28. septembra je minilo 29 let od smrti papeža Janeza Pavla I. Po 33 dneh papeževanja so ga našli mrtvega v njegovi spalnici. Nasledil ga je kardinal Karol Woytila, sedaj že pokojni papež Janez Pavel II.

 

Čeprav je bilo v zadnjih letih napisano veliko knjig o zelo sumljivih in nenavadnih okoliščinah smrti Janeza Pavla I, pa morda ponuja največ logičnih odgovorov prav zadnja knjiga Umor v Vatikanu. Avtor Lucien Gregoire, ki se je osebno kar nekajkrat srečal s pokojnim papežem, je brez dvoma, da je v tej zgodbi šlo za umor in zaroto. Papež Janez Pavel I je bil namreč oster kritik svoje cerkve in ji je že kot škof očital, da deluje povsem v nasprotju z naukom Jezusa Kristusa. Kot papež je dobil moč, da revolucionarne spremembe tudi uresniči. Toda potem se je zgodil 28. september 1978…

 

Zakaj Vatikan ni dovolil obdukcije trupla papeža Janeza Pavla I?

 

Dr. Buzzanetti, ki je papeža uradno razglasil za mrtvega, je kot vzrok smrti navedel srčni napad. To domnevo je podkrepil oče Magee, ki je novinarjem izjavil, da je papež pri kosilu potožil zaradi bolečin v prsnem košu. Toda ko so novinarji o tem povprašali vse druge, ki so bili prisotni pri kosilu, se tega ni nihče spomnil, nasprotno, papež naj bi bil zelo razigran in nasmejan. Ko so mediji objavili vsa ta nasprotujoča si pričevanja, je iz Vatikana prišlo ustno opravičilo, da so v zmedi, ki je nastala ob smrti, v prvotno uradno sporočilo zapisali nekatere netočnosti. Zaradi cele mreže laži, v katere se je ujel Vatikan, so se govorice o zaroti takoj razširile po vsej Evropi.

 

Neodgovorjeno ostaja tudi vprašanje, kako je papež ob tako hudem srčnem napadu ostal vzravnan v sedečem položaju in v rokah obdržal papirje? Da je tako po božji volji, kot so rekli v Vatikanu, so verjeli le najbolj lahkoverni.

 

Uradno sporočilo o papeževi smrti je izrecno navajalo, da je bilo truplo odkrito ob pol sedmih zjutraj. Toda do takrat je bilo že balzamirano. Kardinal Villot, ki se je še dobro spominjal značilnega neprijetnega vonja, ki ga je le dober mesec prej oddajalo truplo mrtvega Pavla VI., je ukazal posmrtne ostanke Janeza Pavla I. takoj balzamirati, da bi preprečil tisto, kar se je dogajalo s Pavlovim truplom, saj so morali takrat celo za en dan prestaviti javno slovo od pokojnega v baziliki svetega Petra. Zato so tako zgodaj pripeljali balzamerja. Vendar pa je prav ta naglica še podžigala govorice o zastrupitvi. Znano je bilo, da je počasno zastrupljanje z arzenikom uporabljala italijanska mafija in če so truplo takoj po smrti balzamirali, je bilo to skoraj zanesljivo znamenje, da so želeli odstraniti sledi zastrupitve. Zato je bilo v Italiji zakonsko prepovedano balzamiranje trupla, preden ni od smrti preteklo štiriindvajset ur. Toda v Vatikanu ne veljajo italijanski zakoni. Treba pa je povedati, da bi sledi arzenika, če bi bil ta v primeru Janeza Pavla zares uporabljen, ostale v telesu, še zlasti v nohtih in laseh, vse do danes.

 

Zaradi nenavadno hitrega balzamiranja trupla so novinarji sprožili pravo preiskavo. Pogovarjali so se s prav vsemi, ki so bili tistega dne v papeški palači in njihovi pogovori so ostali ohranjeni na mikrofilmih. Pravzaprav so ohranjeni podatki prav o vseh, ki so vstopili v palačo. Novinarji, ki so slutili, da so na sledi zgodbe stoletja, so popisali prav vse, celo kdo je imel tistega dne dostop do papeževe kuhinje. Tretjega dne po Lucianijevi smrti pa so vse, ki so delali v papeževih prostorih, razselili na neznane lokacije po vsej Evropi. Odšle so tudi štiri nune, ki so skrbele za njegovo gospodinjstvo in oba tajnika, John Magee in don Diego Lorenzi. Sestra Vincenza, ki je Lucianiju služila dvanajst let, se ni mogla udeležiti niti njegovega pogreba. Novinarji so bili ogorčeni, saj so jim odvzeli ključne priče, ki bi lahko kaj vedele o okoliščinah smrti. Potezo Vatikana so kritizirali prav vsi italijanski mediji, češ, zakaj bi nekdo odstranil ključne priče, če ni kaj skrivati?

 

Iz množice nikoli odgovorjenih vprašanj glede papeževe smrti je tudi dejstvo, da je njegova sestra Antonia zaprosila za koder njegovih las, štirinajst dni po pogrebu pa so ji poslali šop sajasto črnih las, ki zanesljivo niso bili njegovi, saj je bil že močno osivel. Ne pozabimo na to, da je v laseh možno odkriti sledi arzenika. Zelo nenavadno je bilo tudi to, da niso nikoli našli njegove oporoke, še posebej, ker zelo natančna pravila določajo, da mora novi papež shraniti oporoko v Vatikanu.

 

Še nekaj zelo nenavadnega se je zgodilo ob Lucianijevi smrti. Ko umre papež, je zelo verjetno, da bo prej ali slej postal svetnik, zato ne gre nobeno papeško truplo v grob neoskrunjeno. Ponavadi vsakemu odvzamejo vsaj en del, denimo prst, da bi ga uporabili kot relikvijo, ko bo razglašen za svetnika. V Vatikanu te dele skrbno hranijo. Včasih so za zbirko jemali jezike, čeljusti, glasilke, roko ali nogo, v zadnjem času pa so operacije bolj preproste, toda še vedno vsakemu nekaj odvzamejo. Celo Pavel VI. je denimo izgubil prst. Le Luciani je bil izjema. Upravičeno torej lahko sklepamo, da zunaj grobnice ni nobenega dela njegovih posmrtnih ostankov, ki bi bil lahko uporaben za analizo DNA.

 

Domneva, da je bil papež umorjen, je zelo utemeljena, saj je bilo motivov in priložnosti več kot dovolj. To so nenazadnje posredno potrdili tudi v Vatikanu, ko niso nikoli dovolili obdukcije, čeprav bi ta enkrat za vselej utišala govorice ter odpravila dvome in ugibanja, ki jih kar ne more biti konec. Potem pa so svetovno javnost zavajali še enkrat – ko so poskušali Janeza Pavla prikazati drugačnega, kot je bil v resnici. Da bi prikrili cerkvene motive za umor, so ga predstavljali kot skrajnega konservativca, torej papeža, ki si ne želi sprememb v cerkvi.

 

Vatikan je po smrti papeža zavajal javnost, da je bil pokojni slabega zdravja

 

Takoj po Lucianijevem pogrebu so začeli iz Vatikana pošiljati v javnost dobro premišljene zavajajoče informacije, ki naj bi o umrlem papežu ustvarile podobo, da je bil ob izvolitvi za papeža že hudo bolan in na robu smrti. Napisali so, da je pokojni papež v zadnjem letu doživel vsaj šest srčnih napadov, vendar pa naj bi svoje zdravstveno stanje skrbno skrival, ker si je preveč želel postati papež. Lucianijeva družina ni ničesar vedela o domnevnih srčnih težavah. Njegov osebni zdravnik iz Benetk ni nikoli slišal česa takšnega. Novinarji so se pogovarjali s praktično vsemi kardiologi v beneški pokrajini in niso našli nikogar, ki naj bi pregledoval in zdravil kardinala. Prav tako ni bilo o tem nobenih sledi v bolnišnicah. Zelo nenavadno bi bilo, če bi nekdo doživel šest srčnih napadov zapovrstjo v zelo kratkem času, pa ne bi obiskal kardiologa in bolnišnice. Ostaja le dejstvo, da je temeljiti pregled šest mesecev pred smrtjo pokazal, da je Albino Luciani izjemno dobrega zdravja.

 

V času smrti Janez Pavel ni imel nobenih znanih zdravstvenih težav – razen nepojasnjenega otekanja nog v dneh pred smrtjo, kar je njegov zdravnik prepoznal kot začetek artritisa. Otekanje okončin je lahko posledica zelo številnih fizičnih težav. Toda za tiste, ki niste izkušeni v prebiranju detektivskih romanov, je treba povedati: otekanje, še zlasti gležnjev, je lahko tudi eno prvih znamenj postopnega zastrupljanja z arzenikom, podobno kot nenadna popoldanska utrujenost.

 

Toda večina katolikov je mirno sprejela pojasnilo, da je papež umrl naravne smrti, kar kaže, kako učinkovit je bil vatikanski propagandni stroj. Navkljub očitnim protidokazom so uspeli ne le svoje vernike, temveč ves svet prepričati, da je Janez Pavel umrl naravne smrti. Ves svet so prepričali, da v trenutku strahotnega srčnega napada ni utegnil potegniti niti za vrvico, ki mu je visela ob desni rami, vseeno pa je “ob strahotni bolečini po božji volji obsedel zravnano in v rokah obdržal papirje, ki jih je prebiral.«

 

V obdobju nekaj mesecev  je umrlo še nekaj ljudi, ki so bili povezani s papežem

 

V zelo kratkem časovnem obdobju nekaj mesecev so drug za drugim umrli Aldo Moro, papež Pavel VI., Yu Pin, Nikodim, Janez Pavel I. in Jack Champney.  Vsi v zelo nenavadnih in nepojasnjenih okoliščinah in vsi vpleteni v politični načrt, s katerim bi civilizacijo približali Jezusu. Šest mrtvih, eden za drugim. To so dejstva.

Poglejmo na kratko ozadja njihovih smrti:

 

Papež Janez Pavel I je Jacka Champney imenoval za posrednika med papežem in kurijo, z nalogo, da pomiri nekatere vatikanske kardinale, ki so predstavljali jedro upora katoliške skrajne desnice. Dva dneva po nepričakovani papeževi smrti je Jacka zunaj vatikanskega obzidja ubil neznanec z mimo drvečim avtomobilom. Voznika niso nikoli odkrili.

 

Aldo Moro je prevzel vodenje krščanske demokracije in se je začel odmikati od ideologije rimskokatoliške cerkve, ker zakone družbe poskuša prilagajati svojemu nauku. Predlagal je zakonodajo, ki bi tudi v Italiji zagotavljala popolno svobodo veroizpovedi. Dobro se je vedelo, da je to ena od ključnih programskih točk njegove predsedniške kampanje, katere skupno izhodišče je bilo, da je treba italijansko zakonodajo približati volji ljudi in jo zavarovati pred pritiski iz Vatikana. Našli so ga ustreljenega v prtljažniku avtomobila.

 

Umiranje papeža Pavla VI., ki je bil v dobrih odnosih z njegovim naslednikom Janezom Pavlom I, saj sta oba želela narediti temeljite spremembe v cerkvi, je kazalo vse simptome počasne zastrupitve z arzenikom. Pravzaprav so bili to zelo natančni simptomi zastrupitve z arzenikom, od dremeža in omrtvičenih nog, do neznosnega smradu, ki ga je oddajalo njegovo truplo, zaradi česar so morali za en dan preložiti javni ogled v svetem Petru.  Nuna, ki je imela neprijetno nalogo prazniti papeževo nočno posodo, je novinarju povedala, da “v posodi že ves teden ni bilo drugega kot kri«,  kar je še en dokaz resne bolezni, ki nima nič skupnega s srčnim napadom kot je to rekel njegov zdravnik. Krvavi izločki iz sečnega mehurja so najbolj zgovoren dokaz zadnjega stadija zastrupitve z arzenikom.

 

Yu Pin, najvišji in najvplivnejši kardinal vzhodnega katoliškega sveta, je želel na prihodnjih papeških volitvah zagotoviti potrebno podporo njegovemu favoritu Janezu Pavlu I. Sredi pogreba Pavla VI. je omedlel. Čeprav nikoli ni imel težav s srcem, so iz Vatikana sporočili, da je šlo za srčni napad. V medijih so omenjali zastrupitev in pozivali k obdukciji. Tako kot v drugih primerih nepojasnjenih smrti, so takšne zahteve v Vatikanu tudi tokrat zavračali. Truplo so takoj balzamirali in ga v zapečateni krsti poslali v Taipei.

 

5. septembra 1978 zjutraj je papež Janez Pavel I gostil v svojih prostorih prijatelja, pravoslavnega nadškofa Nikodima. Sestra je s seboj prinesla dve skodelici kave in nekaj mandljevih keksov. Pozneje je papež novinarjem povedal: “Ko je sestra Vincenza odšla iz sobe, je metropolit segel po eni od skodelic, si jo dvignil do ust, potem pa je ugotovil, da je kava prevroča in je skodelico spet postavil na mizo. Takoj nato se je mrtev še sam zgrudil na mizo.« Kot so sporočili iz Vatikana, prav tako, kot vsi drugi v tej zgodbi, umrl zaradi srčnega napada. Zelo nenavadno, saj je bil Nikodim amaterski maratonec in nekaj mesecev prej je na eni od preizkušenj zasedel tretje mesto v svoji kategoriji.

 

Praviloma je morilec tisti, ki ima najmočnejši motiv za umor

 

Vrnimo se k sumljivi smrti papeža Janeza Pavla I. Avtor je v knjigi omenil nekaj oseb, ki bi lahko zagrešile zločin nad papežem. Škofa Casaroli in Caprio sta bila iz družine Gambino, ki je bila najmočnejša mafijska družina v Italiji in največja zasebna finančna dobrotnica cerkve. Zato sta se konec koncev tudi lahko povzpela do škofovskega naslova. Razen tega sta bila Casaroli in Caprio pomembna člana Opusa Dei.

 

Pisatelj še nekoga prišteva med glavne osumljence in temu je bilo takrat ime Karol Wojtyla. Prav on je imel največ koristi od smrti Janeza Pavla I., kajti teden dni pozneje je sam postal novi papež, Janez Pavel II. Čeprav se takšno govorjenje morda komu zdi neprimerno, bi bilo pozabiti na Wojtylo podobno, kot če bi med možnimi osumljenci ženinega umora ne upoštevali moža, ki je po njeni smrti podedoval sto milijonov dolarjev njenega življenjskega zavarovanja.

 

Ko gre za umore na visoki ravni, je širša javnost včasih pripravljena povsem spregledati motive morebitnih osumljencev. Vsak kriminalist ve, da je v devetnajstih od dvajsetih primerov morilec prav tista oseba, ki je imela najmočnejši motiv za zločin; zato se v preiskavi praviloma osredotočajo prav na takšne osumljence. Toda ko gre za umore javnih osebnosti, mnogi radi pozabljajo na ta pomembni sestavni del zločina. Zelo malo je morilcev, ki bi ubijali brez razloga. Če torej ugotovimo, kdo je imel najmočnejši motiv za umor Janeza Pavla I, imamo vsaj devetdeset odstotno verjetnost, da smo našli pravega morilca ali morilce. Prav zato moramo med osumljence, ki naj bi skovali zaroto proti Albinu Lucianiju, vsekakor prišteti tudi Janeza Pavla II. V to smer kaže cela vrsta dejstev; on je bil tisti, ki je osebno zbral sto milijonov dolarjev sredstev za financiranje; tudi najbolj lahkovernemu opazovalcu je očitno, da je še kako aktivno sodeloval v načrtu, ki ga je pripeljal na papeški položaj.

 

Kako je možno, da so kardinali najprej izvolili naprednega papeža, čez mesec dni pa skrajnega konzervativca?

 

Kadar imamo opraviti z umori velikih svetovnih voditeljev, so motivi morilcev ponavadi ideološki, le redko pa osebni. Pomembni ljudje ne ubijajo sebi enakih zaradi osebne koristi. Ubijajo jih zaradi načel in zato, da bi omogočili uresničitev lastne ideologije. To so ljudje, ki načelom podrejajo vse svoje življenje, pogosto pa so ga pripravljeni tudi tvegati. Za nekoga, ki je dobesedno verjel v krvavo Staro zavezo, je bil lahko umor Janeza Pavla sveto dejanje. Iz lastnih zapisov Janeza Pavla I se lahko prepričamo, da ni verjel v staro zavezo, ki je polna pozivov k ubijanju ljudi. Kdorkoli je torej verjel v staro zavezo in je sodeloval v zaroti proti Janezu Pavlu, je imel sam pri sebi čisto vest, kajti, kaj bi lahko bilo nečastnega, če ubiješ papeža, ki bi sicer milijonom katolikom dovolil uporabo kondomov in bi jih s tem potisnil v brezno večnega prekletstva. Opravka imamo z dobro staro igro žrtvovanja peščice v dobro množice – v tem primeru celo žrtvovanja ene same osebe v dobro milijarde ljudi, in to ne le njihovih življenj, temveč tudi njihovih duš. Janez Pavel II. in drugi visoki predstavniki rimskokatoliške cerkve, ki so predstavljali jedro cerkvene desnice, so imeli torej dober motiv, saj je Luciani očitno ogrožal njihove cerkvene cilje.

 

Razen ideološko verskega pa imamo še veliko prepričljivejši razlog, da poljskega kardinala uvrščamo med osumljence. Na konklavu, ki je izvolil Janeza Pavla I., sta glasove preštevala liberalec, kardinal Leon Joseph Suenens in konservativec, kardinal Karol Wojtyla. Le onadva sta lahko vedela, kakšni so vmesni rezultati vsakega kroga glasovanja. Če je bil Janez Pavel I. žrtev zarote, potem so to zelo pomembna dejstva, saj sta morala biti vanjo tako ali drugače vključena oba preštevalca. Bila sta namreč edina, ki sta lahko predvidela, kaj se bo zgodilo na naslednjih volitvah. Edina sta bila, ki sta poznala rezultate posameznih krogov glasovanja na prvem konklavu in sta zato edina lahko vedela, kdo bi zmagal, če bi ne bil v igri kardinal Luciani. S tem pa sta seveda poznala tudi najverjetnejšega zmagovalca naslednjega konklava. Popolnoma nesmiselno bi bilo namreč tako zelo tvegati in ubiti liberalnega papeža, če bi ga spet nasledil nekdo iz liberalnega kroga.

 

Toda kako je mogoče, da so isti kardinali v istem mesecu najprej izvolili liberalnega človeka, ki bi najverjetneje preklical doktrino o prepovedi kontracepcije, nato pa človeka, za katerega je bilo povsem gotovo, da bo doktrino ohranil? Za dve tretjini kardinalov iz razvitih zahodnih držav je to pomenilo, da bodo njihovi verniki, ki uporabljajo kontracepcijo, v primeru Wojtylove izvolitve obsojeni na življenje v smrtnem grehu, za tretjino kardinalov iz nerazvitih držav pa, da se bo še povečevala prenaseljenost, revščina in lakota. Kako je torej Wojtyla prepričal 40 zmernih kardinalov? Zelo verjetno je, da je Wojtyla uspel pridobiti prav njihove glasove, saj je težko verjeti, da bi lahko prepričal liberalce z levice. Prav tako je očitno, da zmernežev ni dobil na svojo stran z obljubo, da bo preklical doktrino o kontroli rojstev, kajti ta je predstavljala jedro njegovega cerkvenega delovanja. Kaj jim je torej ponudil v zameno za podporo? To nam govori, da jih je lahko kupil na še edini preostali način, s katerim se da kupovati glasove volivcev. Z denarjem.

 

Nenavadno srečanje Woytile in dveh škofov pred papeževo smrtjo

 

Preden podrobno odgovorimo na to vprašanje, poglejmo poročilo italijanskega časopisa o obisku kardinala Woytyle v Genovi le dva tedna po Lucianijevi izvolitvi in tri tedne pred njegovo smrtjo. Na sestanku v Genovi se je pridružil tudi škof Casaroli, ki je prispel iz Rima. Casaroli je tri tedne pozneje ob smrti Janeza Pavla I. poslal medijem naslednje sporočilo: “Čeprav smo užaloščeni, pa je dejstvo, da bi nadaljevanje pontifikata Janeza Pavla pomenilo pogubo za stotine milijonov človeških duš.” Wojtyla je kmalu po izvolitvi povišal šest ljudi, ki so bili v noči, ko je umrl Janeza Pavel I., v papeški palači; po naključju sta bila med njimi tudi oba

škofa, s katerima se je sestal v Genovi tri tedne pred Lucianijevo smrtjo. Zelo nenavadne pa so okoliščine, v katerih se je le tri tedne pred papeževo smrtjo sestal z obema kurijskima škofoma. Pred tem je bil namreč dva tedna v Rimu na pogrebu Pavla VI. in na konklavu, ko so izvolili Janeza Pavla I. Vrnil se je na Poljsko in se takoj odpravil več kot tisoč kilometrov nazaj na sestanek s škofoma v Genovo. So bili pogovori takšni, da jih ni bilo mogoče opraviti po telefonu? Morda je to zares povsem naključno, toda takrat, ko je Janez Pavel II. povišal Capria, je v Rim poklical tudi kardinala Josepha Ratzingerja in ga imenoval za prefekta kongregacije za nauk vere. Vsi štirje skupaj, Janez Pavel II., Casarolli, Ratzinger in Caprio, so pri različnih donatorjih zbrali približno dvesto petdeset milijonov dolarjev denarja, s katerimi je bilo mogoče vplivati na dogajanja v Vatikanu. Že samo to je dovolj, da jih obdržimo na seznamu osumljencev za smrt Janeza Pavla I.

 

Zakaj je papež Janez Pavel II takoj po izvolitvi prevzel nadzor nad vatikansko banko?

 

Kot skrajni konservativec ni Wojtyla prinašal ničesar novega in si je le redko prislužil opaznejše naslove v časopisih, kar je sicer redno uspevalo skrajnemu liberalcu Lucianiju. Wojtyli pa je manjkalo še nečesa. Kot smo že rekli, so vsi sodobni papeži prišli do papeštva s pomočjo svojega predhodnika. Le kako je potem on, neitalijanski in v medijih ter v javnosti skoraj neznani škof, prišel do prestola? Kot skrajni konservativec si pri Pavlu VI. kot zmernemu liberalcu ne bi nikoli prislužil podpore. Tega se je zavedal, zato je tudi vedel, da si mora glasove kardinalov priskrbeti sam. Pozneje je zaslovel je kot potujoči papež, toda začel je že kot kardinal in v desetih letih je obiskal več kot sto petdeset mest po vsem svetu. Obiskal je praktično vse kardinale, na dveh turnejah leta 1969 in 1977 pa je od ene do druge kardinalske palače prepotoval vso severno ameriško celino. V časopisnih poročilih iz tistega časa ni namigov, da naj bi Wojtyla zbiral finančno pomoč. Toda kakšne razloge je potem imel, da je za draga potovanja po vsem svetu zapravljal cerkvena sredstva, ki naj bi bila namenjena revežem. Kako neki so bila ta potovanja povezana z njegovimi nadškofovskimi obveznostmi v Krakovu? Edini logični odgovor je, da si je nabiral glasove.

 

Karol Wojtyla je imel svojega skrivnega dobrotnika, ki mu je utiral pot proti vrhu. Cela vrsta dokazov obstaja, da je desetletno kampanjo poljskega kardinala financiral njegov dober prijatelj Josemaria Escrivá, sicer ustanovitelj Opusa Dei; da, Karol Wojtyla je bil kandidat Opusa Dei za naslednika Pavla VI. Opus Dei je skrajno desničarski red verskih fanatikov, ki delujejo povsem v vrhu rimskokatoliške cerkve. Hkrati je red danes ena finančno najmočnejših organizacij na svetu, ki pa svoja sredstva uporablja skoraj izključno za utrjevanje oblasti znotraj cerkve in vpliva

zunaj nje. Leta 1982 je Wojtyla kljub ostremu nasprotovanju v cerkvenih vrstah in od zunaj njih povzdignil Opus Dei v osebno prelaturo. To je storil prav sredi in navkljub velikemu finančnemu škandalu v vatikanski banki, ki je bil posledica finančnih spletk Opusa Dei.

 

Predvolilne obljube so bile torej lahko razlog, zaradi katerega je Janez Pavel II. že naslednji dan po izvolitvi prevzel osebni nadzor nad vatikansko banko. Hkrati je pod preprogo pometel tudi dokaze o izvoru petih milijonov dolarjev primanjkljaja in preusmeril nekaj cerkvenega denarja, ki je bil namenjen revežem, v prenovo vatikanskih palač; toda poglavitni razlog naj bi bila goljufiva uporaba več sto milijonov dolarjev kapitala evropskih vlagateljev za kupovanje kardinalskih glasov. Wojtylovi motivi za nadzor nad banko so torej očitni. Toda zakaj je bil vpleten tudi bančnik Roberto Calvi? Denar ni mogel biti pravi motiv, kajti Calvi je bil zelo bogat človek. Vedel je, da so med lastniki denarja, ki ga je skrivaj selil v vatikansko banko, tudi bogate mafijske družine, najbogatejše italijanske družine nasploh. Zakaj bi se spuščal v tolikšno tveganje in jih goljufal za stotine milijonov dolarjev, natančno 1.4 milijarde dolarjev, kolikor je bilo preneseno na vatikansko banko? Vsekakor se je moral zavedati, da se bodo maščevali; in vsi vemo, kako se maščuje mafija. Odgovor bomo našli, če gremo po sledi Calvijeve vpletenosti v tisti prvi, pet milijonov dolarjev velik primanjkljaj v vatikanskih financah, ki ga je odkril Janez Pavel I. Calvijeva banka Ambrosiano je nadzorovala vse italijanske mednarodne tokove denarja. To pomeni, da so šli skozi njegovo banko tudi vsi denarni posli z Vatikanom. Če je torej tistih pet milijonov dolarjev, s katerimi naj bi bil plačan umor Alda Mora, zares prišlo iz Vatikana, je prišel denar do Calvija. Le on je vedel, na kateri račun so položili ta denar. Zelo verjetno je, da so bili v umor Janeza Pavla I. vpleten isti kardinali, kot v umor Alda Mora.

 

Calvija so leta 1982 pripeljali pred sodnike zaradi prirejanja bančnih podatkov. Bil je zmeden in se niti ni poskušal braniti. Pogojno je bil obsojen na štiri leta zapora. Ko so ga novinarji spraševali, zakaj se ni branil, je odgovoril: “Zato, ker sem v službi nekoga, ki je onstran zidu.” Kadar v Italiji za nekoga rečejo, da je onstran zidu, pomeni, da je v Vatikanu. Odgovor se je naslednjega dne pojavil na prvih straneh vseh italijanskih časopisov. Oseba ali osebi onstran zidu sta bila lahko le Paul Marcinkus ali papež, ali pa kombinacija teh dveh s še katerim od zelo tesnih sodelavcev.  Ko so o škandalu v začetku leta 1982 začeli pisati mediji, so novinarji Marcinkusa preganjali z vprašanji, kako se je to sploh lahko zgodilo. Ob neki priložnosti mu je ušlo: “Janeza Pavla II sem opozoril, da ne bo dobro, če bomo zadevo neprestano pometali pod preprogo.”

 

Teden dni po svoji izjavi je naredil Calvi nekaj zelo nenavadnega. Ker je vedel, da je v nevarnosti njegova žena, je prekršil pogojno kazen in izginil iz svojega stanovanja v Milanu. Le teden dni pozneje, 17. junija 1982, so ga našli obešenega pod blackfriarskim mostom v Londonu. Uradna preiskava ni mogla ugotoviti ali je šlo za umor ali samomor, čeprav je bilo povsem očitno, da bi bilo za samomor v tistih okoliščinah potrebno veliko več telesne moči in spretnosti, kot ju je pri svojih letih in telesni teži premogel Calvi; še posebej, ker je imel vse žepe napolnjene z zidaki.

Prav tistega dne pa se je na pločniku pod oknom njegove pisarne raztreščilo truplo Calvijeve tajnice Grazielle Corrocher. Za seboj je pustila pismo, v katerem se je opravičila za svojo vlogo v velikem vatikanskem finančnem škandalu. Nekaj mesecev pozneje se je pod istim oknom raztreščilo še truplo Giuseppeja Dellacha. Ta za seboj ni pustil pisma. Dellacha je bil Calvijev pomočnik, zadolžen za račun Ambrosiane v vatikanski banki; najverjetneje je on skrbel za formalne postopke finančnih transferjev v vatikansko banko, še prej pa za prenos tisti petih milijonov dolarjev iz vatikanske banke v Ambrosiano. Sočasna ’samomora’ Calvija in njegove tajnice na stotine kilometrov vsaksebi sta sprožila nov val govoric, ki so se širile po vsej Evropi, še zlasti potem, ko uradni preiskavi nista dali nobenega odgovora. To, da sta si oba odločila vzeti življenje v istem trenutku, je bilo preveč tudi za najbolj lahkoverne. Povsem očitno je, da sta morala biti odstranjena oba v istem trenutku, kajti če sta vedela karkoli, kar bi lahko ogrozilo tistega ‘onstran zidu’, bi tisti, ki bi še živel, ob smrti drugega gotovo takoj zahteval zaščito države.

 

Leta 1982, kmalu po umoru Calvija in njegove tajnice, je na varovani oddelek bolnišnice v Firencah prišel ukaz iz Vatikana, da morajo z naprav za ohranjanje življenja odklopiti hudo bolnega kardinala Benellija in ga poslati v njegovo rezidenco. Dve uri pozneje je umrl. Ko je njegov zdravnik protestiral zaradi ukaza, so v Vatikanu trdili, da je Benelli sam zahteval, naj ga odklopijo. Njegov osebni zdravnik je novinarjem izjavil: “Dobra zvijača! Sicer je vse kazalo, da se kardinalu stanje izboljšuje, toda za odklop in selitev so izkoristili trenutek, ko je bil v komi.” Benelli je bil eden najglasnejših kardinalov, ki so zahtevali obdukcijo Janeza Pavla I.

 

Za tiste, ki nikakor ne morejo verjeti, da je šlo za zaroto, pa je treba omeniti še eno podrobnost, ki bi lahko pomenila, da si je Wojtyla kupoval kardinalske glasove. Le mesec dni po svoji izvolitvi je Janez Pavel II. za osemnajst odstotkov povišal plače kardinalov. To je bilo največje povišanje plač v vsej vatikanski zgodovini in ker se je zgodilo tako neposredno po volitvah, lahko upravičeno domnevamo, da je bila obljuba po višjih prejemkih kardinalov sestavni del Wojtylovega predvolilnega programa; še posebej, če upoštevamo, da se je to zgodilo v času, ko je imela vatikanska banka 20 milijonov dolarjev primanjkljaja.

 

Greti Čede

 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 25. Oktober 2007 ob 11:50 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

5 komentarjev na “Ali je bil pri smrti papeža Janeza Pavla I. vpleten njegov naslednik Woytila?”

#1
mica

živjo, jaz sem Mica. Tudi jaz pišem pravljice.

Na srečo le za otroke.

:-)

#2
multipraktik

Hm…Že Dan Brown je odkril, da je Vatikan s papežem na čelu njegova kovnica denarja. Prepričan sem, da si bo ta recept sposodil še marsikateri pisatelj. Vatikan, papež, skrivnosti, umor. Vse to je zelo privlačno. In očitno vleče ljudi. Tovrstne knjige so dobre za prebrat. Ampak jih je potrebno vzeti z rezervno, vsekakor pa jim ne smemo verjeti. Napisane so senzacionalno, privlačno ter zato, da prinesejo čimveč denarja. Dober dokaz tega so Brownove knjige. Od prve DaVincijeve šifre pa vse do zadnje, so popolnoma enake. Le nekatere stvari so spremenjene, pa je popolnoma drugačna zgodba.

#3
Rado

Čakaj Mica, če imaš kakšne informacije, prosim povej. Resnico bomo najbrž težko izvedeli. Indicev je pa veliko. Zato je ta prispevek v enaki meri pravljica, kot je pravljica sporočilo, da je bilo s smrtjo Janeza Pavla vse o.k.

#4
multipraktik

Vedno se da najti zaroto pri vsaki smrti. To bi lahko iskali pri Tošu, da je bil žrtev zarote in če pravilno pogledaš vidiš mnogo indicev za to, da bi bil lahko žrtev zarote in bi bil v resnici umorjen. Seveda bi bil ob novici, da je Toševa smrt pravzaprav umor, dodobra popljuvan, češ kaj se pa grem. Ko se gre za cerkev, so takšne stvari zadovoljne. Zakaj pa cerkev ni dovolila obdukcije? Ker je že od vekomaj proti temu, da se šari po truplu. Kljub vsem odgovorom, ki jih dobimo na vprašanja, cerkev ostaja neomajna, ter obdukcij ne podpira. Ravno obsoja jih pa tudi ne.

#5
Patriš

Knjigo Umor v Vatikanu sem pred kratkim prebrala pa se avtor sam v njej tako zapleta, da je zame takoj izgubila kredibilnost. Uspe mu (pa ne samo 1x) v istem poglavju napisati neko trditev, ki jo že na naslenji strani takoj zanika.

Ne rečem, da je bilo vse čisto, vendar ta knjiga bolj paše na ZF ali pa morda poceni kriminalke.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !