Cerkev je razvila umetno religijo s poganskimi elementi

Datum objave: 31.12.2007 ob 12:18
Kategorija: miks

Založba Družina je pripravila debatno kavarno, ki je bila namenjena temi o moči papeževe besede. »Ko spregovori papež, pogosto naleti na kritiko, kar pa je po mnenju patra Marija Osredkarja znak, da mu kritiki, vpeti v sodobni čas, pritrjujejo. Radi bi se strinjali z 2000 let staro mislijo, a tega zaenkrat še ne zmorejo.« To izjavo lahko preberemo na strani:

http://novice.siol.net/default.aspx?siteid=1&pageid=7&article_id=17071201172031101&cid=104&pgn=1

Gospod pater Osredkar morda ne ve, da se mnogi ljudje strinjamo z dva tisoč let staro mislijo, ki jo je prinesel Jezus iz Nazareta, največji prerok vseh časov, knez miru, duhovni revolucionar in zdravilec. Toda ne strinjamo se, da cerkev zlorablja ime Kristusa v svoje namene, ki nimajo ničesar skupnega s tistim, kar je On učil in delal. Toda cerkev ni zlorabila samo Kristusa, pač pa tudi ostale preroke.

Ostudno je, da so izkrivili tudi sijajnih Deset Božjih zapovedi. Vsi na eni strani poznamo prvotnih Deset Božjih zapovedi, ki nam jih je Bog dal po Mojzesu: »Spoštuj Boga iznad vsega. Ne ubijaj. Ne pričaj po krivem.« Na drugi pa je malo pozneje v 2. Mojzesovi knjigi druga verzija Božjih zapovedi. Dve od teh domnevnih zapovedi se na primer glasita: »Krvi moje žrtve ne daruj istočasno s kislim testom.« (2. Mojzes 23, 18) in: »Ne kuhati kozlička v mleku njegove matere.« (2. Mojzes 23, 19) Tu so v ozadju predstave grozotnih žrtev živali. Pripisali so jih Bogu in položili na jezik Božjemu preroku Mojzesu. Preroki Izraela so pričali o tem, da se Bog ne spreminja. Na primer piše pri preroku Maleachiji: »Jaz, Gospod, se ne spreminjam.« (Mal 3, 6) Če izhajamo torej iz tega, da se Bog ne spreminja, v stari zavezi pa ugotavljamo odstopanja, spremembe, potem jih je logično moral noter zapisati nekdo drug. In kdo? Nihče drug kot duhovniška kasta, ki je popačila tako staro kot pozneje tudi novo zavezo. Iz tega sledi: Treba bi bilo razmisliti o tem in rehabilitirati tudi preroke v stari zavezi, kajti oni so stalno govorili proti duhovniški kasti, proti početju duhovnikov.

Načelno velja: V antiki in srednjem veku, nekje do 15. stoletja, je sploh samo duhovniška kasta imela možnost pisanja zgodovine, dajanja tistega, kar se je dogodilo v večjem obsegu naprej potomcem. Duhovniška kasta je vedno popačila zgodovino in resnico v takem smislu, da je koristilo njej, poganskemu malikovalskemu kultu. Na ta način je prišlo do tega, da so na najhujši način klevetali velike preroke in jim podtaknili besede, ki so v resnici izvirale od poganskih malikovalcev.

Cerkvi, katoliška in evangeličanska – pa tudi pravoslavna, sta poganski umetnini, ki s pravim življenjem, pravim Božjim sporočilom, ki je samo delno prisotno v bibliji, nima nič, sploh nič opraviti. Razvili sta umetno religijo, ki je sestavljena iz mnogih poganskih elementov, ki jih Jezus iz Nazareta ni učil.

Cerkve so si biblijo prikrojile po svoje, tako da so vanjo zapisale, kar se je njim zdelo pravilno, ne držijo pa se osrednjih izjav Jezusa iz Nazareta. Zato lahko rečemo: To sta dva svetova, ki nista združljiva. Na eni strani resnične besede prerokov in prvotni nauki Jezusa iz Nazareta, ki so tu in tam delno ohranjeni v bibliji, na drugi strani nauki ali usodna zgodovina cerkve.

Vsak človek lahko svobodno sklene, ali si bo dopustil, da mu vlada zdrav človeški razum in se vprašal: Ali je mogoče, da je Bog po Svojem vrojenem sinu prinesel tako paradoksen nauk, kot ga cerkev oznanja kot Njegov nauk? Ali je mogoče, da Bog grozi ljudem, da jih pošilja v večno prekletstvo ali jih hoče pritegniti z magičnimi sredstvi?

Vsak človek nosi v sebi, globoko v svoji duši, božansko. Kaj vam signalizira vaša budna vest? Boste verjeli, zaupali tem občutkom ali pa se boste podredili nespametnim, koristoljubnim in svetohlinskim pravilnikom duhovniške kaste, ki bi si s svojimi diktati prisile rada zagotovila oblast nad dušami in ljudmi. Naj vsak odloči zase.

Pa dajmo enkrat s kompliciranimi cerkvenimi dogmami primerjati enostavna, genialna pravila, ki svet vodijo k miru in ljudi k Bogu, katere je Jezus, Kristus po smislu učil v Svojem Govoru na gori. Na primer: Kar bi rad, da ti drugi naredijo, to najprej ti stori njim. Ljudsko paralelo k tej izjavi najdemo v stavku »Česar nočeš, da ti drugi storijo, tega tudi ti ne stori nikomur.«

Kdor uporabi zdrav človeški razum, bo torej bral Jezusov Govor na gori in Deset zapovedi in ugotovil, da imajo s cerkvenimi dogmami in obredi malo ali nič opravka. Nato se bo verjetno vprašal, ali želi še naprej ostati v tej cerkvi in pustiti, da mu grozi še naprej.

Barbara Klančič, Nova Gorica

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 31. December 2007 ob 12:18 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !