Katoliška cerkev spada med totalitarne režime!

Datum objave: 14.02.2008 ob 13:59
Kategorija: miks

Odprto pismo kardinalu Josipu Bozanićuv zvezi z njegovo pridigo v Lanišću 26.8.2007 

Avtor: Moris Hoblaj (nekonfesionalni) teolog in sociolog 

Vatikan, največji vojni hujskač– a kardinal Bozanić, čeprav indirektno, zahteva, da se razkrijejo njegove žrtve! Spoštovani gospod kardinal, Josip Bozanić,pišem vam v zvezi z vašo pridigo, ki ste jo imeli v istrskem kraju Lanišće ob šestdeseti obletnici nasilne smrti istrskega duhovnika Miroslava Bulešića, ki jo tudi jaz obsojam. 

Mediji so spremljali vašo pridigo z naslovom: Antifašizem – sinonim za prikrivanje zločina (Jutranji list, dne 26.08.07) 

Citiram izvleček iz vaše pridige:»… za zločine partizanov, za katere ni nihče odgovarjal, ni moglo in ne more biti kritja, tako tudi danes, za to kar so delali fašisti in nacisti. Ker tu so vse tri protiljudske ideologije izmenično delale zločine«,da bi malo pozneje dodali:» … ne bomo se osvobodili vračanja v preteklost, dokler se ne razkrije resnica o žrtvah totalitarističnega režima«.  

Moram priznati, da nisem pričakoval smelega signala za katoliško cerkev, ker ste s tem na široko odprli vrata tudi tistemu delu zgodovine katoliške cerkve, katerega ste doslej krčevito in z vsemi nedemokratičnimi silami tabuizirali in skrivali. Nisem v stanju, da ocenim, koliko je vaš korak v prid katoliški cerkvi, ampak vaša indirektna zahteva za razkrivanje resnice o žrtvah skoraj 1800 letne krvave cerkvene zgodovine bi lahko, predvsem na Hrvaškem, prinesla toliko želeno dodatno energijo za že začete procese verske in politične vsebine. 

Ne živim v iluzijah in mi je zato jasno, da vi katoliško cerkev ne vidite med zgoraj navedenimi totalitarnimi režimi, in da še manj vidite potrebo cerkve po razkrivanju resnice o njenih žrtvah in pospeševanju procesa dekatolizacije. Ampak to ni toliko pomembno, ker ona je, če ne zanikamo zgodovinskega dejstva, že med temi režimi. In to daleč pred vsemi po milijonih nedolžnih žrtev, katere je v zgodovini pobila ali dala pobiti v imenu Jezusa Kristusa, ne da bi jih kdaj koli v krščanskem duhu obžalovanja priznala, še manj pa popravila. Zato vaša indirektna zahteva, gospod kardinal Bozanić, glede razkrivanja resnice o žrtvah totalitarističnih režimov, prav gotovo opogumlja številne prave in karakterne kristjane, da sledijo vaši zahtevi, ki se glasi:»… ne bomo se osvobodili vračanja v preteklost, dokler ne bomo razkrili resnice o žrtvah totalitarističnega režima«.Dodal bi še, da se ta resnica razkrije v smislu nauka Jezusa Kristusa, torej v kristjanskem smislu, ki velja za nas vse in se glasi: da priznamo svoje grehe, da jih obžalujemo, da prosimo za odpuščanje, da poravnamo naneseno škodo, kolikor je to še možno – npr. Indijancem vrnemo odvzeto zlato, katero še danes krasi številne evropske zakladnice katoliških cerkev, medtem ko oni stradajo, in da tega več ne delamo. Če to napravimo, se bo odprla pot do končne rehabilitacije milijonov nedolžnih žrtev in to rehabilitacije tistega imena, pod katerim so bile žrtve mučene in ubite.Takrat boste vi, kakor tudi ostali »hrvaški katoliški pastirji«, lahko končno svojim vernikom tudi nemoteno pridigali, da mučenje in pobijanje moških, žensk, otrok in starcev v cerkveni krvavi zgodovini ne izhaja iz nauka Jezusa Kristusa, ampak izključno iz protikristjanskega nauka in prakse papežev, kardinalov, škofov in duhovnikov vaše in njihove cerkve. Nato bi hrvaški katoličani končno zvedeli, da so zločine konstruirali tudi mnogi, ki so jih inspirirali »svetniki« iz kraljevskih dinastij in inkvizicijsko-klerikalnih redov, izključno z antikristjanskim duhom takratnih »svetih očetov«, papežev, nikakor pa ne s Svetim Duhom, za katerega so trdili in trdijo, da jih neposredno in nezmotno inspirira in vodi.   

Vašo javno zahtevo, gospod kardinal Bozanić, »da se razkrije resnica o žrtvah totalitarističnega režima« sem razumel kot začetek javne in neovirane rehabilitacije Jezusa Kristusa in to končno brez cerkvenega anatemiziranja in sataniziranja zgodovinopiscev in znanstvenikov, ko razkrivajo resnico iz krvave in zločinske cerkvene zgodovine. Vaša javna zahteva po razkrivanju resnice o žrtvah bi tudi lahko obrodila končni rezultat, da se katoliška cerkev ne imenuje več kristjanska, ampak samo katoliška, kar nedvoumno ustreza njenemu dogmatskemu nauku in stoletni krvavi praksi, ki je gotovo identična s totalitarnimi režimi na tem svetu, ki imajo z naukom, etiko in moralo Jezusa Kristusa zelo malo skupnega. 

Spoštovani gospod kardinal Bozanić, neizpodbitno je dejstvo, da ima katoliška cerkev kot stoletni totalitarni režim pod vodstvom »svetega očeta« papeža na svoji vesti milijone žrtev in to iz časa križarskih vojn, inkvizicije, iz časa nasilnih srednjeveških cerkveno-svetnih vladavin, v katerih so papeži v imenu Jezusa Kristusa dajali naloge za organiziran genocid nad Manihejci, Židi, muslimani, Arabci, Bogomili, Katari, nad lastnimi verniki in drugimi prakristjanskimi gibanji, kot tudi nad milijonskimi žrtvami nasilnega pokristjanjevanja ljudstva, zlasti v Ameriki pa tudi na Hrvaškem za časa druge svetovne vojne.  

Namesto da bi katoliška cerkev po dubiozni preteklosti razkrila svojo mračno in nadvse zločinsko zgodovino, ona briljira v sodelovanju z vsemi mogočimi nasilnimi režimi in diktatorji na svetu, posebej še s fašistoma Adolfom Hitlerjem in Benitom Mussolinijem. Iz različnih dokumentov je razvidno, da je katoliška cerkev že na samem začetku podpirala – skoraj soustvarjala fašizem s ciljem zaščititi svojo zunanjo oblast in materialne dobrine pred prihajajočo družbeno sekularizacijo in liberalizacijo. Fašistični režimi XX. stoletja so pogosto iskali in dobili podporo Vatikana, konkretno samooklicanih »svetih očetov«, papežev, in dela vplivnega nacionalnega katoliškega klera ter tako tudi v imenu celotne katoliške cerkve. To se posebej nanaša na države romanskega govornega področja, skoraj povsem katoliške: Italija (Musolinijeva diktatura), Španija (Franco), Portugalska (Antonio de Oliveira Salazar). Pij XI. je fašističnega diktatorja Ducea imenoval ‘človek providnosti’, ker mu je ta obljubil, da bo obračunal z masoni in dal cerkvi mali teritorij, državo in konkordat, kar je tudi storil.  

Z nemškim nacizmom se politika Vatikana nadaljuje še bolj dosledno s ciljem, da pripelje fašizem in njegove idejne vodje na svetovno politično sceno. Kar ji je  na škodo človeštva skoraj popolnoma uspelo. Prvi konkretni vidni znak – tudi zahteva Vatikana da vse druge države storijo isto – je sklenitev konkordata – meddržavne pogodbe s Hitlerjem. S tem priznajo nacistično Nemčijo kot demokratično državo, čemur so se ostale države do takrat upirale. Torej, Vatikan kot prva suverena država sklene s kanclerjem rajha Adolfom Hitlerjem 16. julija 1935 v Berlinu ta, v imenu kristjanstva, sramoten izdajalski konkordat, na osnovi katerega Hitler postane »demokrat«, a katoliška cerkev de facto in de jure zagovornica in zaščitnica zločinskega nacizma. Ne smemo pozabiti številnih katoliških klerikov antifašistov, ki so nudili odpor in postali žrtve nacističnega režima. Ni sporno, da je Vatikan mnogo duhovnikov (da ne bo pomote, mislim na duhovnike antifašiste) žrtvoval na oltarju svoje protikristjanske politike kot tudi vi, gospod kardinal Bozanić danes ko pravite, da so antifašisti zločinci. 

To politično prepričanje ni bilo tuje niti vašemu predhodniku kardinalu Stepincu, danes katoliškemu »blaženemu«, ki fašizmu naklonjeni NDH, kolikor mi je znano, ni rekel niti besedice proti takratni zakonski odločbi za obrambo naroda in države, kar je bil prvi zakonski akt, ki ga je razglasil Pavelić 17. aprila 1941 leta. S to odločbo, s smrtno kaznijo je namreč zagrozil vsakemu, ki rani »čast in interese hrvaškega naroda (…) pa četudi bi delo bilo šele na samem začetku«. Za izpeljavo te odločbe se uvedejo izredna sodišča, pred katerimi ne veljajo običajne procedure usmerjene na zaščito pravice obtoženega. Izredna sodišča so hitro postala osnovna oblika sojenja v NDH; to pomeni, da je celoten postopek od začetka sojenja do izvršene likvidacije pogosto trajal le nekoliko ur. Znano je tudi, da so med preiskavami masovno mučili in ubijali ljudi. Stepinac ni nasprotoval temu zakonu, najverjetneje zato, ker je v Rimu ta čas še vedno veljal oficij »svete« inkvizicije – oficij, ki je odgovoren za najstrašnejša mučenja in ubijanje heretikov, čarovnikov in čarovnic, uveden na osnovi papeške bule, Inocenca IV., bule Ad extirpanda leta 1252 in bule Janeza XXII. leta 1318, v katerih med drugim piše: »… da je preiskave potrebno voditi brez zadržkov, brez sodnega hrupa ter formalnosti in brez pritožbe … in na katerih morajo obvezno biti mučenja in torture«. Najpozneje ta trenutek bi moralo biti jasno, zakaj Stepinac in katoliška vlada NDH uvajata in v celoti spoštujeta ter izvajata omenjeni zakon.  

Spoštovani gospod kardinal Bozanić, vse bolj je jasno, zakaj ste v Bleiburgu javno nasprotovali antifašizmu, ga označili za zlo in ga izenačili s komunizmom, komunizem pa s fašizmom. In vse to kljub temu, da ste vedeli, da je ravno katoliška cerkev bila ne samo partner, ampak tudi podpornik hrvaških fašistov (pa čeprav samo enega dela – frančiškanov, ki so se borili v ustaških uniformah), torej na strani tega fašizma, ki ga danes Hrvaška v celoti obsoja, a Vatikan delno toda dvolično. Ali je to zaradi neznanja ali na osnovi navdiha večno prisotnega antikristjanskega duha, bo mogoče presodila že sedanjost, zagotovo pa prihodnost po zakonu setve in žetve, ki velja tudi za vsakega posameznika pa tudi za institucije vseh vrst! 

Mogoče boste rekli, da se je v novejšem času cerkev na čelu s papeži v celoti orientirala na Kristusov evangelij, se pokorila za svoje grehe in ponovno postala Božja avtoriteta in to ne samo pred svojimi verniki. Bilo bi dobro, da je tako, toda znana dejstva kažejo, da se v katoliški cerkvi ni nič spremenilo. 

Pojdimo po vrsti: katoliška cerkev je javno podpirala vojaško hunto v Argentini med leti 1976 in 1983. Prav od začetka. Pod vojaškim ogrinjalom in s sodelovanjem katoliških škofov in duhovnikov, četudi samo s pomočjo blagoslova in pasivnosti, je režim pobil okrog 30.000 nedolžnih ljudi in delno tudi tako, da so jih iz letal pometali v morje. Vsi ti poboji so bili izvršeni za časa pontifikata »velikega papeža miru«, Janeza Pavla II., javnost pa je zanje izvedela v začetku 80-ih let. Kolikor mi je znano, papež Janez Pavel II. ni nikdar javno nastopil proti kreatorjem in akterjem vojne hunte, oziroma proti vojaškim generalom, proti svojim škofom in duhovnikom v korist žrtev, v večini katoličanov vernikov. Dobimo vtis, da so mu bile žrtve, običajni člani njegove in vaše cerkve, v veliki meri povsem nepomembne. To stališče papeža in njegove celotne cerkve, ne samo kar se tiče žrtev v Argentini, se mora tolmačiti kot izdaja Jezusa Kristusa, s katerim se identificira, zlasti če se ve, da so odgovorni za te zločine še vedno na odgovornih mestih, in da nikogar niso tožili za te zločine, a kaj šele obtožili. In da so vatikanski arhivi – čuvaji resnice o žrtvah – ki bi lahko pomagali razkriti resnico po vašem, kot vedno – zaklenjeni. 

Nadaljujem. Katoliška cerkev je v Ruandi podpirala genocid. V stotih dneh so na najbolj surov način masakrirali in zaklali več kot 800.000 ljudi, večinoma katoličanov. Katoliška cerkev, kateri pripada več kot 70% Ruandcev, je edina imela avtoriteto, da zaustavi pokol. Nemški tednik »Spiegel« piše v št. 1 / 2000: »Večina duhovnikov in častnih sester je leta 1994 molče gledalo pokol, nekateri pa so celo direktno pomagali ubijalcem. Neko sodišče v Belgiji je obsodilo dve častni sestri na nekaj let zapora, ker sta pomagali ubijalcem. Večina obtoženih pa danes živi za zidovi belgijskih samostanov, nekateri vodijo samostane v Franciji, nekateri spet študirajo ali učijo teologijo na papeških učiliščih ali v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega.« Ne pozabimo – vse to se je dogajalo v času pontifikata »velikega papeža miru« Janeza Pavla II., istega papeža, ki je odobraval intervencije NATOvih enot po svetu z besedami: »Mi končno nismo pacifisti.« Papež Janez Pavel II., katerega danes cerkev slavi kot velikega papeža miru, je bil leta 1991 zagovornik različnih vojaških pohodov – na primer v Iraku. Tako muenchenski »Abendzeitung« 18.2.1991 citira papeža Janeza Pavla II. z besedami: »Mi končno nismo pacifisti in nočemo miru za vsako ceno. Za vsako ceno želimo samo pravični mir in pravičnost«. Iz tega se vidi, da je bilo v papežu globoko zakoreninjeno učenje »svetega Avguština« o pravični vojni, ki je, dokazano, proti duhu in nauku Jezusa iz Nazareta, ki pravi: »Vtakni meč v tulec. Kdor prime za meč, bo z njim tudi pokončan« (Mt 26, 52) in proti peti Božji zapovedi, ki pravi jasno in brez ovinkov: »Ne ubijaj!« Torej niti besede o pravični vojni. Kljub temu znanju isti papež leta 1995, ko je v Bosni divjala vojna, kot poroča muenchenski časopis, ponovno sporoča svetu antikristjanski nauk, ki je zapisan tudi v katoliškem katekizmu in se glasi v tem smislu: »Pravico na obrambo je treba spremeniti v zaščito civilnega prebivalstva v nepravični vojni«. (Primerjaj Katekizem katoliške cerkve, str. 570) 

V senci vedno prisotne katoliške prakse preobračanja in indirektnih negiranj Božjih zapovedi, se lahko vaša indirektna trditev, da je vsaka ideja, v okviru katere je prišlo do vojaških deviacij, ki so vodile v zločin, že s samim tem zločinska, razume kot latentni poziv na inkvizicijsko čistko, katero opravičujete na osnovi aktualne cerkvene dogmatike, nauka in tradicije, kjer piše v tem smislu: » … vse kar ni božje=katoliško, je treba izkoreniniti, uničiti.« 

Na koncu gospod Bozanić pravite v svoji pridigi, da je antifašizem sinonim za prikrivanje zločina. To pa brez dvoma kaže, da zavestno in grobo žalite vse antifašiste, nasprotujete demokratični oblasti in ustavnosti Hrvaške in protifašističnemu stališču čeprav dvoličnem, vaše cerkve in papeža Benedikta XVI. Hrvaška je leta 2005 izdala deklaracijo, v kateri med drugim piše: » …z deklaracijo se izrecno poziva vsa državna telesa, da z zakonskimi sredstvi in delovanjem čuvajo in razvijajo antifašistične dobrine, vrednote in opredelitve hrvaškega društva in Republike Hrvaške. Da delajo na ohranitvi dostojanstva ter na skrbi za udeležence antifašistične borbe in spomeniške dediščine, kot splošnega kulturnega dobra«.  

Gospod kardinal Bozanić, vaša cerkev je bila nedvomno in dokazano zunaj antifašističnega gibanja za časa druge svetovne vojne, bila je celo zaveznik njenih arhitektov. Zato je razumljivo, zakaj je danes izven demokratičnih sestavin Republike Hrvaške, ki ji je omogočila pot do oblasti in bogastva kljub temu, da je po ustavi država ločena od cerkve. 

V deklaraciji piše naprej: »Današnja Hrvaška vidi svojo prihodnost na enakopravni in partnerski podlagi v skupnosti z razvitimi državami velike družine evropskih narodov, katere temelji so povezani s končno zmago antifašistične koalicije nad fašizmom. Gospod kardinal Bozanić, ali nameravate, predpostavljam proti volji hrvaških katoličanov in ustavnosti Republike Hrvaške, graditi svojo katoliško cerkev, ki je del Hrvaške, na psevdokatolicizmu, na mračni in inkvizicijski dediščini? Če da – potem pojasnite to hrvaškim katoličanom pred oltarjem vašega boga v smislu opredelitve vaših vernikov in naloge ustavnega sodišča! 

No, gospod kardinal Bozanić, to ni vse. Da sta vaša pridiga in razmišljanje še bolj kontroverzna in zavajajoča, vi nasprotujete tej isti cerkvi, za katero trdite, da ji pripadate. V nadaljnjem smislu učenja katoliške cerkve nasprotujete Bogu, ki ga enačite s svojo cerkvijo! Da bo bolj jasno. To piše v listu »Osservatore romano«, ki je volja in glas samooklicanega »svetega očeta« papeža Benedikta XVI., »vidnega božjega namestnika na zemlji«, kar prenaša tudi vaše glasilo, »Glas koncila« št. 30 dne 29.07.07, v katerem je objavljen omenjen članek. 

Gospod Bozanić, vaš poziv, čeprav indirekten, da se razkrije resnica o zgodovinskih zločinih, ima svoj smisel zagotovo potem, če vemo, da vi ne razmišljate v duhu antifašista, rimskega »svetega očeta«, to je vatikanske cerkve in hrvaške ustavnosti, najmanj pa v duhu nauka Jezusa Kristusa! Zato se postavlja vprašanje, kaj mislite zdaj storiti s katoliško cerkvijo, s »svetim očetom«, papežem, Vatikanom, z milijoni cerkvenih žrtev in na koncu s Kristusom, čigar ime zlorabljate s svojim psevdokatoliškim načinom razmišljanja? Kaj boste storili, veste samo vi, glede vernikov pa se predpostavlja, da bodo najpozneje po duhovnem kaosu le poslušali in sledili priporočilu apostola Janeza, ki pravi: »Pojdite iz nje, ljudstvo moje, da vas ne zadene njena jeza in ne boste soudeleženi pri njenih grehih!« 

S spoštovanjem! 

Moris Hoblaj 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 14. Februar 2008 ob 13:59 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !