Cerkev je oddaljila ljudi od Boga in Kristusa!

Datum objave: 28.10.2008 ob 14:30
Kategorija: miks

Pred dva tisoč leti je Jezus iz Nazareta rekel: »Kar želiš, da ljudje tebi storijo, stori najprej ti njim.« Iz tega je nastal pregovor: Kar ne želiš, da tebi storijo, tudi ti nikomur ne stori, kar je postalo tudi zlato pravilo. Opozarjal je tudi na pravičnost, ko je rekel: »Kaj gledaš iver v bratovem očesu in se ne zavedaš bruna v svojem lastnemKar je bilo zajeto v tako imenovanem Jezusovem Govoru na gori, niso filozofske teze. Bila so in so praktična življenjska navodila, ki naj bi jih uresničevali v vsakdanjiku. Da ne bi dvomili o tem, da je Jezus hotel, da ta navodila uresničujemo, je rekel: »Kdor sliši Moj nauk in živi po njem, je pameten mož, kajti hišo si je zgradil na skali.« Jezus torej ni nikdar dopuščal diskusije, pa naj je bil Njegov nauk za idealizirano onstransko življenje ali za vsakdanjik. Njegove nedvoumne besede so bile: »Storite to. Postanite popolni, kot je popoln vaš Oče v nebesih.«

Lahko tudi domnevamo, da ti bogati, kratki stavki, ki so nam bili posredovani, niso edini, o katerih je govoril v tem smislu, ampak je bilo z njimi prežeto Njegovo celotno triletno učenje. Ljudi je učil ljubezen do bližnjega, usmiljenje, miroljubnost, spravo, odpuščanje in prošnjo za odpuščanje in učil jih je pravilno moliti. Vse to so stvari, ki jih moramo uresničiti, da bi spet lahko postali dejavni. Kako je torej mogoče, da so tako prepričljivo enostaven in za vsakogar razumljiv nauk tako zakomplicirali, da ga skozi stoletja cerkveni krogi odpravljajo kot utopijo in da naj bi ga celo ne bilo možno živeti na zemlji. Ali lahko takšen odločilen zasuk sploh temelji na zmoti. Mar ne gre tu za usmerjano, zavestno ali celo za načrtno zavajanje ljudi? In če je tako, ali to ne prihaja s strani tiste moči, ki stremi za tem, da se ljudje ne bi približali Bogu, ampak da bi se še naprej zapletali v sovraštvo, nevoščljivost in vojno? Dejansko gre za delovanje Božjega nasprotnika, ki se skozi vso človeško zgodovino zavzema tako proti življenju po Desetih zapovedih kot tudi skuša prikazati Jezusov nauk kot neuresničljiv v vsakdanjem življenju. In to dela vedno znova z novimi strategijami vse do današnjega dne.

Začelo se je kmalu zatem, ko je Jezus zapustil zemljo. Takrat je judovski pismouk in rimski župan po imenu Savel, ki je odpeljal na stotine prakristjanov v Jeruzalem in jih tam dal kamenjati, postal glasnik prvih kristjanov. Preimenoval se je v Pavla. Veliko je potoval in učil je v marsikateri deželi. V svojih pismih Rimljanom je že takrat razlagal, da je z Jezusovo krvno žrtvijo na križu bilo že vse storjeno za človekovo odrešitev in da ljudje s svojim dejanjem ne morejo k temu nič več dodati. Vera v odrešilno dejanje Božjega Sina naj bi po Pavlovo torej zadoščala. Če bi samo vera zadoščala, tedaj nam Bog ne bi dal zapovedi in Jezus ne Govora na gori. Tedaj bi Bog govoril po Mojzesu: »Vera Vame zadošča.« In Jezus bi prišel in nam rekel: »Vera sama zadošča.« Bog ne zapravlja energije.

Še veliko bolj usodno je bilo v tisočletjih zatem, predvsem pod reformatorjem Martinom Lutrom. Ta ljudi ni učil samo, da vera zadošča, svoj lastni nauk je zaznamoval celo s tem, da sploh ni nič odvisno od človekovih dobrih del. Lutrov izrek: »Greši pogumno in veruj še pogumneje!« – na noben način ni več soroden z Jezusovim naukom, ki je vendar vedno znova pozival: »Pojdi in odslej ne greši več.« Kdor kot razmišljujoči človek o tem razmisli, se zave, da gre tukaj za velike absurde.

Pri vseh skupinah ljudi, tudi pri »krščanskih«, etika in morala vse bolj usihata. Mnogo ljudi v »krščanskih« cerkvah veruje v Kristusa, Odrešitelja – toda zakaj je potem na svetu toliko trpljenja in stisk, lakote in bolezni, če naj bi že vera sama zadoščala? Po nauku cerkve naj bi se ljudje zadovoljili z odgovorom, da gre tu za nedoumljiv Božji načrt, za Božjo skrivnost. To je s stališča Jezusa iz Nazareta nesmisel. Zdrav človeški razum bi moral iskalce Boga današnjega časa končno pripeljati do spoznanja, da so jih stoletja zavajali in da dobesedno niso sledili le nekristjanskemu, ampak celo antikristjanskemu nauku. Če ne bi bilo tako, potem bi danes celi narodi častili pacifista, vegetarijanca in ljubitelja ter zaščitnika živali in celotne narave Jezusa, Kristusa ter častili in slavili Boga, svojega Očeta – in temu primerno živeli. To pomeni, da bi živeli v miru med seboj. Dejstvo, da večina ljudi na tem planetu noče več vedeti za Boga in Kristusa, tudi dejstvo, da marsikatera druga religija občuti globok odpor do tradicionalnega krščanstva, katerega smatra za resnično krščanstvo, priča o tej satanski pohabljenosti najvišje etike in morale Jezusa iz Nazareta s strani cerkvene institucije. Za to bogoskrunsko manipulacijo z verniki v oddaljenost od Boga, se bodo cerkveni knezi vseh časov morali nekoč sami zagovarjati.

Milena Savnik, Ljubljana

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 28. Oktober 2008 ob 14:30 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Cerkev je oddaljila ljudi od Boga in Kristusa!”

#1

Veliko približnih ali vsaj Jezusovim podobnih besed ste našteli.. ali ste res samo slučajno pozabili tele:”Ne sodite in ne boste sojeni,Ne obsojajte in ne boste obsojeni.Odpuščajte in vam bo odpuščeno.”-Lk6,37… Jezus Kristus je živ in kraljuje danes,tisti,ki danes “vzame svoj križ ter se napoti za Njim,ki je Pot,Resnica in Življenje”, je na pravi poti… Potrebno je,da se vsak dan sproti vprašamo,kaj konkretno To pomeni zame!!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !