Otroci kot žrtve cerkve in države

Datum objave: 23.03.2007 ob 00:29
Kategorija: miks

Krst dojenčkov za mnoge eno izmed običajnih dejanj ob rojstvu otroka. Neproblematično dejanje, bi rekli mnogi. Zdi se jim nekaj normalnega, nekaj kar spada k tradiciji. Večina staršev, ki dajo svoje otroke krstiti, o pravem pomenu krsta sploh ne razmišlja; niti ne razmišlja o tem, kaj vse lahko otrok v zvezi z njim doživi. 

Nekaj o krstu 

Krst ni samo simbolično dejanje, kot menijo mnogi, temveč gre za dejanje, ki ustvari za krščenca tudi vir obveznosti. Po Katekizmu katoliške cerkve (KKC) se mora namreč krščenec podrejati drugim in jim služiti v občestvu cerkve, poslušen mora biti cerkvenim dostojanstvenikom in jih ubogati, pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (št. 1269 in 1270). S krstom se torej pridobijo tudi dolžnosti in kot je razvidno iz njih, gre za hude obveznosti, za obveznosti, ki lahko osebo negativno zaznamujejo za celo življenje, saj posegajo v njeno svobodo oz. duševnost. Poslušna mora biti namreč cerkvi in se ji podrejati ter širiti vero – njena svoboda je torej bistveno zožena. Posebej je to kritični pri osebah, ki niso prostovoljno pristopile h krstu. 

Ali krst dojenčkov krši načelo svobodne volje? 

Krst torej prinaša krščencu velike obveznosti. Za sprejem le-teh pa mora v demokratični državi obstajati svobodna privolitev. Ker te pri krstu dojenčkov ni, je jasno, da krst krši svobodno voljo dojenčkov. Namreč, tudi dojenčkom ustava Republike Slovenije jamči svobodno voljo, saj v 41. členu določa, da imajo otroci, torej tudi dojenčki, svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede krsta, je potrebno z njim počakati, dokler ne doseže starosti in zrelosti, ko lahko v celoti dojame, kaj zanj pomeni krst oz. kaj zanj pomenijo obveznosti, ki jih dobi pri krstu. Njegova verska svoboda, ki mu pripada od trenutka rojstva, bi morala torej v tem času “mirovati” – otrok pa jo začne izvrševati, ko doseže starost in zrelost, ko se lahko svobodno in odgovorno, zavedajoč se vseh posledic, odloči. Ni nepomembno tudi to, da je svoboda vesti oz. veroizpovedi pravica in ne obveznost, zato otroku te pravice ni potrebno nikdar koristiti. To pa tudi pomeni, da starši ne morejo enostransko odločiti, da bodo dali svojega otroka oz. dojenčka h krstu. Tudi ustava (41. člen) daje staršem samo pravico usmerjanja pri verski vzgoji oz. krstu in ne pravice, da enostransko odločijo, brez otrokove privolitve, da bo otrok krščen. Na kratko rečeno: otrok je tisti, ki sprejema odločitve v zvezi s krstom, starši mu pri tem le pomagajo oz. ga pri tem usmerjajo.  

Krščenec iz Rimskokatoliške cerkve ne more več izstopiti! 

Krščen dojenček lahko, ko odraste, sicer izstopi iz Rimskokatoliške cerkve (RKC). Vendar pa izstop, po nauku RKC, ni celovit, temveč samo formalen, saj ta celovitih izstopov ne pozna. Po katoliškem nauku namreč tudi po formalnem izstopu veže krščenca na RKC notranja zakramentalna pripadnost in to zaradi tega, ker krsta, ki vtisne v dušo neizbrisno znamenje, ni mogoče izbrisati oz ponoviti. Tako je reči, da izstopa iz RKC sploh ni. Torej se je mogoče celo vprašati, ali ni krščenec v bistvu izgubil svoje verske svobode, saj je ne glede na izstop, še vedno, seveda po nauku te cerkve, njen pripadnik? Po katoliškem nauku tisti, ki izstopi, ni več subjekt pravic, hkrati pa ga še vedno vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke. Ko torej nekdo (formalno) izstopi, nima več pravic, očitno pa mu ostanejo dolžnosti! Ali gre za suženjstvo, vsaj v duhovnem smislu? Tudi ni pozabiti, da tistega, ki izstopi iz RKC, zadene izobčenje, to pa je najhujša cerkvena kazen! Nekdo, ki ni nikoli prostovoljno vstopil v RKC, je kaznovan, ker je izstopil iz nje in pri tem samo uporabil versko svobodo, ki mu jo priznava ustava. Tudi ni pozabiti dolžnosti, ki jo ima vsak vernik oz. krščenec in sicer, da si mora prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh mestih (kanon 211 Zakonika cerkvenega prava). To dolžnost ima torej tudi tisti, ki formalno izstopi iz katoliške cerkve, tudi on je dolžan, čeprav je npr. izobčen, še vedno širiti in braniti katoliško delo odrešenja. Sicer pa je neverjetno, da nekdo, ki ni nikoli dal soglasja k vstopu v cerkev, iz nje niti ne more (celovito) izstopiti in je očitno »večno« pripadnik te organizacije, seveda po nauku RKC. In ko marsikateri otrok, ko odraste, formalno izstopi iz cerkve, ga ta izobči in zaznamuje kot drugorazrednega človeka. In vedno večja verjetnost je, da ga pred izstopom še kakšen duhovnik malce pretipa.

 Krst dojenčkov je tudi proti Jezusovemu nauku! 

RKC uči besede, ki naj bi jih izrekel Jezus in sicer, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti (Mt 28,19), v njenem nauku pa je tudi določba, da “nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere.” Oboje skupaj pomeni, da je potrebno, da se o krstu in o nauku cerkve, vključno z vsemi obveznostmi, ki jih prinaša krst, otroke sprva pouči in šele nato se jih krsti, seveda če se le-ti s tem strinjajo. Po katoliškem nauku sta torej dva pogoja za krst otrok: predhodno poučevanje in soglasje samih otrok. Kadar prej navedena pogoja ne obstajata, krstov otrok ne bi smelo biti. To pomeni, da je krst dojenčkov kot tudi ostalih otrok, ki niso dali soglasja in niso bili predhodno poučeni, kršitev samega nauka RKC. Katoliška cerkev tako pri krstih dojenčkov oz. otrok ne krši samo Ustave Republike Slovenije, temveč celo lasten nauk oz. nauk, ki naj bi ga posredoval njen ustanovitelj – da jo je ustanovil Jezus Kristus, pa trdi cerkev sama. 

Krst dojenčkov – stopnica do spolne zlorabe otrok? 

Kleriki mnogokrat spolno zlorabljajo otroke, ki so jim bili zaupani pri verouku. To pa so v glavnem tisti otroci, ki so bili krščeni. Predpogoj za te zlorabe je torej bolj ali manj krst otrok. Če tega ne bi bilo, otrok ne bi bilo pri verouku oz. pri klerikih in tudi zlorab ne. Tako je mogoče reči, da je krst dojenčkov lahko stopnica do spolne zlorabe otrok. Glede na to se postavi vprašanje: ali je krst v korist otrok, ob tem, da ti s krstom dobijo neslutene obveznosti in da celovito sploh ne morejo več izstopiti iz RKC, če pa to formalno storijo, pa so večno prekleti in tako podvrženi večnemu ognju? Če ni, se postavi dodatno vprašanje: ali starši, ki ljubijo svojega otroka in mu želijo vse najboljše, dajo krstiti svojega ljubljenca.? Starševska ljubezen verjetno ne želi imeti spolno zlorabljenih otrok z uničenim življenjem. 

Razširjenost pedofilije 

Pedofilija je med katoliškimi kleriki močno razširjena. Samo v ZDA je približno 4400 duhovnikov med leti 1950 in 2002 spolno zlorabilo okoli 11.000 otrok. Podobno je tudi drugje. V Braziliji je v preiskavi kar 1700 duhovnikov, mnogo pedofilskih duhovnikov pa je tudi Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, na Irskem, v Avstriji, na Poljskem, na Filipinih, v Hongkongu, Mehiki, Argentini, Salvadorju … Cerkev je že do sedaj morala plačati velikanske odškodnine žrtvam. Samo v ZDA gredo te odškodnine v stotine milijonov dolarjev, bostonska škofija je morala plačati celo 85 milijonov dolarjev. Tudi na Irskem je podobno. Žrtvam spolnih zlorab, teh naj bi bilo kar 2555, je morala doslej RKC izplačati 200 milijonov evrov odškodnine. 

Ali RKC sistematično prikriva spolne zlorabe klerikov? 

RKC je, namesto da bi pedofilske klerike kaznovala in prijavila policiji, vse to obdržala v tajnosti in duhovnike premestila v novo župnijo, kjer so mnogi zopet spolno zlorabljali otroke. Sedanji papež je, ko je bil še kardinal, leta 2001 poslal vsem škofom po svetu pismo, v katerem je škofom odredil, da morajo vse spolne zločine, ki jim pridejo na ušesa, javiti Vatikanu in jih obdržati v tajnosti, kršiteljem te odredbe pa je zagrozil tudi z izobčenjem. To pismo je javno objavil britanski Observer (24.4.2005). Če bi bila informacija o tem, da je potrebno v tajnosti obdržati spolne zločine klerikov neresnična, bi RKC objavila demanti. Vendar pa tega ni storila, zato je mogoče upravičeno sklepati, da je objavljeno pismo pristno in da so ga dobili škofje, seveda tudi slovenski. Ker škofje dobro vedo, kaj v Sloveniji delajo duhovniki, saj ima RKC učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov, kot je to javno izjavil dr. Saje, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference (Mag, 11.10.2006), je mogoče skoraj z gotovostjo trditi, da ti vedo, kateri duhovniki spolno zlorabljajo otroke oz. so jih. Da ob taki kontroli RKC ne bi vedela za spolne delikte, ki naj bi jih storila npr. duhovnika Jošt in Frantar, ni mogoče verjeti. Še posebej, ker je Jošt osumljen kar 16 kaznivih dejanj, pri čemer so v zvezi s tem v Artičah od vsega začetka krožile govorice o njegovih nekoliko čudnih navadah (Delo, 28.11.2006). Ni se mogoče izogniti sklepu, da je slovenska RKC izpolnjevala tajno pismo kardinala Ratzingerja in prikrivala spolne zločine svojih klerikov. Kateri škof v Sloveniji pa bi si upal kršiti ukaz bivšega inkvizitorja Ratzingerja in s tem tvegati celo izobčenje? Seveda RKC ne briga uničeno življenje zlorabljeni otrok, ki so kot krščenci celo udje Kristusa, kot to uči ta cerkev. Ali RKC ne ščiti zločincev? Koliko je v Sloveniji še pedofilskih duhovnikov, za katere javnost in država ne vesta, ker jih RKC ščiti?  

Poziv žrtvam spolnih zlorab 

Žrtve cerkvenih spolnih zlorab oz. njihove starše pozivamo, da kazniva dejanja takoj prijavijo policiji ali tožilstvu. Tudi če je od zlorabe minilo več časa, je dobro, da se zlorabe prijavijo, saj je zastaralni rok za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, če ga stori duhovnik, 10 let, kar velja tudi v kanonskem pravu s tem, da zastaralni rok tukaj začne teči šele s polnoletnostjo žrtve (zastara torej, ko žrtev dopolni 28 let), pri tem pa je starostna meja 16 let in ne 15 kot po slovenskem pravu. Žrtev pa lahko za odškodnino vloži tudi civilno tožbo, pri čemer terjatev zastara v 15 letih po polnoletnosti žrtve.  

Zahteva 

Zahtevamo, da RKC plača odškodnino vsem žrtvam spolnih zlorab, ki so jih storili njeni duhovniki. Katoliška cerkev naj plača odškodnino tudi tistim žrtvam, ki le-te, zaradi zastaranja, ne morejo več zahtevati pred državnim sodiščem. RKC namreč uči, da je potrebno popraviti krivico, ki so jo storili grehi, npr. dati odškodnino in da je to pravično (Katekizem katoliške cerkve, št. 1459). Seveda pojem pravičnosti ne pozna zastaranja, zato se RKC seveda v nobenem primeru ne more sklicevati na zastaranje. Tako mora cerkev dati odškodnino tudi Janji Škrjanc in drugim žrtvam spolnih zlorab katoliških duhovnikov, ki zaradi civilnega zastaranja ne morejo več vložiti tožbe oz. iztožiti odškodnine. Če RKC ne bo želela dati odškodnine, pa zahtevamo od države, da ona izplača odškodnine, cerkvi pa za izplačane zneske zmanjša takšne in drugačne dotacije, ki jih ji, sicer protiustavno, daje.  

Vir: Časopis Razmisli, februar 2007 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 23. Marec 2007 ob 00:29 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !