Papež Janez Pavel I: »Stara zaveza je fašistični manifest!«

Datum objave: 23.11.2007 ob 16:23
Kategorija: miks

V sobotni prilogi Dela, 13. oktobra 2007, je bil objavljen intervju z upokojenim mežiškim župnikom Jožetom Lodrantom, na katerega je pozitivno vplival libeliški župnik Anton Vogrinec (1873 – 1947) s knjigo Nostra maxima culpa. To knjigo je Rimska kongregacija uvrstila na seznam prepovedanih knjig. V njej je Vogrinec namreč predlagal spremembe v cerkvenem sistemu in priporočil cerkvi, naj se otrese konzervativnosti. Za kazen je moral podpisati izjavo, v kateri preklicuje vse zmotne in napačne misli, ki jih vsebuje ta knjiga, obžaluje, da je pohujšal ljudi in se brez ugovora podreja sodbi Svete kongregacije. Če ne bi podpisal te izjave, bi ga izobčili iz cerkve.

Sodeč po kriminalni cerkveni zgodovini, v kateri so takšne »krivoverce« pogosto sežigali, jo je Vogrinec še dobro odnesel. Manj sreče je imel papež Janez Pavel I, ki je leta 1978 prišel na oblast z namenom, da izvede revolucionarne spremembe znotraj cerkve. Toda po samo 33 dneh papeževanja so ga našli mrtvega v njegovi spalnici. Kdor je prebral nekaj knjig o sumljivih okoliščinah njegove smrti, ne dvomi več, da je bil Janez Pavel I umorjen. V knjigi Umor v Vatikanu avtor citira veliko njegovih kritičnih izjav o cerkvi, ki se je povsem oddaljila od nauka Kristusa.

Cerkev je nezakonske otroke imela za pankrte

Njegov oče, ki si je vse življenje prizadeval od zunaj vplivati na cerkev, je spoznal, da jo je mogoče spremeniti le od znotraj. K tej nalogi je zadolžil svojega sina. Dečku je rekel: “Piccolo, obljubiti mi moraš, da boš za razliko od hinavcev, ki paradirajo po vatikanskih palačah v svilenih bogataških oblekah in ovešenih z zlatom, diamanti in rubini, živel po Jezusovemu vzoru. Sam Kristus ne bi svojim namestnikom na Zemlji nikoli dovolil takšne maškarade. Previdno odigraj svojo partijo in trdo delaj, dokler ne pride dan, ko boš lahko v njihovih prvih vrstah poskrbel, da se v cerkvi povrne spoštovanje do vseh božjih otrok.”

Njegov značaj je zelo oblikovala tudi zgodba iz otroštva, ko je v hudi zimi šel k maši in na poti srečal lačne sirote v snegu. »Morda je nekaj prispeval tudi oster mraz, toda v hipu sem se obrnil in stekel proti domu, tam pa iz vse zelenjave in leče, ki sem jo našel, skuhal kotliček juhe in čeprav sem dobro vedel, da bomo nekaj dni sami zato lačni, sem kotliček odnesel k sirotam in ga postavil v sneg sredi njih. Takrat sem prvič v življenju občutil, kaj je mislil Jezus, ko je rekel: Kadar se dva ali trije zberejo v mojem imenu, sem z njimi tudi jaz. Maše je bilo takrat že konec – brez mene, kar je bil v tistih časih smrtni greh. Odločil sem se, da odidem v cerkev in prosim odpuščanja. Toda pozabil sem, da cerkev po maši zaklepajo, da bi ne prihajale sirote na toplo.« Cerkev je namreč nezakonske otroke imela za pankrte, saj so se ravnali po »božji besedi v stari zavezi«: »Noben nezakonski naj ne pride v Gospodovo občestvo.« »Upal sem, da ne bom prehudo okregan, ko se vrneta starša, vendar sem podcenjeval jezo moje pobožne mame, ki je dobro vedela, da sem prekršil božjo voljo. Odpeljala me je v spalnico, kjer me je pustila klečati in prositi odpuščanja. Šele ko se je vrnil tudi oče, me je vzdignil in me objel. Rekel mi je, da sem naredil nekaj prelepega. Predlagal mi je, naj Jezusa prosim odpuščanja za mamo, ker me je okregala. In nič slabega naj si ne mislim o njej; vera jo je obsedla, krščanstvo, nekaj, kar je pogosto imenoval opij za ljudstvo. Omamljena z vero ni sposobna presojati, kaj je prav in kaj narobe.”

Hitler je priznal, da je njegova uničevalna ideologija temeljila na Svetem pismu

Lucianijev vzpon na vrh se ni začel leta 1973, ko je postal kardinal. Začel se je že leta 1926, ko je bil star komaj trinajst let. Nekako se je prebil do položaja pomočnika urednika šolskega časopisa v semenišču v Feltreju in že kar v prvem članku je predlagal, naj bi v staro zavezo natisnili opozorilo: “Zgodba je izmišljena. Ni primerna za otroke.” Med drugim je zapisal: “Težav v zahodnem svetu bo konec, ko bodo države v skladu s svojo zakonodajo uredile, da bo v vseh izvodih stare zaveze zapisano opozorilo: Zgodba je izmišljena. Ni primerna za otroke … To je še najmanj, kar mora storiti urejena država, kajti večina ljudi uporablja to knjigo kot vodič skozi življenje, prav to pa številni drugi plačujejo s svojimi življenji. V vseh petih Mojzesovih knjigah ni ene same besede, ki bi se izkazala za resnično. Pravzaprav so se prav vse njegove poglavitne trditve izkazale za napačne, brez izjeme. Konec koncev danes vsi vemo, da je Zemlja okrogla. Menda ne bomo tako neumni, da bi verjeli, da se je ta človek po imenu Mojzes pogovarjal z bogom in da je bog mislil, da je Zemlja ploščata.”

Le nekaj mesecev pozneje, ko se je zdelo, da se je dim polegel, je Albino spet udaril. Napisal je svoj prvi uvodnik in čeprav ni bil tako udaren kot prvi, se je s pomočjo očeta spet pojavil v glasilu italijanskih socialistov. “Ne morem sprejeti,” je napisal, “da naj bi bil Mojzes sveti mož, kakor ga predstavlja cerkev. Konec koncev je bil on tisti, ki je zahodnemu svetu vsilil koncept fašizma, ideologijo, ki temelji na delitvi družbe na bogate in revne, družbo, v kateri že otroci ob rojstvu nimajo enakih možnosti in so mnogi vnaprej obsojeni na lakoto in revščino. V svojih petih knjigah ‘Fašističnega manifesta’ govori Mojzes o sanjah boga očeta, da bi ob njemu vladal beli Arijan, ženska bi mu bila pokorna, vsi drugi, ki so drugačni, pa bi mu bili podrejeni, uničeni ali obsojeni na suženjstvo. Mojzes šteje za drugorazredne vse, ki imajo potisnjene nosove (črnce) in vse, ki so fizično popačeni (invalide). Ogorčen sem, ker v življenju še nisem videl črnega človeka, saj jim je vstop v Italijo prepovedan. Smo država izključno belih katolikov, kajti mišljenja in ravnanja volivcev usmerja Vatikan, ki želi ohraniti čistost arijske rase…«

Albinov uvodnik je bil nedvomno odziv na odlok papeža Pija XI., ki je bil objavljen dva tedna prej in je ukazoval, naj se vsi italijanski otroci, ki so stari manj kot šestnajst let, vključijo v nove fašistične mladinske organizacije. Jeseni tistega leta je Hitlerjeva knjižna uspešnica Mein Kampf postala tudi v Feltreju priporočljivo branje, tako kot tudi sicer po katoliških srednjih šolah v Evropi. V knjigi je Hitler opravičeval svoje načrte uničenja določenih delov prebivalstva prav s citati iz stare zaveze. Na koncu knjige Hitler sklene: “Danes sem povsem prepričan, da je moje ravnanje popolnoma v skladu z navodili Vsemogočnega.” Dejstvo je, da je Hitlerjeva ideologija temeljila na stari zavezi ter da so ljudje verjeli, da predstavlja božjo voljo. Morda bi bila svetu prihranjena druga svetovna vojna in holokavst, če bi sodišča upoštevala nasvet mladega Albina Lucianija in bi v izvode stare zaveze dala natisniti tisto opozorilo.

To velja še danes. Eden od ciljev medijske zakonodaje je varovanje javnosti pred neresnicami. Stara zaveza, ki jo mnogi resnično uporabljajo kot življenjski kažipot, bi ne prestala preverjanja pred nobenim razsodiščem. Pa vendar jo toliko ljudi uporablja, čeprav v slehernem trenutku zaradi njenih naukov izgublja življenje na tisoče otrok. Hitler je uporabil Mojzesovo arijansko filozofijo za uničevanje Judov. V Mojzesovih petih knjigah vsak lahko najde kaj zase; vsak, ki v srcu nosi sovraštvo.

Albino je med poukom pogosto nasprotoval učiteljem. Nekega dne pa je presenetil razred in se je izjemoma strinjal z učiteljem. Soglašal je, da so bili Judje krivi za Jezusovo križanje. Nato je učitelj naredil napako in je dal Albinu besedo. Mladenič se je dvignil in vprašal učitelja: “Toda zakaj so si Judje želeli Jezusove smrti? Kakšen razlog bi lahko imeli za tako odurno dejanje?” Ko učitelj ni odgovoril, se je Albino ozrl po razredu in ko je tudi na obrazil sošolcev videl negotovost, jim je rekel: “Saj je povsem očitno, zakaj so ga želeli ubiti. Goreče so verjeli v Mojzesa. Še danes je njihova sveta knjiga, Tora, omejena zgolj na pet Mojzesovih knjig. Jezus je s svojim učenjem nasprotoval skoraj vsemu, kar je govoril Mojzes. Le bebec bi po branju petih Mojzesovih knjig in nato še štirih Kristusovih evangelijev lahko verjel, da je bil Jezus sin Mojzesovega boga.«

Papež Janez Pavel I: »Največji Kristusovi sovražniki so kristjani!«

 

Prvega dne, ko je prišel v semenišče, se je začudeno zagledal v bel stolp, ki se je držal šole. Prvič v življenju je videl tako visoko zgradbo – vsaj štirikrat višjo od vseh drugih zgradb v mestu. Po skupni prostornini je bil stolp tako velik, kot sama šola. Nikakor ni mogel razumeti, da nekdo postavi tako velikansko zgradbo samo zato, da bi na njen vrh obesil zvonec. Konec koncev, če bi naredili dvakrat večji zvonec in ga obesili na običajno višino, bi se ga slišalo veliko dlje. Ko se je tako oziral na tisti beli stolp, je spoznaval, kako zelo se je cerkev oddaljila od tistega, kar je učil Jezus; neznanske vsote denarja, ki ga zbere za pomoč revežem, denarja, s katerim bi denimo lahko zgradila zavetišče za vsaj sto sirot, je uporabila za gradnjo stolpa, v katerem visi en sam zvonec.

Kmalu potem, ko je postal škof v Vittoriu Venetu, je dobil pismo bogatega moža, ki je bil neozdravljivo bolan. Ker ni imel dedičev, je ponudil vse svoje imetje, da bi zgradili veliko cerkev, posvetili pa naj bi jo Jezusu oderešniku. Luciani ga je takoj naslednjega dne obiskal in ga prosil, naj svoj denar raje nameni za sirotišnico. Toda mož je vztrajal pri svojem in zahteval cerkev. Ko je Luciani izčrpal vse možnosti, je iz rokava potegnil še zadnjega aduta, ki mu je pogosto pomagal v podobnih primerih. “Ko sem bil še otrok,” je začel pripovedovati, “sem moral očetu obljubiti, da bom živel svoje življenje v posnemanju Jezusa in svojo obljubo sem držal. Vedno, kadar sem prišel na razpotje, sem se vprašal: Kaj bi zdajle naredil Jezus? Ob tem pa sem vedno premišljeval, kako lepši bi bil svet, če bi vsi tako delali.” Nato je vprašal bolnega moža: “Kaj mislite, kaj bi torej Jezus naredil v vašem primeru?” Dva tedna pozneje je mož prijel za lopato in položil temeljni kamen za novo sirotišnico, namenjeno otrokom, ki bi bili sicer splavljeni.

Februarja 1948 v katedrali v Bellunu pa je kot mladi duhovnik zbranim vernikom rekel: “Danes so največji Kristusovi sovražniki sami kristjani, ki plačujejo svoje duhovnike, da se spakujejo ob bahavih oltarjih iz zlata in marmorja, nikoli pa ne pomislijo na množice stradajočih otrok, ki med njihovimi molitvami umirajo od lakote.” To je tudi najnatančnejši povzetek njegove življenjske filozofije.

Cerkvena duhovščina je Jezusov nauk nadomestila z zlatom in bliščem

Ko je bil že škof, je avtorju knjige Umor v Vatikanu, Gregoire Lucienu dejal: “Kot sicer med ljudmi so tudi med duhovniki tri vrste posameznikov. Peščica jih je, najmanj med vsemi, ki si resnično prizadevajo prenašati Kristusovo sporočilo. Potem so takšni, ki si zgolj polnijo žepe s tujim zlatom. Najnevarnejša in na žalost najbolj razširjena pa je tretja vrsta. To so tisti, ki želijo obvladovati glave ljudi. Čeprav je povsem jasno, kaj je Jezus hotel povedati, so vsepovsod duhovniki, ki v svoji neznanski sli po oblasti lažejo naivnim vernikom.” Potem je ta malo znani škof iz zakotne gorske pokrajine nadaljeval: “Jezus je postavil le dva pogoja za odrešitev: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe in Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim. ” Nikoli ni od nikogar zahteval, naj pred njim pade na kolena in ga časti. Če kaj, potem je Jezus zavračal pohlep in predsodke do drugih, torej prav tisto, kar je danes osrednja gonilna sila krščanske družbe. ” Vsak, še tako omračenega uma, je moral razumeti njegovo sporočilo: Božje kraljestvo ni v zgradbah iz kamenja ali lesa, v tvojem srcu je in predstavlja tvoje sočutje do drugih. Kristus nam govori, da je naš odnos do njega neposreden in intimen, nobenega pridigarja ali posrednika ne potrebujemo in nobenega javnega obešanja na veliki zvon, kot so v njegovem času počeli farizeji in danes kristjani.” Potem je škof jezno dodal: “Še najhujši hinavci pa so tisti, ki v pridigah razlagajo svojo ljubezen do določenih ljudi, hkrati pa v javnosti vso svojo energijo usmerijo v zanikanje njihovih pravic. Verjemi, Lucien, zavračanje osnovnih pravic in dostojanstva kateremukoli od božjih otrok ni ljubezen, pa naj zakon in doktrina govorita karkoli. To je hinavščina prve vrste.”

Kaj bi prineslo papeževanje Janeza Pavla, morda najbolje pove osrednje sporočilo njegovega nastopnega govora v Sikstinski kapeli, 27. avgusta 1978 : …Zbrati moramo ves pogum, ki ga nosimo v sebi in se znebiti sovraštva in predsodkov, ki so nam jih vcepili naši krščanski očetje. Le tako bomo zbrali dovolj moči, da odstranimo ovire, ki jih naš nauk predstavlja tako številnim nedolžnim ljudem v njihovem vsakdanjem življenju … kajti od boga dano življenje je veliko dragocenejše kot katerakoli človekov nauk …”

Potem je novoizvoljeni papež govoril o revščini in lakoti v svetu. Odločno, natančno, s povsem izdelanim naglasom je izgovarjal besedo za besedo, glas je bil neomajen, izrazi preprosti, da so smisel razumeli tudi najmlajši, ki so bili navzoči na sprejemu. Kot tako pogosto že v škofovskem obdobju, je tudi zdaj napadel hinavščino, ki jo predstavljajo vatikanski zakladi: ” … Danes zjutraj sem izplaknil svojo straniščno školjko z ročico iz čistega zlata. Prav v tem trenutku uporabljajo vatikanski kardinali in škofje kopalnice v drugem nadstropju papeške palače, ki so tako bogato opremljene, da bi, kot so mi povedali sodelavci, za vsako dobili na dražbi vsaj petdeset milijonov dolarjev … Verjemite mi, tisti, ki živimo v tolikšnem razkošju, medtem ko jih toliko umira zaradi lakote, bomo morali nekega dne odgovoriti Jezusu, zakaj se nismo ravnali po njegovi zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Mi, cerkvena duhovščina in naši farani, ki smo Jezusov nauk nadomestili z zlatom, bliščem in slavjem, mi, ki nam je več do maškarade in neskončnega prepevanja njegovih molitev, kot pa do človeškega življenja, mi mu bomo dolžni najbolj temeljitih pojasnil.”

Med drugim je omenil nekaj najhujših zločinov: ” Med križarskimi vojnami smo pobili na milijone nemočnih muslimanov in Judov in bili prepričani, da imamo prav. Potem je inkvizicija šest stoletij mučila in pobijala nešteto nedolžnih žrtev in verjeli smo, da je tako prav. V svetovni vojni se je naša država priključila Nemčiji v spopadu za prevlado arijske rase in za uničenje ali podreditev drugih ras. Spet smo verjeli, da imamo prav, samo zato, ker smo krščanski narod in ker so nam iz Vatikana govorili, da imamo prav. Še donedavna smo imeli otroke, ki so rojeni zunaj zakonske zveze, za izmeček naše družbe in bili seveda spet prepričani, da imamo prav. Celo danes še vedno obsojamo in kaznujemo celo vrsto ljudi, ki živijo drugače in še vedno mislimo, da imamo prav – samo zato, ker je nekoč nekdo tako zapisal v neko sveto knjigo. Vsi dobri kristjani smo verjeli, da je to prav, ker je tako rekla mati cerkev. Toda zdaj, le nekaj generacij pozneje, vsi vemo, da je bilo krivično. Bilo je ogabno.

Janez Pavel I se je zavzel za ženske

Nek drug dan je Janez Pavel I zbral nekaj čez dvajset vatikanskih kardinalov, ki so mu na konklavu odtegnili svoje glasove, s katerimi bi bil sicer izvoljen soglasno. Spregovoril jim je o svetovnih problemih. Rekel jim je: Cerkev s prepovedjo kontracepcije prispeva k širjenju nalezljivih bolezni, revščine in lakote v državah tretjega sveta, v razvitem svetu pa k vedno večjemu številu splavov. Nobene moralne pravice nimamo, da bi nasprotovali trajnemu ljubezenskemu razmerju med katerimikoli od božjih otrok, pa naj gre za rasne in verske razlike med njimi, za vprašanje ponovne poroke ali za homoseksualnost. Povedal pa jim je še marsikaj drugega, nazadnje tudi tole: Mati cerkev odslej ne bo več vzrok težavam v svetu, temveč bo začela tudi sama začela iskati rešitve zanje…

Neko jutro je zasebno sprejel delegacijo filipinskih škofov, ki jo je vodil kardinal Sin. Eden od škofov je papeža neposredno vprašal glede nove doktrine in govoric, da naj bi bile kmalu v duhovniški stan pripuščene tudi ženske. Janez Pavel je škofom povedal: “Ko sem bil še najstnik, sem očetu obljubil, da bom v življenju posnemal Kristusa in svoje svečane obljube se držim. Vedno, kadar se znajdem na razpotju, pa četudi zgolj v kratkih presledkih, se vprašam, kaj bi zdaj naredil Jezus? In zelo pogosto premišljujem, kako veliko boljši bi bil svet, če bi vsi ravnali enako.” Potem je nadaljeval: “Kaj mislite, kako bi Jezus odgovoril na vaše vprašanje?” Škofje so molčali in spet se je oglasil papež: “Prav vseeno je, kaj smo včeraj zapisali samozadostni možje, šteje le tisto, kar bi Jezus naredil danes.”

To so bile njegove zadnje besede, o katerih so poročali novinarji. Že naslednjega dne je v časopisih pisalo: Associated Press, 29. september 1978, Vatikan. Le triintrideset dni po izvolitvi je sinoči umrl papež Janez Pavel I.

Janja Škrjanc iz Kranja

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 23. November 2007 ob 16:23 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !