Kalvarija ženske, ki jo je župnik kot deklico spolno zlorabil

Datum objave: 10.03.2007 ob 23:15
Kategorija: miks

Janja Škrjanc iz Kranja je lansko leto uradno izstopila iz Rimsko katoliške cerkve, potem ko ji župnik iz Moravč kar tri leta ni hotel izdati pismenega potrdila o izstopu. Med drugim ji je rekel, da vsak izstopajoči sklene pogodbo s hudičem in gre v pekel. Toda njena borba za uveljavitev svobodne volje in demokratične pravice se ne more primerjati s kalvarijo, ki jo je vrsto let doživljala kot članica krščanske cerkve.

 

Zakaj ste se odločili za izstop iz krščanske cerkve?

Pravzaprav nikoli nisem prostovoljno vstopila v cerkev, saj so me krušni starši pri osmih letih krstili proti moji volji. Podlegli so splošnemu prepričanju na vasi, da mora biti vsak otrok obvezno krščen, sicer je lahko nekaj narobe z njim.

Pa vendarle je moral obstajati globji razlog, da ste zahtevali potrdilo o izstopu iz cerkve?

Zagotovo. Že kot otrok nisem prenesla cerkve, saj me je v njeni notranjosti vedno obšla slabost, tako da sem pogosto celo bruhala. Ko sem v tistih trenutkih skušala pobegniti iz maše, me je moja druga krušna mati vedno zagrabila za lase in zadržala v klopi. V osnovni šoli so me prisilili, da sem hodila tudi k verouku in tudi tam sem doživljala zelo boleče trenutke. Spomnim se, ko smo se pripravljali na birmo, me je duhovnik otipaval po ramenih, zgornjem delu telesu in božal po licih. Vedno, ko sem mi je približal, me je spreletela groza in v mislih sem si ponavljala: Kaj bi dala, da mi ne bi bilo potrebno biti tukaj?

Kako ste si razlagali dejanja župnika? Kot božjo ljubezen?

Najprej sem mislila, da je to podobno izkazovanju starševske ljubezni, čeprav zaradi ločitve staršev nisem imela teh izkušenj. Sčasoma pa sem dotike vedno bolj čutila kot spolno nadlegovanje moškega do ženske oziroma v tem primeru deklice. Kajti vedno se je smukal okoli mene in me skušal božati. Začutila sem strah, kasneje pa so se v meni prebudili še občutki sovraštva do njega in vseh moških.

Kakšen pa je bil v tistem obdobju vaš odnos do cerkve?

Cerkev je v vsej svoji zgodovini skušala vezati nase ljudi na različne načine. Včasih so to delali s fizičnim nasiljem, danes uporabljajo bolj psihološke prijeme, recimo z vzbujanjem krivde. In župnik je meni ter ostalim otrokom pri verouku vedno dajal občutek krivde, tako v odnosu do staršev, učiteljev, Boga. Karkoli se nam je zgodilo, smo bili mi krivi in s tem občutkom sem odraščala dolga leta. Vrhunec vzbujanja strahu so bili smrtni grehi, ki naj bi nas po nauku Katoliške cerkve privedli naravnost v pekel. Tudi sovraštvo je za njih smrtni greh in jaz sem takrat močno sovražila tega župnika. Se pravi najprej sem trpela, ker me je zlorabljal, potem pa sem zaradi sovražnih občutkov do njega imela še močan občutek krivde, ker naj bi bil to smrtni greh. Toda med spovedjo, kjer se po nauku cerkve edino lahko odvežemo grehov, mu nisem upala povedati, da ga sovražim, ker sem imela strah pred njim. Takrat sem bila povsem razdvojena v sebi: kako naj se rešim smrtnega greha, če se mu ne upam izpovedati? Spraševala sem se kdo je kriv: ali jaz, ker ga sovražim, ali on, ker mi je to storil? Seveda sem se večkrat vprašala kakšen je to Bog, ki dopušča, da me župnik zlorablja. Zato sem zasovražila tudi krščanskega Boga.

Kaj se je potem dogajalo z vami?

Ker sem se zaradi dejanj župnika počutila kot nemočna žrtev, sem v istem obdobju doživela še eno neprijetno izkušnjo. Vračala sem se domov in naletela na skupino vaških fantov, ki sem jih že dolgo poznala. Obkolili so me in prijazno povabili na bližnji senik, kjer naj bi se šli neko igro. Toda potem so me na silo slekli in se izživljali nad mano, predvsem z vstavljanjem sena v spolovilo. Doživela sem podobne občutke groze kot pri dotikanju duhovnika, toda spet me je prevzel občutek krivde. Kot da sem jaz kriva, da se je to zgodilo, ker naj bi me Bog kaznoval zaradi smrtnega greha, ker sem sovražila župnika. Občutki manjvrednosti so se kopičili v meni. Ko sem vstopila v puberteto, so se pokazale vse posledice spolnih zlorab. Zaljubila sem se v nekega fanta in po nekaj zmenkih me je želel prvič nežno objeti. Krčevito sem reagirala in ga sunkovito odrinila stran. V meni so se prebudili neprijetni spomini na dotike moških. Še pred nekaj minutami sem tega fanta imela rada, sedaj pa sem ga v hipu zasovražila in najino razmerje se je sesulo v prah. Kasneje sem se začela zavedati svoje fizične lepote in želela sem se maščevati moškim za vse gorje. Izbrala sem si nekega moškega, ga z določenimi gibi in besedami povsem obnorela, potem pa ga zapustila in šla iskati drugo žrtev. Toda hkrati pa sem hrepenela po razmerju z idealnim moškim, ki naj bi bil popolno nasprotje tistih, s katerimi sem imela neprijetne izkušnje. Predvsem me ne bi smel objemati in siliti k spolnosti. Takšnega moškega sem spoznala pri petnajstih letih in res sva tri leta ostala samo pri sprehodih ter držanju za roko. Niti enkrat ni pokazal, da želi še kaj več. Po treh letih pa sem si jaz prva zaželela intimnosti z njim. Pri osemnajstih letih sva za moj rojstni dan prvič skupaj spala in takoj sem zanosila. Toda spet sem dobila občutek krivde, ker naj bi po Katoliški cerkvi storila smrtni greh zaradi spolnosti pred poroko. Kasneje sem se s fantom poročila in ljudje na vasi so me prepričevali, da če otroka ne bom krstila, lahko umre. Sredi nosečnosti sem hudo zbolela in otrok je umrl takoj po porodu. Spet sem dobila močan občutek krivde, da sem jaz kriva za smrt otroka, ker ga nisem nameravala krstiti. Pritisku domačih sem podlegla pri rojstvu drugega otroka, ki sem ga dala krstiti, vendar sem mu kasneje pustila povsem svobodno voljo glede vere.

Kako pa ste si pozdravili dušo od psihičnih travm, občutkov krivde in sovraštva do moških?

Naj povem, da je bilo moje sovraštvo do moških tako močno, da sem si želela roditi hčerko, vendar se mi želja ni uresničila. Pred sedmimi leti sem spoznala Univerzalno življenje, kjer se je začela moja pot iz brezna obupa in zagrenjenosti. Seznanila sem se z reinkarnacijo in duhovnim zakonom vzroka in učinka. Očitno sem morala občutiti iste duševne bolečine, kot jih je nekdo zaradi mene moral pretrpeti v eni od mojih prejšnjih življenj. Spoznala sem, da moram prositi Boga za moč odpuščanja pri vsakomur, ki sem ga sovražila ali mu storila kaj slabega. Danes se vedno vprašam, če gre kaj narobe, kakšen je moj delež pri tem in kako bi lahko drugače reagirala na situacijo.

Torej bi se danes lahko srečali z duhovnikom, ki vam je povzročil toliko gorja?

Zagotovo. Ob tem bi rada povedala, da bi bilo med duhovniki mnogo manj pedofilov, če bi se lahko poročili. Kajti tudi oni so normalno razviti moški, ki imajo željo po spolnosti. Zakaj bi to potlačili? V nekaterih vaseh je znano, da imajo župniki otroke s svojo kuharico.

Kaj bi svetovali mladim, ki so bili prav tako žrtev spolnih zlorab?

Prvo, naj ne obsojajo sami sebe, če se jim to zgodi. Kajti v tem primeru gotovo ne bodo zmožni o svoji neprijetni izkušnji spregovoriti v javnosti. To pa je zelo pomembno, kajti sicer bodo celo življenje nosili na svoji duši in telesu preveliko breme. Zakaj bi zavozili življenje zaradi tega? Z izpovedjo se bodo neverjetno olajšali in zaživeli novo življenje. Poleg tega je nujno, da se storilca kaznivega dejanja prijavi na policiji, sicer bo to počel še naprej. Tudi župnika je potrebno takoj prijaviti in tožiti, kajti s tem bodo pomagali drugim otrokom pri verouku, ki bi utegnili biti naslednja žrtev kakšnega duhovnika pedofila.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 10. Marec 2007 ob 23:15 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !