Predlog tožbe za prepoved delovanja Katoliške cerkve – 1.del

Datum objave: 19.06.2008 ob 19:35
Kategorija: miks
 

O d v e t n i k

               V L A D K O   B E G A N
Datum: 13.6.2008
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Sejmišče 1, 4000 Kranj, ki ga zastopa
Vladko Began, odvetnik iz Celja
 
Okrožno državno tožilstvo

Slovenska cesta 41 1000 Ljubljana      

Predlog naslovnemu organu, da v smislu 12. člena Zakona o verski svobodi vloži na upravno sodišče tožbo za prepoved delovanja Katoliške cerkve
Predlog!

Priporočeno!

Pooblastilo!

————————————————————————————————————————————————————————————

I. V letu 2007 je začel veljati Zakon o verski svobodi (ZVS), ki je v 12. členu določil, da se cerkvi s sodno odločbo prepove delovanje, če:

· s svojim delovanjem huje krši ustavo, spodbuja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, k nasilju ali vojni ali razpihuje narodno, rasno, versko ali drugo sovraštvo oziroma nestrpnost ali preganjanje;

· njen namen, cilji ali način izvajanja verskega nauka, verskega poslanstva, verskih obredov ali druga dejavnost temelji na nasilju oziroma uporablja nasilna sredstva, ogroža življenje ali zdravje ali ogroža druge pravice in svoboščine pripadnikov cerkve oziroma druge verske skupnosti ali drugih oseb na način, s katerim hudo krni človekovo dostojanstvo;

· se ugotovi, da je njena izključna dejavnost doseganje pridobitnega namena ali izvajanje pridobitne dejavnosti.

Če so podani prej omenjeni razlogi za prepoved, državni tožilec pri pristojnem upravnem sodišču vloži tožbo za prepoved delovanja. Postopek za prepoved delovanja je prednosten in hiter.

II. V Sloveniji obstaja cerkev, ki s svojim delovanjem huje krši ustavo, spodbuja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, k nasilju ali vojni ali razpihuje narodno, rasno, versko ali drugo sovraštvo oziroma nestrpnost ali preganjanje; poleg tega pa njen namen, cilji ali način izvajanja verskega nauka, verskega poslanstva, verskih obredov ali druga dejavnost mnogokrat temelji na nasilju oziroma uporablja nasilna sredstva, ogroža življenje ali zdravje ali ogroža druge pravice in svoboščine pripadnikov cerkve oziroma druge verske skupnosti ali drugih oseb na način, s katerim hudo krni človekovo dostojanstvo.

III. Cerkev iz prejšnjega odstavka je Katoliška cerkev, ki ima svoj sedež v mestu Vatikan. Po podatkih Urada vlade RS za verske skupnosti je njen sedež za Slovenijo v Ljubljani, Ciril Metodov trg 4. (http://www.uvs.gov.si/si/podatkioregistriranihcerkvahindrugihverskih_skupnostih) Kot izhaja iz omenjene spletne strani, je bila Katoliška cerkev v evidenco verskih skupnosti vpisana leta 1976.

IV. Ker Katoliška cerkev s svojim delovanjem in seveda tudi s svojimi nameni, cilji in načinom svojega delovanja hudo krši ustavo, spodbuja k neenakopravnosti, k nasilju in vojni, razpihuje sovraštvo oz. nestrpnost in preganjanje, ogroža življenje in zdravje ter pravice in svoboščine drugih na način, s katerim se hudo krni človekovo dostojanstvo, so podani razlogi za prepoved delovanja Katoliške cerkve in zato Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve naslovnemu organu predlaga, da

vloži pri pristojnem upravnem sodišču tožbo za prepoved delovanja Katoliške cerkve.

Prepoved delovanja Katoliške cerkve naj velja do takrat, dokler se ta cerkev ne odreče vsem tistim delom svojega nauka in Biblije, ki je v nasprotju z ustavo in pravnim redom Slovenije ter mednarodnimi pravnimi akti. Seveda to velja tudi za dejanja oz. izjave, preko katerih teče konkretna dejavnost te cerkve.

V. Razlogi za takšen predlog so podani v obrazložitvi.

Obrazložitev:

  1. V začetnih točkah podajamo nekaj splošnih dejstev o Katoliški cerkvi, predvsem o njenem nauku in viru, ki je podlaga tega nauka in seveda tudi delovanja.

Glavni vir cerkvenega nauka in s tem seveda tudi delovanja je Biblija. Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in visoko etična načela, npr. Deset Božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih prerokov stare zaveze, vendar pa je v njej veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Da je to delo še vedno v “prometu”, je po svoje neverjetno. Eden izmed vzrokov za to je, po mnenju predlagatelja, in seveda tudi mnogih drugih, da večina ljudi sploh ne ve, kakšne okrutne predpise vsebujejo deli Biblije. Po drugi strani pa je razlog v tem, da so se mnogi od mladih nog navadili na prikazovanje zločinov kot da so po volji Boga. Otroci se, ne samo pri verouku, temveč tudi drugje, indoktrinirajo s spornimi biblijskimi deli. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi. Več o tem v nadaljevanju. Sedaj Katoliška cerkev sicer direktno ne izvaja fizičnega nasilja, s tem, da se temu nasilju ni odpovedala prostovoljno, temveč ga je postavila v ozadje zaradi vedno močnejšega človekovim pravicam naklonjenega državnega prava. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile. Nauk omenjene cerkve je zato v mnogih pogledih zelo sporen, pravzaprav v nasprotju s slovensko ustavo oz. pravnim redom in mednarodnimi dokumenti s področja varstva človekovih pravic. Katoliška cerkev je do II. vatikanskega koncila obsojala človekove pravice kot nekrščanske in do danes ni podpisala evropske listine o človekovih pravicah. Demokracija ni stvar Katoliške cerkve, katoliška doktrina je jasna, saj cerkev ne more biti vodena od spodaj in nima baze za odločanje, je izjavil papež Janez Pavel II. (Večer, 27.11.1998). Cerkev in demokracija sta očitno dve različni stvari. Ker pa se cerkev mnogokrat zavzema za demokracijo v družbi, očitno dela to zaradi tega, da lahko preko nje uveljavlja svoje interese.

  1. Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami Bibliji piše: “Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje:”Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha … imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on – delujoč v njih in po njih – hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo.” (2 Tim 3, 16-17) Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.” (121) “Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti).” (123)Biblija, vključno z navedenimi citati, torej v celoti velja še danes. Vsi katoliki so jo po nauku Katoliške cerkve dolžni prepoznavati kot božjo besedo in se po njej ravnati v vsakdanjem življenju. Ne samo to, po kanonu 211 Zakonika cerkvenega prava so si dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje. Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu, piše v kanonu 781 omenjenega zakonika. Iz kanona 209 pa je razvidno, da so verniki s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo. Vse to jasno kaže na dejstvo, da je Biblija še vedno v celoti osnova za nauk in delovanje Katoliške cerkve in njenih članov v sedanjem času. In ne samo to, po katoliškem nauku so državljani po svoji vesti dolžni, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, če ti nasprotujejo naukom evangelija. (Katekizem katoliške cerkve, št. 2242) Po nauku Katoliške cerkve je torej evangelij pred slovensko ustavo, če pride do nasprotja.Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo Biblije, izobčila. Tako je določila:· “Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentinski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen”. (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 97)· “Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen.” (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 84)Katoliška cerkev očitno ne izobči samo svojih članov, temveč tudi nečlane, ki ne verujejo v njen nauk, saj uporablja besedo “kdor”. Prekletstvo ali izobčenje pomeni, da je izobčeni prepuščen katoliškemu večnemu prekletstvu. Takšno prekletstvo je imelo za prizadetega daljnosežne posledice že v zemeljskem življenju, saj je bil zaničevan, izključen iz družbe in tako izobčen. Včasih ni imel nobene državne zaščite in nobenih meščanskih pravic. Kdor ga je umoril, je bil izpuščen brez kazni. Anatema je pomenila isto kot neposredna smrtna obsodba. Anateme veljajo še danes.Poleg tega Katoliška cerkev trdi, da “nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani”, ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili” (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 381). Poleg tega Katoliška cerkev trdi, da “Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.” (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Iz obeh citatov je razvidno, da Katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Podobno je zapisano tudi v kanonu 750 Zakonika cerkvenega prava. Kam je takšen nasilen, mračen in v hudem nasprotju z ustavami demokratičnih držav in človekovimi pravicami ter človekovim dostojanstvom nauk pripeljal, je razvidno iz zgodovine cerkve, ki je polna krvi in bo na kratko podana v nadaljevanju. In ker je v sedanjem času ta nauk nespremenjen, kri teče dalje. Papež Benedikt XVI. je pred kratkim oznanil vernikom, da je pokristjanjevanje drugih in drugačnih neodtujljiva pravica in dolžnost Katoliške cerkve in da je evangelizacija glavna naloga cerkve, pri čemer je kot glavne nevarnosti, proti katerim se morajo katoliki neusmiljeno boriti, označil materializem, relativizem in laicizem. V boju proti temu zlu katolik ne sme nikoli popuščati ali sklepati kompromisov. S temi besedami je sedanji papež potrdil katoliško „vojno“ proti nekatoliškemu. Hude kršitve se nadaljujejo, kar bo tudi prikazano v nadaljevanju. Zanimivo je tudi, da je cerkveni zbor v Florenci (1438-1445) določil, “da ima sveti apostolski sedež in rimski škof prvenstvo nad vsem svetom.” (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 434) Zato tudi ni čudno, da mnogi predsednik držav ali vlad romajo k papežu v Vatikan. Očitno mu mnogi še vedno priznavajo državniški oz. politični primat. Papež si celo lasti pravico soditi državnim poglavarjem o kršitvi cerkvenih zakonov in o vsem kar ima značaj greha (Zakonik cerkvenega prava kanon 1405).

  2. Biblija v mnogih delih torej, seveda ne samo v zgoraj navedenih, vsebuje skrajno negativne vsebine. Gre za izjemno nemoralne, surove, k nasilju, uničevanju, morjenju in ubijanju vzpodbujajoče vsebine. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Bralci, posebej mladina, so lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil, zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim ravnanjem, ker se jim zdi takšno ravnanje sprejemljivo, zgledno, čudovito in vredno posnemanja. Negativni biblijski deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na “liniji” Katoliške cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, kot že navedeno, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno in da so po volji boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju tudi s človekovim dostojanstvom in ki lahko bistveno odstopajo od ciljev vzgoje, ki so v pluralni družbi zapisani predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v drugih ustavnih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnih merilih, ki se ujemajo z ustavo in o katerih obstaja soglasje družbe. V mnogih primerih naj bi bog dal neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe nad tistimi, ki ne spadajo v krog izbrancev. Kot bo razvidno iz nadaljnjih navedb, je takšna biblijska vsebina pripeljala tudi do nepredstavljivega števila ubitih živih bitij, ki jih lahko mirne vesti imenujemo žrtve cerkve oz. Katoliške cerkve. Pisci Biblije so iz Jahveja naredili vojnega boga, ki brezobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju. Gre za milijarde nedolžnih živih bitij, tako od ljudi do živali. Predpisi Ženevskih konvencij so s takšnim biblijskimi navodili degradirani. Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke Stare in Nove zaveze. Katoliška cerkev je v preteklosti preganjala Jude in vzpostavila pogoje za pregon Judov s strani drugih. Adolf Hitler je v zvezi s tem dejal: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje”. “Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo.” je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga Katoliška cerkev ni izključila oz. izobčila iz svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudi. Očitno pregon Judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. “Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo” je v 20. stoletju izjavil škof Göllner iz Linza. V demokratični družbi se lahko upošteva samo tisti verski nauk, ki je vreden spoštovanja in ne krši človekovih pravic. Katoliški nauk temu v mnogih delih ne odgovarja. Po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila “v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev”. In nekdanji jezuit grof Hoensbroch ugotavlja: “Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.” “Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev”, je izjavil Lord Acton, katoliški zgodovinar. Papež Pij XII. je po drugi svetovni vojni grozil s cerkvenim izobčenjem vsakega, ki bi si pri volitvah drznil glasovati za komunističnega namesto katoliškega kandidata, je izjavil Michael Baigent, avtor “Jezusovega zaupnega gradiva”. Don Pierino, bivši duhovnik, je Vatikan označil za zemeljski paradiž bogatašev in oblastnikov in rekel, da je Vatikan včasih dvoumno in sprijeno središče politike (Dnevnik, 5.3.2008). Seveda ni spregledati niti dejstva, da sta se obe največji vojni 20. stoletja začeli v Evropi, katere večina prebivalcev je permanentno vzgajana v biblijskem duhu, saj so krščanske cerkve cerkve okolja. Tudi ni odveč omeniti, da so države, kjer prevladujejo krščanske cerkve, tako katoliška, protestantska oz. druge, največje uničevalke okolja in porabijo največ denarja za vojsko. Tako je samo ZDA, tam pa je Biblija v skoraj vsakem domu, v letu 2007 porabila za vojsko in vojne, ki jih vodi, neverjetnih 351 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard EUR). Sledijo v glavnem države, kjer je večina prebivalstva krščanske vere (Velika Britanija, Francija, Nemčija – vsaka od njih porabi med 20 in 40 milijard EUR), med njimi pa sta se vrinili Kitajska in Japonska, ki vedno bolj prevzemata zahodne obrazce vedenja oz. družbenega razvoja. V “krščanskih” državah, torej državah, kjer so krščanske cerkve cerkve okolja, je tudi večina od 10.000 jedrskih glav, ki jih lahko takoj namestijo na rakete ali letala, od tega jih je več kot 5.000 v Rusiji in več kot 4.000 v ZDA (Indirekt, 10.6.2008).

  3. Biblija je v mnogih pogledih knjiga, ki ogroža mladino. Moralno ogroža otroke in mladostnike, ker drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične družbe po merilih sodobne družbe, ki so vsebovana v ustavah in drugih predpisih modernih držav. Biblija posurovlja, ker prebuja surove instinkte in ob trpljenju drugih vzbudi brezčutno otopelost. Biblija je knjiga, ki vzpodbuja k nasilju in zločinu, saj podpihuje tudi sovraštvo do drugovercev, prav posebno ves čas do Judov in kot je videti v zadnjem času, tudi do muslimanov. Biblija v svojem negativnem delu vedno znova krši človekovo dostojanstvo, ki je vir človekovih pravic. Okoliščina, da je Biblija kljub svoji nečloveškosti in okrutnosti standardno delo tako imenovanega krščanskega zahoda, ne zmanjšuje nevarnega učinka na mladino, temveč ga celo krepi. Če “Sveta knjiga” priporoča take okrutnosti, potem znatno znižuje tolerančni prag raznih grozodejstev. Kdor dopušča obstoj takšnih nevarnih in sovražnih delov obravnavane verske knjige, jemlje v zakup, da se bo nekoč, ko bodo okoliščine to dovoljevale, zopet delalo hudo nasilje v imenu Biblije oz. boga. Seveda je vse to s slovensko ustavo popolnoma nezdružljivo. Kdor je v Sloveniji odgovoren za varstvo otrok in mladostnikov in molče sprejme brutalna biblijska priporočila, je lahko sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja otrok in mladostnikov.Biblija pa ni samo knjiga, ki ogroža mladino. Po mnenju več kot ducata slovenskih novinarjev, urednikov in piscev, je najškodljivejša knjiga na svetu. Spodbudila je nemalo vojn, navdihovala morilce in upravičevala množično ubijanje (Jana, 12.7.2005). V Hongkongu so nadzorni organi cenzure prejeli dva tisoč pritožb nad nespodobnostmi v Bibliji (RTV Slovenija – Kultura, 21.5.2007).5. “To sem moral storiti. Bog je moja priča.” S temi besedami je 59-letni družinski oče iz Ratzenburga povedal, da je z nožem zabodel najstarejšega sina (22). Oče strogo veruje v Biblijo in se je prepiral s sinom, ki Biblije ni jemal tako dobesedno (Mahnmal Aktual, 2/07). Biblija daje očetu prav: “Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.”Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.” (5 Mz 21,18-21). To torej piše v peti Mojzesovi knjigi. Oče je ravnal po krščanskem nauku, da je potrebno Biblijo uresničevati. Iz tega je tudi razvidno, kakšno izjemno nevarnost predstavlja Biblija. Po cerkvenem pravu oče ni odgovoren za umor svojega sina, saj je samo izvrševal navodilo iz Biblije.

  4. Cerkveni člani so posebej sovražni do tujcev. V sociološki raziskavi prof. Heitmayerja, ki je bila izvedena v letih 2002 do 2005 so nemškim državljanom predložili izjave kot npr. “V Nemčiji živi preveč tujcev” ali “Muslimanom naj se prepove priseljevanje v Nemčijo” in pri tem ugotovili, da se reakcije cerkvenih članov razlikujejo do necerkvenih, saj so se pripadniki ene od obeh velikih nemških cerkva izkazali za bolj sovražne do tujcev kot tisti brez veroizpovedi. Za te cerkvene pripadnike velja tudi, da so bolj nagnjeni k rasizmu, k islamofobiji, k homofobiji, antisemitizmu in močneje poudarjajo ustaljene predpravice (Mahnmal Aktual, 2/06).

  5. Kaj se zgodi, če ljudje berejo določene izseke Biblije, npr. takšne, ki govorijo o posilstvu ali o pogromih v imenu Boga, kjer ni prizaneseno niti ženskam niti otrokom. Psihologi univerze Michigan so naredili poskus. Po vsakokratnem branju so testne osebe s pomočjo gumba povzročile zvok. Iz jakosti tega zvoka so raziskovalci sklepali, da branje omenjenih mest dela ljudi agresivne. Suddeusche Zeitung (28.3.2007) je to komentiral z besedami, ali ne bi bilo Biblijo opremiti z opozorilom za mladoletnike. Šole, kjer narašča nasilje, bodo verjetno razmislile o nakupu Svetega pisma (Mahnmal Aktual, 3/07).

  6. Sveto pismo ima doma večina Američanov. Neka javnomnenjska raziskava je pokazala, da Američani izmed vseh knjig najraje berejo Sveto pismo. Doma ga ima 92 % Američanov, v povprečnem gospodinjstvu pa so kar trije izvodi (Žurnal24, 11.4.2008). Bolj ali manj podobno je tudi v drugih zahodnih družbah. Zato je vpliv Biblije v zahodnem svetu ogromen. Nihče natančno ne ve, kako zelo so mračna biblijska navodila vplivala in še vplivajo na odgovorne v družbi in državi. Nerazumljivo bi bilo misliti, da Biblija tipičnega zahodnega človeka, na to pa je bil navajan od rojstva in na katero ga obvezuje cerkev, še posebej, če je bil krščen, ne oblikuje do dna duše. Nihče ne ve, kako se indoktrinacija v zgodnjem otroštvu “z biblijskimi pripovedmi” odraža preko človekove zavesti. Vsekakor pa obstaja negativna biblijska dediščina v podzavesti mnogih ljudi in seveda tudi celotne zahodne družbe. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na Biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za „kraljestvo zla“ in govoril o atomskem Harmagedonu. Tudi sedanji ameriški predsednik Bush govori o osi zla. Po biblijskih priporočil se je npr. ravnal tudi umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki se je v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice iz leta 1989 v opravičilo za genocid nad narodnimi manjšinami izrecno skliceval na Biblijo. Mladi ljudje, ki berejo Biblijo, mogoče menijo, da je npr. sovraštvo do tujcev ali homoseksualcev pozitivno, saj naj bi vse to izhajalo od boga. Mnogi politiki govorijo o religiozni toleranci, vendar to ponavadi pomeni samo versko svobodo lastne cerkve. Vpliv Vatikana na EU je ogromen (Martin Schulz, predsednik evropskih socialistov – Indirekt, 4.4.2008). Katoliška cerkev je eden najvplivnejših in geostrateško najpomembnejših igralcev na mednarodnem odru, je izjavil Laris Gaiser, vodja centra za raziskave svetovnih vprašanj Globis Europe iz Verone (Mag, 12/2008). Papež Janez Pavel II. je celo izjavil, da ima Katoliška cerkev pravico in dolžnost posredovati pri svetovni ureditvi (Delo, 2.7.1998). Verjetno bi vsako drugo organizacijo s takšnim verskim naukom, torej z naukom, ki v mnogih delih nasprotuje ustavi in ogroža velik del populacije, že zdavnaj prepovedali. Še posebej tudi zaradi tega, ker Katoliška cerkev z grožnjami o večnem prekletstvu drži v “šahu” množice, saj trdi, da ni odrešenja izven njene cerkve in da tisti, ki so zunaj te cerkve, pristanejo v večnem peklu in tam trpijo večne muke. Večno naj bi bili ločeni od Boga. Z večnim peklom tradicionalno krščanstvo drži v šahu tako svoje člane kot nečlane. Tako bi bilo mogoče reči, da gre v tem pogledu za religijo strahu. In če se k temu doda še prisilni krst dojenčkov in dejstvo, da iz Katoliške cerkve ni mogoč celovit izstop ter da nekdo, ki je bil krščen kot dojenček, ostane del cerkve tudi po formalnem izstopu, pri čemer mu obveznosti v glavnem ostanejo, saj ga vežejo vsi cerkveni in božji zakoni, razen kanonične oblike poroke, izgubi pa pravice, za povrh pa je zaradi formalnega izstopa kaznovan še z izobčenjem, torej večnim peklom, je jasno, da gre za nauk, ki hudo krši temeljne pravice ljudi (svoboda vesti, osebno dostojanstvo, osebna varnost, …) in je v nasprotju z ustavo. V cerkvenem okolju zahodnih držav je mnogo zlorab otrok in mladostnikov, mnogo pedofilskih afer katoliških duhovnikov. Številke pedofilskih duhovnikov gredo v tisoče, žrtev v deset tisoče, v stotine milijonov dolarjev pa gredo odškodnine, ki jih je že morala cerkev plačati žrtvam ali pa jih bo še morala. Seveda pa je mnogo pedofilov tudi med cerkvenimi laiki. Glede na to, da so ti člani cerkve, je jasno, da gre tudi v tem primeru za cerkveno pedofilijo. Ker so v mnogih državah katoliki v večini, je jasno, da je cerkvene pedofilije bistveno več kot pa necerkvene. Zlorabljene žrtve mnogokrat leta in leta duševno trpijo zaradi ponižanja, duhovniki pa so bili v mnogih primerih prestavljeni drugam, namesto da bi se znašli v kazenskem postopku na civilnem sodišču. Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche rekel, da je polovica pacientov, ki so prišli k njemu na terapijo, zbolela zaradi izkušenj, ki so jih s cerkvijo imeli v otroštvu in mladosti.

  7. Do česa vsega je pripeljala krvava dediščina Biblije, je razvidno tudi iz naslednjega (povzeto in prirejeno po brošuri Bo prišla Biblija na indeks mladini nevarnih spisov):

Ni čudno, da je v preteklosti cerkev, ki svoje temeljne zakone vidi v Bibliji, postala največja zločinska organizacija v zgodovini in ima na vesti na milijone mrtvih. V njeni Bibliji, ki jo vse do danes priznava brez pridržkov, je bilo vse vnaprej zapisano, kot da je to volja Boga: križarske vojne, množični pomor drugače verujočih, sežiganje čarovnic, najokrutnejše metode mučenja in zasužnjevanja oz. genocid nad celimi plemeni. Pri tem so se često izrecno sklicevali na Biblijo. Tako že “sveti” Ambrozij, ki je zahteval uničenje Gotov, ker so bili privrženci arianske vere in jih je primerjal z biblijskim ljudstvom Gog, ki ga Jahve meče ujedam; ali “sveti” Avguštin, ki je s sklicevanjem na Biblijo, pozival k nasilju nad manihejci in zahteval uničenje tujih obrednih krajev; ali Martin Luter, ki je pod stalnim sklicevanjem na Biblijo, predvsem na Mojzesa, pozival k sežiganju judovskih sinagog in k ubijanju kmetov. Biblijska vojna mistika je zajela tudi škofe 20. stoletja: tako je katoliški kardinal, zagovornik Stare zaveze, Faulhaber, v 1. svetovni vojni slavil nemški vojni pohod nad Francijo kot “zmagoslavje nravnega svetovnega reda nad državno bogu sovražno idejo”, medtem ko je evangeličanski deželni škof Hans Meiser v 2. svetovni vojni slavil Boga, “ker so naše armade na bojiščih Flandrije slavile zmago, kakršne v zgodovini narodov ni najti.”

Ves obseg zločinske cerkvene zgodovine, ki temelji na Bibliji, je bil pred nekaj časa zbran v dokumentaciji Iniciativa Spomenik milijonskim žrtvam cerkve, ki je v nadaljevanju podana v odlomkih:

Inkvizicija

Čeprav so se gibanju katarov in valdenžanov predvsem v južni Franciji, pa tudi v Italiji in Nemčiji, kljub nenehnemu preganjanju drugače verujočih, pridruževali vse številnejši privrženci, je na koncu 12. stoletja cerkev organizirala zbirokratizirano in totalno pranje možganov v obliki inkvizicije. Inkvizicija (lat. “anketiranje”) je bila po navedbi Spiegla (1.6.1998) “predhodnica gestapa, KGB-ja in stasija.” V Evropi je med 13. in 18. stoletjem zahtevala najmanj milijon, po drugih cenitvah deset milijonov človeških življenj (Spiegel, 1.6.1998). Na enega sežganega “krivoverca”(gr. Katharoi, čisti), je prišlo približno desetkratno število ljudi, ki so bili obsojeni na dolgoletno ječo ali na težka ponižanja: nošenje znamenj, redno bičanje ali naporna romanja. Kdor je enkrat prišel v mline inkvizicije, ni imel nobenih možnosti, da se reši. Pogosto so ga z dolgoletnim jetništvom v temnicah naredili vdanega in z mučenjem izsilili “priznanje”. Njegovo imetje so zaplenili, velik del je pripadel cerkvi; njegovi svojci so večinoma ostali na cesti brez sredstev. Nihče se jim ni upal pomagati.

Inkvizicija je začela s “križarsko vojno proti krivovercem” (1209-1229) – katarom v južni Franciji. Le-te so v naslednjih desetletjih popolnoma iztrebili. Katoliška cerkev je nekaj inkvizitorjev (npr. Arbues, Arnaud) razglasila celo za blažene in svetnike. Vsako leto se cerkev 30. maja spominja svetega Ferdinanda II. Kastilskega z besedami: “Z lastnimi rokami je prinesel poleno za sežig krivovercev.” (Dnevnik, 25.9.1999)

Križarske vojne

Med 1096 in 1291 letom je bilo na pobudo papežev v “Sveti deželi” Palestini sedem križarskih vojn, ki so po oceni pisatelja Hansa Wollschlägerja (“Die bewaffneten Wallfahrten nach Jerusalem”, Oborožena romanja v Jeruzalem) terjale skupno 22 milijonov človeških življenj. Pri osvajanju Jeruzalema (1099) je bilo v morilski sli ubitih 70.000 Judov in muslimanov – celotno prebivalstvo mesta. Vitezi, s katerih se je še cedila kri, so nato šli “jokaje od veselja… tja, da bi počastili grob našega Odrešitelja in se Mu tako zahvalili” – tako očividec (“Die Kreuzzüge in Augenzeugenberichten”, dtv-Taschenbuch, 1971, str. 101, Križarske vojne iz vidika očividcev).

Pomor Judov

Prve žrtve prve križarske vojne so bili Judi v Porenju, ki so jih na tisoče pobili sfanatizirani “romarji”. Nahujskal jih je nek menih. Leta 1298 leta je bilo pri tako imenovanem “govedina-pogromu” v Frankenu ubitih 4.000 do 5.000 Judov – 700 v Nürnbergu, 841 v Würzburgu itn. V letih 1348-1350 je bilo v celotnem nemško govorečem prostoru popolnoma izbrisanih približno 300 judovskih skupnosti. Judom so pripisovali krivdo za kugo ali druge dogodke. Tla so pripravila dolgoletna obrekovanja in pravna diskriminacija Judov na pobudo cerkve (npr. nošenje “judovskega znaka” na oblačilu).

Pomor “poganov”

Tako kot proti “poganom” sredozemskega prostora so se tudi v srednjem veku neusmiljeno bojevali proti še ne pokristjanjenim germanskim in slovanskim plemenom ter jih silili h krstu. Od pokola Sasov v 9. stoletju pod Karlom “Velikim” se vleče malo znana krvava sled skozi nemško zgodovino do križarske vojne proti Vendom 1147. Vse te vojne, pokoli in ciljana pustošenja celih področij so se vedno dogajali pod pretvezo spreobračanja “poganov”. K temu so pozivali številni škofi ali so se sami udeleževali s svojimi enotami. Ujetnike so večinoma postavili pred izbiro ali krst ali smrt. Na enak način je postopal nemški viteški red v vzhodni Prusiji. Osvetlitev tega najdemo v Kriminalgeschichte des Christentums (Kriminalna zgodovina krščanstva) Karlheinza Deschnerja v knjigah 4 (str. 457 isl.), 5 (str. 46 isl., 146 isl., 350 isl., 563 isl.) in 6 (med drugim str. 457 isl.).

Osvajanje Amerike

Prvih 50 let, ko so katoliški Španci odkrili Ameriko je v karibskem prostoru že stradalo milijon Indijancev – pomorili so jih, s prisilnim delom do smrti mučili ali so umrli zaradi infekcij. Po 150 letih je v vsej Ameriki umrlo 100 milijonov ljudi – nad 90% prebivalstva (Südwestpresse, 2.5.1992). Katoliški teolog Leonardo Boff ima osvajanje Amerike za “največji genocid vseh časov”. (Publik-Forum, 31.4.1991) Španci so z Indijanci ravnali huje kot z živalmi ter jih masakrirali na najgrozovitejši način. “V čast apostolov in Jezusa Kristusa”, kot so rekli, so vsakokrat nad ognjem obesili 13 Indijancev, tako da so se hkrati zadušili in zgoreli. Indijance so gnali v lovilne jame z zašiljenimi koli, jih pohabili ali so njihove otroke žive metali psom. Preden so sežgali Kazike Hatuaya, so ga vprašali, če se bo dal krstiti, da bi vsaj prišel v nebesa. Vprašal jih je, če tudi kristjani pridejo v nebesa. Ko so mu to potrdil, je Kazike “takoj in brez razmišljanja” odgovoril “da tja noče, ampak gre raje v pekel, da takih okrutnih ljudi ne vidi več niti da bi se moral zadrževati, kjer so oni prisotni.” (taz 21.1.87).

Trgovina s sužnji

Že v starem veku se je cerkev energično borila za ohranitev suženjstva. Ni čudno: Sama je imela sužnje, katerih osvobajanje je bilo prepovedano. Iz najdenčkov in nezakonskih otrok (npr. tistih od duhovnikov) so naredili cerkvene sužnje. Francoski nacionalni svetnik Martin iz Toursa je imel npr. 20.000 sužnjev. (Deschner, Kriminalgeschichte des Christentums, knjiga 3, str. 524) Cerkev tudi ni nasprotovala, ko so po odkritju Amerike vse do 19. stoletja zasužnjili 13 milijonov Afričanov in jih prepeljali na novi kontinent. Nasprotno: Papež Nikolaj V. je v svoji buli “Divino amore communiti” z dne 18. junija 1425 suženjstvo uzakonil, tako da je portugalskega kralja pooblastil, da “osvoji dežele nevernikov, njihove prebivalce prežene, jih podjarmi in jih prisili na večno hlapčevstvo.” Tudi Kolumb ni imel pomislekov, ker so “pogani že tako in tako obsojeni na večno prekletstvo”. V Sevilli je celo škof Rodriguez de Fonsca spočetka sam stal za prodajo indijanskih sužnjev. (Friedhelm v. Othergraven in “Litanei des Weißen Mannes”, str. 102, Litanija belega človeka) Cerkvena država je ena zadnjih evropskih držav odpravila suženjstvo šele leta 1838.

Preganjanje čarovnic

Vodič za sistematsko preganjanje in pobijanje “čarovnic” je bila knjiga Der Hexenhammer dveh dominikanskih menihov, izdana 1488 s papeževim dovoljenjem za tisk. Vatikan je to blaznost še dodatno zavaroval s papeško bulo. Zaradi čarovniške blaznosti so v Evropi do konca 18. stoletja umirale pretežno ženske (Main Echo, 12.3.99), Deschner ocenjuje “žrtve cerkvene čarovniške blaznosti” na 9 milijonov (Deschner, Abermals krähte der Hanh, str. 347, Ponovno je zakikirikal petelin). Mnoge so umrle na tleh današnje Nemčije, med njimi tudi otroci. Tudi tukaj sta obe konfesiji (katoliška in protestantska) v isti meri preganjali domnevne čarovnice, za katere po “mučnem zasliševanju” v strašanskih mukah ni bilo rešitve. Ti zločini so se je končali šele z razsvetljenstvom.

Množično morjenje na Hrvaškem

Še v 20. stoletju dosega krvava sled cerkve grozljivi višek: V “katoliški Hrvaški” je bilo med 1941 in 1943 ubitih tričetrt milijona pravoslavnih Srbov, pred tem delno še prisilno spreobrnjenih v katoliško vero.

Pri pomorih so na odločilnih mestih sodelovali katoliški duhovniki, predvsem frančiškani. Vatikan je bil o vsem obveščen, s krvavim režimom pa je ravnal z občutno naklonjenostjo. Katoliška hierarhija, na čelu z vikarjem nadškofom Stepincem (1998 ga je papež beatificiral), vse do konca moralno podpira fašistični režim. (prim. Deschner,Ein Jahrhundert Heilsgeschichte”, knjiga 2, str. 210 isl. kot tudi Vladimir Dedijer, “Jasenovac – Jugoslovanski Auschwitz in Vatikan”, 1988)

Genocid v Ruandi

V Ruandi je bilo v 100-ih dneh ubitih 800.000 ljudi. Katoliška cerkev, kateri pripada 70% Ruandčanov, bi edina imela avtoriteto, da zaustavi pokol. Toda “večina njenih duhovnikov in nun je leta 1994 neprizadeto opazovala pokol ali morilcem celo pomagala.” (Spiegel 1/2000) 14. aprila se je začel pokol v Kibehu, najprej so pobili 15.000 beguncev, ki so iskali zatočišče na območju cerkve. Dva dni je trajalo, preden so jih usmrtili, razsekali, pohabili, pobili, postreljali ali deloma žive sežgali. Priče krivijo duhovnike in nune Katoliške cerkve, da so podpirali genocid nad Tutsiji. Med 7. aprilom in 4. julijem so v 160 cerkvah pobili Tutsije, ki so zbežali v domnevno varna svetišča. Obdolženi danes živijo “za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo redovniške hiše v Franciji, študirajo teologijo na papeževih univerzah ali v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in o odpuščanju.” S škofom Misago, tako Spiegel (1/2000), “je ruandska cerkev tako rekoč pod obtožnico.” “Ko se je klanje že zdavnaj začelo, so ruandski škofi obljubili Hutu vladi svoje sodelovanje in pozvali prebivalstvo, da se ravna po njihovih ukazih …” Dve leti po genocidu je skupino ruandskih duhovnikov zapekla vest. “Toda udeležence pogovornega kroga so kazensko premestili; iniciatorjem je Vatikan grozil celo z izključitvijo iz cerkve.” Medtem so sodišča v Ruandi obsodila šele dva cerkvena funkcionarja. “Tisti, ki so lahko zbežali, so pod zaščito Vatikana in cerkvenih knezov.” Preživeli učenec dolži duhovnika Uwayezuja, da je razred izdal policiji, ki je vse skupaj razsekala do smrti. Edini preživeli učenec, ki je ranjen ušel iz jame, dolži sokrivde škofa Misago in Uwayezuja. Škof Misago sam je duhovniku Uwayezuju preskrbel avto s katerim je pobegnil. Uwayezu zdaj dela v Italiji pod varstvom cerkve. (vsi citati so iz Spiegla 1/2000 ” – Mit Weihrauch und Machete)

Ozadje: Pod belgijsko kolonialno oblastjo je cerkev najprej podpirala vladajoče Tutsije in tako okrepila nasprotja med Tutsiji in Hutuji. Ko je bila na začetku neodvisnosti vidna zmaga hutujske večine, so jih mnogi katoliški duhovniki začeli podpirati in odobravati njihovo nasilje.

Spričo takega seznama grehov deluje papeževa mea culpa, s katero je pred nekaj časa izzval veliko pozornost, precej mučno. Pod obetavnim, toda obenem dvoumnim naslovom “Priznanje krivde v službi resnice” se glasi priznanje krivde: “V nekaterih časih zgodovine so včasih kristjani dovolili metode nestrpnosti.” Tako nezaslišano bagateliziranje človeku vzame sapo. To, čemur papež pravi “včasih”, je trajalo kot vemo od 11. do 18. stoletja in je vodilo do sistematskega genocida milijonov ljudi. Vse to niso “dopustili” neimenovani kristjani, temveč so ukazali in izvršili predhodniki papeža Janeza Pavla II. in velikega inkvizitorja kardinala Ratzingerja, sedaj celo papeža – s pomočjo deset tisočev zavedenih vernikov cerkve, ki so jih podredili z grožnjami prekletstva in obljubami odpustkov.

Skupina, ki se imenuje Svobodni kristjani za Kristusov Govor na gori, je na to temo napisala papežu Janezu Pavlu II. odprto pismo, v katerem med drugim piše:

Kako bo cerkev pri Bogu dosegla odpuščanje za svojo krvavo sled in verodostojno prikazala, da se kaj takega ne bo ponovilo, če Vaše priznanje krivde sploh ne prizna dejanj in odgovornost podtika drugim? V spovednici od vsakega vernika zahtevate iskreno priznanje s točno navedbo konkretnih grehov. Spoved, ki bi izpadla tako kot Vaše priznanje krivde, bi bila po cerkvenem nauku preprosto neveljavna. Beseda “ubiti”, ki je v cerkveni zgodovini dolgo časa nadomeščala besedo “ljubiti”, se v Vaši spovedi sploh ne pojavlja, temveč se omenja zgolj v povezavi z usmrtitvijo nerojenega življenja, področje, ki je za Vas nenevarno. Niti z besedo ne omenjate mrtvih v križarskih vojnah, žrtev inkvizicije, sežganih “čarovnic” in umorjenih katarov, valdenžanov, husitov in baptistov.Vaša cerkev je bila nekoč že veliko naprednejša, ko je npr. Vaš predhodnik Hadrijan VI. leta 1523 priznal, da se je “tudi pri svetem sedežu že nekaj let dogajalo marsikaj gnusnega”: Vsekakor napak cerkve ni prevalil na “sinove in hčere”. Vam mar Vaši kardinali kurije niso več dovolili iskrenega priznanja, ki ste ga začeli v prejšnjih govorih? Kje je Vaše priznanje o zasužnjenju črnih bratov in sester, o čemer ste govorili že leta 1985 in priznanje hudodelstev nad indijanskimi praprebivalci, ki ste jih omenili leta 1992? Namesto da bi priznali, da so cerkveni misijonarji po nalogu cerkve izvršili pokole med domorodci “v višjo čast Boga”, hladno govorite o “logiki nasilja”, ki “so ji kristjani popustili” – seveda v “službi resnice”. Pri pošteni spovedi bi človek priznal: “Indijance smo pobili, črnce zasužnjili, kolonije izropali, sežigali smo drugoverce in čarovnice in skupno na gnusen način umorili na milijone ljudi.”Že kar nevarno je Vaše izmikanje pri vprašanju o Judih: “Do dna duše ste razžaloščeni nad obnašanjem vseh, ki so skozi zgodovino” pustili “Jude trpeti”. Videti je, da v tej točki popolnoma zavračate krivdo cerkve, čeprav je bila prav ona tista, ki je govorila o “božjih morilcih” in ki je na ta način skozi stoletja stigmatizirala Jude, tako da je Adolf Hitler po lastnem priznanju izpolnil le tisto, kar je cerkev duhovno pripravila. Kdo garantira Judom in drugim cerkvi neljubim religijam, da so resnično varni pred nadaljnjim preganjanjem cerkve, ko pa cerkev noče uvideti svoje moralne soodgovornosti pri holokavstu in namesto tega prav predrzno govori o “poganski ideologiji”?Po katoliškem nauku ne spada k veljavni spovedi zgolj iskreno kesanje in dober namen, da se starih grehov ne ponovi več, temveč tudi poprava škode. V Katekizmu katoliške cerkve, ki ste ga izdali, piše v št. 1459: “Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost.” Kdaj bo cerkev vrnila svoj tatinski plen, ki je temelj njenega neverjetnega bogastva: premoženje krivovercev, denar “čarovnic”, Indijancem ukradene zaklade, posestva, ki so jih pridobili z dokazano ponaredbo listin? Kdaj bo cerkev izpraznila svoje zakladnice, da bi ustanovila svetovni fond za odškodnine – za potomce črncev in Indijancev, ki jih je misionirala, za žrtve preganjanja Judov in tudi za žrtve mučenja današnjih diktatorjev, kar je bilo zato možno, ker je cerkev, kot moralna avtoriteta zahoda, stoletja na grozljiv način kazala, kako se ravna z verskimi, rasnimi in političnimi manjšinami.Kdaj se bo cerkev osvobodila svojih lastnih naukov nasilja, npr. “svetega” Avguština, ki je mučenje hvalil kot “zdravljenje za dušo”, “svetega” Bernarda Klervinskega, ki je katare gnal v ogenj ali “svetega” Tomaža Akvinskega, ki je krivoverce priporočal državnemu rablju? Kaj res hočete beatificirati moža, kot je Pij XII, ki je zagovarjal Hitlerjevo vojno v Rusiji in molčal ob holokavstu?In kako je z milijoni krivovercev v onstranstvu, ki jih je poslala v smrt in v večno prekletstvo? In ker jih v Vašem “mea culpa” niti z besedo ne omenjate, ostaja njihova duhovna usoda negotova: Bo cerkev te “uboge duše” osvobodila anateme in zato preklela njihove cerkvene mučitelje?

Če se papež na koncu pontifikata tako polovičarsko odziva na zločine svoje institucije, se vsiljuje kader iz dogodkov z začetka njegovega mandata. Ko je na svojem prvem potovanju v inozemstvo, ki ga je vodilo v Latinsko Ameriko, prispel na otok Haiti in poljubil zemljo, je vstal in navdušeno govoril o prvih verskih poslancih, ki so prišli sem po odkritju kontinenta. Govoril je o času “odrešitve za ta kontinent v čast in slavo Boga” in hvalil cerkev, ki se je konec koncev zavzemala za pravičnost.”

Verski poslanci, ki jih je Janez Pavel II. hvalil kot svoje znanilce, so se pojavili koncem 15. stoletja. Njihovo delovanje je opisal španski dominikanec in kasnejši škof Bartolome de las Casas: “Kristjani so vdrli med narod, niso prizanašali niti otrokom niti starcem, niti nosečnicam niti tistim, ki so rodile, razklali so jim telesa ter jih razsekali na kose, nič drugače, kot da bi napadli čredo ovac.” Janez Pavel II. je priznal delo misijonarjev “z občudovanjem in hvaležnostjo” ter hvalil njihovo zaslugo pri oznanjanju Kristusa, Odrešitelja, da so branili dostojanstvo domorodcev, zastopali njihovo nedotakljivo pravico, da bi bilo “Božje kraljestvo … pričujoče pri vaših prednikih” – kot je na letališču zagotovil sprejemnemu odboru. Očividec takratnega dogajanja, Las Casas, je o tem poročal: “Ko so Indijanci v pravični in sveti vnemi ubili nekaj kristjanov, so kristjani izdali zakon, da naj se vsakokrat ubije 100 Indijancev, kadarkoli bodo ubili kristjana.” In tako Las Casas poroča naprej: “Zgradili so tudi široke vislice, tako do so se noge skoraj dotikale tal, viseli so v čast Odrešitelja in 12-ih apostolov, po 13 Indijancev na vsakih vislicah, nato pripravili drva in podžgali ogenj ter jih vse žive sežgali.” In kaj je rekel papež Janez Pavel II. na Haitiju, kjer se je vse to dogajalo: “In tako je bila cerkev prva instanca na tem otoku, ki si je prizadevala za pravičnost in človeške pravice …”

Ko so konec 15. stoletja katoliški misijonarji prispeli na Haiti, je bil otok poseljen z indijanskim narodom, ki je bil na visoki ravni in imel pribl. 1,1 milijon prebivalcev. Po nekaj letih jih je bilo samo še 46.000, malo kasneje samo še 1.000. Kaj je rekel papež pri svojem prihodu na Haiti: “Tu je bilo s težavami in žrtvami veliko doseženega …”

Po nekaj urah poleta z letalom je papež poljubil tla Mehike. V enem svojih govorov je rekel: “Odkar se je 1492 začelo oznanjevanje veselega sporočila v Novem svetu, je vera prispela v Mehiko že po dobrih 20 letih.” Kako se je to zgodilo, opisuje Karlheinz Deschner: “Rimu podložni katoličani so pobijali, prebadali, davili, utapljali, sežigali – vse v Božjem imenu in imenu device Marije. Sežigali so kralje, poglavarje in “čarovnice”, ves staromehiški vodstveni sloj. Požgali so neštete vasi, mesta, neprecenljive templje, Božje podobe, umetnine, skoraj vso azteško kulturo. Vodja prve mehiške nadškofije frančiškan Juan de Zumarraga, ki ga je papež cenil kot enega največjih “velikih oznanjevalcev veselega sporočila”, je posebno izstopal pri izravnavanju kultnih mest z zemljo. Že leta 1531 je sporočil, da je uničenih več kot 500 templjev in 20.000 poganskih slik …”

In kaj poroča očividec Las Casas o rimsko-katoliških Božjih poslancih v Mehiki? “Domorodce so veliko manj spoštovali in jim prizanašali kot svoji živini, celo veliko manj kot blato na cestah.” Morala je biti pravšnja orgija grozodejstev, pri katerih so psi raztrgali može in žene, dojenčke so razkosali, nosečnice nabadali na kole, rezali roke, nosove, ustnice in prsi, “s pomočjo Boga, svete device in apostola Santiaga”, španskega nacionalnega svetnika, katerega domnevni grob v Santiagu de Compostella je bil od visokega srednjega veka naprej veliko zahodno romarsko mesto. (Karlheinz Deschner)

Na nekem potovanju je papež obiskal tudi Brazilijo in prav posebno slavil “apostola in učitelja Brazilije” de Anchieta, kot misionarja, ki je prišel oznanjevati Jezusa …” S krvjo omadeževana zgodovina brazilske misije ni bila tema za Karola Wojtilo. Misijonar, ki ga je hvalil, je izdal geslo: “Meč in železni bič sta najboljša pridigarja.” Papež Janez Pavel II. ga je beatificiral.

Krog se zapira. Domnevna papeževa mea culpa ni iskreno priznanje krivde:

· Ne opravičuje se v imenu cerkve, temveč odriva krivdo na kristjane, na “sinove in hčere”.

· Zmanjšuje težo storjenih zločinov; po njegovem katekizmu je spoved, polna izgovorov in izmikanj, neveljavna spoved.

· Niti ne misli na popravo škode – potomcem indijanskih plemen v Latinski Ameriki, žrtvam holokavsta in njegovim potomcem.

· Ne odvrača se od tako imenovanih svetnikov, ki so postali zgled cerkvenih zločinov – ne od Avguština, ki je mučenje hvalil kot zdravljenje duše; ne od Tomaža Akvinskega, ki je krivoverce priporočal državnemu rablju, in ne od Pija XII, ki je zagovarjal Hitlerjevo vojno z Rusijo in molčal ob holokavstu. Nasprotno: beatificirati ga hoče.

· Tudi mu ni mar za milijone ” krivovercev”, ki jih je njegova cerkev poslala v večno prekletstvo; bo njegova cerkev zdaj te uboge duše osvobodila anateme in zato preklela njihove cerkvene mučitelje?

· Bodo beatificiranim papežem, ki so si naložili težko krvavo breme, odvzeli beatifikacijo?

Nič od vsega tega: Cerkev se s to izjavo še malo ni ločila od svoje ideologije in svoje tradicije. Je organizacija, katere svetna in duhovna moč temelji na morjenju in ubijanju, na indoktrinaciji in grožnjah z večnim prekletstvom; in od vsega tega ni odstopila prostovoljno. Priznanje človekovih pravic ni sledilo po cerkvi, temveč proti cerkvi. Svojih grmad ni pogasila prostovoljno. Če ji bodo politične razmere spet dovolile, bo svojo nestrpnost ponovno nasilno uveljavila, dokler se ne bo ločila od svoje stare ideologije. Kdor se poglobi v zgodovino te cerkve in se sooči z izgovori papeževega domnevnega priznanja krivde, bo bolje razumel, zakaj Janezovo razodetje govori o pozunanjeni cerkvi in o vlačugi Babilon, ki uživa v bogastvu in se povezuje s temnimi liki svetovne zgodovine in zakaj v razodetju piše: “Pojdi iz nje, moje ljudstvo, da ne boš deležno njenih grehov.”

  1. V nadaljevanju svoj predlog za prepoved delovanja podrobneje razlagamo glede na posamezne prepovedne točke iz 1. odstavka 12. člena Zakona o verskih svobodi. Seveda so dejanja, ki so jih storili pripadniki oz. člani Katoliške cerkve tudi dejanja te cerkve, saj Katoliška cerkev obstoji iz klerikov in laikov, obojni so občestvo cerkve oz. božje ljudstvo. To je potrdil tudi papež Benedikt XVI., ko je na četrtem kongresu Italijanske katoliške cerkve jasno povedal, da morajo boj za resnico izbojevati katoliški laiki, ki delujejo kot državljani in da je potrebna takojšnja in odločna akcija (Delo, 20.10.2006). Zato so prepovedni razlogi, ki jih je ustvaril član cerkve, ne glede na svoj status v cerkvi, torej ali je laik ali klerik, istočasno tudi prepovedni razlogi, ki se nanašajo na Katoliško cerkev kot organizacijo, saj so jih storili njeni deli. Organizacije oz. celote brez delov namreč ni. Jasno je tudi, da je potrebno vsa dejanja in izjave tako klerikov kot tudi laikov vedno tolmačiti v smislu cerkvenega nauka, opisanega tudi v 2. točki obrazložitve. Torej v smislu tega, da je potrebno odstraniti vse, kar ni katoliško. “Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov”, je izjavil Ambrozij “sveti”. Jasno je tudi, da to kar reče papež in drugi cerkveni kleriki izven Slovenije, velja tudi za Katoliško cerkev v Sloveniji in za katolike, ki živijo v Sloveniji. Enako veljajo dejanja, ki so bila storjena v smislu katoliške religije izven Slovenije, so tudi navodila za podobna ravnanje v Sloveniji.

Ob tem je seveda pojasniti, da je mogoče mnoge dejanske stanove oz. dele katoliškega nauka, ki se pojavljajo v nadaljevanju, uvrstiti pod več prepovednih razlogov. Nekaj, kar je kršitev ustave je npr. lahko tudi spodbujanje k nasilju ali neenakopravnosti ali razpihovanje nestrpnosti ali sovraštva, …

Zaradi lažje berljivosti smo tekst Predloga za prepoved delovanja Katoliške cerkve razdelili na dva dela. Tu se konča prvi del. Drugega lahko preberete v blogu z dne 14.07.2008.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 19. Junij 2008 ob 19:35 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

4 komentarjev na “Predlog tožbe za prepoved delovanja Katoliške cerkve – 1.del”

#1

… ŠKRJANC JANJA sram me je, da sem vaš sokrajan. Ne vem kaj vas je pripeljalo do tega, vendar je iz vašega prispevka razvidno, da gre le za slepo sovraštvo in nič drugega.

Še podpisati se ne upate pod vloženo, ampak delujete po pooblaščencu. .

Vsaka Cerkev je živa. Cerkev smo ljudje. In tako ste se spravili tudi na nas

Držite se vaše vegansko/vegeterjanske prehrane v restavraciji Papala, sam pa bom od sedaj naprej prvi, ki bo delal antireklamo zanjo.

Veste, do sedaj sem verjel, da ste zaradi dejavnosti s katero se ukvarjate, tudi pristašica nenasilnega komuniciranja in vam je kaj več, kot pa do dokazovanja svojega prav.

Imejte svojo vero, svojo cerkev, sam pa vam priporočam ogled prispevka Joela Ostena TU.

Bog Vam odpusti

#2
nevenka

Ustavnost je nujna v vsaki družbi.

#3

Žal so take pobude že v naprej obsojene na propad, saj je v tej družbi koatoliška cerkev, ki se tretira kot zgolj ena izmed izbir šele kakšno stoletje, tako globoko zasidrana v ljudi, da se kaj takega celo zdi absurdno. Ljudje se istovetijo z njo in napad nanjo celo čutijo kot napad nase. Stopnja identificiranja ljudi je z RKC na zaskrbljujočih nivojih, saj so izgubili svoje bistvo in ga napolnili s katoliškim. Najhuje pa je to, da tudi svojo dobroto, če jo seveda premorejo, istovetijo s katoliško cerkvijo, kot da so dobri ljudje zaradi nje. Moraš biti pa res velik slabič, da ne prepoznaš svojega pozitivnega bistva in čakaš, da ti ga otkrije neka institucija….

#4
nevenka

bolj bedno je to, da ti nekdo prodaja meglo, ne samo kot idejo, ampak za denar. Vsak drug, ki bi to počel, bi bil goljuf in izkoriščevalec ljudi, dejanje pa bi bilo kaznivo. Če pa že nekdo manipuliraz s človeško naivnostjo do te mere in se ljudem zdi to sprejemljivo, bi pa kot vsaka profitna dejavnost morala biti obdavčena, torej tudi cerkvena.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !