So potresi ob veliki noči in božiču naključje?

Datum objave: 9.04.2009 ob 14:22
Kategorija: miks

 

Ob nedavnem hudem potresu v Italiji sem se spomnil na članek pokojnega zgodovinarja dr. Franceta Susmana, ki je med drugim tudi ugotovil, da se je zelo veliko potresov v preteklosti zgodilo ravno v času dveh največjih cerkvenih praznikov, velike noči in božiča.

 

Citiram: »Vsi Evropejci so 12.4.1998 ravno sedli k velikonočni pečenki, ko so se v Posočju in v Sloveniji ob 13. uri tla zamajala. Tudi leta 1895 je bil rušilni ljubljanski potres na velikonočno nedeljo, ko so ljudje ravno legli k počitku po obilnem praznovanju “zmage življenja nad smrtjo” in Črnogorci so se pripravljali 1979 zjutraj na velikonočno praznovanje, ko je zabobnelo. Zadnji cunami pa je presenetil ob božiču. Nepričakovana smrt ima navadno zelo hude posledice. Za oba praznika se pokolje na stotine milijonov živali. Po Einsteinovem zakonu trpljenja (internet: EPW) se groza iz klavnic in iz laboratorijev s poskusi na živalih širi po določenih fizičnih zakonih, dokler se ne razbremeni v ujmah, zlasti potresih. Zakon groze raziskujeta v New Delhiju prof. dr. Madam Mohan Bajaj in dr. Vijay Ray Singh.«

 

Potres v Italiji se je zgodil v velikonočnem času. Je to spet naključje ali pa gre morda verjeti znanstvenikom? Je tudi to naključje, da je, po poročilih italijanskega kulturnega ministrstva bilo v potresu največ škode na cerkvenih stavbah? Mnogi ne verjamejo več v naključja, ampak verjamejo v duhovni zakon setve in žetve oziroma zakon akcije in reakcije. Morda je porušenje cerkvenih zgradb samo žetev katoliške cerkve, ki z blagoslovi živalskih trupel podpira masovno klanje živali za veliko noč in božič. Po nauku katoliške cerkve živali nimajo duše in jih lahko izkoriščamo v različne namene: za hrano, obleko, lov, razvedrilo, znanstvene poskuse.

Damjan Likar

Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 9. April 2009 ob 14:22 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

2 komentarjev na “So potresi ob veliki noči in božiču naključje?”

#1

Na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve (D.z.u.ž.c.) http://www.zrtve-cerkve.org lahko preberemo v brošuri:

Cerkve iz kamenja niso potrebne!

Zato: Izstopite, niste sami !

sledeče misli:

Zavest, da je Bog v vsem, kar nas obdaja, nam pomaga. Obstaja v vsakem človeku, v štirinožnih prijateljih, v travni bilki pa tudi v sicer neopaznih bilkah v zelenem pasu sredi avtoceste. Bog diha celo v delih motorja osebnega vozila, v produktu industrializiranega človeka.

Mi in vse, kar nas obdaja, živi le, ker vse prežema Božji dih. Božji dih prežema naše lastno dihanje, in kar vidimo ali otipamo z zunanjimi čuti, ni pravo bistvo tega, kar nas obdaja. Kdor se je naučil, da nekoliko pazi na to realnost za vidnimi stvarmi, bi lahko vadil, da se postopoma povezuje z notranjim bistvom v vseh življenjskih oblikah – na sprehodu na primer z drevjem in grmičevjem na robu poti, s polji, pticami, oblaki na nebu in še marsičim. Če hočemo, se lahko vedno znova ponotranjimo ter zapremo oči. Preko sluha nato okrepljeno sprejemamo vtise: šumenje vetra, čirikanje murnov, žuborenje potoka. Ko pa nam uspe, da za nekaj časa miselno utihnemo, se nam razširi zavest ter šumenje vetra mogoče doživimo kot pesem vetra. Ali se nam nenadoma zdi, da oblika grma pulzira ter istočasno dobiva močnejše in bolj ljubke obrise. Pesmi vetra pustimo, da priteka v nas kot zrak, ko vdihnemo. Sevanje grma enostavno sprejmemo vase. Medtem ko to dopuščamo, morda v sebi začutimo, kaj nam želi povedati pesem vetra ali oblika grma. Bog vas sreča tudi v vsaki živali, v teletu, ki ga tepejo v klavnici in joka pred smrtnimi rezi. Tudi v mački je, ki se je pri vas udobno namestila na okenski polici. Diha v slonu v Afriki, v kenguruju v Avstraliji in v nemški divji svinji. Polagoma lahko občutimo, da so življenjske oblike okoli nas del nas, potem npr. nimamo srca, da bi se brezsrčno prepirali, ubili žival ali použili ubito žival. Ne bi nepremišljeno izpulili rastline ali je namerno iztrgali.

Kajti kdor stori to, zaničuje Boga v rastlini, ki je bila ustvarjena, da njemu, človeku, služi in ne, da jo maltretira.Tudi v kamnu in v vsakem zrnu peska je Bog, je vsa neskončnost že položena v Boga in čaka na svojo evolucijo v višje oblike življenja. Tako je vse stvarstvo stalno utripajoče delo Božje ljubezni, v kar samo človek moteče posega od pradavnine, s čimer je v eonih spremenil tudi živalski, rastlinski ter mineralni svet. Tako so npr. živali sprejele človekovo agresijo ter jo shranile v svojih genih. Prvoten ropar je vendar od Boga odpadli človek, ki pleni po zemeljskem planetu ter izkorišča vse, kar lahko dobi v roke in obtožuje svojega boga, ko mora žeti, kar je sam posejal. Vendar ta nedostopni cerkveni bog, na katerega verniki projicirajo del svoje lastne zlobe, ni identičen z Bogom Stvariteljem, ki je enak Bogu v naši notrini.

To pa pomeni tudi: Kdor ubija živali, iz katerega koli razloga, ubija življenje iz Boga ter s tem postane nasprotnik življenja iz Boga. Cerkev pa najde vedno nove izjeme, s katerimi dovoljuje ubijanje ljudi in živali ter blagoslavlja morilska orodja, če so jih le na “pravi” strani uporabili.

Prehrana župnikov

Pogled na naš planet zemljo nam dostikrat kaže slabo sliko. Zemlja je v začetku 21. stoletja kot v vročici. Človeštvo je velikega človeka zemljo, zemljino dušo, predvsem v 20. stoletju toliko maltretiralo, da tega zemlja ne more več prenašati. Zdaj se vročični planet trese ter se poskuša otresti vsega zla, ki mu je bilo prizadejano, zaradi česar je zbolel.

Institucija cerkev ter cerkvenokristjanski zahod, ki ga je oblikovala, sta pripeljala do tega, da se “odrešitev in Kristus” nanašata izključno na človeka, živali ter narava pa so podvržene človeku na milost in nemilost. Človek pa pri tem brez narave in živali ne more preživeti niti ne more pridobiti prave izkušnje Boga, ko istočasno muči in ubija svoja sobitja. “Živali se lahko poslužimo za prehrano ter oblačila”, piše v aktualnem katoliškem katekizmu (št. 2417). In: “Medicinski in znanstveni poizkusi na živalih so moralno dopustni v razumnih mejah, ker prispevajo k temu, da se človeško življenje zdravi in reši.”

Toda beda in muka naših živalskih prijateljev nikoli ne moreta prispevati, “da se človeško življenje zdravi ter reši”. “Kar človek seje, bo žel”. Te Pavlove besede veljajo tudi za naš odnos do živali. Nobenemu človeku se ne želi, da to verjame šele potem, ko se je pri njem že začela žetev.

Danes bi bilo o tem znano veliko več, če bi bili prvi cerkveni teologi številna poročila o Jezusu in živalih sprejeli v svojo biblijo. Toda viri, iz katerih izhaja, da so bili Jezus ter prvi prakristjani vegetarijanci, so bili prikriti. (Več o tem npr. pod http://www.theologe.de : Jesus und die ersten Christen waren Vegetarier).

V templju v Jeruzalemu so ubili milijone nedolžnih živali. Judovski preroki so zaman svarili, da je to za Boga “groza”. Nadaljevalo se je do razdejanja templja leta 70 po Kristusu. Ko je bilo konec templja, je bila končana tudi posredovalna funkcija tam zasidranih duhovnikov, toda cerkev jih spet namešča v svojih bazilikah ter templjih. Živalske žrtve so zdaj prestavljene ven, v svetne klavnice, ki so jih ustrezno blagoslovili. Ta bog je domnevno s krvno žrtvijo Jezusa enkrat za vselej pomirjen. Ni ga potrebno več “pomirjati” ali spravljati v milostno razpoloženje z nadaljnjimi živalskimi žrtvami. Zatorej lahko vse živali “žrtvujejo” sami sebi, namesto da najboljše kose sežgejo za nekega boga. Namesto da bi morali kose odstopiti duhovnikom ter župnikom, raje zaradi dobre navade vse do danes direktno vabijo dostojanstvenike na obed.

Verjetno ne vemo, da kot davkoplačevalci za prehrano župnikov dobimo račun še enkrat. Mnogi cerkveni dostojanstveniki recimo v Nemčiji imajo do danes pravico do določene količine žita, rib in vina (tako imenovane “daritve”). Ti morajo biti, preračunani v evre in cente nakazani cerkvam v mestih in občinah, ki so delno blizu propada. Razen, če se občine odkupijo z visokimi odkupninami (z okoli 25-kratno letno vsoto), kar pa si mnoge komune enostavno ne morejo več privoščiti.

Vsega tega Jezus ni hotel, sam si je kot tesar zaslužil, kar je potreboval za življenje.

V cerkvi zagotavljajo, da vse delajo v imenu rokodelca iz Nazareta, zraven pa Ga redno “koljejo”. Namesto mesa kultnih žrtvenih živali uživajo zdaj “Kristusovo telo”. Namesto prelivanja potokov živalske krvi “ponazarjajo” človeško kri Jezusa iz Nazareta ter namesto prave krvi uporabljajo rdeče vino, ki ga v evangeličanskih cerkvah smejo piti župnik ter verniki, medtem ko v katoliški cerkvi pije župnik namesto vseh.

Toda čemu vsi stroški in ves tingeltangel, ki ga poznamo tudi iz kultov Dioniza, Atisa, Mitre ali Izis, kjer prav tako “pojedo” zadevnega boga, se torej ritualno utelesijo?

Jezus iz Nazareta z učenci ni použil nobene živali, njihov skupni obed je bil brez kulta ter ceremonij. Kajti Boga in Njegovo moč so občutili v vsakem koščku kruha, v vsakem plodu polja ter vsakem požirku vode ali vina. V skupnosti so bili tudi na ta način povezani z Bogom in duhovnik bi z religioznimi zahtevami in apetitom oziroma z zahtevo po mesu tu samo motil.

Bog Stvaritelj ali cerkveni bog?

Bili so časi v zadnjih 2000 letih – tudi v nemško govorečih deželah – ko danes običajno brutalno ravnanje z naravo ter živalmi ni bilo samoumevno. Mejnik predstavlja leto 724, ko se je v Nemčiji, v Greismarju pri Kasslu, pripetil dogodek, kateremu so poznejši pisci zgodovine pripisovali važen pomen za sodobno zgodovino: Papežev odposlanec in poznejši cerkveni svétnik Bonifacij je posekal mogočen hrast. Ne zato, ker je potreboval les, temveč je hotel ljudi, ki so v naravi še slutili božansko, misionirati za cerkev ter jih prepričati, da se nič ne zgodi, če drevo enostavno posekamo. Kot kaže, se tudi ni nič zgodilo, tako so v prihodnje posekali vedno več drevja. Ubijali so vedno več živali, saj te po cerkvenem nauku nimajo neumrljive duše kot ljudje (po cerkvenem učitelju Tomažu Akvinskem). Živali zato v deželah, ki jim je cerkev dala pečat, do danes pravno veljajo za “stvari”, kar ima strahovite posledice, za kar bodo cerkve ter vsi, ki tako ravnajo, nekega dne poklicani na odgovornost.

V otroški pesmi o Bonifaciju že najmlajše, ki so pogosto še intenzivneje vezani na naravo kot odrasli, usmerijo po katoliško in evangeličansko. Otroci naj bi namreč peli tako: “Bil je mogočni hrast Donar, posvečen bogu. Hrast je bil svet, svet od zdavnaj. Bonifacij pa je ljubil samo boga, našega gospoda. Zato v hrastu niso bogovi. Vzel je sekiro. Hrast je padel glasno in s truščem. Vsi so prestrašeno, v veliki stiski stali okrog njega. Bonifacij pa je rekel: ´Ne bojte se! Glejte sem! Bogov za veter in vreme gotovo ne potrebujete več!´ Mnogi so se tedaj dali krstiti. Prišli so od vsepovsod. Vsi so postali kristjani. Bilo jih je vedno več. Bonifacij se je zahvalil bogu, v katerega je tako zaupal. Nato je zgradil cerkev iz lesa” (Iz: Die Erde ist ein grosser Tisch, teksti Rolfa Krenzerja, Abakus – Schallplatten 1987).

Toda čemu cerkev iz lesa? Čemu pozneje številne cerkve iz kamna? Čemu pozneje posek ogromnih gozdnih območij, zelenih pljuč našega planeta? Zakaj cerkveni blagoslov za cerkvene člane, ki to zagovarjajo? Čemu blagoslov za neštete zločine na tem planetu? Kakšen bog tiči za tem? In zakaj vse ostalo? Zakaj hostije, monštrance, blagoslovljena voda in čemu relikvije? Zakaj duhovniki, škofje, kardinali, eminence, cerkveni svétniki, papeži in podobno? Čemu dogme, zakramenti, ceremonije, tabernaklji, romanja, talarji, oltarji in prižnice?

Bog Stvaritelj vsega tega ni hotel. Vsakdo se lahko odloči, komu bi rad sledil: Bogu Stvaritelju ali cerkvenemu bogu?

#2
Matthaios

Imam nekaj vprašanj za vas, gospod Damjan: - iz česa so narejenii vaši čevlji in vaš pas - a jeste mlečne izdelke, mleko, jajca, testenine z jajci, … - a je dobro za otroka da ne je mleko, meso, sir, … In za konc eno ključno vprašanje – kaj je duša, in kaj pomeni tisto da smo mi ustvarjeni po Božji podobi?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !