V oddaji Jasno in glasno, 29.3. 2007 z naslovom Strpnost in vera, je frančiškan dr. Miran Špelič dejal: »V prvih stoletjih so kristjane preganjali. Začelo se je s cesarjem Neronom, ki je moral sebe zaščititi. Preganjali jih niso zaradi tega, ker bi kaj takega hudega storili, ampak so jih preganjali zaradi raznih govoric. Na osnovi govoric, se potem ustvarja kakor resnica in to se nadaljuje vse do današnjih časov.«

Ta izjava je resnična, toda kdor ne pozna dobro kriminalne zgodovine katoliške cerkve, bi iz konteksta Špeličeve izjave mislil, da nekdo že dva tisoč let preganja in pobija katoliške kristjane. Zgodovinsko dejstvo pa so, da katoliška cerkev že skoraj dva tisoč let preganja prakristjane, torej ljudi, ki se trudijo slediti preprostim naukom Jezusa iz Nazareta.

Zato me čudi izjava predstavnika katoliške cerkve, ki želi prelito kri prakristjanov, milijonov žrtev katoliške cerkve, prenesti na svojo organizacijo in tako RKC predstaviti v luči žrtve.

Kdo si bili prakristjani, ki so še danes trn v peti RKC?

V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu beremo, da je prakristjanstvo nastalo iz kroga tistih, ki jih je Jezus iz Nazareta zbral okoli Sebe. Nastajale so praskupnosti – brez duhovnikov, brez hierarhije. V prakristjanstvu ni bilo posameznika, ki bi dajal ton, kaj šele neke vrste papeža, ki bi rekel, kaj je pravilno, ampak je obstajalo rahlo združenje samostojnih skupnosti. Obstaja celo neko mesto v Novi zavezi, ki to še izraža. Glasi se: „Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. (Apd 4, 32)

In četudi je samo en stavek, že iz tega spoznamo, kako so živeli prakristjani. Imeli so enake pravice, tudi ženske. Vsakdo je živel od dela svojih rok. Obstajale so bivanjske in delovne skupnosti, delno tudi hišne skupnosti, ki so izdelovale, kar so potrebovali za življenje in ki so tudi vedno dale za revne nekaj od tega, kar so imele. Zelo pomembno je: takratni prakristjani so bili nasledniki Jezusa, Kristusa, ker so v svoje mišljenje in življenje vključili nauk velikega Duha, ki je naš Odrešitelj. Niso imeli obrednega krsta. Ljudi so enostavno sprejeli v svoj krog. Vse je bilo veliko bolj enostavno, preprosto in bolj genialno kot to, kar je iz tega naredila cerkev. Kako so se takratni prakristjani obnašali do matere Zemlje, rastlin, živali? Vemo, da je bil Jakob, Jezusov brat, prvi predstojnik praskupnosti v Jeruzalemu, vegetarijanec. To je zgodovinsko preverjeno. Za prakristjane se peta zapoved „ne ubijaj“ ni nanašala samo na ljudi, ampak tudi na živali. Tudi cerkveni očetje pričajo o tem, da so se prakristjani prehranjevali brezmesno. Janez Krisostom npr. pravi: „Pri njih ne tečejo potoki krvi, ne koljejo in ne sekajo mesa … Pri njih ne vonjamo strašne pare mesnega obeda …, ne slišimo bobnenja in divjega hrupa. Uživajo samo kruh, ki ga pridobijo s svojim delom, in vodo, katero jim nudi čisti izvir. Če si zaželijo obilnega obeda, njihovo uživanje predstavlja sadje in pri tem občutijo večji užitek kot za kraljevskimi mizami.« V praskupnost tudi dosledno niso sprejeli nobenega lovca in nobenega vojaka. Najprej je moral opustiti svoj poklic. Kajti prakristjani so še vedeli, da je ubijanje ljudi in živali v nasprotju z Božjimi zakoni, in so se tega držali. Vsi prakristjani so živeli od dela svojih rok. Vse to kaže: prakristjani so božanske zapovedi jemali resno in se jih tudi držali.

Prakristjanstvo so razbili z namernim širjenjem klevet s strani

duhovniške kaste, s hujskanjem, preganjanjem, mučenjem in morjenjem

Bistveno vlogo pri tem je igral tudi Pavel, ki je bil prežet z rimskim verovanjem v mnogoboštvo. Prišel je iz poganstva in sam sploh ni živel z Jezusom iz Nazareta. Pavel, ki prakristjanstva ni poznal iz prvega vira, pa je svoje predstave zelo dominantno vnašal v prakristjanstvo: na eni strani je vnesel oblastniško mišljenje; na drugi strani je žensko postavil na drugo mesto, česar v prakristjanstvu do takrat ni bilo. Pavel je ustanovil veliko novih skupnosti, ki so imele malo stika s prvimi prakristjanskimi skupnostmi v Jeruzalemu in Palestini, in verjetno je lahko tam precej nemoteno širil svoje predstave. Že od začetka so jih obrekovali, češ da so prakristjani ubijali otroke ali proslavljali nekakšne seksualne orgije in podobne stvari. Namerno so proti njim širili govorice. Uporabili so jih za grešne kozle. Zaradi tega so rimski cesarji čez nekaj časa postali konsekventni in preganjali prakristjane. V teh pregonih so kot žrtve prvi padli najboljši, najstanovitnejši in najjasnejši. Po teh pregonih so se prakristjanom vedno znova od zunaj pridruževali ljudje, ki so od tam prinesli svoje predstave o poganskih ritualih. Torej je obstajal pritisk od zunaj in od znotraj, ki je sčasoma oslabil prakristjanstvo. Bilo bi zanimivo vprašati: kdo je širil govorice; kdo je dal pobudo za pregon prakristjanov?

Iz Nove zaveze je jasno razvidno, da so že Jezusa iz Nazareta obrekovali in dolžili, in sicer takratna duhovniška kasta, ki je o Njem govorila v tem smislu: „To je hudičev sin“ in „on uči napačnega boga“. Označili so Ga za sektaša, oz. ljudi, ki so Mu sledili, za „Nazarenčevo sekto“. Ta izraz poznamo iz apostolskih del. Pozneje, v rimskem cesarstvu, so duhovniki vedno znova kot prvi širili obrekovanja, z roko v roki z državnimi instancami. Prve prave prakristjane je preganjala cesarska uprava. Ta pa je bila povezana s tistimi, ki so širili govorice in z obrekljivci iz vrst duhovniške kaste. Država in duhovniška kasta sta že takrat z roko v roki delali proti prakristjanom.

Duhovniki so torej posebej pošiljali svoje pooblaščence povsod tja, kjer so obstajale takšne praskupnosti, da bi oklevetali prakristjane in govorili: „Pozor, to je sekta!“ Očitno so že takrat obstajali pooblaščeni hudi obrekovalci, danes bi rekli „pooblaščenci za sekte“. Ta ustanova se je obdržala do danes in je potemtakem stara 1900 let.

Kljub krutemu preganjanju pa prakristjanski tok ni nikoli zares izginil. Skozi zgodovino so se vedno znova pojavljale prakristjanske skupnosti, ki so se trudile dosledno živeti Jezusov nauk.

Tako poznamo manihejce, bogomile, katare in še mnoge druge. Katare, ki so v Oksitaniji v južni Franciji ustvarili cvetočo kulturo, ki je živela od 10.–14. stol., je Cerkev popolnoma iztrebila. Pri tem je bilo živih na grmadah zažganih več sto tisoč katarov.

Danes prakristjanov po celem svetu ne sežigajo več dobesedno, toda uporabljajo drugačne metode za zatiranje ljudi, ki se trudijo živeti preprost Jezusov nauk. Učinkovita metoda nove inkvizicije je predvsem obrekovanje v medijih, ki so v lasti ali pod vplivom cerkve.

Daša Žugelj iz Pirana, simpatizerka društva

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 28. Avgust 2007 ob 22:45 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Katoliška cerkev je v zgodovini preganjala tiste, ki so sledili Jezusovemu nauku”

#1

Tako zanič članka in neresničnega pa že dolgo nisem bral. Zgleda, da nekateri res nimajo nič bolj pametnega dela, kot da blatijo RKC, ki je “HVALA BOGU” edina pametna organizacija v tej naši državi.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !