Po nauku cerkve ženske niso enakopravne moškim!

Datum objave: 25.03.2009 ob 14:03
Kategorija: miks

 

Ob materinskem dnevu se človek vpraša, zakaj so še vedno potrebni raznorazni mednarodni dnevi tega in onega, recimo poleg materinskega dneva še dan žena. Saj konec koncev smo v Evropi, vsaj na papirju – torej “uradno” - ženske in moški enakopravni.

 

O tem, kdo je v veliki meri soodgovoren za tisočletno poglobitev in nadgradnjo zatiranja žensk in še dandanes trajajočo zmedo in iztirjenost v odnosu med spoloma, si lahko preberete v sledečem besedilu:

 

Po nauku Jezusa Kristusa so pred Bogom vsi ljudje enaki  – tudi moški in ženske. Prav tako so po slovenski ustavi vsi ljudje enakopravni, kot to piše v 14. členu: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Kako pa je s tem v katoliški in luterantski cerkvi? Preberimo nekaj izjav cerkvenih učiteljev, ki določajo nauk te religije – večina njih je tudi razglašenih za svetnike.

 

Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“ Cerkveni oče Avguštin, pomemben

cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“ Še ena izjava Tomaža Akvinskega: „Bistvena vrednost ženske je v njeni sposobnosti rojevanja in v gospodinjski koristi.“ Nadalje Tomaž Akvinski o ženski pravi: „S presežkom svoje vlažnosti in s svojo nizko temperaturo je telesno in duhovno manjvredna, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški. Popolna uresničitev človeške vrste je samo moški.“ In še: „Žena je v odnosu do moža kot nekaj nepopolnega in defektnega do popolnega (perfektum)«. In: „Moški zarodek postane človek po 40-ih dneh, ženski pa šele po 80-ih dneh. Deklice nastanejo iz pokvarjenih semen ali vlažnih vetrov.“ Tudi cerkveni učitelj Ambrozij je govoril: „Ženska si mora zagrniti glavo, ker ni božja podoba.“ Tudi izjave papeža Pija II. (1405 do 1464), pričajo o tem: „Ko vidiš žensko, misli, da je hudič. Je neke vrste pekel.“ Cerkveni učitelj Johannes Chrysostomos je rekel: „Ženske so v glavnem določene za to, da zadovoljujejo pohotnost moških.”

 

Ali se je sovražnost do žensk tako drastično izražala samo v srednjem veku, oziroma kaj se je dogajalo kasneje v zgodovini? Ta poniževalna drža do žensk se vleče kot rdeča nit skozi celo cerkveno zgodovino. V 17. stoletju je bilo veliko „krščanskih” pridig samo klevetanje ženske. Bavarski dvorni uradnik Egidius Albertinus je npr. o ženski rekel, da je „prav poseben hudičev instrument“ in avguštinski puščavnik Ignacij Ertl je vprašal: “Kaj je v glavi bolj neumnega in v srcu bolj šibkega kot ženska?” Spričo vseh teh citatov in izvajanj se marsikdo vpraša: Zakaj pravzaprav ženske v katoliški cerkvi že zdavnaj ne zahtevajo, da se papež opraviči vsem ženskam, ki jih je njegova institucija stoletja teptala? Cerkev je zaničevala ženske tudi v 18. stoletju. Veliki govornik s prižnice Abraham iz Santa Clare je žensko blatil z besedami, da je lepo nališpana ženska tempelj, zgrajen na kloaki. Kdo bi hotel blato oboževati kot Boga?”  Še v zgodnjem 19. stoletju so izšli spisi o razvpitem sholastičnem prerekanju: „Ali ima ženska dušo?”

 

Tudi Sveto pismo zaničuje ženske

 

Po nauku katoliške cerkve Biblija velja kot obvezujoča, resnična Božja beseda. V prvem Timotejevem pismu piše: „Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala… Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva.“ (1 Tim 2,12.) Podobno beremo v 1. pismu Korinčanom: „Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega, in ni bil moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi moškega.“ (1 Kor 11,8) V Timotejevem pismu prav tako piše: „Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.(1 Tim 2,12) V 1. pismu Korinčanom najdemo: „Naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava.“ (1 Kor 14,34) Biblija velja s strani cerkve tako zdaj kakor prej za avtentično Božjo besedo. Torej se niso distancirali od tistih besedil, ki zaničujejo ženske – katolik mora še danes verovati vanje.

 

Mnogi si mogoče mislijo: „Vse to je lanski sneg. Danes je vendar vse drugače.” Vendar temu ni tako! Ta odnos najdemo nespremenjen še v 20. stoletju, npr. v grožnji jezuita Wilda, ki oznanja: „Deklice, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.”  Papež Pij X. je leta 1910 objavil dokument, ki ženskam prepoveduje peti v cerkvi in zapovedal je, da se ženske tiho udeležijo božje službe. Papež Janez Pavel II. je oznanil, da je izključitev žensk iz duhovniške službe v soglasju z Božjim planom za njegovo cerkev. Dobesedno: „Poslanstvo ženske je bivanje kot ženske in matere. Zahvaljujemo se vam, herojske matere.” Za papeža Janeza Pavla II. je vloga ženske biti doma za štedilnikom in spravljati otroke na svet. In še ena njegova izjava: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega«.

 

Jezus iz Nazareta je imel do žensk pozitiven odnos

 

Poglejmo Jezusa iz Nazareta. Je On zavrgel ženske? Prav nasprotno! Med učenci je bilo zelo, zelo veliko učenk, torej žena. Bog je vendar enost in skupnost. Bog je življenje. On je tudi ženskam dal življenje prav tako kot vsakemu moškemu in tudi vsakemu duhovniku ali župniku. Jezus je prešuštnico – tako beremo v Bibliji institucije cerkve – celo ščitil, tako da je možem, ki so jo hoteli kamenjati, rekel: „Kdor od vas je brez greha, naj prvi vrže kamen.” (Jan 8,7) Nakar se je obrnil k ženi z vprašanjem: „Ali še kje vidiš katerega od svojih tožnikov?” Vsi so odšli. Zakaj? Ker se je v njih dotaknil zavesti njihove lastne krivde. Očitno so tisti možje še imeli vest, ki jo je lahko nagovoril.

 

Jezus okrog sebe ni imel le dvanajstih učencev, ampak prav tako mnogo učenk, med njimi celo dame takratnega časa, kot je bila Ivana, žena Herodovega visokega uradnika. Takšne ženske bi danes označili kot feministke, ker niso sprejele svoje običajne ženske vloge. V času Jezusa je bilo tako: če je ženska na cesti samo spregovorila z moškim, jo je lahko soprog nagnal brez izplačila poročne obveze – danes bi rekli preživnine. Obratno pa je bilo za učenega človeka, za učenca, sramotno, zlasti še za rabija, če je na cesti govoril z žensko. Toda Jezus je vsemu temu nesmislu napravil konec. On je učil in živel enakost. Ženske okrog Jezusa niso bile pasivne. Bile so prve, ki so oznanile Njegovo vstajenje. Pri Luku piše: „Ženske so vse to oznanile enajstim in vsem drugim.“ (citirano po nem. orig. – op. prev).

 

Jezusova nepristranskost do žensk je vzbujala pozornost celo pri Njegovih lastnih učencih. On je npr. pri vodnjaku prosil neko Samaritanko, da mu da piti. Pogovarjal se je z njo, čeprav so Judje živeli v sovraštvu s Samaritanci. O tem beremo pri Janezu 4,27: „Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ‘Kaj bi rad od nje?’ ali ‘Zakaj govoriš z njo’?”  Ko je Jezus ozdravil težko pohabljeno žensko in so pismouki protestirali, ker se je to zgodilo na soboto, je rekel: „To je Abrahamova hči.“ Dati ženski tolikšno veljavo je v takratnem času že samo po sebi predstavljalo nekaj nezaslišanega! Abraham je bil začetnik rodu, ki so ga vsi častili. Zdaj pa Jezus pravi: „To je Abrahamova hči.“ Povrhu pride izjava še od moškega! Tudi v tem pogledu se je Jezus dokazal kot upornik, kot „neprijeten sodobnik“.

 

Jezus je ženskam dal veljavo

 

Položaj ženske pri Jezusu iz Nazareta je novinar Gerhard Adler v neki radijski oddaji povzel z naslednjimi besedami: „Jezus je ženski dal veljavo na, za judovsko družbo, prav škandalozen način. Prelomil je zakon, ki ukazuje kamenjanje prešuštnice. Pustil je ženo oditi domov in poleg tega še razkrinkal hinavščino moških, ki so jo obtoževali: „Kdor od vas je brez greha, naj prvi vrže kamen.“ Sprejel je dar ljubezni od vlačuge, znane po celem mestu, ki Mu je mazilila noge. …pogovarjal se je z ženskami, celo s takšnimi, ki so bile na socialni lestvici čisto na dnu, kot npr. Samaritanke in Kanaanke. Šel je v hišo žensk, Marije in Marte, kar je bilo v nasprotju z vsemi dobrimi običaji.“

 

V tedanjih prakristjanskih skupnostih so obstajale različne naloge: na eni strani tiste v zvezi s preroško besedo, z zdravljenjem in učenjem, na drugi strani pa naloge upravljanja. Vse te naloge so opravljale tudi ženske. V Apostolskih delih 2,17 beremo: „Tako govori Bog: Svojega Duha bom izlil na vse meso. Vaši sinovi in hčere bodo preroki. Tudi na Svoje hlapce in dekle bom tiste dni izlil Svojega Duha in bodo preroki.“ (citirano po nem. orig. – op. prev.) Tako je bilo napovedano in tako se je tudi izpolnilo. Luka npr. v Apostolskih delih 21,9 omenja „štiri Filipove hčere, ki so bile prerokinje.“ (citirano po nem. orig. – op. prev.)

 

Vsepovsod v Novi zavezi srečujemo ženske. Zanimivo je, da je v pismu Rimljanom 16, 7 omenjena celo apostolka, torej glasilka, po imenu Junija. To ime so okrog leta 1300 zviti teologi spremenili v moško obliko Junij. Še nihče ni mogel dokazati, da je v antiki sploh obstajalo takšno moško ime. Iz tega dogodka lahko razberemo, da je nekoč moralo priti do preobrata, kajti pri Jezusu so bile ženske enakopravne in prav tako še v prvih praskupnostih – nato je bilo naenkrat drugače. Znana je Pavlova izjava, ki jo lahko preberemo v Bibliji, v 1. pismu Korinčanom 14, 34: „… naj ženske v vaših skupnostih molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava.“

 

Pavel je zahteval pokoritev ženske –  z usodnimi posledicami vse do danes

 

Postavlja se vprašanje: Ali si je treba sovražnost do žensk v katoliški in luteranski cerkvi razlagati s Pavlovim učenjem? Pavel, ki se je prvotno imenoval Savel in je bil rimski državljan, je v cerkev prinesel rimsko tradicijo. Kratek citat Karla Heinza Deschnerja: „Zgodnje podcenjevanje ženske v kristjanstvu prihaja od Pavla, ki se pri tem ne more nikjer sklicevati na Jezusa. In potem je često Pavel tisti, na katerega se sklicujejo in s čigar sovražnostjo do žensk nadaljujejo s pomočjo ponarejanja. Temu ustrezno so pozneje tudi Jezusove učence prikazali kot propagandiste devištva in sovraštva do žena.

 

Pismo Efežanom, ki ga je napisal Pavel sam ali kdo od njegovih učencev, razločno pokaže, v kolikšni meri je Pavel glede zatiranja žensk prevzel antične predstave. V pismu Efežanom 5, 22-24 piše: „Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.“

 

Na to mesto v besedilu se še danes sklicuje katoliška cerkev, ko odreja: ženske ne morejo biti duhovnice. Ženskam niso zaupali cerkvenih funkcij, ampak so jih prej ali slej izključili iz večine funkcij v katoliški hierarhiji. V zvezi s tem se ne sklicujejo na Jezusa, kajti Jezus je vedno zelo jasno poudarjal enakopravnost. O tem seveda v katoliški cerkvi ne govorijo, ampak se sklicujejo na Pavla, ki je iz poganstva in iz antičnega sveta prevzel podreditev ženske. Pavel je bil tisti, ki je rekel, da naj ženske na zborih molčijo, kajti njim se ne more dovoliti, da bi govorile, ampak se morajo podrediti.

 

Za Rimljane je bila ženska manjvredna, zato v rimskem cesarstvu ni bilo možno, da bi imela kakšno funkcijo, niti da bi nastopala v javnosti. Konec enakopravnosti žene v zgodnjem kristjanstvu je prišel najpozneje takrat, ko se je nastajajoča cerkvena hierarhija prilagodila rimski državi. Povezala se je z rimsko državo in s tem tudi polno prevzela pravne ter organizacijske predpostavke te države. Sem je spadalo tudi, da ženske ne morejo več voditi hišnih skupnosti, kar je bilo prej običajno. „Gospodje stvarstva“ so spet vse vzeli v svoje roke. Pavel je rimska pravila, ki so bila seveda poganska, vnesel v prakristjanstvo. Od rimskega cesarstva ter od antičnega sveta je prevzel tako zaničevanje žensk kot tudi suženjstvo. Ženski problem, ki ga je povzročil Pavel, moramo omeniti hkrati z zagovarjanjem suženjstva. Pavel je sužnjeposestništvo izrecno razglasil za pravilno in je sužnjem zapovedal, naj se podredijo svojemu gospodarju, še posebej, če je bil ta kristjan. V tem primeru je zahteval prav posebno podreditev. Pavel je torej sužnjem in ženskam v veliki meri izenačil vrednost, kar je odločilno zaznamovalo poznejšo zgodovino tako imenovanega krščanstva. Vir: Kdo sedi na Petrovem stolu

 

Je v nebesih samo Marija, ostalo pa so sveti moški?

 

Zatiranje žensk, ki je več kot dva tisoč let spravljalo zahodno kulturo na slab glas in v zablodo, ima svoje korenine v rimskokatoliški instituciji. In če se ta cerkev danes dela, kot da bi samoumevno bila za enakost med moškim in žensko, je to popolnoma neverodostojno, dokler se ne osvobodi teh pošastnih „prednikov” z imenom Avguštin ali Tomaž Akvinski. V bistvu je podobno, kot pri luteranski cerkvi, ki še zmeraj hoče ohranjati ugled in tradicijo Lutra, ki je bil med drugim eden največjih antisemitov. Rimskokatoliška cerkev pa hoče ohraniti tradicijo Avguština in Tomaža Akvinskega, ki sta bila največja sovražnika žensk v vsej zahodni zgodovini. Tomaž Akvinski velja za največjega cerkvenega učitelja in ga seveda kot „svetega Tomaža Akvinskega zelo častijo; prav tako je s „svetim Avguštinom. Vso to zlobnost, zaničevanje žensk, kar so napisali cerkveni učitelji in tako imenovani svetniki, še danes pri katoliškem verouku in v katoliških semeniščih posredujejo mladim katolikom. Vse to pa konec koncev še danes zastruplja človeško zavest.

 

Ali ne bi bilo po vsem tem kar logično sklepati, da je v večnem kraljestvu, v nebesih, samo ena ženska – Marija – kot svetnica, vse drugo pa sveti moški?”  To vprašanje so si nekoč zastavljali povsem resno. V 6. stoletju so na sinodi v Maconu (leta 585) obravnavali vprašanje, „…ali  ne bi morale biti zaslužne ženske pri vstajenju mesa najprej spremenjene v moške, preden bi lahko vstopile v nebesa.”  Na tej sinodi je nek škof podal razlago, da „ženske niso ljudje”.

 

Ali se v tem smislu ne zastavlja vsem ženskam, naslednje vprašanje: zakaj so še v katoliški cerkvi, če ste za duhovniško kasto ničvredne? Možno pojasnilo: Očitno se mora človek najprej notranje osvoboditi, da bi prišel iz tega primeža. Če so nas že od otroštva učili, da je cerkev vedno le „dobra”, da ima papež vedno prav, da morajo ženske molčati in da moški kot duhovniki določajo, kaj je po Božji volji, potem je verjetno težko reči: Dosti mi je, izstopila bom, saj bi končno rada živela svobodno kot Božji otrok, zunaj zidov cerkve, ki absolutistično vlada in upravlja.

 

Damjan Likar

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 25. Marec 2009 ob 14:03 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

2 komentarjev na “Po nauku cerkve ženske niso enakopravne moškim!”

#1

V Svetem Pismu piše:”Iz preobilja srca namreč govorijo usta.” Hudoben človek vidi v drugih samo tisto kar je slabo; dober človek pa v vsakem gleda tisto kar je dobro.

#2

saj niso

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !