Katoliška cerkev in njen odnos do revščine

Datum objave: 10.06.2008 ob 11:15
Kategorija: miks

»Revščina je prav tako problem naše države. Po podatkih statističnega urada RS in Raziskovanja o dohodkih in življenjskih pogojih je stopnja tveganja revščine v letu 2005 znašala 11.7%. Slovenski katoličani z zaskrbljenostjo spremljamo omenjene pojave. Prepričani smo, da je v ozadju teh in drugih pojavov predvsem vprašanje našega odnosa do temeljnih vrednot.« To so besede Slovenske Karitas, Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci in Sveta katoliških laikov Slovenije, ki so jih zapisali v predvolilnem dokumentu z naslovom Odgovorni za življenje in prihodnost Slovenije.

Iz teh besed bi lahko sklepali, da si Katoliška cerkev prizadeva za pravično razdelitev dobrin in odpravo revščine. Toda ali so njeni nameni iskreni?  Že Jezus je rekel, da vsakogar lahko prepoznamo po njegovih dejanjih, ne po besedah. Da je veliko ljudi revnih, mora nekdo biti bogat, ki si je premoženje pogosto pridobil z izkoriščanjem drugih ljudi. Glede na neizmerno bogastvo cerkve (po ocenah mnogih je Vatikan s svojo Cerkvijo absolutno najbogatejša multinacionalka na svetu), ki ga ocenjujejo na več tisoč milijard dolarjev, lahko mirne vesti trdimo, da je cerkev v veliki meri pripomogla k revščini.

Cerkev v svoji krvavi zgodovini (križarsko ropanje, inkvizicijska »prihvatizacija«, protireformacijsko grabljenje, misijonarski imperializem, ponarejanje lastniških dokumentov, …..) dejansko ni nikdar vrnila nič naropanega denarja niti zlata. Da bi v današnjem svetu lahko jasneje ocenili karakter cerkve, bi bilo zanimivo vedeti: s čim je pa danes soudeležena cerkev oziroma Vatikan pri neprestanem večanju globalne revščine?

Cerkev nima samo enormnega premoženja v nepremičninah, ampak je velik del premoženja sestavljen iz kapitala in naložb, torej tako rekoč iz »tekoče materije«. Časopis Focus (1/97) je že leta 1996 premoženje v kapitalu in naložbah ocenil na 80 do 100 milijard DM samo pri nemški katoliški cerkvi. Pri evangeličanski cerkvi naj bi bilo približno enako veliko. Politolog Carsten Frerk je v svoji knjigi »Finanzen und Vermoegen der Kirche« (Finance in premoženje cerkve) naštel šest evangeličanskih in pet katoliških bank. Zraven prideta še dve banki svobodne cerkvene skupnosti in ena lastna misijonska banka. Vrh tega obstaja še banka za socialno ekonomijo pri Caritasu in diakonija, ki posedujeta večino deležev. In obstajajo lastni cerkveni investicijski fondi, in sicer cela vrsta, ki jih v glavnem vodijo te banke. Po Frerku so ti skladi imeli 28. februarja 2001 obseg 2 milijard DM – torej dokajšen kapital, ki konec koncev indirektno ali direktno pripada cerkvi. Tu je stičišče za številne finančne transakcije. Tu kupujejo akcije in izpeljejo druge udeležbe. Katoliška Liga-Pax-Aktien-Fonds poseduje akcije firme Schering, ki se ukvarja z anti-baby pilulami.  Nekateri »zeleni« cerkveni skladi ne vključujejo akcij firme Daimler-Crysler, ker je ta firma povezana z orožjem, nasprotno pa drugi cerkveni skladi imajo te akcije, na primer Eagle-Top-Kolping-Aktien-Fonds. Torej lahko indirektno sklepamo: znotraj uradnih cerkva je malo denarnih naložb, ki vsaj delno pazijo na nekakšne kriterije, čeprav ne posebno dosledno. Toda te maloštevilne obesijo na veliki zvon: »Delaj dobro in govori o tem«. Kaj pa je z ostalimi 99%? Njim je očitno popolnoma vseeno, če akcije investirajo v alkohol, igre na srečo ali orožje – glavno je, da prinašajo denar.

 Sumljive mahinacije Vatikanske banke

A propos vatikanske banke: bila je, kot je znano, vpletena v zelo sumljive mahinacije. Tu se očitno na veliko pere denar. Preko vseh mogočih inozemskih računov in preko skritih firm so tihotapili denar mimo italijanske davkarije. In ko je stvar počila, je prišlo do umorov. Šlo je za povezavo z mafijo. V eni takih povezav je bil v Londonu umorjen tako imenovani »božji bankir«, Roberto Calvi. Mnogo let so poskušali to prikrivati. Med tem časom pa je le dokazano, da ni mogel biti samomor.

Enkrat bi si morali predočiti: Vatikan javnosti ne daje jasnih podatkov, tako da na koncu nihče natančno ne ve, a) kakšne premoženjske vrednosti hranijo tam in b) kako so nastale. Vemo pa, kako je tačas na zemlji. Vemo, da 852 milijonov ljudi strada. Vemo, da 1,2 milijarde ljudi, torej petina (!) svetovnega prebivalstva živi v absolutni revščini. In papež, ki nato vedno znova govori o tem, da naj bi vendar delali dobro, je lastnik banke in praktično sedi na denarju, ki bi lahko pomagal ublažiti bedo.  

                              Papež potuje – plačati smejo drugi

Kot dopolnilo k temu bodi povedano: papež Janez Pavel II. je vendar obiskal mnoge teh lačnih in revnih ljudi. Toda ni tako, da je potem nekaj svojega premoženja prinesel s seboj. Ne, prav nasprotno je bilo: v Tanzaniji, kamor je leta 1990 potoval papež, so morali vaščani ene regije, katero je obiskal papež, seveda plačati tudi varnostne ukrepe za papeža. Nekdanja nuna Maria Lauda je poročala, da so se tamkajšnje družine, da bi to omogočile, morale zadolžiti v višini ene mesečne plače. Vidimo: papež ne prinese nič svojega bogastva. Namesto da bi dal, vzame. Za zunanjo varnost »svetega očeta« so revni prisiljeni plačati, torej dati od malenkosti, ki jo imajo. Podobno je bilo tudi v Goyi, v Indiji, kjer je papežev obisk stal 10 milijonov DM – zbrali so jih pri vernikih. Tudi obisk papeža Ratzingerja na Bavarskem v septembru leta 2006 je plačal nemški davkoplačevalec – vključno z ogromnimi varnostnimi ukrepi. Zraven moramo računati velike ekonomske izgube zaradi zaprtih avtomobilskih cest in železnic kakor tudi zabarikadiranih mestnih središč.

Vrnite naropan denar!

Ravno v zvezi z revščino in neznosno stisko milijonov ljudi je neznansko bogastvo cerkve in luksuz, v katerem živijo tako imenovani »božji služabniki«, škandal – ne nazadnje, ker je cerkvam uspelo upodobiti predstavo, kot da bi ravno one pomagale blažiti stisko na svetu. Ko nastopi akutna katastrofa za človeštvo, se najprej pojavijo pozivi za prostovoljne prispevke različnih socialnih ustanov, kar vsepovsod napravi vtis, da se bo cerkev udeležila. Toda to sploh ni tako. Ona samo zbira darove tistih ljudi, ki hočejo pomagati soljudem v stiski, od svojega »zlatega teleta« ne da nič oz. zelo malo. Ta denar najprej potuje na cerkvene račune. Dokler končno ne stečejo v tiste dežele, za katere so bili namenjeni prispevki, cerkev pobira obresti.

Z ozirom na cerkveno premoženje po vsem svetu se naprej vsiljuje vprašanje: Zakaj je cerkev leta 2000 polovičarsko priznala krivdo in izjavila v smislu »da, veliko je bilo naropanega«, ne da bi nato sledila dejanja? Zakaj revnim deželam ne vrne odvzetega bogastva? Koliko tisoč ton zlata so spravili iz Južne Amerike! Zakaj cerkve ne stopijo zlatih monštranc in dajo zlato za dobrobit deželam, katerim je bilo ukradeno: Mehiki ali Južni Ameriki, kjer je revščina velikanska?

Pomembna vprašanja, katerim prisluhnemo in ki nam dajo misliti. Cerkve končno trdijo, da so »krščanske«, da tako rekoč varujejo in ohranjajo duhovno-religiozno dediščino Jezusa, Kristusa, največjega učitelja modrosti človeštva. Ali si lahko predstavljamo, da je On imel kaj opraviti s takimi mahinacijami? Predočimo si, kako je Jezus kot človek hodil po tej zemlji. Svoj poslednji suknjič je podelil z bližnjim. Ni bil na strani sitih, mogočnih in bogatih. Čutil je z revnimi in se zavzemal zanje. Na svet je prišel med živalmi. Za Svoje preživetje je delal kot preprost tesar. In bogataši so ga na koncu Njegove zemeljske poti usmrtili na najbolj sramoten način. Pot, katero je On živel in učil, ni pot bogastva. Jezus, Kristus nam je dal Svoj nauk, Govor na gori z jedrnim stavkom: »Kar želiš, da ti drugi storijo, to stori najprej ti njim.« Dal nam je zapoved ljubezni do bližnjega, ne zapovedi zbirati bogastvo in izkoriščati bližnjega. Vir: Kdo sedi na Petrovem stolu?, 3. knjiga

Na Zemlji zbira zaklade samo človek, ki ne veruje v Boga

Kristus je preko preroške besede v knjigi »To je moja beseda A in Ω« med drugim dejal:  »Na Zemlji zbira zaklade samo človek, ki ne veruje v Boga, v Njegovo ljubezen, modrost in dobroto. Veliko ljudi hlini, da verujejo v Boga, toda spoznali jih boste po njihovih delih! Veliko ljudi govori o ljubezni  in Božjih delih – toda samo po njihovih delih jih boste spoznali. Veliko ljudi govori o Notranjem kraljestvu in o notranjem bogastvu, pa vendar spravljajo zase v skednje in zbirajo zase osebno zemeljska bogastva, da bi imeli ugled pred ljudmi. Spoznajte: Nihče ne more služiti dvema gospodarjema, Bogu in mamonu.«

 Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 10. Junij 2008 ob 11:15 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Katoliška cerkev in njen odnos do revščine”

#1
nevenka

Zakaj katoliška cerkev potrebuje toliko bogastva in ga s tako vnemo kopiči na vse načine, pa tudi meni ni jasno. In vsak, ki se je bolj iskreno zavzemal za vero in bil bolj iskreno v krščanskem nauku, je bil heretik. Vse krščanstvo bi moralo biti protestantsko, če že vera mora biti.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !