Cerkev je kot mamilo, ki zapre srce za notranjo religijo

Datum objave: 4.07.2008 ob 15:31
Kategorija: miks

Verski vodje vežejo vernike z dogmami, običaji, zakramenti, rituali, obredi, grožnjami o večnem prekletstvu. Vse to nima ničesar opraviti z Bogom, ki ga lahko vsak človek najde v svoji notrini. Kristus je preko preroške besede o tem dejal: »Obstaja samo ena religija. To je notranja religija. In vodja je Kristus Boga. Mnogi ljudje so v raznih zunanjih religijah. Vse zunanje religije imajo svoje vodje. Ljudje torej gledajo na ljudi in mislijo, da bi jih verski vodje lahko privedli k Bogu. Poglejte v ta svet. V zunanjih religijah vladata boj in prepir. Koliko vojn je bilo in je zaradi zunanjih religij. Ker vsak vodja misli, da pozna resnico. Toda zunanje religije vas ne morejo nikoli pripeljati do resnice, kajti resnica je v vsakem od vas. To je Kristus Boga. Morda se boste vprašali, kaj so bili in so preroki. Božji instrumenti so. Pravi preroki niso zunanji vodje, temveč samo instrumenti Božjega Duha. Ali so lahko harfa, klarinet, flavta zunanji vodje? Vsak od vas bo rekel: to je nemogoče. Tako se tudi vedejo pravi Božji preroki. Če zavestno poslušate melodije harfe, boste rekli: te melodije so lepo zvenele. Če pa melodije harfe sprejmete v svoji notranjosti, potem vas povzdigne in njene melodije vas izpolnijo.

Ali ni Univerzalno življenje tudi zunanja religija? Obstaja samo eno življenje, to je Bog, to je univerzalno življenje. Bog stvaritelj, oče vseh bitij in ljudi. Je moč univerzuma. Duh Bog je univerzalen. In življenje je Bog. Kdor je v univerzalnem življenju, ni pod praporom človeka, temveč v Kristusovem Duhu. Če si prizadevate za notranjo religijo, občutite v sebi, univerzalnega duha, življenje Boga. V Univerzalnem življenju ni zunanje religije, ker ni zunanjega vodje. Prerokinja ni nič drugega kot sestra med brati in sestrami v Kristusovi čredi.

Kdor se zbira v duhu ljubezni in miru, gre v notranjost. Vsak dan meri svoje življenje po desetih zapovedih in govoru na gori. Grehe, ki jih je prepoznal pri sebi, očisti z obžalovanjem, s prošnjo za odpuščanje, odpusti tudi svojemu bližnjemu, ki se je pregrešil nad njim in se trudi, da teh grehov ne bi več storil. Namesto grešnega korak za korakom izpolnjuje Božje zapovedi. Na ta način človek najde v notranjost in doživi, kaj pomeni notranja religija. Spoštovanje življenje, bližnjega, vsega stvarstva. Kdor spoštuje življenje bližnjega in stvarstva, ta v svojem srcu časti Boga in je eno s svojim bližnjim. Kdor si prizadeva za notranjo religijo, najdejo enega vodjo, ki je Kristus v vsakem človeku, v vsaki duši. Pravi preroki torej niso vodje, instrumenti so in nič drugega. Kdor je pod praporom Kristusa Boga ali se mu približuje, ve, da je Božji tempelj in da je v njem moč Kristusa Boga. Ta moč zmore vse.

In v svojem srcu boste doživeli, da obstaja le ena vera. To je vera notranjosti. To je vera srca. Brez dogem in ceremonij, obredov in veroizpovedi. Notranja vera je istovetna z aktivno vero. Je izkušnja v notranjosti, da Bog obstaja. Samo v notranjosti lahko doumete življenje, ki je Bog in kar ste vi sami v notranjosti – večno življenje. Ste večno življenje, ker je Bog, večni življenje. Dokler pripadate kateri od zunanjih religij z dogmami, obredi in veroizpovedjo, iščete Boga v zunanjem. Takšna religija je pač zunanja religija. Cerkev zunanjosti, ki vas omamlja, da ne najdete živega Kristusa, ki je v vas. Ta cerkev je kot mamilo, ki zapre vaše srce za notranjo religijo, za vero srca. Samo srčni misleci najdejo v svojo notranjost. Razumski mislec, intelektualec sicer pravi, da je veren, njegova notranjost pa je zaprta zaradi zunanjih običajev, zaradi vsega, kar mu ponuja zunanja religija. Z notranjo vero začne človek moliti iz srca, iz dna duše. Nima vnaprej danih molitev. Govori iz dna duše. Moli iz srca in tako razvije občevanje z Večnim, ki biva v njem. Razvije aktivno vero in sicer tako, da vsak dan udejanja za kar moli. Notranja religija povezuje vse ljudi v duhu ljubezni. Počutijo se kot bratje in sestre, ker so otroci enega Očeta. Zunanje religije si prizadevajo za moč in ugled. Tam so gospodje in gospoda, čini, naslovi in sredstva. Notranja religija pa je vera srca. Kdor se torej poda v notranje verstvo, ta postopoma občuti Boga, ki mu je blizu. Boga ljubezni in resnice, miru, Boga, ki je življenje. Občuti, da je otrok te neskončne ljubezen nesmrten. Kdor neguje notranjo vero, ta neguje tudi svojo dušo. To pomeni, da bo dan za dnem grešno, ki mu ga dan pokaže, spoznal, obžaloval, očistil, in tega ne bo več delal. Tako bo postopoma izpolnjeval zapovedi ljubezni. Tako se duša očiščuje. Duša postane biser, ki sije skozi telo. Telo tako postane školjka, ki ima v sebi biser. Ko biser odloži školjko, gre biser, očiščena duša v nebesa. To je pot, ki jo je učil že Jezus iz Nazareta«. Vir: Kristusovo razodetje po prerokinji Gabriele

Danica Debeljak, Ptuj

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 4. Julij 2008 ob 15:31 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

2 komentarjev na “Cerkev je kot mamilo, ki zapre srce za notranjo religijo”

#1

Ma ja zna bit da res ne.

#2

Dober blog! Si bom vzel čas in si ga prebral!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !