Papeži so bili tudi morilci, roparji in seksualni zločinci!

Datum objave: 17.06.2007 ob 19:47
Kategorija: miks

   Obsežnost zločinov cerkve, tudi seksualnih, govorijo o vsem drugem, samo ne o boju za mir vseh papežev in njihove cerkve, kakor nam to današnja avantgarda Katoliške cerkve v Sloveniji želi posredovati. Znano je da cerkev v zadnjem času pretresajo pedofilske afere, ki jim ni videti konca. Tudi v Sloveniji se še nikoli ni tako na glas govorilo o seksualnih zločinih za cerkvenimi zidovi. Toda nesveto življenje cerkvenih funkcionarjev je pravzaprav stalnica skozi celotno zgodovino rimsko katoliške cerkve. Če s pomočjo zgodovinske znanosti nekoliko analiziramo delovanje duhovnikov in papežev skozi stoletja lahko upravičeno gledamo na njih kot na „kaskado zločincev“ kakor je to zapisano v knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu. Močvirja pregreh, sprijenosti, grozodejstev vseh vrst, nasilja, ropov, umorov dejansko ni videti konca.  

Če se ozremo v zgodovino, vidimo, da je že v 4. stoletju izstopal zastopnik tako imenovanih „svetih očetov“, nekdo, ki ni bil samo papež, ampak so ga razglasili tudi za svetnika, kar pri vseh papežih sploh ni slučajno, namreč Damaz I. Podrobnosti o njem lahko preberemo npr. v drugi in tretji knjigi Kriminalgeschichte des Christentums Karla Heinza Deschnerja: Damaz je v Rimu vladal 18 let, od leta 366 do 384; to je bilo za takratni čas zelo dolgo. Že okoliščine, kako je prišel na oblast, so bile skrajno nasilne narave: razpolagal je z določenimi denarnimi sredstvi in si je iz vrst voznikov, cirkusantov in grobarjev najel pravo skupino pretepačev in tej tolpi ukazal napasti cerkev, ki stoji v Rimu na mestu današnje bazilike Santa Maria Maggiore. V tej cerkvi so se skrivali njegovi nasprotniki. Obstajal je namreč protipapež, po imenu Ursin. Skupina Damazovih pretepačev je napadla cerkev, jo zažgala in pobila več kot 100 pripadnikov nasprotne strani. Sicer pa so bili takšni dogodki v cerkveni zgodovini relativno pogosti. Ni bilo redko, da so nesoglasja med domnevnimi kristjani „razreševali“ na tak način. Rok papeža Damaza se je tako na veliko držala kri, prav tako pa tudi rok številnih papežev za njim. Tudi tako imenovane heretike je dal brez milosti preganjati in je za to vpregel državo. Damaz pa je bil omembe vreden še zaradi nečesa drugega: živel je luksuzno. Rimski zgodovinopisec Amianus Marcellinus o tem poroča: „Vozi se samo še v kočijah, se razkošno oblači ter si daje pripravljati tako bogate gostije, da njegova miza zasenči celo kraljev obed.“ Zdaj pa vprašanje: Zakaj so Damaza razglasili za svetnika? Najbrž ne zaradi te kaskade zločinov, ampak zato, ker je Hieronimu dal nalogo, da na novo sestavi Biblijo, ki je za Katoliško cerkev živa božja beseda. Saj vemo, da je dotični pri tem izvršil precej sprememb, ki so bile v prid cerkvi. In ta zasluga je njegovemu nalogodajalcu, papežu Damazu, prinesla razglasitev za svetnika. 

Če bolje pogledamo skoraj dvatisočletno zgodovino papežev, najdemo veliko papežev, ki so bili obremenjeni s številnimi zločini vseh vrst. Naletimo skoraj na vse, od razuzdanega življenja z več metresami, prek incesta in simonije do umorov in ubojev. Nadaljujmo z Inocencem I.: O njem se poroča, da naj bi se najraje zabaval z mladimi deklicami.Podobno pripisujejo tudi Sikstu III.. Med drugim, tako v poročilih, so bile njegove moške moči deležne tudi zrele nune.  Toda to je pač manjši greh v primerjavi z zločini npr. papeža Janeza XII. O njem piše: „Ukradel je cerkveno bogastvo in zbežal k sovražnikom Rima.“ Sinoda ga je zaradi tega zamenjala z Leonom VIII. Toda vrnil se je s pomočjo meča, spet zasedel Petrov stol in postal nasilen. Cawthorne poroča: „Kardinalskemu diakonu je odrezal nos, jezik in dva prsta, odrl kožo škofu Otgerju, notarju Azzou odrezal glavo in obglavil 63 duhovnikov in plemičev Rima.“  Toda potem je prišel njegov konec. Dobesedno: „V noči, 14. maja leta 964, medtem ko je imel prepovedan in umazan odnos z neko rimsko matrono, ga je njen besni soprog zasačil pri grehu in ga ubil s kladivom.“    

Nadalje bomo govorili o dveh papežih, ki sta se – slučajno – imenovala enako kot zdajšnji lastnik Petrovega stola. Najprej Benedikt VIII.: papež je lahko postal samo tako, da je prej umoril svojega predhodnika. Nadškof iz Narbone ga je obdolžil umora, oderuštva in uporabe sile za prelom spovedne molčečnosti, življenja v priležništvu z dvema svojima nečakinjama, kot tudi tega, da je imel otroke z njima in uporabe denarja od odpustkov za financiranje vojne. Papež Viktor III. je omenil še  „posilstva, umore in druge nagnusnosti“. Tudi škof Beno ga je obtožil številnih prešuštev in umorov. O Benediktu IX. so ohranjeni dokazi, da je bil s komaj dopolnjenimi 12 leti eden najmlajših papežev na Petrovem stolu. Že zgodaj „naj bi pokazal nagnjenost k vsem vrstam pregrešnosti“, piše. „Bil je biseksualen, imel je spolne odnose z živalmi in naročal je umore. Razen tega se je ukvarjal s čarovništvom in satanizmom.“ Opazovalec iz tistega časa je pisal: „Demon iz pekla v duhovniških oblačilih je sedel na Petrov stol.“ Benedikt IX. je v Lateranski palači prirejal homoseksualne orgije, prodal je papeški položaj svojemu krstnemu botru, toda še naprej je stanoval v Lateranski palači ter jo spremenil v bordel.Pojdimo naprej k Silvestru II. Ta je samo za dva meseca prekinil pontifikat Benedikta IX. Tudi njega so kmalu obtožili, „da je bliže satanu kot Kristusu“. Zapustil je mnogo knjig o čarovništvu. O Anakletu II. piše, da je imel krvoskrunsko razmerje s svojo sestro in drugimi sorodniki, povrhu vsega je imel za ljubico prostitutko in posiljeval je nune. Pavel II. „je rad gledal, ko so natezali in mučili gole moške. Umrl je baje zaradi srčne kapi med spolnim odnosom s svojim dečkom miljenčkom .“  

Inocenca VIII. so mirno smeli imenovati „oče“, saj je vendar imel osem nezakonskih sinov in prav toliko nezakonskih hčera. Edina razlika med njim in drugimi papeži je, da je to javno priznal in jih ni izdajal za nečake in nečakinje, kot je to bilo in je sicer v navadi. O enem njegovih sinov piše: „Ponoči je pohajkoval po ulicah, vdiral v hiše in posilil vsako žensko, ki mu je ugajala. Njegov oče, papež, ga za to ni nikdar karal.“ Leta 1489 je nadškof Morton obiskal opatijo St. Albans in ugotovil, da so menihi vrgli nune iz samostana in namesto njih naselili prostitutke. Samostan je „morje semena in krvi“, je poročal papežu. Toda Inocenc VIII. je menil, da bi bila čista izguba časa glede tega kaj ukrepati, kajti celo v kuriji bi komajda našli duhovnika brez priležnice.Inocenc VIII. je izdal dovoljenje za tiskanje knjige Der Hexenhammer (Čarovniško kladivo – op. prev.) in dominikanskemu menihu Heinrichu Institorisu, ki jo je napisal, podelil najvišje pooblastilo za inkvizitorja. S tem je neštetim ljudem prinesel strašno smrt. 

Pojdimo za nekaj let naprej k Aleksandru VI., nasledniku Inocenca VIII. Ta je iz Petrovega stola dokončno napravil močvirje pregreh – pri čemer je mogoče sporno, ali to ni bil že prej. Ne samo, da je moralo k njemu vsako noč priti 25 najlepših rimskih prostitutk, domnevno je imel še dovolj vzdržljivosti, da je svoji hčerki Lukreciji napravil otroka in imel spolne odnose še z njeno staro materjo. Mnogo umorov z zastrupitvijo gre na njegov račun. Ni preprečeval razuzdanega in morilskega življenja svojega sina Cezarja, ki ga je napravil za kardinala. Dal je usmrtiti preroka Savonarolo iz Firenc, ker je kritiziral njegov življenjski stil. Zgodovinar tistega časa, Thomas Tomasi, je zapisal: „Ni mogoče prešteti vseh umorov, posilstev in primerov krvoskrunstva, ki jih vsak dan zagrešijo na papeževem dvoru. Človekovo življenje ni dovolj dolgo, da bi si zapomnil imena vseh umorjenih, zastrupljenih ali žrtev, ki so jih žive vrgli v Tibero.“      

Kaj bolj moralen kot mnogi njegovi predhodniki ni bil niti Pavel III. Tudi pri njem je komentator takratnega časa podvomil v nalogo, „da bi preštel številne silne in strašne umore staršev, tatvine, coprnije, izdajstva, tiranijo, inceste in nezaslišana vlačuganja tega papeža“.  Dejansko je ta papež zastrupil svojo mater in svojo nečakinjo, da bi prišel do celotne družinske dediščine. Zastrupil je še tiste, ki se niso takoj strinjali z njim. Poleg tega je znano, da je usmrtil svojo sestro, krvoskrunsko živel z eno svojih hčera in dal zastrupiti njenega moža, da bi se lahko brez zadrege zadovoljeval z njo. Povrhu tega naj bi imel tudi več tisoč prostitutk, ki so mu plačevale mesečne dajatve. In Pavel III. ni bil edini papež, ki je ustanavljal bordele, da bi se z njimi okoriščal.Pavel III. je z brezobzirno brutalnostjo preganjal protestante. Piše, da sta njegov sin in nečak v vojni proti luterancem prelila toliko krvi, da so bili tokovi krvi dovolj globoki, da bi v njih lahko plavali konji. Kronist tega časa je zapisal: „V času pokolov se je papež s svojo hčerko Konstanco predajal čutnim užitkom.”  

Seveda bi lahko ugovarjali, da so bili to posamični primeri iz časa renesanse, ki je bil razvpit za takšne stvari. Toda poglejmo oba velika papeža antike, ki ju niso samo razglasili za svetnika, ampak imenovali tudi za cerkvena učitelja, namreč Leona Velikega in Gregorja Velikega (oba z vzdevkom „Veliki“!). Njunih rok se je prav tako držalo veliko krvi. Leon Veliki (na prestolu od 440 do 461) je dal, s krvoločnimi zakoni preganjati tako imenovane heretike in katolikom ukazal, da se izogibajo nekatolikov „kot strupa, ki prinaša smrt“. Niti govoriti niso smeli z njimi niti se z njimi družiti. Ščuval je torej proti drugovercem in jih dal pobijati.Gregor „Veliki“ (na prestolu od 590 do 604) ni podpiral samo praznoverja in strahu pred peklom ter opravičeval (tudi v cerkvenih krogih v navadi) suženjstva in mučenja drugovercev, slavil je tudi roparja prestola Foko, ki je kot „odposlanec usmiljenega boga“ umoril bizantinskega cesarja Mauriklija skupaj s celo njegovo družino.  

Moris Hoblaj, teolog in sociolog 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 17. Junij 2007 ob 19:47 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !