši je bil Franz von Papen, ki je bil kot papežev skrivni komornik in glavni pobudnik zveze med Vatikanom in Berlinom vsekakor dobro obveščen človek: “Tretji rajh je prva svetovna sila, ki papeštvo ne le podpira, temveč tudi uresničuje njegova plemenita načela.” Rezultate uresničevanja teh plemenitih načel poznamo: 25 milijonov žrtev koncentracijskih taborišč – to je uradna številka, ki so jo objavili Združeni narodi.

Se kdo še čudi toplemu sprejetju nacističnih prijateljev s strani škofa Rožmana?

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 17. November 2009 ob 20:12 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

2 komentarjev na “Škof Rožman in nacizem”

#1

Si listal po starem učbeniku? Kje živiš, človek? V dobi interneta, ko je moč takorekoč vse preveriti, si videti kot neandertalec. Navajaš Ivana Srečka Jana, ljubiteljskega režimskega (FLRJ in SFRJ) zgodovinarja in neobsojenega zločinca proti človeštvu (vojna hudodelstva ne zastarajo!) in “kupiš sranje za čisto zlato”, ne da bi vsaj poskusil preveriti citirano. Bebec! In tak naj nam rojakom predava o zaščiti ustave? Fuj! Da ti pride na kozlanje… Ni vsak za vse, primi se lopate!

#2

Gizmo, ne bom omenjal tvojega “leporečja”, s katerim si povedal vse o sebi, in očitno je tebi internet sveti gral resničnosti, takšne in drugačne. In ko bodo ponovno prišli na oblast potomci domobrancev sploh ne dvomim, da ga posmrtno ne odlikujejo za zasluge za narod ….

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !