Cerkev svojo slo po prevladi skriva za humanitarnimi pretvezami!

Datum objave: 4.03.2009 ob 11:39
Kategorija: miks

Papež Benedikt XVI. je ob 42. svetovnem dnevu miru in prazniku svete Marije v baziliki sv. Petra mednarodno skupnost pozval, naj se s svetovno finančno krizo in revščino spoprime s solidarnostjo in zmernostjo. Ob koncu homilije je pozval tudi k miru v Gazi.

 

Med vsemi izmišljotinami, ki jih na splošno sprejema človeštvo, je morda še najbolj zakoreninjena ta, da sta mir in sožitje glavni vrednoti, ki ju zastopa Sveti sedež – saj se zdi, da je to neločljivo povezano s samim apostolskim naukom. Kljub vsem zgodovinskim izkušnjam, ki jih bodisi premalo poznamo ali pa prehitro pozabljamo, so tisti, ki se imajo za Kristusove namestnike, za mnoge vernike simbol ljubezni in bratstva.

 

Toda cerkev je preudarna – kot nas ves čas opominja – in se le redko spušča v kakršnakoli dejanja, ne da hkrati poskrbela za svojo javno podobo. Star pregovor pravi, da je dober ugled boljši od zlate verige. Najbolje pa je imeti oboje in Vatikan, ki je neznansko bogat, se ravna temu primerno. Svojo politično slo po prevladi vedno skriva za duhovnimi in humanitarnimi pretvezami, ki jih urbi et orbi oznanja z intenzivno propagando, kakršna brez pozlačenih verig seveda ne bi bila mogoča. Tako vzdrževan ugled v javnosti pa mu seveda omogoča redne in dovolj velike prilive zlata. Vatikan od takšnega načina nikoli ne odstopa, če pa kdaj zaradi nespretnega ravnanja predstavnikov hierarhije neprijetna stališča, ki jih zavzema o mednarodnih zadevah, vendarle pridejo v javnost, v kuriji poskrbijo, da se legenda o popolni nevtralnosti Svetega sedeža ohranja pri življenju s tistimi vzvišenimi in dvoumnimi enciklikami ter drugimi papeškimi dokumenti. Hitlerjansko obdobje je bilo polno takšnih primerov.

 

Če sta bila papeža Pij XI. in Pij XII. Hitlerju vedno naklonjena in prijateljska, pa moramo tudi njemu priznati, da je izpolnil vse obljube, ki jih je dal Vatikanu s podpisom sporazuma. Obljubil je, da bo utišal protiklerikalne kroge in zares jih je začel pošiljati v koncentracijska taborišča kmalu za liberalci in judi. Vemo tudi, kakšno usodo je namenil slednjim: ali so bili takoj ubiti, ali pa so, tisti ki so imeli srečo, prisilno delali, dokler niso umrli od izčrpanosti. V tem primeru je bila končna rešitev zgolj nekoliko odložena. Poglejmo, kaj je o odnosu med Vatikanom in nacisti povedal diktator Franco, ki je bil kot vitez Kristusovega reda še posebej poklican za takšne sodbe. Kot so povzeli v časopisu Reforme, so španski mediji 3. maja 1945 objavili, kar je napisal ob Hitlerjevi smrti: “Adolf Hitler, sin katoliške cerkve, je umrl, ko je branil krščanstvo. Zato je razumljivo, da nam zmanjka besed, ko obžalujemo njegovo smrt. Nad njegovimi posmrtnimi ostanki se dviguje zmagovita moralna podoba. Z mučeniško palmo mu Bog izroča lovoriko zmage.” Posmrtna hvalnica nacističnemu vodji, ki je bila klofuta zmagovitim zaveznikom, je preko španskih medijev prihajala iz samega Vatikana. V resnici je bilo to preko Madrida poslano vatikansko sporočilo za javnost. Preminuli junak si je seveda zaslužil hvaležnost Rima in tam tega tudi niso skrivali. Cerkvi je zvesto služil. “Od Družbe Jezusove sem se veliko naučil,” je priznal Hitler. “… Še nikoli ni bilo na zemlji nečesa tako veličastnega, kot je hierarhična organizacija katoliške cerkve. Veliko tega sem prenesel tudi v svojo stranko … Povedal vam bom skrivnost … Ustanavljam svoj Red … V naših trdnjavah bomo vzgojili mladino, pred katero bo trepetal ves svet … Hitler se je nato ustavil in rekel, da več kot toliko ne more povedati …”

Vir: Edmond Paris: Jezuiti

 

Slavko Brumen, Križe

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 4. Marec 2009 ob 11:39 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !