Gospod Stres, v intervjuju na strani http://www.siol.net/slovenija/aktualno/2008/03/stresnapetostrazmermeddrzavoincerkvijovsloveniji_popusca.aspx kot visoki slovenski cerkveni funkcionar pravite, da je Jezus izbiral povprečne ljudi, med svojimi učenci pa je imel enega, ki ga je izdal in s tem argumentirate, da Jezus noče da bi Cerkev postala elitna družba. Obljubljate, da se bo Cerkev vedno ukvarjala s slabostmi v svojih lastnih vrstah, ki so del človeške podobe. Zagotavljate, da so vse te znane cerkvene afere del življenja in se jih pač ne bomo nikoli popolnoma znebili, ker smo zgolj ljudje, kar pomeni, da se cerkev ne želi spremeniti in da jo takšno v Sloveniji moramo prenašati. Gospod Stres, malo je verjetno, da ne poznate Jezusovih besed: »…sledi mi!« To pomeni, da je hotel, da postanemo njemu enaki predvsem v morali in etiki, ki sta zapisani v Desetih Zapovedih in Njegovem Govoru na gori? Prav tako je težko verjeti, da ne poznate Njegovih besed: »… postanite popolni, kakor je vaš Oče v nebesih?« Neverjetno bi bilo, če ne bi vedeli, da so te Jezusove besede cilj kristjanstva. Vprašam se, zakaj Vi slovenski javnosti v Njegovem imenu razlagate nekaj, kar je nasprotno Njegovemu učenju, češ, da ni hotel, da njegovi učenci, kristjani, postanejo in ostanejo elitni v moralnem in etičnem pogledu – Njemu enaki? Gospod Stres v svojem intervjuju javnosti ni nič odgovoril glede škandalov svojih cerkvenih prijateljev, škofov in duhovnikov, denimo o nezakonitem kopičenju denarja in premoženja, bestialni pedofiliji in služenju denarja s pornografijo po televiziji, čeprav v cerkvi pridigajo proti splavu in kondomom, prek televizije pa to indirektno zagovarjajo. Te pornografske programe gledajo tudi cerkveni verniki in zanje plačujejo. Namesto odgovorov se je skoncentriral samo na poskuse sugeriranja javnosti o tem, da je Jezus, Kristus, sigurno zadovoljen z delom Njegove institucije in da je vsaka kritika  napad brezbožcev na cerkev oziroma na Boga? Iz intervjuja gospoda Stresa bi se lahko zaključilo, da cerkev trpi veliko nepravičnost s strani slovenske javnosti? 

Če analiziramo, kako bi sploh moglo priti do teh nepravičnih odnosov v slovenski družbi, se moramo vprašati, po katerih principih sploh nastajajo nepravičnosti, o kateri vse pogosteje direktno ali pa indirektno govorijo katoliški cerkveni funkcionarji? Da bi na to vprašanje mogli odgovoriti, je najbolje, da analiziramo tisto institucijo, ki o nepravičnostih govori – da bi razumeli, kaj sploh misli, kajti sami na druge najpogosteje preslikavamo tisto, kar smo mi sami. Na podlagi cerkvene zgodovine, dogmatike in prakse lahko trdim, da se nepravičnosti začnejo tam, kjer se ljudi prepriča, da se z resnico, ki je konec koncev edino Bog, upravlja cerkveno institucionalno in da samo tisti doseže svobodo in blaženost, ki npr. pripada katoliški instituciji – pa ne samo to, ampak da se ji zapiše s telesom in dušo. Na podlagi te dogme katoliška cerkev med drugim redko priznava resnico drugim religijam (glej dokument Dominus Jesu, od papeža Benedikta XVI), še posebej pa ne posameznemu človeku, ki bi rad v sebi, v dnu duše prišel do resnice, ki je edino Bog in ki jo tudi človek lahko najde samo v sebi. Kakor vidimo, so cerkveni funkcionarji razdelili ljudi na blažene in preklete ter tako onemogočili pot do pravičnosti, o kateri je govoril Jezus. Zapisano je, da je Jezus, Kristus, ljudi učil, naj gredo v tiho kamrico, zaprejo za seboj vrata in v tišini molijo k Bogu, kar pomeni tudi govoriti z Njim v tišini, v odmaknjenosti. Nikjer ni zapisano, da je Jezus vodil ljudi v cerkveno institucijo, polno bleščečega pompa, ki ga obhaja z verskimi obredi in kulti. Ne samo, da jih ni vodil v templje in katedrale, ampak je odprto kritiziral duhovniško kasto in to z besedami: »Gorje vam, pismouki in farizeji, vi hinavci! Ste kot pobeljeni grobovi, ki so na zunaj videti lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsakršne nesnage. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in pretvarjanja.«  Danes je dejstvo, da je med vero in izpolnjevanjem cerkvenega nauka velik prepad. Ampak kljub temu neskladju med vero in izpolnjevanjem cerkveni funkcionarji zahtevajo vedno večji cerkveni obulus, cerkvene dajatve.  Vprašanje je, zakaj, gospod Stres? Bi to lahko bil izraz zvestobe cerkvi? Ali védenja, da je tisti, ki je krščen, tlačan svoje »matere Cerkve«? Kako je z varnostjo v krilu Cerkve, s skrbjo, ki jo je nudila in jo nudi ta »mati« svojim otrokom? Pomisliti je treba npr. samo na grozeče podrobnosti strah vzbujajočih izrekov iz dogem ali pa na srednji vek, ko je inkvizicija preganjala verne ljudi, jih bestialno mučila in okrutno usmrtila – pod »skrbstvom matere Cerkve« do njej zaupanih duš. 

Zakaj torej mnogi še plačujejo cerkvene dajatve, tudi država, kljub pomanjkanju zvestobe Cerkvi? Je to še iz inkarnacij v podzavesti zakoreninjena vezanost na cerkveno institucijo, tlačanstvo? Ali gre za ožigosanost, ki rezultira iz tega, za duhovno nevednost, ki lahko povzroči strah, da v primeru odklonitve ne bo »pravega pogreba«? Ali gre za strah zaradi izstopa iz cerkve, ki preti z »večnim prekletstvom?« Ali je to strah pred mogočimi neugodnostmi v poklicu ali pred izgubo v družbenem oziru? Ali je strah cerkvenih ovc pred vladajočimi iz institucije Cerkve – ki pri odločilnih vprašanjih občutno vplivajo na vladarje in medije – tako velik, da »verniki« kljub svoji neveri še naprej plačujejo cerkveni davek? Gospod Stres, vprašanja nad vprašanji, in bili bi Vam hvaležni, če bi vendarle že odgovorili na resnično upravičena vprašanja, kajti tisti, ki Vas vzdržujejo, imajo pravico izvedeti resnico, naj bo to posamezni vernik ali pa država? 

Moris Hoblaj, sociolog in teolog iz Nemčije 

   

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 30. Marec 2008 ob 21:42 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !