Božični masaker nad drevesi

Datum objave: 23.12.2008 ob 14:26
Kategorija: miks

Večino članov katoliške ali evangeličanske ustanove bomo zaman iskali med letom v njihovih cerkvah. Samo še nekaj odstotkov prebi­valcev redno prihaja k nedeljskim božjim službam, čeprav je na papirju približno dve tretjini Sloven­cev v eni ali drugi cerkvi. Statistiko popravi samo božič: ta­krat so cerkve polne. Zadnji osta­nek krščanstva v sicer posvetni družbi?

Cerkvam bi bilo všeč, če bi bilo vedno tako. Stoletja so znale vezati čustva ljudi na zunanje običaje, zadovoljevati njihovo sentimentalnost in iz svojih vsako leto ponavljajočih se praznikov božiča, velike noči, binkošti, ipd. narediti udobno tradicijo. Vendar zaradi tega ti običaji še nikakor niso kristjanski. Da je gospo­darstvo lahko iz predbožičnega časa tako neobrzdano naredilo takšno nakupovalno orgijo, potrjuje le brezsmiselnost, do katere pa je prišlo že mnogo prej. Komajda kdo se vpraša, ali so prvi kristjani sploh praznovali božič ali veliko noč. V rimski cerkvi se je uveljavil 24. decem­ber kot »datum rojstva«. To je bil dan pomembnega praznika boga sonca v Mitrovem kultu. Tudi Grki in Egipčani so na ta dan praznovali velik praznik; za Ger­mane je bil to dan zimskega sončevega obrata.

Tudi ostali adventni in božični običaji nimajo ničesar skupnega s kristjanstvom, temveč so pogan­skega izvora. Vsa tradicija, ki je tako domača, prijetna, ki privabi na dan toliko sentimentalnosti – vse je samo človeška iznajdba iz raz­nih obdobij. Kdor bi rad sledil tej tradiciji, lahko to dela, toda pri tem naj se ne sklicuje na Boga!

Kaj je učil Jezus iz Nazareta? Kaj uči Kristus danes?

Kristus je bil duhovni revolu­cionar, ki je ohranjene rituale duhovništva razkrinkal kot votle oblike. Človek je tempelj Duha, torej ne potrebuje ritualov. »Pridi in mi sledi«, se je glasila Njegova poslanica. Sledi Njemu, največ­jemu preroku vseh časov, ne srčkanemu otroku v jaslicah, ki sploh ne zna govoriti. Kateremu odraslemu človeku bi prišlo na misel, da praznuje svoj lastni rojstni dan tako, da prinese s podstrešja otroško zibko in ob njej poje uspavanke?

»Poglejte lilije na polju!« Jezus je ljubil tudi rastline in živali. Svoje učence je učil, da je Božje življe­nje v vseh življenjskih oblikah. Ni rekel: Posekajte mlada drevesa in jih okrasite z lametami in svečami – samo v Nemčiji letno posekajo kar 28 milijonov smrek, ki predstavljajo simbol življenja. Ali pa: na Moj rojstni dan naj vam dobro tekne praznična pečenka.

Že Kanaanci so za svoj kult podirali drevesa, Germani so krasili svoje hiše pozimi z vejami. Da se je v Evropi pojavil prvi »božični drevešček«, je trajalo vse do 16. stoletja. Tudi jaslice niso starejše. Božična potica in keksi so verjetno spomin na stare običaje, v katerih so z darova­njem kruha hoteli odvrniti nesrečo. In kopica daril? Šele v času reformacije se je začelo obdarovanje otrok, za katere je 6. decembra prišel Miklavž (in ne ameriški »božiček«). Jezušček je iznajdba Martina Lutra. Šele 150 let je družinski praznik, prepoln priča­kovanj in klišejev. Adventni venec izvira celo iz 20. stol..

Prirejeno iz: »Non der Wiege bis zur Bahre Die Praktiken der Kirche Das hat Jezus nicht gewollt«, str. 36, založba Das Weisse Pferd

Daša Žugelj iz Pirana

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 23. December 2008 ob 14:26 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

4 komentarjev na “Božični masaker nad drevesi”

#1

Lep pozdrav. To kar je napisano, je vse na približno. Marsikatera beseda ni pravilno napisana, marsikaj ni čisto tako, kot piše, zato preverite, npr. jaslice poznamo že od začetka 13. stol, ko je začel z njimi Frančišek Asiški. Zato mi postaja še toliko bolj jasno, zakaj zaradi nepreverjenih in nepravilnih informacij ustanavljajo takšna društva, ki je opisano zgoraj. V matematiki je res, da minus in minus da plus, v življenju pa je laž in laž, še zmeraj laž, čeprav se želi prikazati ravno to. Toliko!!!

#2

Ko so beli ljudje vdrli na ameriško celino in si jo prilastili kot vse ostalo, so tamkajšnja indijanska plemena hitro dojela način našega življenja. V upanju, da bomo nekega dne spregledali, so nam Indijanci izrekli naslednje besede: ko bo posekano zadnje drevo… ko bo onesnažena zadnja reka… ko bo ujeta zadnja riba… takrat boš človek spoznal, da se denarja ne da jesti! Mogoče teh besed takrat nismo najboljše dojeli, prihaja pa čas, ko jih ne bomo samo dojeli, ampak tudi izkusili!

#3
eritrocitus

Marsikaj od tega, kar je napisano, je žal seveda res. Predvsem drži tisto o komercializaciji in banalizaciji božiča, ki pogostokrat bolj spominja na hedonistične pojedine ter neumnih sentimentalnih popevk v duhu neke navidezne topline. Za kristjane pa je vsekakor najbolj pomembno sporočilo Jezusovega rojstva: bistvo se skriva v upanju, ki ga je prinesel ter evangeliju, ki ga marsikdo še povohal ni. Kajti po mojem je treba slaviti to rojstvo skozi vse leto, vse življenje. Biti koristen, pomagati ljudem po svojih močeh, biti trden navkljub padcem in seveda imeti rad ljudi, kar je v principu težka reč. Smešno pa se mi zdi, da je npr. za to društvo, ki ima malce smešno ime, cerkev velika sovražnica, ki jo istovetijo npr. z nacizmom… Po tej logiki. Zgodovina krščanstva je tako mnogotera in raznolika, da je ni moč preprosto obesiti na eno samo lajno, ki se glasi: cerkev krade ljudem in je bogata. Verniki so ovce, ki nimajo možganov. Strpnost pomeni tudi to, da ne zmerjaš vsepovprek, se daš podučiti in ne razglašaš npr. imena svojega društva za organizacijo neke osvoboditve. Smešno in abotno obenem!

#4

maš res eritrocitus

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !