Zamolčana dejstva o boljševiški revoluciji

Datum objave: 26.02.2009 ob 23:05
Kategorija: miks

V zelo zanimivi knjigi z naslovom Skupina Bilderberg, gospodarji globaliziranega sveta, ki je pred kratkim izšla pri založbi Ciceron, je marsikaj zanimivega napisano tudi o boljševiški revoluciji in sicer iz precej drugačnega zornega kota, kot smo se to učili pri zgodovini. V nadaljevanju citiram nekaj odlomkov iz te knjige..

        

» Ob nastopu dvajsetega stoletja je v Rusiji vladal car Nikolaj II. Bil je zadnji Romanov v dinastiji, ki je vladala od leta 1613 do 1917. Romanovi so Rusijo približevali zahodu že v času Katarine Velike. Nikolaj II pa je nameraval rusko industrijo povsem prilagoditi zahodnim standardom. Na žalost se je pri tem zanašal na lastno delovno silo. Ljudje so delali v 12 urnih izmenah za zelo majhno plačilo, kar je bilo dovolj za organizirane delovne akcije, ki so na krvavo nedeljo leta 1905 v Sankt Petersburgu prerasle v boljševistično vstajo. Carjeve sile so prvi poskus upora sicer zatrle, toda 12 let pozneje se je ponudila nova priložnost, dvor je padel, carja Nikolaja in njegovo družino pa so pobili.

 

Gyeorgos C. Hatonn v knjigi Rape of the Constitution; Death of freedom trdi, da je revolucionarni odpor proti carju podžigal osebni odposlanec Johna D. Rockefellerja George Kennan. In zakaj naj bi bili Rockefeller in njegov trop bankirjev tako zainteresirani za carjev padec? Vsekakor, in danes je ta razlog še vedno prav tako močan, kot je bil takrat: nafta! V času pred boljševističnim odporom je Rusija že prehitela ZDA in postala največja proizvajalka nafte na svetu.

 

Toda če so želeli bankirji z Wall Streeta uničiti konkurenco in obsoditi rusko prebivalstvo na desetletja bede in propadanja, so potrebovali voditelje, ki bi uspešno izvedli revolucijo. In tu stopita na oder Vladimir Uljanov Lenin in Leon Trocki.

 

Že leta 1915 so v New Yorku ustanovili American International Corporation, ki je bila zadolžena za koordinacijo finančne pomoči boljševikom. Predsednik Wilson je v Rusijo poslal nekdanjega odvetnika in zunanjega ministra Elihuja Roota, za popotnico pa mu je iz fonda za specialno vojno dal 20 milijonov dolarjev pomoči za boljševike. Wilsonova pomoč je bila zgolj vrh ledene gore. Družba J. P. Morgan je kot svojega posrednika uporabila polkovnika Raynolda Robinsa, ki je vodil delegacijo Rdečega križa in je preko njega v Rusijo poslala nekaj milijonov dolarjev v gotovini. Kongresni dokumenti iz pomladi 1917 pa kažejo, da je trockistične upornike financiral tudi kontroverzni newyorški bankir Jacob Shiff.

 

Kolikor je danes znano, so bankirji iz Wall Streeta prvič poskušali pomagati že leta 1905, ko je Leninu in Trockemu spodletel prvi poskus prevrata. Leninu so organizirali prosto pot v Švico, kjer je ostal na varnem do leta 1917; Trockega pa naj bi odpeljali v ZDA, kjer je živel na posestvu družbe Standard Oil v Bayonneu v New Jerseyu in  delal kot novinar za ruski časopis Novy Mir.

 

Toda Lev Trocki je v New York prišel šele 13. januarja 1917. Med letom 1905 in 1917 pa je kot begunec najprej živel v Franciji. Ker je za ruski časopis iz Pariza pisal hujskaške članke, ga je francoska policija septembra 1916 nagnala čez mejo v Španijo. Nekaj dni pozneje ga je aretirala policija v Madridu in ga namestila v ‘celico s petimi zvezdicami’, za kar je moral plačevati pezeto in pol na dan. Nato so ga premestili najprej v Cadiz, potem v Barcelono, nazadnje pa so ga vkrcali na španski čezoceanski parnik Monserrat. 13. januarja 1917 je Trocki z družino prispel v New York.

 

Nato je Trocki v New Yorku dobil sporočilo, da se mora takoj vrniti v Rusijo. Dozorele so razmere za revolucijo. Z deset tisoč dolarji v žepu, ki jih je za potne stroške  dobil od Rockefellerja, se je 16. marca 1917 skupaj s še 275 komunističnimi revolucionarji vkrcal na S.S. Kristianfjord. Za varnost celotne odprave pa je skrbel ameriški komunist in Rockefellerjev zaupnik Lincoln Steffens, ki je dobil nalogo, da Trockega varno spravi v Rusijo.

 

Kje je Trocki dobil potni list? Kdo je to plačal? Kdo mu ga je priskrbel in zakaj? V resnici je to uredil sam John D. Rockefeller, ki je potrebni potni list za Trockega dobil preko Woodrowa Wilsona, predsednika ZDA.

 

Sodeč po kanadskih vladnih arhivih, ki so odprti za javnost, sta se 13. aprila 1917, ko se je parnik Kristjanford ustavil v Halifaxu, na krov takoj povzpela agent kanadske tajne službe in uslužbenec britanske mornarice. Trockega sta v skladu z navodili, ki so 29. marca 1917 brzojavno prišla iz Londona, odpeljala v pripor in na zasliševanje v Amherst na Novi Škotski.

 

Toda britanski predsednik vlade Lloyd George je kanadski tajni službi takoj brzojavil, naj Trockega izpustijo. Ukaz so preslišali. Nato je posredoval Mackenzie King – ki je bil takrat svetovalec za sindikalna vprašanja pri Johnu D. Rockefellerju – in njemu je uspelo. Takoj, ko je Trocki prišel iz pripora, ga je King poslal v Rusijo, kjer se je pridružil Leninu v vodenju boljševiške revolucije.

 

King pa je bil za svoje dobro opravljeno delo nagrajen s položajem direktorja oddelka za industrijske raziskave v Rockefellerjevem skladu in z letno plačo v višini 30.000 dolarjev – v času, ko je bila ameriška povprečna plača 500 dolarjev. Agenta, ki sta aretirala Trockega, sta bila ob službo.«

 

IN ŠE NEKAJ IZ NOVEJŠE ZGODOVINE

 

»V ZDA so se v lovu za ogromnimi dobički zapletli v državno izdajo in začeli leta 1943 v Sovjetsko zvezo skrivaj prenašati najsodobnejšo in najdražjo ameriško tehnologijo. Sovjetska državna komisija je takrat prosila ameriško vlado za 100 kilogramov uranovega oksida, 110 kilogramov uranovega nitrata in 12 kilogramov čistega urana. Iz ZDA so izpeljali to naročilo. Sovjeti so s tem dobili surovine za izdelavo atomske bombe (če bi imeli načrte zanjo). Zgodovinska ironija je, da je prav prvi sovjetski skrivni nakup jedrskih surovin v ZDA omogočil, da sta velesili še dolga desetletja pozneje enakopravno tekmovali v proizvodnji orožja za vzajemno uničenje.

 

Toda da je bilo ravnotežje sil in partnerstvo med velesilama v resnici mogoče, je bilo ‘potrebno ustvariti navidezno enakost’. So morali ameriški davkoplačevalci zato financirati razvoj sovjetske industrijske in vojaške moči, proizvodnjo vojaških vozil, letal, nafte, jekla, petrokemije, aluminija in računalnikov, da bi Sovjetska zveza postala enakovredna Združenim državam?

 

Dr. Sutton opozarja, da ‘o sovjetski tehnologiji’ sploh ne moremo govoriti. Skoraj 90 do 95 odstotkov vse tehnologije, ki so jo imeli, je tako ali drugače izviralo iz ZDA in drugih zavezniških držav. ‘Še več’, je izjavil dr. Sutton v pričevanju v programskem pododboru republikanske stranke, ‘zdi se, kot da so ZDA naredile vse, da bi njihov glavni sovražnik lahko še naprej igral vlogo sovražnika.’«

 

Sonja Ličof, Maribor

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 26. Februar 2009 ob 23:05 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Zamolčana dejstva o boljševiški revoluciji”

#1

Na spletu sem našel zanimivo recenzijo zanimive knjige. Po mojem razumetju je dopolnilo zgornjega besedila. Je sicer v hrvaščini, toda to vsaj za nekatere Slovence ne bi smel biti problem:

Knjiga »Partijsko zlato« Igora Buniča, ruskog publicista

Oktobarska revolucija ILI PLANIRANA PLJAČKA

Piše: Andrija TUNJIĆ, VJESNIK, Subota/nedjelja 13. i 14. svibnja 2006.

Prije Oktobarske revolucije carska je Rusija po industrijskom rastu bila prva u svijetu, a svaki treći svjetski znanstvenik bio je rođen u toj Rusiji. Gradila se transsibirska pruga i nije bilo gladi. A onda je, blindiranim vagonom iz Švicarske u Petrograd došao Vladimir Iljič Lenjin. Počela je revolucija i sve se promijenilo. Rusija je pretvorena u veliku grobnicu.

Lenjinovi boljševici su u Brest-Litovsku u ožujku 1917. sklopili pakt s Nijemcima i započeo je građanski rat, ubijanje svega što nije mislilo boljševički. U prvom valu borbe za vlast 300.000 njemačkih vojnika bilo je uključeno u vojsku internacionalista, a u prvom mimohodu kroz Petrograd, 29. listopada 1917., brigade revolucionara nisu klicale Lenjinu već njemačkom caru Wilhelmu II. Prva »socijalistička država radnika i seljaka« koju je Lenjin »stvorio « 1917. bila je zapravo njemački protektorat sve do poraza u studenom 1918. To tvrdi Igor Bunič, ruski publicist, u knjizi »Partijsko zlato« koja je u izdanju »Detecte« nedavno (2006) objavljena u Zagrebu.

Tko je zapravo Lenjin, »vođa svjetskog proletarijata i veliki vođa Oktobra«, i kako je udario temelje za sve što se događalo poslije revolucije? Lenjin, koji je tvrdio da »radnici nemaju domovinu« i koji je od revolucionara tražio da budu »uzor nemilosrdnosti« i »opljačkaju opljačkano«, nije imao viziju humanog društva, već viziju kako opljačkati, zaključuje Bunič.

»Zločinačka banda«, kako Bunič naziva Lenjina i njegove suradnike, »imala je kao jedinu nakanu opljačkati rusko i uništiti Rusiju koja je bila opasna konkurencija nagriženom Zapadu«. Boljševici su partijskim zlatom, piše autor, »izvukli Ameriku iz gospodarske krize 20-ih godina 20. stoljeća, te osigurali gospodarski procvat i New Deal«. Bunič tvrdi da je u »SAD-u pohranjivano rusko zlato i njime razvijan Zapad«. To potkrepljuje napisom iz tadašnjeg New York Herald Tribunea koji piše: »Izgleda da je boljševička revolucija koja se provodi u Rusiji zapravo divovska transakcijska operacija kojoj je cilj prenijeti goleme svote novca iz Rusije pod kontrolu europskih i američkih banaka.«

No, Lenjin to nije učinio sâm, piše Bunič, »iza njega je stajala svjetska urota, a figure je micao Parvus, pravim imenom Israel Lazarevič Helphand, bankar, revolucionar, rođen u Rusiji od roditelja Židova, navodno član mnogih tajnih društava (iluminata, slobodnih zidara)«.

Uz pljačku, Lenjin je bio opsjednut rušenjem, uništavanjem i ubijanjem. Bunič navodi mnoštvo dokumenata koji ga oslikavaju kao monstruma. »U Rusiji nema gotovo ni jedne kuće u kojoj nismo, neposredno ili posredno, ubili majku, oca, brata, kćer, sina ili neku blisku osobu «, piše Nikolaj Ivanovič Buharin, bliski Lenjinov suradnik.

U trenucima odmora boljševici su organizirali bakanalije, dok su milijuni umirali od gladi. Kad je Maksim Gorki od Lenjina tražio pomoć za gladne, on mu je odbrusio: »Mi nemamo novac za pomoć gladnima! Naslijedili smo od buržoazije pustoš, bijedu i siromaštvo«.

Zbog pasivnosti na glad, u svibnju 1922. reagirao je patrijarh Ruske pravoslavne crkve Tihon. Lenjinu je to bio povod za obračun s vjerom. Uništeno je tisuće crkava, lavri i samostana, starijih od 300 godina. Ubijeno je više od 40.000 svećenika, đakona, monaha i oko 100.000 vjernika. Strijeljana su ili zatučena 32 metropolita i arhiepiskopa. Petrogradski metropolit Venijamin pretvoren je u ledeni stup: na velikoj zimi polijevali su ga vodom. Patrijarh Tihon stavljen je u kućni pritvor. »Dobitak od pljačke«, piše Bunič, »bio je 2,5 milijarde zlatnih rubalja, što bi trebalo uvećati tri puta«.

Od Lenjina, »vođe svjetske revolucije« koji je umro u siječnju 1924., Staljin, »vođa svih naroda«, naslijedio je opljačkanu Rusiju i nomenklaturu, što znači privilegirani aparat partije i stare boljševike koji su »zaglibili u raskoši. Ništa ih nije zanimalo osim cijene nekretnina i dionica u kapitalističkim državama, dok su nježno pogledavali strane putovnice kojih je svaki od njih imao i po 12 na različita prezimena«.

Staljin je to znao. Još 1922. »pokušava istražiti putove odlaska zlata iz Rusije na Zapad«. No nije uspio, jer su svi pljačkali. Čak i represivni aparat. Nadežda K. Krupskaja, Lenjinova udovica, na Staljinovu prijetnju da će stradati, povukla je novac iz Švicarske.

Tko nije imao račun vani osigurao se privilegijima unutra. Već 1925. Staljinova kartoteka brojila je 25.000 elitnih zanimanja od kojih se sastojao profesionalni partijski aparat. Staljin je pokušavao osmisliti državu i zaustaviti pljačku. Ali ne i ubijanje, jer je bilo »u duhu Lenjinova učenja o uspjehu revolucije«.

Logorima i ubijanjem Staljin je gradio socijalizam: vojsku, putove, pruge, brodove, avione, industriju, oružje. U logoru je konstruktor Tupoljev gradio avione, a Koroljov raketnu tehniku… Dvanaest tisuća tona zlata činilo je državne zalihe SSSR-a, koje je Staljin skupio uz milijunske žrtve logoraša.

»Pljačkajući, nomenklatura je na svojem putu u komunizam prespavala dvije revolucije: znanstveno-tehnološku i elektroničku«, piše Bunič. Spominje i podatak kako je Staljin govorio da je učinio samo dvije pogreške: pokazao je svojoj nomenklaturi Europu i Europi svoju nomenklaturu. Do smrti nije iskorijenio pljačku.

Dolazak Hruščova na vlast još je više otvorio apetite. Partijsko zlato umjesto u blagajni države završavalo je u džepovima nomenklature. Osim onoga što je išlo kao »pomoć bratskim komunističkim pokretima«. Kupovale su se funkcije i vlast.

Pljačka je kulminirala u doba Brežnjeva. »KPSS prebacivala je bezbrojne vrijednosti u inozemstvo kao da se sprema za evakuaciju«, piše Bunič. No, s ustoličenjem Andropova počela je era otkrivanja pljačkaša. KGB je pronalazio tegle pune dijamanata, briljanata, zlata, deviza. Pljačkaša je, međutim, bilo previše, a i nomenklatura je brzo shvatila što joj sprema čovjek koji je vjerovao u socijalizam pa ga je odlučila likvidirati. Prvo je eksplodirao zrakoplov kojim, pukim slučajem, nije letio, a onda je naprasno umro. Proširila se vijest da je umro kao žrtva korejskih uroka, ali vjerojatno je ubijen.

S dolaskom Gorbačova i »perestrojke« nomenklatura je brzo shvatila što treba činiti. Uz pomoć KGB-a partijsko se pretvaralo u privatno, što se regrutiralo iz nomenklature. »Dojučerašnja politička i ideološka diktatura zamijenjena je ekonomskom«, piše autor. Preko noći bivši komunistički pojedinci postali su – multimilijunaši. Državnoj blagajni ostalo je tek 240 tona zlata. Gdje je Staljinovih 12.000 tona i poslije njega svake godine proizvedenih između tri i šest tona?

Bunič odgovara: »U sigurnim rukama. I nemojte ga tražiti, jer ako ga nađete time ništa nećete dobiti. Zašto? Pa zato što se svjetska revolucija o kojoj su sanjali i Lenjin i Parvus već dogodila. Dolar je okupirao cijeli svijet. Protiv njega su nemoćna sva poznata sredstva borbe s okupatorima. Možeš ga pobijediti samo jačom valutom koja će dolar pretvoriti u prašinu, kao što je to naš rubalj. Ali kako stvoriti takvu valutu kad je svoje zlato partija prevezla u SAD! Treba raditi, ali raditi nitko ne zna i ne želi, a onaj tko želi, tomu ne daju. A komu daju, toga razaraju. I to rade svjesno.«

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !