Je Sveto pismo res knjiga morale in etike?

Datum objave: 23.07.2007 ob 09:36
Kategorija: miks

»Sveto pismo je v prvi vrsti knjiga življenja, knjiga duha in knjiga etike, morale«, je med drugim dejal Jože Krašovec, pobudnik in glavni organizator minulega svetovnega kongresa biblicistov, ki je potekalo v Sloveniji od 12. do 20. julija.

 

Znano je, da Katoliška cerkev označuje Sveto pismo kot resnično Božjo besedo od prve do zadnje črke. V katoliškem katekizmu namreč piše pod obrobno številko 136: »Bog je avtor Svetega pisma kot navdihovalec njegovih človeških avtorjev; Bog deluje po njih. S tem daje gotovost, da njihovi spisi brez zmote učijo zveličavno resnico.«

Poglejmo torej, kakšno »zveličavno resnico« nam torej ponuja Sveto pismo, ki naj bi bila knjiga duha, etike in morale:

 

»Tako z ostrino meča pobij vse, kar jih je moškega spola.« (5 Mojzes 20, 13) Ali:  „S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika.“ (5 Mojzes 32, 42)

 

Čeprav je Mojzes dal zapoved „ne ubijaj“, naj bi bil ukazal: „Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim!“ (4 Mojzes 31, 17).

Neverjetno! To je lahko ukazal samo demon in nikoli Bog!

 

Ali izjava: „ … Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo gospodu, tvojemu Bogu, ali sodnika, ta človek mora umreti.“ (5 Mojzes 17, 12)

 Najpozneje zdaj opazimo, kdo je avtor teh besed. To so bili tisti, ki so v glavnem napisali Staro zavezo. In to so bili duhovniki – ne Bog.

 

Poglejmo še nekaj kriminalnih citatov iz Svetega pisma, ki je po Kraševcu knjiga etike in morale:

»Če imata mož ali žena v sebi vedežnega duha, morata umreti s kamenjanjem; njuna krvna krivda naj se zgrne nadnju.« (3. Mojzes 20, 27)

»Pelji preklinjevalca ven iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu polože svoje roke na glavo in vsa občina naj ga kamenja …« (3. Mojzes 24, 14)

“Varuj se, da ne skleneš zveze s prebivalci dežele, v katero prideš; lahko bi ti postali past, če bi živeli v tvoji sredini! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne in posekajte sveta drevesa.” (2. Mojzes 34, 12 isl.)

Pavel gre celo korak naprej, tako, da o drugovercih oz. pripadnikih drugačnih običajev piše:

“Polni so vsakršnih krivičnosti, hudobnosti, lakomnosti, zlobe … Vedo, da tisti, ki delajo taka dela, zaslužijo smrt … (Rimlj 1, 29 sl.)

V kasnejši svetovni misiji katoliške cerkve v Latinski Ameriki so portugalski in španski misionarji ta program udejanili, kar je, po ocenah strokovnjakov, Indijance stalo 10-20 milijonov življenj.

Tudi v 2. Petrovem pismu najdemo pravo pravcato hujskanje proti drugovercem:

“So kakor brezumne živali, po naravi rojene za to, da jih lovijo in pobijajo, … sramotni madeži so …” (2. Pet 2, 12 sl.)

Predpisi Ženevske konvencije spričo takih navodil delujejo kot odvečna humanitarna neumnost. Serijo okrutnosti lahko poljubno nadaljujemo, npr. z naslednjimi citati:

“Samarija bo opustela, ker je neposlušna svojemu Bogu; naj padajo pod mečem, njihove majhne otroke naj uničijo, njihove noseče žene razparajo.” (Ozej 14, 1)

“Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, morata umreti oba, prešuštnik in prešuštnica …” (3. Mojzes 20, 10)

“Če kdo leži pri moškemu kakor pri ženski, sta oba storila gnusobo; morata umreti oba.” (3. Mojzes 20,13)

“Ako ima kdo upornega in neposlušnega sina, ki ne posluša očetovega in materinega glasu in ju ne uboga, tudi ko ga kaznujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom kraja in naj rečeta starešinam mesta: ‘Ta najin sin je uporen in neposlušen, ne posluša najinega glasu in je zapravljivec in pijanec. Naj ga vsi ljudje njegovega mesta kamenjajo, da umre …’ ” (5. Mojzes 21, 18 sl.)

Od časa do časa ima človek vtis, da je preroku, ki je človeštvu oznanil Deset zapovedi, tudi zapoved Ne ubijaj, ubijanje samo sebi namen in se celo opaja nad prelivanjem krvi med lastnim narodom. Kot kazen za ples okoli zlatega teleta naj bi zaukazal:

“Pripašite si vsak svoj meč okoli ledij, pojdite po taboru sem ter tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije tudi svojega brata, prijatelja in sorodnika!” Leviti so to storili, kot jim je rekel Mojzes in tisti dan je padlo izmed ljudstva 3000 mož. (2. Mojzes 32, 27 isl.)

In da nikomur ne bi prišlo na misel, da predpisov teh krvavih besedil in tam opisanih načinov obnašanja mogoče le ne bi smel vzeti tako resno, Biblija bralcu še enkrat zabiča:

“Vse, kar vam zapovedujem, tega se držite in vestno spolnjujte. Ničesar ne dodajte in ničesar ne jemljite stran!” (5. Mojzes 13,1)

Mogoče marsikdo ob teh grozljivih citatih meni: „Ah, to so samo besede“. Toda zelo zgrešeno! Izkušnja uči drugače. Politiki npr. pogosto resno jemljejo takšne besede. V biografiji hrvaškega predsednika Franja Tudjmana, ki je bil vpleten v jugoslovansko vojno v začetku devetdesetih let, ta državnik pravi:  „Genocid” – torej pokol ljudstva – „ni samo dovoljen, ampak priporočan.“  Pri tem se dobesedno sklicuje na vsemogočnega Jehovo v Stari zavezi, ko je v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice zapisal:

“Zgodovino človeštva je vedno spremljal fenomen nasilja.  Genocid je naravni fenomen, je v skladu s človeško-socialno in mitološko-božansko naravo. Genocid ni samo dovoljen, temveč se ga priporoča. Nadalje je vsemogočni Jehova s svojimi lastnimi besedami genocid vedno priporočal takrat, kadar je koristen za preživetje in za na novo ustoličeno oblast kraljestva izvoljenega ljudstva ali za njegovo ohranitev kot tudi za širjenje svete vere.”

Pomislimo, koliko ljudi še danes verjame, da je Bog res avtor celotne Biblije. Koliko ljudi je v zgodovini človeštva umrlo in še danes umira zato, ker nekateri verjamejo, da je morjenje Božja volja in da je avtor zločinskih citatov iz Svetega pisma, ki pozivajo ljudi k ubijanju, Bog?

 

Zato bi država morala Biblijo, ki v zastrašujoči meri spričo hude kriminalne vsebine krši človeško dostojanstvo, dati na indeks nevarnih spisov. Predvsem mladi so izpostavljeni nevarnosti. Kajti, kdor je v državi odgovoren za varstvo mladine in molče sprejme brutalna biblijska priporočila, je sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja mladine, ki izhaja iz tega.

 

Da se cerkev še zdaleč ne misli odreči svoje kriminalne preteklosti in zločinskih citatov iz »knjige duha, etike in morale«, priča tudi citat iz katoliškega katekizma: »Stara zaveza pripravlja Novo, medtem ko Nova dovršuje Staro; obe se medsebojno razjasnujeta; obe sta resnična božja beseda.«

 

Daša Žugelj, simpatizerka društva

 

 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 23. Julij 2007 ob 09:36 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Je Sveto pismo res knjiga morale in etike?”

#1

Očitno nimate pojma o tem kar govorite. “Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim!“ Tega ni rekel Mojzes. Določene besede so zapisale kar se je dogajalo, kar je kdo rekel. Niso pa ti tega izvedli, rekli sami…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !