Katoliška cerkev in odpustki za grehe

Datum objave: 29.08.2008 ob 12:27
Kategorija: miks

 

 

Večina ljudi ve, da je katoliška cerkev ena najbogatejših multinacionalk na svetu. Bogastvo katoliške cerkve je vredno nekaj tisoč milijard evrov in ta denar si je pogosto prigrabila na nezakonite načine. Eden od njih so tudi odpustki. Mnogi mislijo, da so odpustki stvar zgodovine, toda to ni res. V knjigi Vera cerkve piše: »Cerkev uči, da ji je Kristus podelil oblast, da na temelju tistega bogatega zasluženja, ki obstoji v cerkvi, vernikom pod določenimi pogoji naklanja odpustke. Kristus je podelil cerkvi oblast podeljevati odpustke in cerkev je to od Boga ji podeljeno oblast uporabljala že od najstarejših časov. Izobčenje izreka nad tistimi, ki trdijo, da so odpustki nekoristni ali da v cerkvi ni pravice, da jih deli.« Cerkev se torej še do danes ni odrekla odpustkov. Ta cerkvena dogma je zločin nad Kristusom, ki nikoli ni govoril o odpustkih, rekel pa je: »Obžaluj, prosi za odpuščanje, odpusti in poravnaj, kar si napačnega storil, nato pojdi in ne greši več.« Z denarjem, ki bi ga dali cerkvi, torej nikoli ne moremo odplačati grehov, kot še vedno – in to v imenu Jezusa Kristusa – uči katoliška cerkev. Prav tako za izbris grehov ne potrebujemo spovednic in duhovnikov.

 

         V želji po bogastvu so papeži dajali odpustke celo za mrtve

 

Že stoletja je marsikomu jasno, da katoliški kler zaradi pomanjkanja resnične notranje duhovne svetlobe, temelječe na Kristusu v naši notranjosti, to pomanjkanje vsebine krpa z obliži zunanjega bogastva in to v neizmernih količinah. Ne obstaja niti eden, dovoljen ali nedovoljen način za pridobitev teh obližev čez popolno duhovno izpraznjenostjo katolicizma, katerega se cerkev ne bi poslužila.

 

Papež Sikst je bil npr. prvi med papeži, ki je dovolil delovanje javnih hiš in na leto so mu prinašale 30 tisoč dukatov. Znatne vsote so mu v obliki davkov plačevali tudi duhovniki, ki so vzdrževali priležnice. Naslednji vir dohodkov pa je bilo podeljevanje privilegija bogatašem, da so lahko “tešili določene osamljene dame, kadar so bili njihovi možje odsotni”. V modi so bili odpustki vseh vrst in Sikst se je izkazal tudi na tem področju. Kot prvi med papeži si je izmislil, da lahko odpustki veljajo tudi za mrtve. Še sam je bil potem presenečen nad njihovo popularnostjo. Odpustki za mrtve so postali neizčrpen vir zaslužkov, na kakršnega niso pomislili niti najgrabežljivejši med predhodniki. Bila je domislica, ki jemlje sapo: papež, bitje iz mesa in krvi, si je vzel oblast nad mrtvimi. Njegova beseda je lahko odrešila duše, ki so trpele zaradi svojih grehov, če so le njihovi pobožni sorodniki segli v žep. In kaj ne bi, če je bila v njih le iskrica krščanske spodobnosti? Vdove in vdovci, užaloščeni starši in otroci so naredili vse, da bi svoje ljubljene izvlekli iz pekla, takrat opisanega v še grozljivejših podobah kot danes.

 

Moliti za mrtve je bilo eno, plačevati za njih nekaj povsem drugega. Preprosti ljudje so bili prepričani, da jim papež ali pa tisti, ki so v njegovem imenu prihajali v vasi in jim prodajali papeževe odpustke, zagotavljajo, da bodo njihovi pokojni na krilih odpuščanja kar poleteli v nebesa. Priložnosti za zlorabe je bilo več kot dovolj. Pa je že prodaja relikvij naredila toliko slabega. Pravzaprav so bila trupla, cela ali razkosana, kar dolgo časa glavni rimski izvozni predmet. Romarji so za relikvije plačevali velike vsote. T. H. Dyer je takole opisoval: “Prst mučenika z noge ali roke je bil primeren zalogaj za povprečneža, princi in škofje pa so si lahko privoščili cela okostja.” Katakombe so bile papeški El Dorado in ko so papeži želeli kateremu od mest nakloniti posebno milost, so meščanom podarili kakšno kost mučenikov. Sikst pa je bil iznajdljivejši in ni dajal od sebe takšnega bogastva. Kosti mučenikov niso obnovljivo blago, odpustki pa so neizčrpni in še ceno je mogoče prilagoditi vsakemu žepu. Od kupca niso zahtevali nič posebnega, ne ljubezni, ne sočutja, ne molitve, ne kesanja – zgolj denar. Nobeno početje še ni bilo tako brezbožno. Bolj ko so bili siromaki opeharjeni, bolj je bogatel papež. Pekel ni imel niti svetopisemske niti logične razlage. Edini vzrok njegovega obstoja je bila papeževa lakomnost. To je leta 1529 povsem nedvoumno zapisal tudi angleški pisec Simon Fish v Priprošnji za berače: O tem ni v Svetem pismu niti besede zapisanega in če lahko papež s svojimi odpustki nekomu za denar odreši dušo, potem jo lahko tudi brez denarja; če lahko odreši eno, jih lahko tudi na tisoče; če jih lahko na tisoče, lahko tudi vse; in če jih kljub temu pušča trpeti, dokler mu ne dajo denarja, potem je okrutnež in samodržec brez vsakega usmiljenja.

 

Papež Janez XXII je prav tako delal po načelu, da vse kar je mogoče milostno podariti, lahko tudi proda.  In tako je domiselni Francoz prodajal vse, česar se je sploh lahko domislil. Svojo ceno so dobili odpustki tudi za najhujše zločine. Katoliki so natančno vedeli, koliko bodo plačali za umor, koliko za incest, koliko za homoseksualnost. Bolj so grešili, bogatejša je bila njegova »svetost«. Ta najgrabežljivejši papež je svojim predhodnikom še posebej odločno nasprotoval glede vprašanja Jezusove revščine.

 

V 16. stoletju so v rimski kuriji objavili knjigo z natančnimi zneski, ki jih je treba plačati za različne vrste odvez. Diakon je za umor lahko dobil odvezo, če je plačal dvajset kron. Škof ali opat, ki je ubil sovražnika, je bil odvezan za tristo liver. Še tako ostuden zločin je imel svojo ceno. Ti ‘maziljeni zločinci’, kot so jim rekli v Nemčiji, niso bili podvrženi civilnemu sodstvu. Za meniha, ki bo po vsej Nemčiji oznanjal odpustke, so določili dominikanskega fratra Tetzla. Bil je premeten špekulant z mogočnim glasom in za njegovo delo so ga dobro plačali. Razen povračila stroškov so mu dajali še plačo, ki je bila dvajsetkrat višja od zaslužka univerzitetnega profesorja. Tetzel je kot papežev odposlanec prihajal v mesta v vsem sijaju. Spremljali so ga civilni in cerkveni dostojanstveniki, pred njim pa so stopali ministranti s križem, ki je bil okrašen s papeškim grbom. Bula o odpustkih je ležala na žametni blazinici, pretkani z zlatom. Ko so na mestnem trgu zapičili križ v zemljo, se je začelo trgovanje. Naprodaj so bila pisma, ki so zagotavljala zanesljivo pot v nebesa. Ves čas je bil ob strani Fuggerjev zastopnik, ki je izkupiček takoj pospravil v skrinjo. Tetzel je bil izjemen v svojih opisih trpečih duš v peklu, ki se krotovičijo v večnem ognju in brez prestanka rotijo svoje bližnje na zemlji: “Usmilite se nas! Usmilite se nas!” Že za dvajset stotinov je sin lahko odrešil očeta. Tetzlov najljubši napev je bil tak: Takoj, ko novčič v skrinji zacinglja, pobegne duša iz pekla. Eden od njegovih pomočnikov je tako vneto pridigal odpustke, da bi greha odrešil še tistega, ki bi, bognedaj, posilil devico Marijo. Vir: Kristusovi namestniki, Peter de Rosa

 

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

 

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 29. Avgust 2008 ob 12:27 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

3 komentarjev na “Katoliška cerkev in odpustki za grehe”

#1

da se ti da…

#2

Marsi komu se da , če ne drugega pa to ,da prebere knjigo SEKSUALNO ŽIVLJENJE PAPEŽEV , kjer to in še več lepo piše in tudi to ,kako so papeži umirali na kurbah in neuke može religijozno zavajali ,da so jim fukali žene v imenu KAO boga , katere so jim pri maši bile všeč.Zakaj ima spovednica medsebojno ločena prostora , zakaj pred duhovnikom poklekneš-da so slinavci buljili v dekolteje, kaj se je dogajalo med imenovanjem novega papeža in ŠE VSE DRUGO ZANIMIVO , NA TO TEMO: NE GLEJTE ME KAJ DELAM, POSLUŠAJTE ME KAJ GOVORIM . .

#3

Povzetek: najstarejša korporacija v svetu. Imeli so in imajo najboljše borzne posrednike, ekonomiste in rubežnike vseh časov …

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !