Cerkev je Michelangela prisilila, da je poslikal Sikstinsko kapelo

Datum objave: 14.01.2008 ob 10:29
Kategorija: miks

Na strani http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,104,257854 poročajo, da so v vatikanskih arhivih našli doslej neznano skico italijanskega kiparja in stavbnega mojstra Michelangela (1475-1564), ki je sicer najbolj znan po poslikavi stropa Sikstinske kapele.

Le redki pa poznajo zgodbo o nastanku Sikstinske kapele, ki je povezana z grobim kršenjem človekovih pravic. Tedanji papež Julij je namreč dobesedno prisilil mladega umetnika Michelangela, da je poslikal Sikstinsko kapelo.

Nekega dne je v sikstinsko kapelo pripeljal enaintridesetletnega kiparja. Bil je širokopleči, vitek mladenič srednje rasti, gostih črnih las in zlomljenega nosu, ki je bil nagrada za pretepanje s starejšim vrstnikom, ko je bil še vajenec. Papež Julij je s palico pokazal proti stropu: “Tole mi boš poslikal!” Michelangelo se je ozrl kvišku in skoraj zastokal. Strop je bil obokan in na najvišjem delu visok skoraj dvajset metrov. Kako bo, kako bi kdorkoli, lahko risal perspektive? Pa še slikar ni bil. Dotlej je poslikal le nekaj platen, pa na nobeno ni bil prav ponosen. Raje je delal s kamnom. Kamen je večen. Ne, tole bo zavrnil. Brez pojasnila se je vrnil domov v rodne Firence, kjer je odrasel na svežem zraku areškega podeželja in že mlekom dojilje vsrkaval kiparsko veščino. Dve leti pozneje ga je Julij spet privlekel nazaj v Rim, tudi tokrat brez kladiva in dleta. Tako se je začelo slikanje, ki je mladega umetnika povzdignilo z dna prav na vrh. Uporen kot vedno je ob prvem izplačilu honorarja zapisal: “Jaz, kipar Michelangelo Buonarotti, sem prejel 500 dukatov na račun za poslikavo oboka Sikstinske kapele.” Nekoč, ko je ugotovil, da je naletel na sebi enakega razboriteža, ga je Julij v svoji jezi udaril. Naslednjič je Michelangela prisilil, da se je v znak pokornosti pred njim pojavil na povodcu.

V štirih letih je Michelangelo s tristotimi podobami poslikal več kot 500 kvadratnih metrov stropa. Ko je tako dolgo ležal na hrbtu, mu je zrasla golša, velika kot čeber, iz kakršnega pijejo živali. Hrbtenica se mu je ukrivila kot veslaču na galeji. Brada mu je štrlela v nebo, podbradek in trebuh pa sta se mu skoraj stopila v eno. Kaplje s čopiča so mu po obrazu puščale mozaik v neštetih barvah. To res ni primeren prostor za slikanje, poleg tega pa sploh nisem slikar, je godrnjal vse do konca.

Glavna strast papeža Julija pa ni bila umetnost, temveč vojna. Le malo jih je bilo, ki so se lahko kosali z njegovo vojaško strategijo. Ko je bil pri šestdesetih izvoljen, je imel vpadljivo belo brado, ki si jo je spodvil pod čelado. V polni bojni opravi je zajahal konja in odjezdil proti severu v spopad za boga in za papeška ozemlja. Bil je zmagovalec, ob tem pa ozemelj sploh ni osvajal zase in za svojo družino, kot večina papežev pred njim, temveč za cerkev. Zakoličil je papeško državo, ki je skorajda nespremenjena obstala, vse dokler je ni v devetnajstem stoletju pogoltnila nova Italija. Občasno je maševal v svetem Petru, toda tu so se pojavile težave. Bil je velik ženskar. Še kot kardinal je zaplodil tri hčere.

Noben prizor ni bolj značilen za renesanso kot podoba Julija II. v oklepu, ki na konju drvi preko zamrznjenih kanalov v Padski nižini, da bi naskočil porušeno obzidje Mirandole, ki je bila takrat v francoskih rokah in jo spet zavzel v Kristusovem imenu. Zima tistega leta je bila strahotna in led je prekril Pad. Papež si je preko oklepa ogrnil bel plašč in si glavo ovil v ovčje krzno, da je bil videti kot polarni medved, ko je rjovel: “Videli bomo, kdo ima večje krogle, francoski kralj ali papež.” Italijani so dobro razumeli, da papež ni mislil samo na velikost topovskih krogel.

Ko je Michelangelo izklesal njegovo podobo, jo je Julij začudeno ogledoval: “Kaj pa je tisto pod mojo roko?” “Knjiga, vaša svetost.” “Kaj se pa jaz razumem na knjige,” se je zakrohotal papež. “Meč mi daj v roke!” To, da je imela njegova svetost raje meč kot Sveto pismo in raje sedlo kot stol svetega Petra, se je v Rimu poznalo. Michelangelo, ki je sveto mesto poznal bolje od marsikaterega Rimljana, je svoje vtise o papeštvu opisal v pesmi: Iz kelihov delajo čelade in meče in v čebrih prodajajo Gospodovo kri.

Vir: Kristusovi namestniki, Peter de Rosa

Branko Debeljak s Ptuja

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 14. Januar 2008 ob 10:29 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

15 komentarjev na “Cerkev je Michelangela prisilila, da je poslikal Sikstinsko kapelo”

#1
morfej

Zakaj nam niso zgodovine podajali na tak način. Kako sem sovražil zgodovino. Ta objava mi je pa prav všeč.

#2

ker je pravljica. zgodovina uči dejstva in ne moreš kaj kar ni zanimivo kar izpustiti. je pa zanimivo, se strinjam. ni pa zgodovina.

#3
Absolutna Resnica

Zgodovino kreirajo močnejši, zmagovalci. Slovenska zgodovina pokristjanjevanja z krvjo in uporabe krščanske cerkve za uveljavitev nadvlade nad Slovenci je dejstvo, katerega se ne uči kot zgodovino. Ravno tako uporabo krščanstva Rimljanov. V Bosni so piramide, ki ne spadajo v noben zgodovinski nazor. Zgodovina je na žalost taka kot se predstavlja v šolah zelo relativna in pristranska predstava. Sedaj se predstavlja EU kot združevanje ljudi, v resnici pa je strategija širjenja trga za velike vlagatelje.

#4
nevenka

To, da Michelangelo ni čisto prostovoljno poslikal Sikstinske kapele sem že nekje zasledila. Je bilo pa vseeno zanimivo prebrati prispevek.

#5

Eno carstvo, eno ljudstvo, en vladar,…..

#6
Štefan

Ojoj kje si pa te bedarije prebral? No nič ne govori, že vem, v Mladini verjetno.

#7
chef

Kakorkoli, tole je definitivno eden od najbolj blesavih blogov v Sloveniji.

#8
Absolutna Resnica

Zanimivi komentarji, ljudje si zatiskajo oči. Mogoče se jim zato zdi vse čudno. Bedarije gor ali dol. Zgodovinske resnice se ne da prikriti. Gor hoče videti vidi, kdor ne, ne more. Slepi ne vidi, nekdo, ki noče pa še manj.

#9

Ste pa res neutrudljivi s prepisovanjem odlomkov iz knjig založbe Ciceron: http://www.ciceron.si/site/

Dokler sam nisem prebral teh knjig ste se mi zdeli izvirni, tako pa vidim da je vse skupaj eno samo dobesedno prepisovanje in občasno vmes kak komentar.

#10

Nimamo navade odgovarjati na komentarje, še manj polemizirati, saj naši prispevki sami po sebi govorijo o naših prepričanjih. Zgornji komentar pa vseeno zahteva nekaj pojasnil.

Dobronamerni in objektivni bralec našega bloga pri prebiranju naših prispevkov po našem mnenju uvidi, da je – predvsem na začetku pisanja bloga – precej tekstov povsem avtorskih. Je pa res, da so v zadnjem obdobju prispevki pisani tako, kot to ugotavlja Andrej. Razloga sta predvsem dva: 1) Opozarjenje javnosti na dobre knjige.V večini primerov navedemo vir naših citatov, pa ne samo zato, da se ne bi kitili s tujim perjem, ampak da bi ljudi nekako nagovorili, naj sami preberejo zadeve in si ustvarijo svoje mnenje. Vse za morebitni razvoj večine posameznikov pri nas v pokončne, na krivice kritično odzivajoče ljudi – s čimer je na državni Ustavi temelječi demokratični razvoj sploh možen. 2) Zakaj bi s svojimi besedami pisali o nečem, kar je že napisano!? Zato, da bi bili večji “frajerji”? Nikakor nočemo ponovno odkrivati “tople vode”, ampak samo kakorkoli nagovoriti krivice, katere opažamo v našem okolju. Ker je večina področij krivic bolj ali manj pokrita s kritičnimi osvrti, področje verskih skupnosti – predvsem vloga katoliške cerkve – pa manj, se pač bolj intenzivno ukvarjamo s tem. Tudi vaši komentarji kažejo, da smo na dobri poti.

Za konec bi ponovno opozorili bralce našega bloga na dve izjemni knjigi s področja argumentirane, poljudno napisane kritike početja Rimskokatoliške cerkve – in njenih priveskov Evangeličansko-luteranske in pravoslavne cerkve – ne samo v preteklosti, ampak tudi sedaj: “Kdo sedi na Petrovem stolu?” I., II. – izdalo Univerzalno življenje Poleg založbe Ciceron so tudi pri založbi Učila, pa verjetno še kje, izdali marsikaj zanimivega s tega področja.

Samo dovolj velika, z argumenti podprta kritična masa ljudi bo preprečila, da bi Cerkev ponovno prižgala grmade širom po svetu in z inkvizicijskim jurišem ponovno poskusila osvojiti absolutno-totalitarno oblast nad dušami in žepi ljudi. Kot je to ugotavljal tudi veliki nemški filozof Karl Jaspers sredi 20. stoletja, nevarnost katoliškega divjanja tudi z grmadami nikakor ni dokončno mimo.

#11
chef

Vi ste hujši propagandisti kot jebeni komunisti v Rusiji leta 1916-1917 !

In oboji nakladate!

#12
Absolutna Resnica

Propaganda??? Hmm, no vsi propagirajo svoje. Dejstvom pa se težko izognemo. Komunisti so propagirali svoje, drugi pa tudi niso zaostajali in tudi niso nič manj šparali z raznimi metodami. Cerkvena zgodovina na žalost ni taka, kot bi jo želeli. Na žalost večinoma se ne pozna niti nauka in se sledi neko folkloro- tradicijo.

#13
chef

Vprašanje je samo, ali se zavedate, da ste enako fanatični kot najbolj fundamentalni pripadniki institucije, ki vas sili v takšno gnevno pisanje.

Inkvizicija je bila pač fanatizem. Verjamem, da do česa takšnega ne bo več prišlo, četudi dobimo še bolj inkvizitorskega papeža kot je Ratzinger! Profana država pač tega ne bo dovolila in razna obskurna društva zato po mojem niso potrebna.

#14

Kadar gre za kritiko Cerkve, se vedno oblikujeta dva tabora – tisti, ki je na kritika jezen, ali celo besen in tisti, ki je prepričan, da ima prav.

Razumem, da marsikomu vse to pisanje ni prav nič všeč in bi najraje videl, da o takih stvareh ne bi nikoli nikjer pisalo. Potem bi lahko živeli v prepričanju, da je vse v najlepšem redu. Toda meni se pisanje o dejstvih, ki največkrat govorijo sama od sebe, ne zdi prav nič narobe. Sicer nam velikokrat razblini lažno utvaro, da vse skupaj le ni tako zelo slabo, vendar pa nam tudi odpre oči, da laže spregledamo krivice, ki se ne godijo samo nam, ampak tudi drugim. To nam pomaga, da nismo več tako zelo ravnodušni do vsega, kar se ne tiče nas samih in se znamo zamisliti tudi nad tem, kar se vsak dan znova godi v svetu, v katerem živimo.

Kjer govorijo dejstva, ni več kaj dodati. Vendar obstajata edino dve možnosti: Ali pustimo krivicam prosto pot, da se še naprej dogajajo, mi pa se delamo, da jih ni – ali pa vedno znova opozarjamo nanje in s tem pripomoremo, da bodo nekoč vendarle postale preteklost.

Krivice sicer najbolj bolijo, če se zgodijo nam samim, vendar pa so tudi za vsakogar drugega prav enako boleče.

#15
chef

Po mojem pa nobenemu od nas tukaj ni cerkev prav nič slabega storila, za gozdove je itak vseeno, če ne bi ibla lastnica cerkev, bi bi do drug, edina stvar, ki me res moti, je pa nabijanje z zvonovi ob najbolj nemogočih urah.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !