RAZMIŠLJANJA OB SMRTI PAPEŽA JANEZA PAVLA II.

Datum objave: 3.03.2007 ob 09:31
Kategorija: miks

Zdaj je sicer “zatišje”, toda ob smrti papeža Janeza Pavla II. je po medijih in sploh vladala velika evforija, zato si človek ne more kaj, da ne bi o vsem skupaj napisal svojega mnenja. Konec koncev ne živimo v katoliško-komunistični diktaturi, ampak v demokratični Sloveniji.

Torej, katoliška cerkev je zame predstavnica duhovniške kaste par excelence, ki se v imenu Kristusa bori proti Kristusu. Zlato tele, okoli katerega pleše katoliška cerkev –predvsem njen vrh – se imenuje moč, denar,oblast. Je totalitarna organizacija, ki je drugače misleče likvidirala še vse do 19. stoletja in to v imenu Kristusa, ki je učil nesebično ljubezen do tako imenovanih sovražnikov. V danes poznani zgodovini je ni organizacije, ki bi povzročila več zločinov kot katoliška cerkev. Komunistični manipulatorji in zločinci so le bled odsev svojega vatikanskega vzora. To, da takratni papež ni obsodil ne fašizma, ne nacionalsocializma, je tipično. Da je po 2. svetovni vojni Vatikan pomagal pobegniti množici nacionalsocialističnih zločincev, kaže na smo notranjo naravo katoliške cerkve, ki je vsekakor totalitarna. Enako privlači enako! Zato v Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve vedno znova opozarjamo na nezdružljivost diktatorskih temeljev katoliške cerkve (ideoloških in praktičnih) z demokratično slovensko ustavo. Če katoliška cerkev danes ne kuri več grmad z ženskami in drugače mislečimi, je to samo zato, ker se je duh časa spremenil in tega ne more več. Bi pa še kako rada. Zadnja grmada je zagorela v Španiji, kjer je zagorela tudi prva, ne tako daleč nazaj, okoli l. 1840, v Prešernovem času torej. Sužnje je katoliška duhovščina imela še v novem veku, da tlačanov sploh ne omenjamo. Danes je to gospodarski megakoncern, ki ima svoje tipalke po vsem svetu, v vseh gospodarskih vejah. V 50 – ih letih 20. st. so imeli takoj za ZDA največje zlate rezerve na svetu. Danes so te po velikosti najverjetneje na 1.mestu.

Kaj torej reči o človeku, ki vsaj za javnost, vodi tako združbo. Vsekakor nič pozitivnega. Niti slučajno ni mogel priti na čelo svetovne katoliške diktature nekdo, ki bi hotel narediti nekaj dobrega. Jezus Kristus, največji prerok vseh časov ( vsaj zame), je bil reven človek, ki si je kruh služil z delom svojih rok – kot tesar – in je obsojal brezdelno manipulativnost takratne duhovniške kaste. Toda zločinskost takratne tempeljske duhovščine ni primerljiva s tem, kar je v 1800 letih naredila katoliška cerkev. In to v imenu Boga, ki je učil: Ne ubijaj ! Ne ljudi, ne živali – nikogar. Umrli papež kot domnevniglasnik miruni bil niti toliko mirotvoren, da bi od svojih pismoukov zahteval, da se odpovedo doktrini pravične vojne. In tako ta miroljubni papež npr. ni obsodil vojne na Kosovu in bombardiranja Srbije, ali pa hladno vojnega ameriškega nameščanja jedrskih raket v zahodni Evropi. Med drugim bi bilo zanimivo dobiti odgovor na vprašanje, le h kateremu boguso molili katoliški duhovniki – vojaški kurati – na soški fronti npr., ko so na italijanski in avstrijski strani fronte molili za zmago svojega orožja ? Kristus to vsekakor ni bil, saj je kot Jezus učil nesebično ljubezen, tudi do sovražnikov. Komunistična diktatura je v 70 letih svoje vladavine v imenu pravične družbe dala pobiti 100 milijonov ljudi. Pod pritiskom ljudi je izginila v zgodovino. Le vprašanje časa je, kdaj se bo to zgodilo z “avantgardo” katoliške diktature, to je s katoliško cerkvijo, katera je na zahtevo papežev v križarskih vojnah in z inkvizicijo pomorila veliko več ljudi kot komunisti. Le koliko zločinov bodo torej še morali narediti katoliško – vatikanski posredniki med ljudmi in bogom, in koliko bogastva nagrabiti, da bodo ljudje spoznali, da vatikanska religija nima nič skupnega s Kristusom, ki je učil in živel ljubezen do bližnjega?

Glede papeževega opravičila za grehe cerkve: pomembneje kot to, kar je rekel, je to, česar ni. Med drugim se ni zares opravičil ženskam. Njim in živalim so katoliški pismouki vzeli dušo. In jim je še do danes niso vrnili. Predmete in stvari pa lahko po mili volji izkoriščaš, kuriš na grmadah, streljaš po gozdu in hlevih, mučiš v laboratorijih. In naj namesto opravičila papež najprej vrne vse tisto zlato in drugo bogastvo, ki ga je katoliška cerkev nagrabila med špansko-portugalskim genocidnim divjanjem po južni Ameriki – spet v imenu Kristusa – in ga še danes ima. Reveži v Latinski Ameriki to bogastvo, svoje bogastvo, vsekakor bolj potrebujejo kot cerkev. In naj npr. končno razpusti institut inkvizicije. Sveta inkvizicija namreč še danes obstaja. Vodil jo je veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger – samo preimenovala se je v kongregacijo za nauk vere. Ko je veliki inkvizitor – ne kdo drug –in sedanji novi papež vodil pogrebne svečanosti za pokojnim Janezom Pavlom II., je s tem katoliška cerkev simbolno razkrila, kaj nas– vsaj po njenih željah – čaka v prihodnje! Vsekakor nič dobrega.

Pri množici, ki se je zgrinjala v Vatikan k mrtvemu papežu, je bilo čutiti (vsaj jaz sem to čutil ) hrepenenje po Kristusu, po odrešitvi. Kakšen tragični nesporazum je, da to hrepenenje usmerjajo na grešnega človeka, ko je vendar Kristus rekel: Samo eden je Sveti Oče in ta je v nebesih.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 3. Marec 2007 ob 09:31 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

2 komentarjev na “RAZMIŠLJANJA OB SMRTI PAPEŽA JANEZA PAVLA II.”

#1

Ja luba duša… tole te je pa moralo dolgo žulit.

Glej, jaz sem katoličan, torej pripadnik katoliške Cerkve. V njej nimam nobenega posebnega položaja in od nje nimam nobenih finančnih koristi. Imam pa se za vsaj za povprečno inteligentno bitje in ko berem takšne zadevščine kot je tvoja, si ne morem kaj, da bi se ne odzval, saj pišeš stvari, ki po mojem mnenju niso resnične.

Prvič: papež se je opravičil ženskam. Je pa res , da se ni posebej živalim, a katoliška Cerkev nikoli ni svetovala mučenja živali ali ga kakorkoli podpirala. Kot kristjan vidim v živali živo in čuteče bitje, ki je sposobno komunikacije z menoj, ki se je sposobno učiti in podobno, vendar vseeno bitje, ki ga je dovoljeno uporabiti in ubiti za hrano, če za to obstaja potreba. Seveda na način, da se ne povzroča nepotrebno trpljenje in da se to ubijanje živali ne počne po nepotrebnem. Tudi Kristus je užival ž ivalsko meso. Evangeliji nam jasno govorijo o tem, da je jedel ribe (zgodba o razmnožitvi kruha in rib), prav tako je bilo meso gotovo del njegove zadnje večerje, ki je bila v bistvu obredna večerja ob judovskem prazniku pashe, katere del je bilo, v skladu z judovsko postavo, tudi jagnje.

Katoliška Cerkev ni bila niti pobudnik, niti sredstvo sredstvo “špansko – portugalskega genocida” nad ameriškimi Indijanci. Ne rečem, da od tega nikoli nič ni imela, a vsekakor je bila prva, ki se je že v 16. stoletju jasno postavila v bran teh ljudi in zanje zahtevala človeško ravnanje. Pohlep in sadizem pač nista izključno katoliški lastnosti… v izobilju jih imajo tudi tudi domnevni kvazi ateisti, pa tudi tako sveti ljudje kot npr. kaki jogiji, zdravilci in vegani. In sploh veste kaj je bilo tisto, kar je v Amrikah umorilo največ domorodcev? Črne koze, mrzlica in bolezni na katere niso bili odporni… da, tudi biologija včasih opravi svoje.

Kar se tiče ’tistega zlata’, ki naj ga papež vrne… od kod tebi ideja, da je šlo vse zlato sploh v Vatikan? Če bi poznal zgodovino bi ti bilo poznano, da je v 16. stoletju v Evropi na primer prišlo do (za tisti čas) precejšnje inflacije – približno 1% letno. Eden glavnih vzrokov te inflacije je bil dotok plemenitih kovin iz Novega sveta. Popolnoma jasno je, da je to zlato/srebro večinoma takoj po prihodu v Španijo, Anglijo ali kam drugam, prešlo v denarni obtok. Ko bi bilo v Vatikanu, bi te inflacije nikoli ne bilo. Prebirite si kdaj kakega versko nevtralnega zgodovinarja, kot je bil npr. znameniti francoski analovec Fernand Braudel in njegovo izjemno ekonomsko zgodovino v treh delih ‘Čas sveta’ ali njegov ‘Mediteran’, pa vam bo marsikaj jasno. ZGodovina je pač znanost in ne samopostrežna trgovina. Seveda je dosti lažje lajati kot brati.

Kar se tiče kuratov na soški fronti in h kateremu Bogu so molili, je popolnoma jasno, da h Kristusu. Krščanstvo ni nikoli nasprotovalo obrambni vojni – kar je konkretno soška fronta bila. Na njej so se na obeh straneh borili kristjani, a ne v vlogi kristjanov in v imenu krščanstva, ampak v vlogi podanikov svojih zmešanih monarhov in domnevnih nacionalnih interesov. Vera nikoli v zgodovini ni bila edini razlog za vojno. Vedno je bilo tako, da je imel še kako drugo korist: finančno, politično, ozemeljsko… Popolnoma jasno je, da je vojna v imenu vere blasfemija sama po sebi.

Kar se tiče zgodovinskih primerjav med žrtvami Cerkve… popolnoma jasno je, da ju rekorder v vseh kategorijah komunizem. V nekdanji SZ se število žrtev komunistov v mirnodobnem času (torej ne v času drž, vojne in II. svet. vojne) ocenjuje na okrog 20.000.000 (ne gre le za ljudi umorjene v koncentracijskih taboriščih, ampak tudi za žrtve idiotske ekonomske politike, ki je prinesla v 20-tih letih prejšnjega stoletja veliko lakoto). Pol Potu je samo v štirih letih na oblasti v Kambodži uspelo umoriti okrog 2.5 milijona ljudi, kitajska komunistična politika je s svojimi reformami in ‘koraki naprej’ po predvidevanjih terjala med 15 in 30 milijonov življenje. In pri nas? Po vojni brez vsakršnega sojenja (to je za komunizem itak značilno…) je bilo umorjenih med 15 in 20.000 ljudi (kar je 1% vseh Slovencev), med vojno so komunisti povzročili več kot 1/3 vseh domačih žrtev vojne.

Ste kdaj npr. od Milana Kučana zahtevali, da se opraviči za zločine komunistične partije, katere zadnji predsednik je bil in na račun katere je vseskozi dobro živel in postal to kar je bil? Najlažje je operirati z domnevnimi dejstvi o inkviziciji in ne vem čem še vse… koliko ljudi je dala pobiti… V resnici ni bilo nikoli mogoče ugotoviti števila vseh žrtev inkvizicije v 600 letih njenega obstoja. Nikoli v zgodovinskih virih utemeljena ocena še zdaleč ni prišla do milijona.

Popolnoma jasno je, da v nobenem času in nikoli ni mogoče Kristusovega nauka zastopati z mečem in ognjem… inkvizticija je brez vsakega dvoma temna stran v zgodovini Cerkve. A v zgodovinopisju obstaja načelo, da stvari, v kolikor jih sploh ocenjujemo, ocenjujemo s stališča časa v katerem so se godile. Ljudje so vedno živeli v ovirih določenih imaginarijev in idearijev, ki so se skozi čas spreminjali… nekaj kar je v današnjem času hudo sporno (npr. tortura), se je zdelo v 13. stoletju nekaj očitno sprejemljivega. Sčasoma je šel razvoj naprej in ljudje so o stvareh dobili drugačne predstave in zavzeli drugačna stališča.

Mislim, da je potrebno na koncu poudariti, da katoliška Cerkev ni le inštitucija… v prvi vrsti smo to verniki. Jaz kot član katoliške Cerkve živim od svojega dela, plačujem tej državi davke, nikogar nisem nikoli zlorabil in odločno protestiram proti temu, da nekdo sploh ustanavlja društvo iz katerega imena izhaja idiotizem, da ogrožam ustavo in domnevne žrtve. Če koga obtožujete – imejte jajca – in to počnite osebno, ne pa kar tako povšalno, vsepovprek. Cerkev smo ljudje.

#2

Veš kaj je dejstvo? da je to društvo folka, k ne ve kaj bi blo. ne bi bli katoliki, ne bi bli komunisti ampak so demokrati. zakaj ste potem pobirali koristi do 15 let nazaj in bli celi mogotneži, zdej pa jamrate, kako je cerkev totalitarna. pol ste se delal do 10 let nazaj katolike, ker je blo to koristno. dejansko samo je*ete vse okol sebe zato, ker mate korist od tega in vam ugajajočo pozornost.

btw, ne morš tožit Cerkve, ker naj bi ti en župnik neki naredu. zakaj? ker jst ne tožim tvoje žene, ker si ti versko nestrpen ;)

LP

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !