V superfinalni oddaji Piramida na nacionalni televiziji je Alenka Šverc, teologinja in članica Nove Slovenije, priporočala moškim, naj se udeležijo duhovnih vaj jezuitov. Za kakšne duhovne vaje gre? Na spletnih straneh katoliške cerkve lahko preberemo, da je Duhovne vaje ustanovil svetnik Ignacij Lojolski (rojen 1491) in da je bistvo teh vaj molitev. „Posebnost molitve v teh duhovnih vajah, ki potekajo v tišini, je, da je to način molitve, kjer se oseba uči razločevanja notranjih vzgibov (duhov). Ignacijevo izkustvo je bilo, da se človekovega srca dotaknejo vzgibi, ki vodijo k Bogu in drugi vzgibi, ki ne vodijo k Bogu.“

Če vsaj malo poznamo zgodovino jezuitov, se lahko povsem upravičeno vprašamo, kakšni duhovi so vodili njihove člane pri zločinskih dejanjih, ki so med drugim opisani tudi v knjigi Edmonda Parisa “Jezuiti – skrivna vojska papeštva”. „Javnost se praktično sploh ne zaveda odgovornosti Vatikana in jezuitov za začetek obeh svetovnih vojn – kar si je vsaj delno mogoče razlagati z ogromnim finančnim bogastvom, ki ga imajo na voljo, in ki jim, še zlasti po zadnji vojni, omogoča izjemen vpliv na številnih področjih,“ pravi avtor knjige, čigar raziskava temelji na nespornih arhivskih dokumentih ter objavljenih delih dobro znanih in večinoma katoliških političnih osebnosti, diplomatov, veleposlanikov in uglednih piscev, ki jih je v številnih primerih z izdajo imprimatur odobrila celo sama cerkev.

Še nekaj odlomkov iz knjige: „Med najbolj zločinskimi jezuitskimi moralnimi pravili pa je tisto, ki je vzbudilo tudi najhujše javno zgražanje: “Menih ali duhovnik je upravičen ubiti vsakega, ki obrekuje njega in njegovo skupnost.” Tako, Družba Jezusova si je torej vzela pravico do pobijanja nasprotnikov in celo svojih nekdanjih članov, če ti postanejo preveč zgovorni. Ta biser jezuitske morale najdemo v Teologiji očeta L’Amyja. Dovoljeno rabo tega načela oče Amy cinično opisuje še na enem primeru: “Če oče, ki podleže skušnjavi, zlorabi žensko, ona pa javno pove, kaj se je zgodilo in ga s tem onečasti, jo je upravičen ubiti, da bi se izognil sramoti!” Enako pravilo je podpiral in branil še eden od Ignacijevih sinov, ki ga navaja znameniti španski teolog Caramuel: ” … oče je v takšnem primeru upravičen ubiti žensko in obvarovati svojo čast.” Ta pošastna teorija je služila za prikrivanje številnih zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki, in najverjetneje se je nanjo opiral tudi razvpiti zločinec, duhovnik iz Uruffeja, ko je leta 1956 zlorabil, več mesecev pozneje pa ubil in strahotno iznakazil noseče dekle in otroka, ki ga je zaplodil. ” Jezuit Mayrhofer iz Ingolstadta je v svojem Pridigarjevem ogledalu takole razmišljal: “Ne more nam biti sojeno, če bomo pobijali protestante, prav tako kot nam ne more biti, če zahtevamo smrtno kazen za roparje, morilce, tihotapce in prevratnike.”

Zelo slabe zgodovinske izkušnje z jezuiti imajo v Švici in avtor pravi, da „danes 51. člen švicarske ustave Družbi Jezusovi oz. jezuitom prepoveduje opravljanje kakršnihkoli kulturnih in izobraževalnih dejavnosti na ozemlju konfederacije, Švicarji pa vedno znova uspešno zavračajo tudi vse jezuitske poskuse, da bi bilo to ustavno določilo preklicano.“

Oba spisa, Konstitucija in Vaje, ki predstavljata temelj sistema Ignacija Lojolskega, ne puščata nobenega dvoma. Ob prebiranju teh besedil postane očitna skrajna, če ne že kar pošastna narava jezuitskega podrejanja duha in volje, zaradi česar so od nekdaj tako voljno orodje v rokah svojih gospodarjev in hkrati še veliko hujši naravni sovražnik vsakršnih svoboščin. Profesor katoliške teologije iz Münchna in avtor ene najpomembnejših knjig o jezuitih, J. Huber, je pisal: “Tole je neizpodbitno dejstvo: v Konstituciji je petstokrat ponovljeno, da je v osebi generala potrebno videti Kristusa.” Takšne vojaške izjave sploh niso presenetljive, če pogledamo malo v življenjepis “svetnika” Ignacija: „Njegova razburkana mladost je polna napak in celo strahotnih zločinov. Policijsko poročilo pravi, da je bil “zahrbten, nasilen in maščevalen”. Vsi njegovi življenjepisci priznavajo, da mu po nagonskemu divjaštvu, kakršno je bilo v tistih časih povsem običajno, ni bil kos nobeden od njegovih živahnih spremljevalcev. “Neukrotljiv in domišljav vojak, ki pri ženskah, kocki in dvobojih ni poznal nobenih meja,” ga je ocenil njegov tajnik Polanco.

Nazaj k duhovnim vajam jezuitov, ki jih priporoča Šverčeva. „Načini molitve v teh duhovnih vajah so različni. Običajno je največ molitev ob odlomkih Svetega pisma,“ piše na katoliških spletnih straneh. Vprašanje je, kako molijo ob naslednjih odlomkih Svetega pisma:

Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17) Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13) Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; … (5 Mz 17,12) Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.”Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)“

Če vemo, da so jezuiti, totalitarna frakcija katoliške cerkve, brezmejno, fanatično vdana svojemu guruju, diktatorju iz Vatikana, nastali kot odgovor na razkrajajočo se moč katoliške cerkve v obdobju reformacije, so zgornje navedbe o jezuitskih zločinih še premile. Zgodovina o tem priča več kot zgovorno. Forma javnega pisma žal ne dovoljuje podrobnejšega pisanja. Je pa večini ljudi jasno, da je stanje na tem planetu v vsakem pogledu alarmantno, kljub 500 letnemu izvajanju jezuitskih „duhovnih“ vaj in 1800 letnemu „karitativnemu“ delovanju katoliške cerkve, katere šef se je oklical za edinega usmerjevalca zemeljske oble, kralja nad kralji in podobnimi egotriparskimi, totalitarnimi cvetkami.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 15. September 2009 ob 19:09 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “V Švici je jezuitom prepovedano opravljanje kulturne in izobraževalne dejavnosti!”

#1

Mogoče bodo za zainteresirane bralke in bralce zanimivi še spodnji odlomki iz fenomenalne knjige Edmonda Parisa “Jezuiti, skrivna vojska papeštva”glede jezuitskih duhovnih vaj.

Naj najprej še zapišem, da je ta knjiga zame tako dobra predvsem zaradi navedenih neizpodbitnih zgodovinskih dejstev glede totalitarne manipulativnosti Vatikana in njegovih klerikov. Pri tem je zanimivo dejstvo – ki kaže tudi na razmeroma nepristranski odnos avtorja E. Parisa do virov – da je večina najsočnejših zgodovinskih ugotovitev o zločinski naravi jezusovcev/jezuitov prišla izpod peres katoliških piscev oz. zgodovinarjev. Bralec naj samo prelista navedene vire v knjigi. Katolik gor ali dol, pošten in verodostojen pisec preprosto ne more preko dejstev, pa čeprav le ta mečejo slabo luč na njegovo cerkev oz. ideologijo.

Citati:

Le kaj je ustanovitelj jezuitskega reda Ignacij Lojolski skrival v sebi, da je tako močno vplival na mlado in staro? Svoje ideale in nekaj malega osebne privlačnosti – vsega skupaj je bilo za drobno, pravzaprav zelo drobceno knjižico, ki pa je kljub majhnosti ena od tistih, ki so usodno vplivale na človeštvo. Knjižica je bila tolikokrat ponatisnjena, da nihče ne ve natančnega števila izvodov, deležna pa je bila tudi več kot 400 knjižnih komentarjev. To je jezuitski učbenik, hkrati pa povzetek dolge notranje rasti njihovega učitelja: Lojolove Duhovne vaje. Boehmer v nadaljevanju pravi: “Ignacij je bolj kot katerikoli voditelj pred njim razumel, da ljudem najlažje vsiliš svoje ideale, če postaneš gospodar njihovega domišljijskega sveta. Na ta način jih prepojiš z duhovnimi silami, ki se jih je pozneje zelo težko znebiti, silami, ki so močnejše od vseh načel in doktrin; to so sile, ki se lahko kadarkoli spet pojavijo, včasih tudi po dolgih letih, ne da bi jih zavestno omenjali, in postanejo tako obvladujoče, da se jim ne upre nobena volja, pač pa voljno sledi njihovemu nepremagljivemu impulzu.”

Tako mora vsak, ki želi biti zvest Vajam in njihovemu avtorju, vse resnice katoliške dogme ne le v nedogled ponavljati, temveč jih živeti in čutiti. Z drugimi besedami, skrivnost mora spregledati in doživeti z največjo možno intenzivnostjo. Čutila posameznika morajo postati prežeta s temi silami, katerih obstojnost v njegovem spominu, še bolj pa v njegovi podzavesti, bo tolikšna, kolikor napora je vložil v njihovo klicanje in sprejemanje. Poleg vida imajo svojo vlogo tudi druga čutila kot so sluh, vonj, okus in dotik. Gre skratka za nadzorovano samoprepričevanje.

Jezuiti v svojem predstojniku ne smejo videti človeka, ki se lahko moti, temveč samega Jezusa.

Svojim učencem je Ignacij Lojolski vsilil dejanja, za katera je trdil, da so spontana, potem pa je ob pomoči te metode potreboval le trideset dni, da je zlomil učenčevo voljo in razum – na podoben način kot jezdec zlomi voljo svojega konja. Le trideset dni, triginta dies, da si podredite dušo sočloveka. Ne pozabite, da je jezuitizem rasel skupaj z inkvizicijo: inkvizicija se je znašala nad telesi, ignacijanske duhovne vaje pa so lomile duha.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !