Nietzsche je zanikal obstoj osebnega Boga zaradi katoliške cerkve!

Datum objave: 10.09.2008 ob 13:09
Kategorija: miks

 

25. avgusta je bila 108 obletnica smrti velikega misleca in pesnika Nietzscheja. Obletnico so zaznali celo nekateri slovenski mediji, kar je vsekakor za pohvaliti, saj je v današnjem globaliziranem svetu »lepih in bogatih« milo rečeno nevsakdanje pisati o človeku, ki je med drugim kritiziral ravno tak svet. Pa čeprav je ta svet v Nietzschejevem obdobju bil šele v zametku – takrat je bil bolj svet »bogatih in močnih«.

 

Nietzscheja sem nazadnje bral pred dolgimi leti, ko sem bil na začetku svojega duhovnega iskanja. V bistvu sem v celoti prebral samo njegovo glavno delo: »Tako je govoril Zarathustra« – ostalo sem »prelistal« in prebiral odlomke, tako da nisem ravno »strokovnjak« za njegovo misel. Vseeno lahko zapišem, da mi je že takrat v mladosti Nietzsche veliko »dal«, marsikaj pa sem razumel šele kasneje.

 

Vsekakor je Nietzsche zame velik pozitivec.

 

Kljub svojemu kategoričnemu zanikovanju obstoja Boga (če se zadeve pravilno spominjam) Nietzscheja danes razumem kot enega redkih evropskih filozofov, ki je na svojstven način poskušal rehabilitirati originalni Jezusov nauk – ne da bi sam vedel, da počne ravno to. Njegovo govorjenje o nadčloveku ni v bistvu nič drugega kot govorjenje o posamičniku, ki se je rešil svojih napak in slabosti (= grehov), torej se je dvignil nad svojo pritlehno človeškost (nekaj biti, nekaj imeti). Podobno, še bolj radikalno, a z drugimi besedami je učil tudi največji učitelj človeštva Jezus Kristus in vsi razsvetljeni možje in žene pred in po Jezusu – tudi originalni, zgodovinski Zarathustra/Zoroaster iz Perzije/Irana.

 

Da so Nietzschejevo filozofijo lahko tako zelo različno razumeli in zlorabljali, je po mojem prepričanju v veliki meri kriv avtor sam, ker ni bolj nedvoumno pokazal pot ven iz človeških pomanjkljivosti in slabosti. Njegova tragika po mojem prepričanju ni toliko v njegovi bolehnosti, kot v občutku osamljenosti v svetu brez osebnega Boga, kar izhaja iz tega, da je enačil katolicizem/luteranstvo z resničnim krščanstvom, notranjo religijo. Zato je razumljivo zavračal Jezusov nauk, saj vsak kolikor toliko etično-moralno zdravo čuteč človek vsaj sluti, če že ne jasno ve, da cerkveni nauk že dolga stoletja nima nič več skupnega z resnico, poštenostjo, miroljubnostjo, nesebično ljubeznijo – torej z resničnim naukom Jezusa iz Nazareta. Posledično je Nietzsche iskal svojo pot, da bi ljudem pomagal ven iz duhovne gnojnice. Tu se mu je po moje zalomilo in to ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi. V teoriji: preveč nejasna opredelitev načina reševanja človeških slabosti. Je pa podal briljantno in utemeljeno kritiko uradnih cerkva (katoliške, luteranske, ……), za katere je žal mislil, da so krščanske. V praksi: dolgoletna bolehnost (ki je po moje tudi odraz njegovega nerazrešenega konflikta med apoliničnim (intelekt) in dionizičnim (življenjska radost) principom) se konča s psihično boleznijo.

 

Iz izkušenj vem, da se brez opore Božje, Kristusove energije v naši notranjosti – do katere pridemo z nesebičnim življenjem in ne zgolj s prebiranjem katerekoli duhovne literature, vsekakor pa za to ne rabimo kleriško-gurujskih »posrednikov« – ne moremo lotiti svojih napak, še manj jih lahko dokončno odpravimo. Seveda zgolj verovanje v nekakšno pasivno odrešitev s pomočjo katoliško-luteranskega »božjega« hokuspokusa ni dovolj, sami moramo s svojo svobodno voljo hoteti se spremeniti, to hotenje udejaniti – in se pri tem opreti na Kristusovo energijo, izvirajočo v naši notranjosti. Saj nihče v celotnem stvarstvu nima resnično svoje energije, s katero bi lahko ustvaril nekaj resnično novega – razen seveda Boga, Velike Enosti, Vseduha. Brez energije pa seveda ne moreš dolgoročno nič, kaj šele, da bi spremenil samega sebe. Mimogrede: zato pa se danes od pravira ustvarjalne energije v naši notranjosti odtujeni ljudje nacejajo s hektolitri prave kave in »rujnega« vinca, inhalirajo na tone cigaret, požrejo na tisoče ton zelo agresivnega poživila, to je mesa (beri: za človekovo samoprevaro in pomiritev vesti primerno, z začimbami gurmansko prepojeni živalski kadavri), si vbrizgavajo razno razne droge, …… – ker ljudje nimajo svoje energije, iz prakse pa vedo, da brez energije še kihniti ne moreš. Mnogi mislijo, da dobivajo »energijo« tudi s sproščanjem primitivnih nagonov kot je npr. pretirana spolnost, pa izživljanje morilskih instinktov pri lovu na naše prijateljice živali, …….

 

Podobno se je po mojem prepričanju zalomilo tudi S. Freudu. Njegovo odkritje podzavesti in potrebnosti spoznavanja samega sebe (psiho-analiza) – to je seveda zelo v redu, čeprav v bistvu nič novega, podobno so trdili in počeli recimo antični gnostiki. Tudi na starogrškem preročišču v Delfih je pisalo: »Spoznaj samega sebe!« Toda zakaj je po mojem prepričanju Freudova psihoanaliza danes če že ne praktično mrtva znanost pa vsaj v slepi ulici brez izhoda? Samo z intelektom ne moreš priti do resničnih spoznanj, intelekt je sposoben intuitivna spoznanja zgolj predalčkati (kar je potrebno, saj je intuicija sama po sebi kaotična), za kaj drugega pa nima dometa. To trdim na podlagi lastnih izkušenj in z opazovanjem početja drugih. Freudova psihoanaliza pa za spoznavanje samega sebe oz. za analizatorjevo spoznavanje psihe analiziranega na kavču uporablja bolj ali manj ravno intelekt. Še najmanj lahko nekdo drugi, čeprav šolan, na osnovi nekaj aksiomatičnih izhodišč (Oidipov kompleks, sublimacija, …..) odkrije mojo pot ven iz psihičnih težav – po Nietzschejevo: kako postati nadčlovek. Tu si lahko pomagamo samo sami s poznavanjem Božjih zakonov (skrčeno bistvo le-teh je zame vsebovano v 10 zapovedih – seveda tu ne mislim na izkrivljeno, manipulativno inačico katoliške in njej podobnih cerkva) in z uporabo teh zakonov v vsakdanjem življenju. Le tako se nam v praksi obnovi naša notranja vez z glasom vesti, preko katere nas postopoma, v skladu z našo svobodno voljo šola Kristus, ki je od Jezusa naprej naša edina rešilna bilka iz močvirja samoustvarjenih težav in problemov. Le tako lahko ne samo po mojem prepričanju postanemo resnični »nadčlovek«.

 

To je samo hitra skica mojih spoznanj ob mladostnem prebiranju Nietzscheja, pa tudi Freuda, za kar sem jima še danes hvaležen.

 

Za konec: iskanje vzporednic med Nietzschejevim razmišljanjem o nadčloveku in Hitlerjevo, nacionalsocialistično zlorabo le-tega je po mojem prepričanju enako nesmiselno in z resnico neujemajoče kot enačenje ljudomrznosti bibličnih cerkva na čelu s katoliško z originalnim pacifističnim in vegetarijanskim naukom Jezusa Kristusa.

 

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

 

 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 10. September 2008 ob 13:09 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Nietzsche je zanikal obstoj osebnega Boga zaradi katoliške cerkve!”

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !