Papež je pomagal pobegniti najhujšim vojnim zločincem!

Datum objave: 26.09.2007 ob 00:35
Kategorija: miks

V Nedeljskem dnevniku, 26. avgusta je bil pod naslovom Ko jim teče voda v grlo, kopljejo kosti, objavljena tudi informacija o papežu Piju XII, ki je prosil zaveznike, naj Hrvate, ki so sodelovali z okupatorjem, brez sojenja spuste čez ocean, v Argentino. Ob tem sem se spomnila izjave teologa dr. Ivana Štuheca, ki je v časopisu Večer, 23. junij 2007 izjavil, da so se vsi papeži v 20. stoletju prizadevali za mir.

 

Kako si je papež Pij XII prizadeval za mir, s tem, da je pomagal pobegniti v Argentino najhujšim nacističnim in ustaškim zločincem, ni jasno. Še več. Argentinski novinar Uki Goni v knjigi Resnična Odessa do podrobnosti razkriva neizpodbitne dokaze, da je celotna operacija načrtovanega in organiziranega bega potekala ob vedenju in izrecnem soglasju papeža Pija XII. (str. 325, 326, zadnja stran) Z njegovim »blagoslovom« so se številni vojni zločinci skrivali v cerkvenih ustanovah, preden so jih pretihotapili v Argentino. Takratni britanski zunanji minister je zaradi skrivanja nacističnih in ustaških klavcev s strani Vatikana izrazil trpko pripombo: »Če želi papež Pij XII nadeti plašč svetnika Gregorja VII, bi si lahko izbral kaj primernejšega kot je varovanje ustašev. (str. 330) « 27. aprila 1947 je papež za 15 ustašev, ki so čakali na izročitev v britanskem vojaškem zaporu v Rimu izjavil, da so bili »ti možje od nekdaj zapriseženi zagovorniki človekoljubnih načel«. (str. 330) Glede na konkretne posameznike in krvoločno naravo režima, ki so mu služili, je bila to vsekakor nenavadna izbira besed. Na Hrvaškem je rimskokatoliška cerkev Paveličevo ustaško zločinsko politiko goreče podpirala. Časopis Katolicki tjednik je 31. avgusta 1941 pisal: »Zdaj se je Bog odločil za uporabo drugih sredstev. Ustanavljal bo misijone po Evropi in svetu. Vzdrževali jih ne bodo duhovniki, ampak vojaški poveljniki pod Hitlerjevim vodstvom. V pridigah bo odmeval hrup topov, tankov in letal. Jezik teh pridig bo razumel ves svet.« (str. 212)

Glavni ustaški »misijon« je bil Jesenovac, kjer so ustaši tako zverinsko klali Srbe, da so bili nad razsežnostmi krvave morije na Hrvaškem zgroženi celo predstavniki nacistične vojske. Zato je Nemčija zahtevala od hrvaškega režima, da s položajev umakne najnasilnejše ustaške krvnike. (str. 213) Toda papež Pij XII je imel do zloglasnega Paveliča prav posebno spoštljiv odnos in ga je leta 1941 sprejel v zasebno avdienco prav v času, ko je njegov režim na Hrvaškem izvajal najhujše nasilje. (str. 217) Vatikan je po koncu vojne Paveliča skrival na tudi v Rimu. Kadar je tam šel po opravkih, je uporabljal avto z vatikanskimi tablicami. (str. 230) Pri množičnem povojnem begu ustaških zločincev je pomagal tudi frančiškanski duhovnik Blaž Štefanić iz Buenos Airesa. Skupaj s še tremi frančiškanskimi brati je postal glavni steber hrvaške skupnosti v Argentini. Najmanj eden od največjih ustaških zločincev, oče Vladimir Bilobrk, ki je Hrvate pozival, naj Srbe pobijejo s krampi, motikami in kosami, se je v prošnji za vizo preprosto skliceval na očeta Štefanića. (str. 223) Po pripovedi očividcev, ki so v Argentino pripotovali na istih ladjah, so mnogi nacisti in ustaši bežali preoblečeni v duhovnike. Novinar omenjene knjige Resnična Odessa je denimo dokazal, da je pomembni vojni zločinec potoval v izposojenih oblačilih španskega karmelitskega meniha. (str. 250) Ob bogastva, ki je bilo pokradeno Judom in Srbom ter namenjeno financiranju ustaške organizacije v izgnanstvu so v vrednosti približno 200 milijonov švicarskih frankov sprva hranili na varnem v Vatikanu. Enkrat leta 1948 se je pobeglim ustašem uspelo dokopati tudi plena, ki je bil pospravljen na švicarskih bančnih računih. Občutljiva operacija je bila zaupana slovenskemu škofu, razvpitemu antisemitu in vojnemu zločincu Gregorju Rožmanu. Marca 1948 je ameriška obveščevalna služba ugotovila, da je »Rožman odšel v Bern, da bi poskrbel za ta sredstva. Denar je v švicarskih bankah, on pa načrtuje, da bi večino teh sredstev dvignil z računov in jih preko Italije kanaliziral k ustašem v Argentino. (str. 220, 221)

Najuspešnejši vatikanski tihotapec nacistov je bil hrvaški duhovnik Krunoslav Draganović, ki je bil tudi sam ustaški polkovnik in vojni zločinec. (str. 214) Ko je rešil esesovskega množičnega morilca Klausa Barbia, ki je vodil iztrebljanje Judov v Franciji, ga je klavec Barbie vprašal zakaj mu pomaga pri pobegu v Argentino. Duhovnik je odgovoril: »Vedno si moramo pustiti nekaj rezerve, ki jo bomo morda uporabili kdaj v prihodnje.« Natančno 25 let pozneje je argentinska vojaška diktatura po nacističnih metodah in z vso podporo katoliške cerkve pobila kakšnih 20 tisoč ljudi. (str. 255)

 

Vatikan v opravičilo za svoje sodelovanje v nezakonitem preseljevanju zločincev navaja obrambo vere. Ameriška obveščevalna služba je ugotovila, da je bilo za Vatikan, ko so njegovi duhovniki spravljali na varno obsojene ustaške in nacistične zločince, pomembno le eno: da je na prošnji za potni list pisalo, da je prosilec »katolik«. (str. 259) Da je šlo res za obrambo vere, dokazuje izjava avstrijskega škofa Hudala, ki je v knjigi Temelji nacionalsocializma sicer kritiziral določene nekrščanske elemente v nacistični filozofiji, toda ocenil je, da v celoti gledano Hitler vsekakor pripravlja temelje za dokončno utrditev krščanske Evrope. Škof je kopijo knjige celo poslal Hitlerju z lastnoročno napisanim posvetilom: »Arhitektu nemške veličine.« (str. 240)

 

Opomba: Vsi viri po straneh so iz knjige Resnična Odessa

 

Danica Debeljak, Ptuj

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 26. September 2007 ob 00:35 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !