Vatikan in italijanska mafija

Datum objave: 12.04.2008 ob 15:18
Kategorija: miks

 V rimski ječi Rebbibia je umrl 83-letni Michele Greco, nekdanji mafijski boter, odgovoren za 147 umorov in obsojen na več življenj dolgo zaporno kazen. Vzdevek Papež si je prislužil s svojo spravljivo vlogo med rivalskimi mafijskimi frakcijami. Ali je njegov vzdevek naključno povezan z Vatikanom? 

David Yallop, pisec knjige »V imenu Boga«, je leta 2004 izjavil: »Celo danes po mojem vedenju obstajajo vsaj tri sicilijske mafijske družine, ki prek vatikanske banke perejo denar, pridobljen iz trgovine s heroinom.«Vir: http://www.mladina.si/tednik/200429/clanek/sve-intervju–alihzerdin/  

V knjigi »Umor v Vatikanu« je avtor Lucien Gregoire opisal tudi zelo sumljive okoliščine smrti politika Alda Mora leta 1978. Aldo Moro je prevzel vodenje krščanske demokracije in se je začel odmikati od ideologije Rimskokatoliške cerkve, ker zakone družbe poskuša prilagajati svojemu nauku. Predlagal je zakonodajo, ki bi tudi v Italiji zagotavljala popolno svobodo veroizpovedi. Dobro se je vedelo, da je to ena od ključnih programskih točk njegove predsedniške kampanje, katere skupno izhodišče je bilo, da je treba italijansko zakonodajo približati volji ljudi in jo zavarovati pred pritiski iz Vatikana. Našli so ga ustreljenega v prtljažniku avtomobila. 

Navajam odlomek iz knjige: »Že dva meseca pred njegovo ugrabitvijo so prišle na dan govorice, da je nekdo iz Vatikana za obračun z Morom najel mafijo in prej kot v enem tednu je ugibanje zakrožilo po vsej Evropi. Kmalu so se različna ugibanja o dejavnosti Vatikana pojavila tudi v medijih. Nekateri so opisovali tesne vezi kurije z mafijo. Povsem nekaj vsakdanjega je bilo, da so vatikanski kardinali prihajali na pogrebe mafijskih botrov in njihovih družinskih članov. Pravzaprav je kar nekaj visokih kurijskih duhovnikov prihajalo iz siciljanskih mafijskih družin, kot denimo škofa Caprio in Casaroli ter kardinal Confalonieri. To ni nič nenavadnega, saj so bile mafijske družine med najbogatejšimi v Italiji in so tudi največ prispevale za cerkev. Povsem razumljivo so uporabile svoj vpliv tudi za to, da so v sam vrh cerkvene hierarhije spravile nekaj svojih ljudi. V rumenem tisku so se sem in tja pojavila celo ugibanja, da so nekateri vatikanski uradniki tudi aktivni člani mafije. Čeprav so bili članki pogosto podkrepljeni s fotografijami različnih kardinalov, kako z mafijskimi šefi posedajo ob polnih mizah v rimskih restavracijah ali pa v različnih letoviščih, vključno s Castel Gandolfom, niso bile govorice nikoli dokazane. Če so bila ta druženja še tako sumljiva, pa se je vendarle treba zavedati, da so bile v tistem času italijanske mafijske družine zelo katoliške in so za cerkev dajale bogate prispevke; vse je bilo torej lahko tudi zgolj vprašanje dobrih poslovnih odnosov. Kakorkoli, če bi se komu zazdelo, da cerkev potrebuje pomoč mafije, je med kurijo in mafijskimi družinami vsekakor obstajala trdna komunikacija. Sum, da je v Morov primer vpletena mafija, se je pojavil zato, ker se je že same ugrabitve držal pečat mafijskih poslov.« 

Da se katoliški kleriki kot muhe na med lepijo na nosilce kapitala – torej tudi na mafijo – ni nič novega, ali presenetljivega. To spada k zgodovinsko dokazljivemu obnašanju katoliške cerkve, pa ne samo v praksi. Tudi teoretično so sprevrgli Božji zakon: »Dajte Bogu, kar je Božjega in cesarju, kar je cesarjevega!« – v njegovo cinično nasprotje: »Revežem, podložnikom bo »bog« že dal plačilo v nebesih, na zemlji pa naj redno in poslušno plačujejo davke cesarjem – kamor spada tudi Cerkev.«  

               Mentaliteta mafije in vatikanske cerkve je zelo podobna 

Obstaja pa še en nivo povezanosti med mafijo in vatikansko cerkvijo. Gre za mišljenjsko, mentalitetno povezavo. Ve se, da ko si enkrat član mafije, ven ne prideš več živ, torej si ne moreš več premisliti in se odločiti drugače. Vsa zgodovina dokazuje, da je mentaliteta Rimskokatoliške, vatikanske cerkve v veliki meri zelo podobna. Še danes katoliški teologi – tudi v Sloveniji – trdijo, da je, ko si enkrat krščen, to neizbrisni pečat v tvoji duši. Na veke vekov. Tudi če želiš izstopiti iz Cerkve in zahtevaš izbris iz njihovih rojstno-krstnih knjig, tega katoliški kleriki ne naredijo, ampak samo pripišejo tvoj zahtevek k tvojim krstnim podatkom – in to je vse. Saj si po njihovem, katoliškem prepričanju itak za vedno njihov – pa če to hočeš, ali ne. V ne tako daljni preteklosti pa je izstop iz Cerkve mejil na čisti samomor.  

Če torej človek, ki glave nima samo za vnos hrane in pijače v telo, pomisli na kritični javnosti znano dejstvo, da je neprostovoljni krst dojenčkov proti-ustaven (več o tem si lahko preberete na: www.zrtve-cerkve.org) in da si s tem proti svoji volji vržen v katoliško »večnost« – tak posameznik tu vidi povezavo med Cerkvijo in mafijo. Med drugim gre tudi za zakon mafijske »omerte« – molka, ko si zastrašeni ljudje s spranimi možgani s področja delovanja mafije ne upajo storiti ničesar proti njej, saj vedo, da je poseg v koristi mafije avtomatsko kaznovan s smrtjo s strani mafijskega morilca. Vsa dosedanja 1800-letna zgodovina Vatikana in njegove katoliške cerkve dokazuje, da je maščevalnost katoliških klerikov neprimerno večja od mafijske. Vse milijonske, bestialno mučene žrtve katoliške inkvizicije in tudi vatikansko križarskih imperialnih pohodov so en sam dokaz za to.  

Dokaze o sedanji, še obstoječi katoliški totalitarni izključujočnosti in maščevalnosti najdemo tudi že pri površnem listanju po sodobnih uradnih knjigah katoliške institucije, kot npr. »Vera Cerkve« – citat: »Cerkev ima po svojem božanskem ustoličenju dolžnost, da najvestneje ohrani neokrnjeno in popolno dobrino božanskega verovanja in stalno z največjo vnemo bdi nad odrešitvijo duš. Zato mora izredno natančno in skrbno odstraniti in iztrebiti vse, kar je proti veri ali bi kako drugače lahko škodovalo dušnemu blagru. Zaradi absolutne oblasti, ki jo je božanski tvorec prenesel na Cerkev, ta nima le pravice, ampak celo dolžnost, da kakšnih krivih ver ne le ne trpi, marveč jih prepove in obsodi, če to zahtevata neokrnjenost vere in odrešitev duš.« . V cerkvenem zakonu je tudi zapisano: »S pravično kaznijo naj se kaznujejo osebe, ki na javnem dogodku ali srečanju, ali v objavljenem pisanju, ali z uporabo drugih načinov družbenega občevanja, izreče blasfemijo, ali grobo krši (katoliško) javno moralo, ali žali, ali spodbuja sovraštvo ali prezir do vere in Cerkve.« (kanon 1369) »Pravično« kazen je Cerkev z inkvizicijo v izobilju demonstrirala v srednjem in na začetku novega veka. Če je razumljivo, da je že po državni Ustavi prepovedana hitlerjanska-nacional-socialistična in druge, njej podobne ideologije, ni razumljivo, da normalna demokratična oblast ne prepove take Rimskokatoliške cerkve, kot je še sedaj. To dejstvo dosti pove o domnevni »demokraciji« pri nas.  

Še danes marsikateri starš da  krstiti svoje otroke, pa čeprav sam ni ravno vnet katoličan, ali pa je celo ateist. Poznavajoč nikoli kaznovano maščevalnost Cerkve si ljudje verjetno mislijo: »Bolje je biti previden, saj nikoli ne veš, kaj bo. Vatikan sicer trenutno ne more več kuriti grmad in pobijati vsepovprek, toda do sedaj tudi ni spremenil svojega nauka, ki je vse to omogočil. Torej …..«     

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 12. April 2008 ob 15:18 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !