Jezus ni učil, da za sklenitev zakona potrebujemo cerkev!

Datum objave: 22.03.2009 ob 14:37
Kategorija: miks

 

Na strani http://www.zurnal24.si/Kondom-razlog-za-locitev/zstil/zdravjefitness/89308 je novica iz Italije, kjer je vrhovno sodišče potrdilo odločitev vatikanskega sodišča, ki je presodilo, da 18-letni zakon med Fabijem N. in njegovo ženo Elizabette T. ni veljaven, saj sta imela zakonca v vseh letih zaščitene spolne odnose.

 

Cerkvena sklenitev zakonske zveze je iznajdba srednjega veka.  Na začetku kristjanstva ni bilo potrebno skleniti zakona v cerkvi. O tem tudi ni določene liturgije. Zakon tudi ni veljal kot zakrament. Tudi Jezus ni učil, da za sklenitev zakona potrebujemo cerkev. Kakršnihkoli ritualov ni učil. Če hočeta mož in žena živeti skupno, lahko to sama potrdita v skupni slovesni uri pred prijatelji in sorodniki. Župnik za to ni potreben. V knjigi »Vera cerkve« piše drugače: »Kdor trdi, da zakonske zadeve ne spadajo pred cerkvene sodnike, bodi izobčen.« Očitno je katoliška cerkev izobčila tudi Jezusa, Kristusa, ki je učil in uči povsem nasprotno, kar danes v njegovem imenu uči RKC.

 

Cerkvena poroka je bila celo obvezno predpisana v začetku 12. stoletja v Normandiji. Prej in v mnogih delih Evrope še dolgo po tem za poroko ni bil potreben cerkveni blagoslov. Prav tako dobro so se lahko poročali v točilnici. Šele tridentinski koncil je v 16. stoletju natančno določil obliko katoliškega “zakramenta svetega zakona”. Od takrat je bila cerkev dalj časa edino mesto za možno sklenitev zakonske zveze. Šele v 19. stoletju je nemška država odredila po daljšem “kulturnem boju”, da mora biti civilna sklenitev zakona pred cerkveno.

 

Čeprav ne živimo več v srednjem veku, cerkev veže nase ljudi z drugačnimi prijemi, z grožnjami pred večnim peklom. Katoliška cerkev obljublja, da ljudi vodi k Bogu in v večno odrešitev. Pri tem se je treba držati dogem katoliške cerkve, obredov, ceremonij in predvsem prejeti vse zakramente. Eden od zakramentov je tudi cerkvena poroka. Po nauku katoliške cerkve je tako vsak par, ki se ne poroči cerkveno, za večno preklet. Zelo velika verjetnost je, da se nekateri pari cerkveno poročijo prav zaradi podzavestnega strahu pred večnim prekletstvom, kritikami sorodnikov, župnika. Vemo, da če nekaj naredimo iz strahu, nikoli ni dobro. Človek se takrat ne počuti svobodnega.

 

V knjigi »Vseduh, Bog govori neposredno po Svoji prerokinji v naš čas«, drugi del, piše o tem: »Svoboda pomeni, živeti v Bogu! In vi naj bi spet postali svobodni otroci Božjega duha. Da boste spoznali, da Sem Jaz svobodni duh, govorim izven cerkvene institucije, kajti kot Jezus iz Nazareta nisem ustvaril niti dogem niti ceremonij. Sem tudi proti vsakršnim verskim obredom in kultom. Učil sem vas že kot Jezus iz Nazareta, da pojdite v tiho kamrico, torej v svojo notrino, da molite, da se pogovarjate z duhom resnice, da spoznate, kako blizu ste Božjemu duhu, ljubezni. Ne potrebujete niti cerkvenih dostojanstvenikov niti ceremonij in verskih obredov niti molilnih formul in še marsičesa ne.«

 

Irena Mišić, Maribor

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 22. Marec 2009 ob 14:37 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Jezus ni učil, da za sklenitev zakona potrebujemo cerkev!”

#1

Za sklenitev zakona nista potrebna niti cerkev niti župnik ali: Kako se ovije ljudi okoli prstanca

Četudi večina mladih ljudi ne da veliko na verski pomen cerkvene poroke – ko se poročajo, se vendar mnogi prijavijo pri župniku, ker se nočejo odpovedati “poroki v belem”, slovesni izmenjavi prstanov, orgelski glasbi. Cerkev pač naj da tudi svoj “blagoslov” – torej cerkvena poroka kot spektakel, pa v večini primerov nič drugega.

Vse to se lahko seveda izvede tudi na matičnem uradu ali privatnem slavju. Toda tradicija prehodno pritegne ljudi nazaj v cerkvene ceremonije. Prav redki vedo, da je tradicija v tej obliki stara samo nekaj sto let.

Poleg tega so s tem povezani običaji večinoma poganskega izvora. Prstan kot simbolj vedno trajajoče zvestobe (nima konca) so poznali že stari Egipčani. Nasprotno pa je prišla ideja, da ga nataknemu na prstanec od starih Grkov, ki so temu prstu pripisali posebno “ljubezensko žilo” kot tudi moči planeta oziroma boginje Venus/Afrodite. Nevestin pajčolan izvira iz Orienta, kjer še danes delno spada k obleki poročene ženske.

Cerkev mladi par opominja, da pusti krstiti otroke in jih vzgajati vsekakor v “pravi” veri. Vse drugo bi bil težak greh. O temeljih miroljubnega skupnega življenja, ki bi se našla v Jezusovem Govoru na gori, jih ne informira. Biblijska mesta, ki diskriminirajo žene (Pavel: “Žena molči v skupnosti”) do danes obe veliki cerkvi nista preklicali.

Neveljavni zakon?

Kdor se loči in zopet poroči (ali poroči ločenca), živi po katoliškem pojmovanju v stanju smrtnega greha, je torej izobčen in pristane v peklu. Katoliška cerkev pa ne bi bila ona sama, če ne bi v perfektni dvojni morali pustila izhod: Pri zaprtih vratih in pri plačilu primernih pristojbin so med tem skoraj vsi zakoni na željo razglašeni za “neveljavne”. Zadostuje npr., da je bil ženin pri poroki pijan (odvisen od drog) ali da je eden od zakoncev duševno še “nezrel”. Leta 1992 je bilo samo v USA 59.030 razveljavitev katoliških zakonov.

Cerkev zna narediti vtis na ljudi z zunanjim sijajem, kar je bistveno, da se tudi cerkveno verno zelo “mlačni” verniki tu pa tam odločijo za ritualizirano cerkveno poroko.

Kaj je hotel Jezus iz Nazareta?

Jezus iz Nazareta je učil enakost moža in žene in obojestransko spoštovanje in zvestobo v zakonu. V Njegovem Govoru na gori je pokazal pot, kako se lahko ljudje stalno srečujejo miroljubno in razumevajoče – nekako tako, da najprej potegnejo bruno iz lastnega očesa, torej v konfliktu ljudje, torej tudi zakonski pari oz. partnerji, spoznamo najprej svoj delež in očistimo. Ali tako, da tisto, kar pričakujemo od drugih, razvijemo v sebi. Kakšrnihkoli ritualov ni učil. Tudi obsojal ni nikogar. Če hočeta mož in žena živeti skupno, lahko to sama potrdita v skupni slovesni uri pred prijatelji in sorodniki. Župnik za to ni potreben.

“Blagoslov cerkve”

Fraza, ki jo cerkev dodaja pri poroki “njihov blagoslov”, izvira iz cerkvenega nauka. Po teologiji obeh cerkva si ženin in nevesta namreč sama posredujeta zakon. Župnik ali duhovnik samo potrdi in dokaže to zvezo. Zato je toliko bolj presenetljivo, da so se cerkve vendarle uspele narediti nepogrešljive s svojimi rituali in predpisi tudi pri tem življenjskem obdobju.

Cerkvena sklenitev zakonske zveze je iznajdba srednjega veka:

Na začetku kristjanstva ni bilo potrebno skleniti zakon v cerkvi. O tem tudi ni določene liturgije. Zakon tudi ni veljal kot zakrament.

V devetem stoletju je množični morilec, frankovsko katoliški kralj Karl “Veliki” odredil, da mora biti vsaka sklenitev zakonske zveze prej napovedana v cerkvi (ta “oklic” velja še danes). Takrat so hoteli s tem izključiti zakon med bližnjimi sorodniki in temu incestne posledice – število nezakonskih otrok in s tem mogočih prevar v dejanskih sorodstvenih razmerjih je bilo nekoč veliko. Odtlej je cerkev zaslutila svojo možnost, da ljudi še močneje veže nase.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !