Katoliška cerkev želi spremeniti svojega boga?

Datum objave: 20.04.2008 ob 18:37
Kategorija: miks

Najnovejše katoliško razmišljanje o grehu in krivdi sproža med drugimi vprašanji tudi to, ali je možno, da se spremeni tudi Bog, ki v Bibliji za sebe pravi: »Jaz se ne spreminjam«. Če natančno analiziramo današnje komentarje posameznih cerkvenih funkcionarjev, od papeža pa do navadnih duhovnikov, lahko ugotovimo, da se cerkveni odnos mehča oziroma spreminja – ne samo do ljudi in njihovih smrtnih grehov, npr. do homoseksualnosti, ločitve, splava in do nekrščenih, ampak tudi do Boga. Naenkrat sta Cerkev in njen nauk o odrešitvi razumljeni tako, da je pravzaprav mogoče pred večnim pogubljenjem “rešiti” vse ljudi dobre volje, celo ateiste. Naenkrat se nam zdi, kot da je Katoliški cerkvi že končno uspelo prepričati Boga, da spremeni svoje mišljenje, namreč svojo dogmatiko in tako spremeniti svoj odnos do modernega človeka, ki ni več krščen, ki je grešnik ali pa ateist. Naenkrat se je za sodobnega analitika pojavilo vprašanje, zakaj se katoliški bog želi spremeniti? Namreč, tisti bog, ki je do včeraj vse, kar ni bilo katoliško obsojal, preganjal, mučil, zažigal in ubijal?

Problem jim delata Stara in Nova zaveza – kajti obe morata ostati »resnična Božja beseda«, tudi če sta si v marsikaterem tekstu nasprotujoči?

Človek bere, posluša in ostrmi, kaj oznanjajo katoliški oblastniki v svojem katekizmu, Rdnr. 140: »Stara zaveza pripravlja Novo, medtem ko Nova dovršuje Staro; obe se medsebojno razjasnujeta; obe sta resnična božja beseda..«  Katoliška cerkev torej hoče grozodejstva iz Stare zaveze dopolniti v »Novi zavezi«. Ko v Stari zavezi pri Mojzesu beremo, kaj naj bi se dopolnilo v Novi zavezi, bi izvajanje morilskih povračilnih ukrepov prav gotovo zadelo tudi cerkvene kneze in njihove lakaje, podrejeno duhovniško kasto. Vendar so ti tako blizu vladnemu in sodnemu aparatu, da bi bilo pri eventualnem izvajanju teh strašnih starozaveznih pravil spet prizadeto samo ljudstvo, podobno, kot se mu je godilo v srednjem veku. Cerkev in vlada sta bili združeni proti ljudstvu. Vlada je izvajala, kar so od nje zahtevali cerkveni velikaši. Tu in tam so kakšnega zemljiškega posestnika proglasili in obsodili za heretika, in to takrat, ko si je cerkvena institucija, t.j. inkvizicija, zaželela njegovo posest, kajti bilo je lukrativno, da si je po umoru tako imenovanega heretika, dobesedno priključila zaželeno posest. Problem pa nastaja, če bi katoliška cerkev – brez izjeme – izpolnila v katekizmu zapisan izrek »Stara zaveza pripravlja Novo, medtem ko Nova dovršuje Staro; obe se medsebojno razjasnujeta; obe sta resnična božja beseda, kajti potem bi bilo na tem planetu veliko čiščenje. Kako bi bilo takrat s klerom? Kakšen učinek bi imel ta izrek v vladnih krogih, v parlamentu in pri sodnikih? V prvi vrsti se katoliški cerkveni knezi ne poslužujejo svojega oznanila, da se Stara zaveza izpolnjuje v Novi zavezi. Navodila, ki so jih uoktroirali laikom – npr. sodnikom in drugim, ki tako rekoč »v imenu ljudstva« odločajo o državljanu, pa dajejo povod za preplah, da bi katoliški veljaki lahko kadarkoli spremenili smer in Staro zavezo, domnevno brez izjeme »resnično Božjo besedo«, pretežno spet uporabili na ljudstvu.

Je Rimska cerkev postala »življenjski princip slovenske človeške družbe«, je postala diabolični sistem, rafinirano pretuhtan za izpeljavo ekstremnih aspiracij na oblast?

Katekizem katoliške cerkve določa: »Pobuda krščanskih laikov je še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. Takšna pobuda je normalna prvina življenja Cerkve: Verniki, natančneje laiki, so na najbolj srednji črti življenja Cerkve; po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe. Zato morajo oni, posebej oni, imeti vedno bolj jasno zavest, da ne le pripadajo Cerkvi, ampak da so oni Cerkev, se pravi skupnost vernikov na zemlji pod vodstvom poglavarja, papeža, in škofov v občestvu z njim. Ti so Cerkev.«‘ (Pij XII.) (Ts.899)« S to izjavo si rimska cerkev zagotavlja utemeljitev za svoje neomejeno in vseobsežno vplivanje na vsa življenjska področja. Tukaj se laike, torej ljudi iz ljudstva, poziva, da se v družbenih, političnih in gospodarskih zadevah, torej v tistih iz javnega življenja, orientirajo na cerkveno miselno dediščino in jo stalno upoštevajo. Oni morajo »najti sredstva in poti«, je tam zapisano; poziv za zavestno infiltracijo – s čim? Z zahtevami ‘krščanskega verovanja in življenja’« . In kdo določa, kaj so »zahteve krščanskega verovanja in življenja«? Spet Cerkev, kot je naprej jasno in dobesedno rečeno v citatu. Gre za – pozor! – cerkveno miselno dediščino -  in ne za splošno veljavne, višje etične in moralne vrednote. Laiki so npr. lahko sodniki, vodilni, ljudje v uradih itd. – razen tega so kot laiki tukaj nagovorjeni vsi pripadniki Cerkve, tudi tisti, ki se – zaradi pomanjkljivega poznavanja cerkvenih dogem in ker še vedno plačujejo cerkveni davek – še imajo za pripadnike, čeprav skorajda niso več, kot je bilo že podano. V tem primeru torej smejo sebe smatrati za pripadnike Cerkve, celo še več: morajo »si pridobiti zavest«, da so Cerkev. Da bi v vseh niansah dojeli že kar diabolično prefinjenost cerkvene taktike, moramo učno sporočilo večkrat prebrati. Katere nevidne moči so avtorja  (Pij XII.) navdale s temi besedami, da bi ga »inspirirale«, v tem primeru komajda lahko govorimo. Eno je gotovo. To ni bil Bog!

Zakaj torej mnogi še plačujejo cerkveni davek, kljub pomanjkanju zvestobe Cerkvi? 

Gabriele, v knjigi Die kirchliche und staatliche Gewalt und die Gerechtigkeit Gottes (Cerkvena in državna oblast ter Božja pravičnost) piše, da je bil cerkveni nauk do zdaj masivno klevetanje Boga, ki Ga je mogoče najti samo v samem sebi in v raznolikosti, ki nam jo razodeva narava, nikakor pa ne v dogmatskem učenju ene od zunanjih cerkva. Pravi, da kdor se tega zave, ta vidi dlje od prsta pred lastnim nosom; postane jasni mislec in analitik, ki pride do dna temu, kar se dogaja v svetu in predvsem temu, kako v pozunanjeni religiji vlečejo vernika za nos. Če je verjeti statistiki, je večina Slovencev  pripadnikov rimsko katoliškega ali pa luteranskega cerkvenega verovanja, cerkvenega nauka. To pomeni, da so večini že s krstom dojenčka naložili dolžnost, da bodo ubogali z vodo krščeno Cerkev, s katero so se poročili. Od krsta dalje so vključeni v Cerkev in so tako njeni tlačani, ne pa otroci svoje »matere Cerkve«, kot to običajno duhovščina pridiga. Kakšna mati je to, ugotovimo, če npr. pomislimo samo na njene grozeče podrobnosti strah vzbujajočih izrekov iz dogem ali na srednji vek, ko je v času inkvizicije preganjala verne ljudi, jih bestialno mučila in okrutno usmrtila. Zakaj torej mnogi še plačujejo cerkveni davek, kljub pomanjkanju zvestobe Cerkvi? Je to še iz inkaranacij v podzavesti zakoreninjena vezanost na cerkveno institucijo, tlačanstvo? Ali gre za ožigosanost, ki rezultira iz tega, za duhovno nevednost, ki lahko povzroči strah, da v primeru odklonitve ne bo »pravega pogreba«? Ali gre za strah zaradi izstopa iz cerkve, ki preti z »večnim prekletstvom?« Ali je to strah pred mogočimi neugodnostmi v poklicu ali pred izgubo v družbenem oziru? Ali je strah cerkvenih ovc pred vladajočimi institucije Cerve, ki pri odločilnih vprašanjih občutno vplivajo na vladarje in medije, tako velik, da »verniki« kljub svoji neveri še naprej plačujejo cerkveni davek!

Če človek danes hoče dobiti dobro službo mora »tuliti  z  volkovi«? 

Mnogi so razmišljali in uporabili svoj analitični razum. Prišli so do naslednjega zaključka: Vlada, sodniki in cerkveni dostojanstveniki so zaradi tega enotni in držijo skupaj, ker posedujejo skupno čredo: ljudstvo. Čredo, cerkveno ljudstvo, stalno obnavljajo s krstom novorojenčkov. Čredo svetnih in cerkvenih velikašev pa sestavljajo ljudje, od katerih je večina od rojstva cerkveno indoktrinirana. Že v dobi dojenčka otroka, ki se, kot je znano, še ne more braniti, krstijo. Na ta način je žrtvovan cerkvenemu nauku, ki je brez milosti, kajti s krstom postane cerkveni tlačan. Najkasneje ob začetku šolskega pouka se zavestno in intenzivno začne cerkvena indoktrinacija. Mlad človek odrašča pod pritiskom okrutnega cerkvenega nauka, v strahu pred večnim prekletstvom. Po končani šoli se že indoktriniran odpravi za poklicno kariero in se, odvisno od poklicne sposobnosti in s pomočjo somišljenikov, povzpne po lestvi do uspeha in ugleda. Ko doseže ustrezno višino, se tako kot tudi mnogi drugi poveže s tistimi »tam zgoraj« proti tistim »tam spodaj«, predvsem proti tistim, ki so izstopili iz sistema institucije Cerkve. Človek mora tuliti z volkovi, torej biti »zvest Cerkvi«, če hoče dobro službo. Enakost sploh ne pride v poštev. Tudi to se imenuje »demokracija« in »verska svoboda«.

Cerkvena praksa torej kaže, da Bog ni cerkveni bog in da Kristus ni »Kristus« cerkvenega nauka! 

Vedno več ljudi je kritičnih do cerkvene vere. Prvotno so bili mnenja, da je Bog isto kot Cerkev. Ker se s Cerkvijo ne strinjajo več, zdaj mnogi dvomijo tudi v obstoj Boga. – In katerega boga? »Boga«, ki ga je učila in ga uči Cerkev? Bog ni cerkveni bog! Kristus ni »Kristus« cerkvenega nauka!Ljudje, ki Boga iščejo v zunanjem ali celo v Cerkvi, dejansko pogosto ostanejo praznih rok. Sami se tega večinoma ne zavedajo. Kajti kdor vsaj malo ne sluti, kako je, ko človek doživi notranje življenje, živo komunikacijo z Bogom, s Kristusom, tisti tega ne pogreša in po tem tudi le malo hrepeni ali pa sploh nič. Če pomislimo, da postaja razpon med bogatimi in srednjim slojem vedno večji, da bogati postajajo vedno bogatejši in revni vse revnejši, potem v naši socialni državi nekaj ni v redu, sploh pa ne v cerkveni državi.Dandanes tako imenovani zastopniki ljudstva rezonirajo s spretnimi govori, kaj bi bilo treba narediti in kaj naj bi bilo pravično. Za in proti, o čemer diskutirajo v parlamentu, sta vedno naravnana na to, da se ljudstvu še naprej reže tisto, kar še ima na razpolago. Ljudstvu nalagajo vedno težja bremena. Dokler vlada na svojih prsih hrani kačo, duhovniško kasto, ki je vernike v vseh časih javno in prikrito podjarmljala, gre ljudstvu slabo. Ljudstvo je »prekleto«, da mora vsak tolar, danes vsak cent, dvakrat obrniti. Cerkvene oblasti, ki so na čelu neizmerno bogate Cerkve, so v vseh časih najobilneje črpale in tudi danes črpajo iz državne vreče.  

(članek napisal Moris Hoblaj s citatom iz knjige Die kirchliche und staatliche Gewalt und die Gerechtigkeit Gottes (Cerkvena in državna oblast ter Božja pravičnost) avtorice Gabriele – Universelles Leben) 

Moris Hoblaj, teolog in sociolog    

   

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 20. April 2008 ob 18:37 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

7 komentarjev na “Katoliška cerkev želi spremeniti svojega boga?”

#1

Ali je res mogoče,da se me tako zelo bojiš,spoštovani Moris?Cerkev sem namreč jaz!-da,prav jaz,ki ti pišem-in mimogrede:kaj neki imam jaz opraviti z zločini,ki so jih počeli v zgodovini meni podobni ljudje ali z onimi,ki jih moji soljudje poćnete danes?Čisto natanko toliko kot ti!Kajti zla ne dela nobena istitucija,skupnost ali zbor-povzročam ga jaz in delaš ga ti. Odločitev za zlo,za hudo in slabo je vedno-ampak absolutno!vedno stvar posameznika,zadeva ene same samcate OSEBE:njega,nje,tebe,mene…Seveda pa velja čisto enako tudi za dobro.. Zdaj te pa vprašam:ali so bila tale semena,ki si jih nasejal v svojem sestavku dobra in ali so taka vsaj želela biti?Le ti sam osebno veš… Bomo videli,kakšen sad bodo obrodila…Za zlo ali dobro sva celostno ODGOVORna jaz in ti…

#2
kinkitone

Jaz sem za naše.

#3

Zanimivo. Po zgoraj zapisanemu mnenju katoličanke D-or-is seveda institucije niso nikoli krive. Tu pravzaprav samo ponavlja mnenje prejšnjega papeža iz leta 2000, ko se je “opravičeval” za grehe članov Cerkve, nikakor pa ne za grehe Cerkve same in njene ideologije. Delno se strinjam s tistim delom komentarja, kjer je zapisano o krivdi posameznikov. Toda institucije lahko zavrejo ali pa spodbudijo zločinskost družbe oz. sestavnih delov družbe, to je posameznikov. Če so institucije in njihove ideologije “nedolžne”, krivi pa posamezniki, potem ne potrebujemo demokracije, demokratične ustave in ustanov, človekovih pravic, ipd. V vakuumu živeči posameznik bo že sam našel razloge za svoje takšno-ali-drugačno početje oz. ne-početje.

Hmm, potem pa dovolimo delovanje hitlerjanske nacionalsocialistične stranke, saj hitlerjanska institucionalna, državna ideologija očitno ni kriva (po mnenju D-or-is) za holokaust in raznorazne Dachau-e. Očitno so Hansi, Franzi, Adolfi, Johani razloge za svojo brezobzirno krutost našli v samem sebi, tu takratno družbeno vzdušje (oz. indoktrinacija) ni na njih izgleda nič vplivalo. Da ne omenjamo bolj podrobno (ker to že piše na tem blogu), da so se Hitler in njegovi sklicevali na Biblijo, Cerkev, pa tudi na Luthra, pri opravičevanju holokausta. Dolgostoletno spiranje možganov s strani katoliške in tudi luteranske cerkve – natančneje s strani posameznih klerikov, ki so obenem ustvarjali in se kasneje sklicevali na ideologijo svoje institucuje – je v početju Hitlerja in njegovih pustilo svoje obilne plodove. Konec koncev so v glavnem pobijali tiste družbene “škodljivce”, katere kot take priporoča za nasilno odstranitev katoliško-luteranska Biblija še dandanes. Tu mislim na tiste dele Biblije, kjer se omenja kamenjanje in druge vrste pobijanj drugače vernih, neposlušnih otrok, nespoštovalcev duhovniške kaste, homoseksualcev, drugih narodov, ……….

Borislav Kosi

#4

Na svetu, in tudi v Sloveniji, je veliko različnih institucij in gibanj. Kaj je pravzaprav značilno za vsako institucijo in za vsako gibanje? Predvsem to, da se v njej vedno nahajajo tisti ljudje, ki jih povezuje enak odnos do določene stvari, podobno mišljenje in podoben življenjski nazor. Institucijo, gibanje ali karkoli drugega torej ustanovijo ljudje, ki imajo do stvari, s katero se ta institucija ukvarja, enak ali podoben odnos.

Ti ljudje, oz. skupina ljudi, nato oblikujejo določena pravila ali izdajo pravilnik, ki ga lahko imenujejo tako ali drugače in ki se ga nato držijo. V njem zapišejo vse tisto, kar se jim zdi pomembno za delovanje institucije ali gibanja, ki so ga ustanovili. Iz njega je nato mogoče kadarkoli razbrati njihov življenjski nazor ter odnos do sveta in življenja pa tudi to, kaj pričakujejo od svojih članov in od vseh ostalih.

Vsekakor pa je nato vsaka institucija in potemtakem vsi ljudje, ki so njeni člani, odgovorna za vse, kar je naredila v času svojega delovanja. In tudi tisti, ki se ji pridružijo naknadno, s tem, ko so postali njeni člani, jasno povedo, da se strinjajo z vsem njenim preteklim in sedanjim delovanjem. Neživljenjska je torej izjava, češ vse to se je zgodilo še pred mojim rojstvom in se me zato prav nič ne tiče. Saj, če se jaz ne strinjam z usmeritvijo in delovanjem neke institucije, tako sedanjim kot preteklim, potem tudi nikoli ne bi hotela postati njen član, saj bi s svojim članstvom pokazala, da se z vsem tem strinjam.

Vsaka institucija je tudi dolžna reagirati na dejanja njenih članov, če ti počnejo nekaj, kar ni v skladu z njenimi pravili in življenjskim nazorom. Če se v takem primeru jasno ogradi od dejanja ali izjave posameznika, potem tega dejanja ali izjave ne gre pripisati instituciji, ampak posamezniku, ki je ravnal samovoljno. Če pa institucija v takem primeru ne reagira, pa to pomeni, da se z vsem tem strinja. V tem primeru ne gre več za dejanje posameznika, temveč za dejanje celotne institucije.

Lahko pa institucija kadarkoli spremeni svoja pravila in se opraviči za vse krivice, ki jih je naredila v preteklosti ter popravi škodo, ki jo je povzročila. Takrat lahko začne na novo in pozabi na preteklost.

To, kar sem opisala, velja prav za vse uradne in neuradne institucije – brez izjeme – in tako seveda tudi za cerkveno institucijo. Tudi ona v svojem uradnem pravilniku, ki se imenuje Katekizem katoliške cerkve, pa npr. Vera cerkve, in v knjigah, ki jih je izdala, npr. Biblijo, jasno kaže svoj življenjski nazor.

In kaj je v njih zapisano? Najpomembnejše, kar v njih piše, je, da je vse od prve do zadnje črke resnična Božja beseda. S tem pa je katoliška cerkev prevzela veliko odgovornost glede tega, kakšen odnos bodo ljudje imeli do Boga. Saj če v Bibliji piše, da je Bog ukazal Mojzesu, naj napada, podjarmlja, zasužnjuje in ubija, potem s tem še kako vpliva na odnos ljudi do Boga.

Marsikdo bo zamahnil z roko, češ, bodite življenjski in ne jemljite vsega tako resno. Toda zakaj mislite, da dandanes toliko ljudi noče ničesar slišati o Bogu in zakaj le malokdo še veruje v njegov obstoj? Ja kdo pa bo zaupal takšnemu »bogu«, ki kaznuje, naroča kamenjanje in ubijanje. In če ljudje od institucije, ki zase pravi, da zastopa Boga na Zemlji, doživi nasilje in krivice, potem vsa ta dejanja pripišejo Bogu. In s takšnim bogom ljudje resnično nočejo imeti opravka!

In pomislimo: če bi katerakoli druga institucija, skupina, gibanje, imela takšen odnos do ljudi in pisala takšne stvari, ali bi bili tudi tako prizanesljivi? Kako bi reagirali starši, če bi se npr. v neki osnovni šoli pojavil kakšen guru iz neke verske skupnosti, ki bi spolno zlorabljal otroke? Najbrž bi takoj zahtevali njegovo izključitev, verjetno pa še kaj hujšega. Bili bi ogorčeni. Zdaj pa se lahko vprašamo, zakaj v primeru katoliške cerkve mnogi niso ogorčeni!

Mogoče zaradi tako imenovane tradicije, na katero se ta cerkev – in njeni pristaši – sklicuje vedno, kadar se od nje zahteva enakopravnost z vsemi ostalimi. Toda, ali mislimo, da je tradicija vedno nekaj pozitivnega? Značilnost tradicije je, da ljudem tako zelo zleze pod kožo, da prenehajo misliti s svojo glavo in tako sploh ne opazijo več, da je vse skupaj skregano z vsako življenjsko logiko. In še nekaj – tako zelo postane zakoreninjena v nas, da z njo sploh nočemo prekiniti.

Toda naše življenje je v naših rokah. Sami torej odločamo, ali bomo še naprej sužnji tradicije ali pa bomo končno postali osvobojeni vseh prisil in kalupov in zadihali s polnimi pljuči – torej zaživeli svobodno.

#5

—-Dragi moji ljudje(Sonja,Borislav idr.) Ponavljam in za tem tudi čvrsto stojim:istitucije,organizacije,skupnosti,krožki,zbori itd nikoli in nikdar ne morejo biti odgovorne,torej niti krive niti zaslužne za karkoli!!!Odgovor lahko ponudi samo oseba…in od-govor ali od-ziv je seveda odvisen od na-govora.–Zakaj sem in si tako hitro pripravljen-a preložiti odgovornost na nek fiktivni MI,VI,ONI?…..JAZ in SAMo jaz sem ta hip odgovorna za to ,kako ti,vam-a bom odgovorila.—O,seveda bi se dalo izgovarjati na to,da sem bila pač na doloćen način oblikovana,zavedena..a ta hip,ko TO ŽE SEM-kakršnakoli že-pa še vedno izbiram in iz-berem,kako in kaj hočem govoriti,delati.Najmanj 2 izbiri ima človek(že zgolj matematično)vedno!Lahko jih primerja-po vsebini ,kvaliteti in izbere dobro ali slabo ali vsaj manj slabo… Vidva,Sonja,Borislav sta odgovorna za to.kaj danes mislita,delata,pišeta..Lahko sploh ne bi ali pa bi drugače…IZ-BRALA sta… Zdaj pa to:nikakor ne drži,da se neki skupnosti pridruženi člani strinjamo z VSAKRŠNIM delovanjem njenih posameznih delov=posameznih oseb…!Velja namreč prav obrnjeno:to skupnost in celo te člane sprejemamo KLJUB TEMU!!!,da NE odobravamo njihovega početja…KLJUB TEMU,da nas neko njihovo ravnanje odbija ali celo zgrozi,KLJUB TEMU,da boli,da,SPREJEMAMO DRUGEGA ČLOVEKA KLJUB TEMU,DA JE GREŠNIK-lažnivec,tat,posiljevalec,pedofil itd,DA,KLJUB TEMU;DA JE MORILEC!!!Kajti še vedno je človek… Zelo lahko in preprosto se je znebiti nekega drugega,drugačnega,motečega v njegovem ravnanju in dejanjih zoprnega,groznega in strašnega tako,da ga obsodiš,iz-ločiš,iz-občiš in eliminiraš tako ali drugače:vendar:ali ne postaneš z umorom morilca morilec tudi sam?IN POTEM? DA;res je,dragi člani “društva za zaščito ustave in žrtev cerkve”(mimogrede:zakaj neki bi potrebovala zaščito ustava-to potrebujemo ljudje in žrtvam je potrebno zdravljenje..):Cerkev je(tudi etimološko)krog,zbor GREŠNIKOV..zbranih o-krog Jezusa Kristusa,edinega Pravičnega.ON je edini ne-grešnik v našem zboru!Vse druge nas mora non-stop zdraviti.. Sicer pa:med kristjanom in nekristjanom ni nobene razlike:le ta,da kristjan verjame,da je od Boga ljubljen in,če je voljan,prehaja prek njega ta Ljubezen v svet-tako pravi Michel Quoist- DA,zelo ranjenemu telesu pripadam:moja skupnost je organizem.ki je sramotno zdelan in oskrunjen-v njej pa nismo le kristjani-katoličani marveč-saj ne boste verjeli-ste v njej tudi vi,so vsi… Da,skupnost,država,ustanova,Cerkev,demokracija ne omeji(zaščiti)človeka pred njim samim in ga ne imunizira pred zlom…!!!TA BOJ JE POSAMEZNIKOVA NALOGA,ZA-DOLŽITEV in OD-LOČITEV!!! Če mi začne otekati mezinec,bom kot zanj odgovorna napela vse sile.da bo ozdravel..Le v izjemnem primeru-če bi njegova malignost ogrozila moje življenje,bi kot odgovorna zanj dovolila OD-REZ.. KDO je odgovoren za zdravljenje telesa človeštva in Cerkve?Njegov edini GOSPOD-a,če hočem in se za to odločam,dela dobro lahko tudi preko mene…in:ne boste verjeli:celo grozljive,nadvse strašne osebne vsebine,stiske,bolečine,smrti se v tej Božji milosti morejo(MOREJO!)spremeniti v blagoslov,v mir in dobro!-a le s posameznikovim pristankom-proti njegovi volji pač ne… In TO je BISTVENA razlika med mojo Cerkvijo in drugimi”krožki”

  Sveto Pismo je pisal človek in prav TO svojo izkušnjo skozi celo zgodovino opisuje v njem...Neštetokrat se mu je vse izjalovilo in se še...A ni ostal v tem sam in to svojo izkušnjo zato tudi opisuje...

   Danes in jutri-če bo še kak jutri-nadaljujeva s pisanjem midva-e:ti in jaz!!Bova tudi midva zaukazovala pomore,holokavste,mučenja,zlorabe,prevare,žalitve...itd,če sva više v hierarhiji moči,ali jih zgolj izvrševala,če sva nižje.......IZBERIVA...
#6

Če gledamo vso stvar samo iz enega zornega kota, bi vse to mogoče držalo. Vsekakor se strinjam, da je vsak sam odgovoren za svoja dejanja. Na nikogar jih ne more prevaliti in sam bo moral nekoč odgovarjati zanje.

Toda pomislimo: Neko društvo, ki se bori proti mučenju živali, ima po vsej verjetnosti v svojem statutu zapisano, da je pomembno, kakšen odnos do živali imajo njegovi člani. In če nato ugotovijo, da eden od članov društva muči živali, kako bodo v tem primeru ravnali. Verjetno bodo ostali člani zahtevali izključitev iz društva za toliko časa, dokler ne spremeni svojega odnosa do živali. Lahko da se bodo z njim tudi pogovorili in mu predlagali zdravljenje, če gre za bolezenski pojav, toda povsem jasno je, da ne more ostati njihov član, dokler ne preneha z mučenjem živali. Saj, kdo pa bi jemal resno neko društvo, ki so bori proti mučenju živali in ima v svojih vrstah človeka, ki živali muči. Na ta način društvo tudi ne bi doseglo svojega namena, ampak ravno nasprotno, saj bi vsakdo opazil, da se njegova dejanja razlikujejo od tega, kar razglaša.

Logično pa je tudi, da je v primeru, ko društvo v svojih vrstah obdrži takšnega člana, odgovorno za to, saj s tem javnosti pravzaprav sporoča, da je mučenje živali ćisto O.K. Enako kot bi bila na primer jaz odgovorna in kriva, če bi živela z moškim, za katerega bi vedela, da spolno ali kako drugače zlorablja mojega otroka, pa ne bi nič ukrenila.

#7

Sonja,hvala za edini comment..drugi so se preselili drugam-sklepam,da iz strahu…. Kar praviš,ni sporno-drži pa,da smo vedno vsi v procesu spreminjanja,preobražanja in spreobračanja–šele v nastajanju in v postajanju…. Lep pozdrav,naj ta proces uspešno poteka naprej!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !