Katoliška cerkev je ustvarila religijo strahu!

Datum objave: 17.07.2008 ob 23:31
Kategorija: miks

Katoliška cerkev obljublja, da ljudi vodi k Bogu in v večno odrešitev. Pri tem se je treba držati nekaj sto dogem katoliške cerkve, obredov, ceremonij in predvsem prejeti vse zakramente. V knjigi Vera cerkve so predstavljene dogme katoliške cerkve. Ena od njih pravi: »Sveta rimska cerkev, osnovana po besedi našega gospoda in odrešenika, trdno veruje, priznava in oznanja, da ‘nihče izven katoliške cerkve – niti pogan’ niti Žid niti nevernik ali kdor se je ločil iz enotnosti – ne bo deležen večnega življenja, marveč zapade večnemu ognju, ki je pripravljen za hudiča in njegove angele, če se ji (Cerkvi) ne priključi pred smrtjo. Toliko Cerkvi pomeni enost cerkvenega telesa, da cerkvene zakramente daje samo tistim, da se odrešijo, ki ostanejo v njej in da post, darovi, druga pobožna dela in vojna služba krščanskega življenja samo njim prinese večno plačilo. Naj nekdo da še toliko darov, da celo prelije svojo kri za Kristusovo ime, pa vendar ne more biti rešen, če ne ostane v krilu in v enotnosti katoliške cerkve.« Z drugimi besedami: Vsakdo, ki se pred svojo telesno smrtjo ne bo priključil katoliški cerkvi, naj bo večno preklet. V katoliškem katekizmu piše: »Podvreči se rimskemu papežu je brezpogojno nujno za odrešitev vseh ljudi: To pojasnjujemo, trdimo, določamo in oznanjamo Mi.« Toda za odrešitev ni dovolj, da si samo član cerkve, kar pojasnjuje naslednji citat iz knjige Vera cerkve: Vendar se ne zveliča, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve »s telesom«, a ne »s srcem«.  

In kaj je učil in tudi danes uči Kristus? Kako lahko po Njegovem nauku ponovno pridemo nazaj v Očetovo hišo? On je učil aktivno vero: »Obžaluj z vsem srcem, prosi za odpuščanje in odpusti in poravnaj, kar si napačnega storil, nato pojdi in ne greši več.« Ko čistimo dušo tako, da s pomočjo Kristusa obžalujemo, se pokesamo, prosimo za odpuščanje, odpustimo, popravimo, kar se da popraviti in se odločimo, da teh dejanj ne bomo več delali, potem korak za korakom razgrajujemo svoj človeški jaz in vrelec Božje svetlobe teče močneje skozi našo dušo v telo. Šele ko je naša duša povsem čista, ko smo v celoti razgradili svoj nizki jaz, se lahko po telesni smrti vrnemo v večno domovino. To lahko dosežemo samo z izpolnjevanjem desetih Božjih zapovedi in preprostim naukom Jezusovega govora na gori. Pogosto se mora duša večkrat inkarnirati v človeško telo, da očisti vse grešno iz prejšnjih življenj in morebiti iz tega utelešenja.  

Jezus nikoli ni govoril, da se moramo držati cerkvenih poganskih običajev in kultov, prejeti zakramente, verjeti v dogme, biti člani cerkve in biti poslušni duhovnikom, če želimo priti v nebesa. Jezus je vsemu temu jasno nasprotoval tudi z besedami, ki so presenetljivo ohranjene v bibliji. V govoru na Gori je Jezus Kristus povedal, kaj si misli o cerkvenih oblastnikih. Rekel jim je: »Gorje vam, pismouki in farizeji, vi hinavci! Ste kot pobeljeni grobovi, ki so na zunaj videti lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsakršne nesnage. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in pretvarjanja. Ljudem zapirate nebeško kraljestvo. Sami ne greste vanj; noter pa ne puščate niti tistih, ki hočejo iti noter.« (Mt. 23, 13) Tako je tudi še danes. Katoliška cerkev je ustvarila religijo strahu, s katero ljudi veže nase. 

Toda vedno več ljudi spoznava, da po cerkvenem nauku ne morejo doseči  trajne sreče in večnega življenja, pač pa se v svojem življenju vedno bolj ravnajo po Božjih zakonih, katere pravi kristjan najde v naukih Jezusa Kristusa. Samo na ta način lahko vsaka duša ponovno pride nazaj v Očetovo hišo. 

Greti Čede, Logatec 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 17. Julij 2008 ob 23:31 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Katoliška cerkev je ustvarila religijo strahu!”

#1

Dogma, ki jo omenjaš, je pravzaprav logična in ima svojo razlago. Obstaja v takšni ali drugačni obliki pri vseh religijah. Namreč, vsaka religija zase misli, da je najboljša in edina prava. Če ne bi tako mislili njeni tvorci, bi njihovo religijo kmalu zasenčile druge, bolj militantne. Enako mislijo tudi verniki. Le kdo bi lahko verjel v neko ideologijo, če ne bi mislil, da je ta najboljša? Seveda pa vse skupaj nima nobenega pomena ampak kaže le na opredeljenost posameznika. Nevzdržno in prav nič več nedolžno pa postane tisti trenutek, ko nekdo, ki misli, da je njegova religija edina pravilna, dvigne roko nad drugega zato, ker je drugače verujoč oz. neverujoč. V tem kontekstu imajo religije destruktivne elemente, verski voditelji pa postanejo ena najpomembnejših opor v agresiji nad drugače verujočim. Zelo dober primer takega nesmiselnega samouničevanja, je primer Bosne v prvi polovici devetdesetih let. Spustili so se v sovražno religijsko avanturo čeprav jih je ogromno izgubilo življenja, preživeli pa so si bistveno pokvarili njegovo kvaliteto. Tako zdaj živijo kot pred 50 leti. Bedo kompenzirajo z zadovoljstvom, ker lahko hodijo v cerkve, častijo svoje verske voditelje, se oblačijo v verska oblačila in podobne nonsense. Bedasti ljudje in njihove še bolj bedaste religije.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !