Razlika med zunanjo (cerkveno) in notranjo religijo

Datum objave: 4.03.2008 ob 12:24
Kategorija: miks

V Gorenjskem glasu so 26. februarja objavili članek z naslovom Romanje, stara navada Slovencev, v kateri je omenjena knjiga Slovenske božje poti. Avtor Franci Petrič je v svoji knjigi zapisal definicijo romanja v družbi in v verujoči skupnosti. Po njegovem mnenju bi lahko rekli, da je romanje »potovanje posameznika ali skupine vernikov na določen kraj ali k določenemu svetišču, pri katerem si obeta božjo pomoč«. 

Jezus nikoli ni govoril o posebnih krajih, ki naj bi jih obiskovali, da bi si tam lahko obetali božjo pomoč. Če bi zadoščalo, da bi obiskovali samo romarske kraje in tam prosili Boga za ozdravitev, toda hkrati pa bi še naprej grešili in ne očistili grehov iz preteklosti, bi morali biti mnogi cerkveni kristjani, “ ki samo verujejo”, bolj zdravi. Toda človeštvo, tudi kristjani, vedno bolj zboleva.  

Če razumemo Jezusovo učenje, potem vemo, da Božjo in Kristusovo pomoč lahko dobimo samo tako, da v vsakdanjem življenju izpolnjujemo Deset božjih zapovedi in Jezusov Govor na gori, ne pa predpisanih cerkvenih zunanjih znakov, romanj ali pa zakramentov. Jezus je govoril o aktivni veri: “Kdor uresničuje mojo besedo, je moder..”,  ali pa ko je bolnim dejal: »Dano ti bo po tvoji veri; pojdi in od zdaj ne greši več.« Z drugimi besedami: obžaluj z vsem srcem, prosi za odpuščanje in odpusti in poravnaj, kar si napačnega storil, nato pojdi in ne greši več. Ali niso to jasna opozorila, da mora bolezen imeti opravka z negativnimi, grešnimi načini mišljenja in obnašanja ter da je notranja ozdravitev pogoj za telesno ozdravitev?  

Kdor obiskuje romarske kraje oziroma svetišča in cerkve, bi moral tudi vedeti, da v njem biva Božji duh, da je on sam tempelj Božjega duha, ki se mu lahko vsak trenutek in kjerkoli približa. V Govoru na gori je Jezus učil: “Ko pa moliš, pojdi v svojo kamrico in vrata zapri ter moli k svojemu Očetu, ki je v skritem; in tvoj Oče, ki vidi v zakrito, ti bo poplačal.” (Matej, 6, 6) 

In kaj se dogaja na romarskih krajih? Zavedeni verniki se vežejo na običaje in zunanje znake vere, katere morajo plačati celo z denarjem. Vežejo se na pozunanjeno religijo, katere Jesus, Kristus ni učil, namesto, da bi šli k Bogu v lastnem templju, v lastni notrini, kjer bi jim Bog rad bil čisto blizu. Saj je naše telo tempelj Svetega Duha, Božji tempelj. Torej smo stalno v tem templju, tam lahko vedno stopimo z Bogom v stik v srčni molitvi. Tako ne potrebujemo zunanjega templja. Ni nam treba stopiti v nobeno cerkev ali poklekniti pred oltarjem, temveč samo pred Božjim Duhom, ki je vsepovsod, tudi v nas. Kako se je treba obrniti k Bogu Očetu-Materi, nas je učil Jezus, ki ni nikamor romal, niti ni obiskoval templjev in božjih hiš iz kamenja. Govoril je v naravi, na trgu in tam, kjer so bili ljudje. 

Z Bogom Stvariteljem se lahko pogovarjamo kot z dobrim prijateljem. Svoje molitve naj bi zato tudi usmerili v notrino, saj nam je Bog bliže, kot smo sami sebi. K Bogu se lahko obrnemo, kjer koli smo z občutki in mislimi, ki nas takrat zaposlujejo. Naučene cerkvene molitvene oblike se nam potem pogosto zdijo prazne in nam sčasoma postajajo vse bolj tuje, ko začne duša pozneje v nas moliti in nam ni treba več mukoma iskati zunanjih besed. Kdor je enkrat to doživel, tudi samo na kratko, v njem večinoma ostane hrepenenje, da se z Bogom poveže globlje in ve, da je na dobri poti.Če povzamem svoje misli: Bog je svobodni Duh in nima ničesar skupnega z zunanjo vero, z institucijo cerkve. Cerkvene institucije so oblikovale svoje predstave, kako bi Bog moral biti in kako bi Ga morali srečati ter svojo predstavo o Bogu poskušajo ves čas vsiliti svojim vernikom. To so zunanje verske predstave, to je slika o Bogu cerkvenih institucij, kar s pravim Enim, Bogom, nima ničesar opraviti. V Božjem kraljestvu ne obstajajo niti zunanje vere niti tradicije. Cerkveni dostojanstevniki in mnogi cerkveni verniki so v istih oblekah in hramih kot pred pet tisoč leti in zdi se, da so okoreli v svojih tradicijah, v katerih nikoli ni bilo Boga, tudi danes ne. Tako mnogi ne opazijo več, kako ljudomrzne so vsebine konfesionalno-cerkvenega nauka, kot npr. da je vse tiste, ki niso njihove vere oz. mnenja, preklela za večno. Ljudje, ki sledijo Jezusu, Kristusu, naj bi gradili skupnost po principih učenja notranje vere. Ta nima verskih obredov, dogem, duhovnikov in župnikov in nima članstva, tako tudi ne krsta dojenčkov. Notranja vera nima zunanjih voditeljev, pač pa ljudi v skupnosti vodi Kristus. Ljudje Notranje vere se družijo v zavesti, da je Bog ljubezen, da Njegov Duh ljubezni, miru, usmiljenja in dobrote biva v vsakem človeku, v vsaki živali, rastlini, v vsakem kamnu, da v vsakem atomu, molekuli in vsaki vodni kapljici.

prakristjanka Janja Škrjanc iz Kranja

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 4. Marec 2008 ob 12:24 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !