Cerkev je v preteklosti na najbolj sramotne načine kradla posestva

Datum objave: 14.09.2007 ob 10:41
Kategorija: miks

Cerkev si je v svoji celotni zgodovini pogosto na protizakonite načine nagrabila posestva. Eden od bistvenih motivov inkvizicije je bilo, da se zaseže premoženje diskriminiranih. Primer za to je iz škofije Wuerzburg dne 10. junija 1627: »Knezoškof Philip Adolf iz Ehrenberga v Wuerzburgu je objavil nalog, v katerem ukazuje, da se zaseže imetje tistih, ki so bili obdolženi čarovništva in se ga preda mestni upravi«.

Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino, in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic.

V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu piše, da je bilo osnova za mučenje in pomor na tisoče in tisoče žensk v Evropi »čarovniško kladivo«, ki ga je odobril papež. Knjiga »Čarovniško kladivo« daje podrobna navodila za najrazličnejše, najokrutnejše metode mučenja. Pravi obraz inkvizicije pa kažejo tudi predpisi papeža Inocenca III. On je ukazal konfiscirati imetje heretikov, razlastiti in razdediniti otroke heretikov. Da bi krvnina hitreje tekla in da bi dobili obremenilna priznanja, so brutalno mučili žrtve.

Samo s krvnino od imetja razlaščenih heretikov je na primer papež Janez XXII. leta 1317 lahko kupil šest novih škofij. Že leta 380 so drugače mislečim, tako imenovanim »krivovercem«, grozili z izgonom, pregnanstvom in konfiskacijo njihovega premoženja. Drugače mislečim so odrekali pravico, da se imenujejo kristjani, da delajo testamente – to je bilo prepovedano – ali da dedujejo. Celo dedovati jim je bilo prepovedano.

Zanimivo je tudi, kako so razdelili krvnino. Cerkev je na primer v Nemčiji vsakokrat dobila eno tretjino naropanega denarja, zemljišč ali hiš umorjenega, v drugih primerih eno polovico. Pogosto je eno tretjino dobila krajevna oblast, eno tretjino inkvizicijska oblast – da je lahko delovala – in eno tretjino škof.

Posebno donosni so bili ti »posli« seveda tam, kjer sta bila cerkev in škof identična. Tako imenovani knezoškofi so potem pobrali celotno krvnino. V knezoškofijah je potem tudi najhuje divjalo preganjanje čarovnic, najsi bo v Wuerzburgu, Bambergu, Trieru ali Koelnu. Toda tudi na številnih protestantskih področjih so z veliko vnemo preganjali »čarovnice«, kajti tudi tam je bil vladar istočasno najvišji duhovnik, v tem primeru deželni škof.

Isto velja za Vatikan. Njemu je pripadlo 100% premoženja obsojenih, kateri so bili umorjeni na njegovem območju.

Veliki koncil v Toursu, ki ga je organiziral Aleksander III. leta 1163, je zapovedal vsem svetnim knezom, da heretike zaprejo v ječo ter zasežejo njihovo premoženje. (vir Charles Lea, »Geschichte der Inquisition im Mittelalter« (Zgodovina inkvizicije v srednjem veku). Kakor hitro so nekoga, ki je bil osumljen krivoverstva, pozvali in zaprli, so si svetni uradniki prilastili njegovo premoženje. To se je torej zgodilo, še preden je sploh prišlo do procesa. Bistven cilj postopka je bila potemtakem sama konfiskacija premoženja, polaščanje posesti in denarja.

Tudi družina človeka ki je prišel v kolesje inkvizicije, je bila na cesti – brez sredstev. Zgodovinar Charles Lea piše o tem: »Tako so njegovo družino, pa če je bi nedolžen ali kriv, postavili pred vrata, da umrejo od lakote ali se zanesejo na nesigurno ljubezen do bližnjega drugih, ki je bila vse preveč ovirana zaradi dejstva, da je bilo vsako simpatiziranje s heretikom nevarno.

Tudi ponarejanje listin je bila metoda, s katero se je cerkev okoriščala

Obstajali so samostani, ki so se prav specializirali za to. Benediktinski samostan Reichenau je na primer veljal za razvpit kraj za falsificiranje listin. Ponaredili so listino in trdili, da je ta in ta že davno umrli kralj ali cesar zapustil samostanu določen kos zemlje, torej podaril. S to izmišljeno zgodovino in ponarejeno listino si je samostan s prevaro pridobil zemljo.

Nadaljnji, pogosto prakticiran način za povečanje premoženja, je bil lov na dediščino. Že papež Aleksander III. je odredil leta 1170: »da noben testament ni veljaven, ki ni bil napisan v prisotnosti duhovnika. Vsakega svetnega notarja, ki sestavi testament, ne da bi zadostil papeževemu predpisu, se kaznuje z izobčenjem.»

Cerkev ni rada videla, če so otroci podedovali premoženje. Cerkveni oče Salvian iz Marseilleja je pridigal v 5. stoletju: »Kdor svoje premoženje zapusti otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji lastni koristi. Medtem ko skrbi za zemeljsko dobrobit svojih otrok, ogoljufa sebe za lastno dobrobit v nebesih.« In duhovniki vseh stoletij so vedno znova pripovedovali ljudem: če darujete denar prav na smrtni postelji, bo vaši duši lažje v vicah.

»Večna renta« iz Napoleonovih časov je v nasprotju z ustavo

Pred približno 200 leti je prišlo do tako imenovane sekularizacije. Takrat so zasegli veliko cerkvenih posesti, da bi dali odškodnino knezom levega Porenja, ki jih je razlastil Napoleon. In cerkve so nato zahtevale zase, da se jim da odškodnina za naropano blago, ki so jim ga odvzeli, in leta 1803 zavezale državo k ustreznim pogodbam. In te pogodbe veljajo še danes. V nemški ustavi sicer piše, da je država dolžna odstraniti te finančne dajatve. Ampak kaj to pomaga? Do danes se ni zgodilo še nič, tako da so se stare obveznosti iz sekularizacije izkazale kot »večna renta«. To, kar so takrat odvzeli knezoškofom, so ti že zdavnaj dobili povrnjeno. Subvencije pa še kar naprej tečejo.

Ker so dejstva tako jasna in tako ekstremna, je presenetljivo, da na primer v Nemčiji niso znana. Ali ne dobimo vtisa, da so se cerkve popolnoma infiltrirale v državo? Da tudi tam, kjer se izmenjujejo informacije, sledi neke vrste cenzura, tako da se ne izve za tiste informacije, ki bi lahko kaj razkrinkale? Ali se ni skozi več stoletij – ne da bi kdo to opazil – v državi razvila država? Potem bi za mnoge ljudi lahko bilo še prej razumljivo, zakaj v današnjem času ravno Nemčija izstopa kot primer verske nesvobode. V kapitalizmu imajo tisti, ki imajo denar, tudi moč. Cerkve očitno nimajo samo denarja, ampak tudi moč de facto odpraviti versko svobodo v Nemčiji.

Kaj ima vse to opraviti s Kristusom? Kajti ne pozabimo: totalitarni malikovalski kult se ne ne imenuje samo »katoliški«, ampak tudi »krščanski«. O tem je Mahatma Gandhi, znan Nobelov nagrajenec za mir govoril 8. septembra leta 1920: »Trdno sem prepričan, da današnja Evropa ne uresničuje Božjega Duha in kristjanstva, ampak satanov duh. In satan ima največji uspeh tam, kjer se pojavi z Božjim imenom na ustnicah. Menim, da evropsko krščanstvo pomeni klevetanje Jezusovega kristjanstva.« Vir: Gandhi, Christus und die Christen« (Gandhi, Kristus in kristjani), 1931.

Že leta 1986 je ugotovil svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stoert den oeffentlichen Frieden?« (Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) Deschner piše: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.« (str. 42/43)

predsednica društva Janja Škrjanc, Kranj

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 14. September 2007 ob 10:41 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !