So cerkvene freske res vrelci našega duhovnega življenja?

Datum objave: 4.06.2008 ob 11:50
Kategorija: miks

 So cerkvene freske res vrelci našega duhovnega življenja?

Država in občine zelo pogosto sofinancirajo obnovo slovenskih fresk. Kar precej našega davkoplačevalskega denarja gre za obnovo cerkvenih stenskih poslikav, kljub temu, da sta cerkev in država ločeni. Janez Gril, založnik štirih knjig Srednjeveške freske v Sloveniji, je o freskah napisal: »Biseri sakralne umetnosti, s katerimi se ponašajo slovenske cerkve po mestih, vaseh in gričih, so naše največje kulturno bogastvo. Pri Družini želimo, da bi s pomočjo teh knjig odkrivali lepoto slovenskih cerkva in ob njej rastli v duhovnem sozvočju. Z mislijo na rodove, ki bodo, tudi z našo pomočjo, v novem tisočletju zajemali iz istih vrelcev duhovnega življenja.« Na spletni strani Družine pa je naslednji opis knjig: »Delo bo vsekakor prispevalo pomemben delež k prečiščevanju našega sodobnega občutka za lepoto na pragu tretjega tisočletja in za duhovno prenovo Slovenije.«

 Po sporočilu cerkvenih fresk je Bog kriv za vojne in bolezni

So slovenske freske res naši vrelci duhovnega življenja in nam prečiščujejo sodoben občutek za lepoto? Vprašanje je, ali ljudje ob pogledu na številne grozljive freske, na katerih avtorji pogosto zlorabljajo Boga, Kristusa, Njegovo mater Marijo, apostole, doživljamo vrelišče svojega duhovnega življenja? Ali ni to norčevanje iz brezpogojno ljubečega Boga in Kristusa, da mu pripišemo vojaške in maščevalne lastnosti? In prav to je vsebina nekaterih fresk. Sv. Primož nad Kamnikom, cerkev sv. Primoža: prikaz treh nadlog, ki jih je Bog poslal nad ljudstvo: kuga, kobilice in vojna. Zgoraj v oblakih lebdi Bog Oče in vleče meč iz nožnice, da kaznuje grešno ljudstvo. Komentar na vsebino te freske: Bog je zdravje. Bog nikoli ni ustvaril bolezni, vojn, skrbi, trpljenja, lakote in stiske. Bolezen ne pride od Boga, ampak od človeka, od nas samih, zaradi našega napačnega mišljenja in obnašanja. Odmev tega je naša bolezen. Bog nikoli ne kaznuje ljudi, ampak se zaradi grešnih misli, besed, občutkov in dejanj kaznujemo sami po zakonu setve in žetve. Bog vedno daje, tako kot naše sonce, ki vedno sije. Če se obrnemo k Bogu, podobno kot se del zemlje obrne k soncu, potem sprejemamo zdravilno svetlobo, ljubečo moč, ki greje in osrečuje. Svete Gore, kapela sv. Fabijana in Sebastijana: Bog Oče vtika meč v nožnico. Ptuj, cerkev sv. Jurija: Kristus blagoslavlja skupino vojakov v bojni opravi, duhovnika pri mašni daritvi in skupino kmetov pri oranju. Komentar: Jezus je bil proti vsakršnemu nasilju do vseh oblik življenja. Njegov nauk je miroljuben, zelo jasno uči, naj ljubimo celo svoje sovražnike. Bil je tudi kritičen do duhovnikov. V Govoru na gori jim je rekel: »Gorje vam, pismouki in farizeji, vi hinavci! Ste kot pobeljeni grobovi, ki so na zunaj videti lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsakršne nesnage. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in pretvarjanja. Ljudem zapirate nebeško kraljestvo. Sami ne greste vanj; noter pa ne puščate niti tistih, ki hočejo iti noter.« (Mt. 23, 13) 

Vojaške elemente najdemo tudi pri apostolih. Primer je v Godešiču, v cerkvi sv. Mihaela: apostoli z orožjem: Jernej, Matej z dvema mečema, Matija s sekiro, Tomaž s sulico. Zato ne preseneča, da je tudi ogromno svetnikov upodobljenih z nožem, mečem, lokom in drugim orožjem. Celo svetnice so prikazane z mečem, denimo sv. Katarina. Njena smrt je upodobljena v  cerkvi sv. Križa, Sv. Križ nad Selci: »sveti« škof, ki blagoslavlja Katarinino obglavljenje.

Cerkev je za večno preklela več milijard ljudi

Toda Kristus na nekaterih freskah ni bil le vojni hujskač, pač pa je imel tudi službo sodnika. Primer: Godešič, cerkev sv. Mihaela: Kristus, sodnik in upodobljeno peklensko žrelo s pogubljenimi. Vstajenja mrtvih ni, tudi ni blaženih na poti v raj. Crngrob, cerkev Marijinega oznanjenja, freska: Sveta Nedelja. Smisel te slike je v tem, da pokaže vsa tista opravila, s katerimi je človek lahko mučil Kristusa, če jih je izvrševal ob nedeljah in praznikih, zato ga je čakalo tudi peklensko žrelo, ki se odpira desno spodaj. Med temi prizori so lov, kopanje v skupnih kopališčih, obiskovanje gostišč in ples, tkanje, šivanje oblačil, prodajanje… Predjama, cerkev Žalostne matere božje: Kristus, sodnik. Srednja vas pri Šenčurju, cerkev sv. Radegunde: Kristus v predpeklu. Podbela, cerkev sv. Helene: Kristusovo objokovanje, Kristusov spust v predpekel. Komentar: Po nauku katoliške cerkve vsi ljudje, ki niso krščeni, ki nimajo vseh zakramentov, ki ne verjamejo v nekaj sto dogem, gredo v večni pekel. Predstavljamo si to. Nekaj milijard ljudi je po tej cerkveni formuli večno prekletih in bodo deležni peklenskih muk za vekomaj. Toda ta ista cerkev govori, da je Bog ljubezen. Ali bi si Bog res želel za svoje otroke, da se cvrejo v večnem peklu? To bi bil bog, ki sovraži svoje otroke. Z naukom o večnem peklu in zanikanjem reinkarnacije je cerkev naredila ljudem največjo škodo. Reinkarnacija je Božja milost in pomeni, da lahko ponovno pridemo na zemljo in očistimo vse, kar smo v prejšnjih življenjih napačnega storili ali pa ne očistili, ter se po tej poti lahko ponovno vrnemo v Očetovo hišo.

Cerkveno prekletstvo je razvidno tudi iz fresk v cerkvi sv. Petra nad Begunjami: peklenščka, ki nosita duše pogubljenih v torbah, sprejem blaženih v raj, pot pogubljenih v peklensko žrelo. Slovenj Gradec, cerkev sv. Duha: sv. Peter vodi izvoljene v raj, peklenščki pogubljene porivajo v peklensko žrelo. Črešnjice, cerkev Naše ljube Gospe rožnovenske: glava peklenščka z lasmi v podobi ognjenih zubljev.

 Marija z razgaljeno dojko vzpodbuja Jezusa k samopomilovanju

Tudi Marijin kult je bistven sestavni del katoliškega verovanja; kult „matere božje“, ki naj bi bila po dogmi celo telesno vzeta v nebesa. To je skregano z vsako zdravo pametjo in naravnimi zakoni, ki jih je postavil Bog. Če bi Jezus Kristus ponovno prišel na zemljo, kaj bi si mislil ob naslednjih freskah, na katerih je upodobljena njegova preprosta mati: Dole pri Kraščah, cerkev sv. Andreja: nadangel Gabrijel kot lovec z rogom s pomočjo štirih psov lovi enorožca, ki se je pred zasledovalcem zatekel v Marijino naročje. Sv. Primož nad Kamnikom, cerkev sv. Primoža: spodaj levo kleči Kristus, trpin, in opozarja očeta na rane, ki jih je pretrpel za človeštvo, Marija pa ga, z razgaljeno dojko spominjajoč na svoje materinstvo, k temu vzpodbuja. Koper, gimnazija Koper, nekdanji frančiškanski samostan: Marija sedi na prestolu z bogatimi gotskimi arhitekturnimi motivi, mati božja z otrokom, na njeni desni »sveti« škof, na levi diakon. Marija Gradec pri Laškem, cerkev matere božje: Bog Oče, Kristus in sv. duh polagajo Mariji krono na glavo. Vuzenica, cerkev sv. Nikolaja: na vrhu stene vidimo mater božjo, stoječo na polmesecu in z rokami, sklenjenimi v molitvi, ki jo angeli peljejo v nebo – Marijino vnebovzetje. Ptuj, nekdanji dominikanski samostan: Kristus polaga Mariji krono na glavo.

Sodeč po freskah tudi v cerkvenih nebesih obstajajo mandatna obdobja, po katerih določajo, kdo bo sedel na prestolu. Enkrat je to Bog, drugič Kristus s cesarsko krono, kar prikazuje freska v cerkvi Marije pomočnice v Zagorju pri Pilštanju, tretjič Marija in celo svetniki. Primer iz Dobrine, cerkev sv. Jakoba na Žusmu: svetnik sedeč na prestolu, zraven dva angela, desni pomaga svetniku držati križ. Komentar: Po nauku Jezusa, Kristusa, je svet samo eden, nebeški Oče. Tako so preroki vedno učili in tako je učil tudi Jezus: edino Bog je svet. Poleg tega je cerkev za svetnike razglasila veliko kriminalcev, množičnih morilcev. Freska v cerkvi sv. Jurija v Šentjurju na Polju predstavlja svetnika Jurija, ki je z molitvijo dosegel, da se je Apolonov tempelj v Sileni, pred katerimi se je zbrala poganska množica s kraljevo družino, podrl. Zelo morbidna je tudi freska v cerkvi sv. Martina, Martjanci: mašni obred s svetnikom na mrtvaškem odru, dopolnjen s pohabljenci, ki si nadejajo ozdravitve z njegovo čudežno pomočjo.

V slovenskih cerkvah je še veliko več fresk, ki imajo zelo malo ali nič skupnega s preprostim naukom Boga in Kristusa, zato tudi nimajo moči, da bi v ljudeh lahko prebudile vrelce duhovnega življenja. Če ne prebudijo Božjih moči, vprašanje je kakšne moči prebudijo v človeku? Vemo, da vse kar ni Božjega, je delo nasprotnika Boga, torej demonov.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 4. Junij 2008 ob 11:50 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !