Katoliška cerkev je podprla fašizem in nacizem

Datum objave: 28.10.2007 ob 23:38
Kategorija: miks

Avstrijski kmet Franz Jägerstätter, ki so ga nacistični vojaki leta 1943 obglavili, ker se ni hotel pridružiti nacistični vojski, je bil s strani katoliške cerkve razglašen za blaženega. Škof Ludwig Schwarz je poudaril, da je bil Jägerstätter človek z visoko stopnjo zavesti. Vir: http://www.infotv.si/?page=prikaz&id=19886

 

 

Cerkev s takšnimi potezami očitno želi prepričati svetovno javnost, da ostro obsoja fašizem in nacizem. Toda, kdor pozna zgodovinska dejstva, ve, da sta oba totalitarna režima pravzaprav otroka katoliške cerkve.

 

Papež Pij XI. in Mussolini sta leta 1925 začela italijanske dečke in deklice prepisovati iz skavtskih organizacij v fašistične. To so bili otroci, ki so petnajst let pozneje predstavljali jedro Mussolinijevih – in Hitlerjevih – udarnih vojaških sil, ki naj bi uveljavile prevlado arijske rase. Aprila 1926 je dobilo italijansko fašistično mladinsko gibanje uradni status, januarja naslednje leto pa je bil sprejet zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje drugih mladinskih organizacij in gibanj ter nalagal razpustitev starih katoliških skavtskih organizacij. Da sta papež in Mussolini otroke zares pripravljala na vojno, so pokazale že uniforme, saj so skorajda angelska skavtska oblačila zamenjale prave pravcate vojaške uniforme. Decembra istega leta je papež izdal odlok, ki je vsem italijanskim osnovnim šolam naročal, naj v fašistične mladinske organizacije vpišejo vse otroke, mlajše od šestnajst let.

 

Februarja 1929 sta papež Pij in Mussolini sklenila Lateranski sporazum, s katerim se je katoliška cerkev tudi formalno povezala s fašističnim gibanjem. S cerkvenih prižnic so začeli odkrito povzdigovati fašizem in ljudi pripravljati na skorajšnje ‘volitve’, na katerih so lahko zgolj z da ali ne odgovorili, ali podpirajo novo fašistično vlado. Pij je pred glasovanjem izdal papeško pismo, ki je doseglo 99,9 odstotkov vernikov, saj so ga prebrali z vseh prižnic in objavili v vseh časopisih. V njem je seveda vernikom naročil, naj obkrožijo da. 24. marca 1929 je v skladu s papeževim navodilom ravnalo 8.519.539 volivcev, medtem ko jih je ne obkrožilo le 155.761. Papežev vpliv med italijanskim prebivalstvom je bil v tistem času izjemen.

 

1.februarja 1933 je imel Hitler svoj znameniti nastopni govor kot novi nemški kancler, v katerem je med drugim rekel: “Nacionalna vlada mora braniti in ohranjati tista krščanska načela, na katerih je nastal naš narod in na katerih temeljijo naše moralne in družinske vrednote.” Leto pozneje je kancler Hitler poslal v nemški parlament svoj zakon o izjemnih pooblastilih, s katerim je postal absolutni vladar Nemčije. Toda prej je moral rešiti manjšo težavo: za zakon je bila potrebna dvotretjinska večina, njegova nacistična stranka pa je bila v manjšini. Tako kot pred njim tudi Mussolini je moral po pomoč v Vatikan. Januarja 1934 je papež Pij XI. pisal dvema najmočnejšima nemškima katoliškima strankama in jima naročil, naj njuni poslanci podprejo Hitlerjev zakon. Teden pozneje je Hitler postal diktator Nemčije.

 

Z veliko gotovostjo lahko torej trdimo, da je bil uspeh evropskega fašističnega in nacističnega gibanja v tistem času povsem odvisen od papeževih odločitev, saj brez njegove podpore ne bi uspele niti italijanske ‘volitve’, niti nemško glasovanje v parlamentu. Papež je bil tisti, ki je vlekel niti usode, cena na koncu pa je bila strahotna – petdeset milijonov žrtev druge svetovne vojne. Postopek novega organiziranja fašistične mladine je bil leta 1935 končan in poskrbljeno je bilo, da so nove vrednote – večvrednost arijske rase, manjvrednost žensk, predsodke do Judov, homoseksualcev, drugih etničnih skupin – vcepili slehernemu odraščajočemu italijanskemu otroku.

 

V tej luči seveda ni več čuden in nerazumljiv več kot samo servilni odnos slovenske podružnice Vatikana, to je slovenske Rimskokatoliške cerkve s škofom Rožmanom na čelu, ko je l. 1941 zadovoljno pozdravila prihod fašistov v Ljubljano – in kasneje z njihovo pomočjo ustanovila lastne katoliške vojaške sile, to je tki. belo gardo. Ne pozabimo tudi na prisege slovenskih Domobrancev (še ene vojaške formacije katoliške cerkve) vodji “svobodne” Evrope A. Hitlerju. Bili so pač na vatikanski liniji – drugače seveda v tej totalitarni, diktatorsko vodeni verski skupnosti niti ne more biti. Kako je že rekel domnevni duhovni vodja RKC Jezus Kristus: “Kdor prime za meč, bo z mečem tudi pokončan! “Pa tudi: “Ljubi svoje sovražnike. “

 

 

Papež Janez Pavel II in njegov pozitivni odnos do nacizma

 

Janez Pavel II je obiskoval vojaško akademijo v Wadovicah, pripravljalne šole, v kateri so učencem v glave vtirali ideologijo o večvrednosti belih arijskih moških, o podrejenosti žensk, Judov, črncev, homoseksualcev in nekaterih etničnih skupin – skratka, ideologijo fašizma.

V obdobju njegovega odraščanja je bila Poljska ena od tistih evropskih držav, kjer je prevladoval katolicizem in tudi ena od tistih, ki so bile zaprte za predstavnike obarvanih ras, da bi ohranili arijsko čistost.

 

Janezu Pavlu II. so očitali, da se med drugo svetovno vojno ni pridružil odporniškemu gibanju in je raje delal za naciste. V Krakovu je šlo v ilegalo šestdeset tisoč mladih, toda Karola Wojtyle ni bilo med njimi. Verjetno zato, ker so odhajali predvsem Judje, ki so vedeli, kaj jih sicer čaka, saj je bil Hitler v Mein Kampfu dovolj jasen glede njihove usode. Bil pa je še dodaten razlog, da se je Karol raje pridružil nacistom. Tako kot papež Pij XII. je tudi on miselno pripadal ideologiji arijske večvrednosti, iz katere je zrastel fašizem. Lahko se tudi vprašamo, zakaj je Poljska le v nekaj dneh pokleknila pred nemško ofenzivo. Konec koncev je imela eno največjih in najbolje pripravljenih armad v Evropi, razen tega pa tudi sporazum z Veliko Britanijo in Francijo. Toda Poljaki so večinoma razmišljali podobno kot Nemci. Njihov skupni sovražnik je bila komunistična Sovjetska zveza, ne pa fašizem. Na Poljskem je armada petindvajsetih milijonov ljudi voljno odhajala na delo v tovarne, ki so izdelovale orožje in opremo za nemško vojsko, medtem ko se je odporniškemu gibanju pridružila le peščica Poljakov.

 

Filmi in romani, ki opisujejo, kako so nemške enote vdirale v poljske cerkve in jih pustošile, ne bi mogli biti dlje od resnice. Sodobna propaganda je začela širiti to podobo, da bi razmejila krščanstvo od fašizma. Toda v tistem času je bila velika večina nemških vojakov krščanska, le razdeljeni so bili na katolike in protestante, nemški zavezniki, Italijani, pa so bili povsem katoliški.  Razlika med Hitlerjevo vojsko in takratnim cerkvenim vodstvom je bila zgolj v načinu in sredstvih, ki so jih izbirali za doseganje ciljev – Hitler je ljudi zatiral z orožjem, Pij XII. in pozneje Wojtyla pa s političnimi in ideološkimi sredstvi. Rezultat je bil enako poguben; na eni strani so bili milijoni mrtvih v vojni, na drugi pa so zaradi prepovedi kontracepcije milijoni mrtvih zaradi nalezljivih spolnih bolezni, lakote in revščine v državah tretjega sveta. Da podpora Vatikana Hitlerju ni bila slučajna, dokazujeta tudi sledeči Hitlerjevi izjavi:

“Nacionalsocializem ni niti proticerkven niti nereligiozen, prav nasprotno, stoji na tleh pravega krščanstva.” (prip. pisca.: cerkvenega krščanstva) In: ” Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje”. (Iz Mein Kampf)

 

 

Ob delu v kamnolomu in v skladišču nemške vojske se je Wojtyla pridružil tudi majhni amaterski gledališki skupini. Oder je bil velika ljubezen njegovega življenja in biografi nikoli ne pozabijo povedati, da si je želel postati igralec. In res, ohranjeni dokumenti kažejo, da je bil uspešen igralec, ki se je praviloma pojavljal v vodilnih vlogah. Ko je v drugi polovici vojne začelo naraščati pričakovanje skorajšnje zavezniške zmage, se je med mladimi Poljaki ponovno prebudil duh odporništva. Da bi se mladi Karol izognil pritisku vrstnikov, naj se pridruži novemu odporniškemu gibanju, je vstopil v semenišče, čeprav še ne povsem prepričan, da si zares želi postati duhovnik. Konec koncev, hotel je biti igralec. Toda hitro je ugotovil, da mu igralski talent lahko pomaga tudi v cerkvi. V vsej zgodovini rimskokatoliške cerkve ni bilo papeža, ki bi imel tako bleščečo podobo. Tisto, kar je lahko opazovala širša javnost, je bil sijajen nastop velikega igralca na svetovnem odru, ki ga je spremljal skrbno načrtovan in finančno bogato podprt komunikacijski program. Težko je verjeti, da bo Wojtylo presegel kateri od naslednikov – razen, če ne pride naravnost iz Hollywooda. Vir: Umor v Vatikanu, Lucien Gregoire

 

Izhajajoč med drugim tudi iz zgoraj navedenih dejstev postane povsem razumljivo početje Wojtyle kot papeža Janeza Pavla II.  Kot skrajno nazadnjaški kader vatikanske ultra-desnice je zatrl s sodelovanjem sedanjega papeža Benedikta, takratnega velikega inkvizitorja Ratzingerja še tisto malo pozitivnega naboja v svoji cerkvi, kar ga je ostalo po 1800 letih samih manipulacij in zločinov, kot npr. teologijo osvoboditve “ne-arijske” rase Južnoameričanov. Govoril je tudi o “srečni krivdi” katoliške cerkve zaradi genocidnega pomora milijonov Indijancev med špansko – portugalskim ropanjem Južne Amerike v imenu Jezusa Kristusa. Podpiral je bombardiranje Bosne v devetdesetih letih 20. stoletja. S tem v zvezi je izjavil: “Mi (Vatikan) navsezadnje nismo pacifisti. ” Seznam takih “cvetk” je predolg, da bi se jih lahko navedlo v tem javnem pismu. Ja, s pomočjo življenjepisa mladega Wojtyle postane marsikaj bolj razumljivo.

                                                

   Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 28. Oktober 2007 ob 23:38 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !