Pekel v katoliškem vrtcu

Datum objave: 8.06.2008 ob 18:55
Kategorija: miks

Neko katoliško otroštvo

Kako se godi »autsajderjem« v strogo katoliškem okolju? Naša bralka ve, kako je to. V pismu nam je napisala tole: Stara sem 54 let, rojena sem bila v Avstraliji. Moja pokojna mati je bile rojena v Bambergu, moj oče pa je bil Ukrajinec, ki je med drugo svetovno vojno dezertiral iz rdeče armade in je v Bambergu delal pri ameriški vojski. Ni se hotel vrniti v stalinistično Rusijo. Starša sta se odselila v Avstralijo, ker so mojo mamo imeli za cipo, s poroko je izgubila državljanstvo, nato pa so jo še razdedinili. Ko sem bila stara 5 let, sta se starša vrnila v Bamberg, ker bi naj mama dobila vrnjeno svojo dediščino, kar pa se je kasneje izkazalo za laž. Zame je bila Nemčija en sam šok, ne samo mrzlo podnebje, tudi tuja bitja v črnih in rjavih oblačilih v otroškem vrtcu in v šoli. Še nikoli nisem nič slišala o rimskokatoliški cerkvi. Moja starša sta me vzgajala naravno.  

Katoliški otroški vrtec 

Morala sem hoditi v katoliški otroški vrtec in šolo, ker drugih ni bilo.  Rituali, molitve, ure dolgo klečanje, molitve rožnega venca gor in dol, stalno pranje možganov, dekleta ne smejo tega , dekleta ne smejo onega, ženske so poosebljen greh…Eva je kriva za vse, samo župniki ne. To je bila zame ena sama muka. Stalne grožnje z večnim prekletstvom in peklom so bile zame ena sama mora. Kot okupatorjev otrok očeta »komunista«, kar seveda ni bilo res, kar ni igralo nobene vloge za nune, duhovnike in menihe,  sem bila večna sramota v nemškem katoliškem razredu. To, kar smo se učili pri verouku, nisem nič razumela. Dobro se še spominjam, da mi v zvezi s spovedjo ni bilo čisto nič jasno.

Pater me je pred celim razredom zbil na tla 

Nek pater nas je učil verouk. Morali bi napisati, kaj je spoved. Ne spomnim se več, kaj sem napisala, če sploh kaj sem, toda spomnim se, da me je pater pred celim razredom zbil na tla, Kako sem se počutila … V joku sem stekla domov in nisem več hotela iti v šolo. V šoli so nas vzgajali v prave denuncijante. V osnovni šoli smo bile katoliške in evangeličanske šolarke ločene. Stalno so nas opozarjali, da z evangeličanskimi šolarkami ne smemo imeti stikov, ker da živijo v večjem grehu in se ne spovedujejo.Ko sta se moja starša ločila in je moja mama začela hoditi v službo, sem morala hoditi v evangeličansko podaljšano bivanje, ker katoliškega ni bilo. Neka sošolka me je videla in je naslednji dan to povedala učiteljici pred celim razredom. Poslušati sem morala pridige, v kako velikem grehu živim. Po tem krivičnem ravnanju sem se odločila, da nikdar več ne grem v šolo. Svojih šolskih ocen nisem mogla popraviti s podobicami, ki smo jih dobili pri šolski maši pred poukom.Pri vsej tej nesreči, ki me je spremljala, sem lahko dobila vajeniško mesto samo v neki svečarski delavnici. Prišla sem z dežja pod kap. Moja naloga je bila raznašanje razkošnih sveč in grbov stolnemu kanoniku ob raznih praznovanjih cerkvenih dostojanstvenikov in opravljati kurirska pota po raznih samostanih. Tako sem lahko videla, kako luksuzno in brezskrbno živijo cerkveni gospodje, ne da bi jim bilo treba kaj delati… V tistem času sem tudi prvič slišala o avtonomnih ženskih gibanjih, o resnici glede preganjanja čarovnic in inkviziciji. Nisem mogla dobiti dovolj informacij o teh strašnih zločinih katoliške cerkve. Preganjanja drugače verujočih, kot so bili Hugenoti, Katari, Albižani, so me spomnili na to, kar sem slišala v šoli o drugače verujočih. Postalo mi je jasno, da se krščanske cerkve s svojim mišljenjem in delovanjem še vedno nahajajo v srednjem veku in to se mi zdi zastrašujoče. Verjamem, da če bi kler spet lahko preganjal ženske, bi gospodje to takoj brez pomisleka počeli. Roparska prisvajanja zemlje, posesti in bogastva, misijonarstvo z ognjem in mečem je mojo grozo pred klerom samo še povečalo. Še dandanes cerkvam ni potrebno dokazovati, kako so prišle do tega neizmernega bogastva. Kot brezposelna mizarka moram državi dokazovati vse, kaj imam in kaj nimam. 

Kje je v ustavi ločitev cerkve in države? 

V ustavi določeno ločitev cerkve in države uradno ignorirajo, povrhu pa cerkveno gospodo zalagajo z denarjem in še nagrajujejo z grofovskimi vsotami iz davkoplačevalskega denarja za njihove goljufije in laži. Krščanske cerkve država še vedno obravnava kot pravno in zakonsko neodvisno področje, kar je zame pošastno…Ideja, da se postavi spomenik za vse žrtve krščanske cerkve, se mi zdi zelo dobra. Če pomislimo, da so mnoge zgradbe in spomenike klerikalnih storilcev proglasili za svetovno kulturno dediščino, da žrtve še vedno zapostavljajo in o njih molčijo, je to prava akcija, da se s spomeniki opozarja na zločine (katere država podpira) klerikalnih storilcev.

N.P. iz Berlina 

Vir:Mahnmal – Aktuel 1/2006 

Vir: časopis Razmisli, maj 2008

www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 8. Junij 2008 ob 18:55 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Pekel v katoliškem vrtcu”

#1

Vse si okusila na svoji koži že v rani mladosti in se ti je uprlo in zagnusilo do konca življenja.Krive so krivice,hinavščina,laži…,ki jih širi kc.Ti si kmalu spoznala pravi obraz cerkvenega klera,ki uživa na plečah neumnih,neukih,začaranih ljudi,ki so živeli tedaj in ki živijo še danes in utrjujejo svojo moč in oblast. Ni treba pa dokazovati,ker se ve,da gre za plen,ki se je naropal v stoletjih. Ti,ki so sedaj v vrhu kc,za nazaj niso krivi,tako bi se izgovarjali.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !