Kdaj bo postavljen spomenik žrtvam katoliške cerkve?

Datum objave: 2.03.2007 ob 13:04
Kategorija: miks

Če bi bilo možno, da bi ljudje resnično prebrali samo to, kar je zapisano, ne pa da vsak bralec preslikava svoje dojemanje sveta v tekst, ki ga bere – potem bi bilo na tem svetu marsikaj dosti bolj preprosto. Vsekakor nočemo v Društvu za Zaščito Ustave in Žrtev Cerkve (DZUŽC) z našimi sporočili za javnost napadati ne ustanove katoliške cerkve, ne njenih vernikov. Zaradi nas lahko katoličani mislijo in počnejo, kar hočejo. Toda samo, če je to v skladu z ustavo in zakoni Republike Slovenije. Po mnenju našega društva pa to ni uresničeno in bi zato radi sprožili javno razpravo o tem. Predvsem katoliško cerkev kot nosilko 1800-letne svetovne katoliške diktature še čaka praktična in teoretična preobrazba iz navznoter in navzven totalitarne združbe – kot so to preobrazbo, kaže da uspešno, opravili boljševiški komunisti – iz totalitarne partije, preko “demokratične prenove” in “združene liste”, do demokratične socialdemokracije. Mogoče bo katoliški cerkvi pri tej preobrazbi v demokratično ustanovo

pomagala obsodba njenih zločincev na kakšnem “nuernberškem” oz. “haaškem” sodišču za zločine proti človeštvu. Ti zločini proti človeštvu nikoli ne zastarajo. Če to velja za komunistične in nacionalsocialistične zločince, velja vsekakor tudi za katoliško-luteransko cerkev. Tak proces proti katoliškim zločincem ne bi bil problem, saj so dobro dokumentirana njihova izživljanja nad narodi po vsej Zemlji. Če pomislimo, da je na ozemlju današnje Francije živelo v času renesanse, okoli l. 1500, samo okoli 1(en) milijon ljudi – danes 60 milijonov – in da je dokazanih žrtev inkvizicije najmanj 3 milijone na najgrozovitejše načine mučenih in pobitih revežev – potem si lahko mislimo, kakšno genocidno divjanje si je katoliška duhovniška kasta s pomočjo države privoščila po Evropi.

Seveda je jasno, da v društvu nikomur ne “privoščimo” torture inkvizicije – tako tudi ne katolikom samim. Isto velja za komunistična totalitarna grozodejstva. Da so se boljševiki izživljali nad katoliško cerkvijo, je zgodovinsko dejstvo. Jaz to dejstvo v tekstih uporabljam kot ilustracijo zakona vzroka in učinka, ali po biblijsko: setve in žetve. In nič drugega.Kajti čeprav Božji mlini meljejo počasi, enkrat zmeljejo. Kdor stoletja seje veter groze inkvizicije, križarskih vojn, …. – bo žel vihar posledic. Menda ja katoliki ne mislijo, da ta duhovni zakon za njih in njihovo institucijo ne velja. Če je to tako, naj si preberejo lastno biblijo.

Če Vatikan danes ne prakticira več kurjenja grmad – v glavnem z ženskami in drugoverci – ni to zasluga njegove večje civiliziranosti, ampak je to znak, da se njegova 1800-letna diktatura od Napoleona naprej postopoma razkraja. Je pa še prisotna. Katoliško-luteranska duhovniška kasta bi še kako rada imela svojo “srednjeveško” moč še naprej, pa na srečo ne gre več. Demokratični refleks je pri ljudeh kljub vsemu premočan. Pa tudi njihovi verniki nauk katoliške institucije ne jemljejo več resno. O tem se je sedanji papež pritoževal že kot veliki inkvizitor oz. predstojnik kongregacije za čistost vere. Pravi, da je katoličan tisti, ki prakticira celoten nauk njemu podrejene institucije, ne pa da ljudje jemljejo ven le to, kar jim ustreza. Toda ideologija, ki je omogočala katoliški cerkvi večstoletno bestialno preganjanje in pobijanje ljudi ter živali, je še vedno živa. Vatikan je ni preklical. Mogoče pa bo kdaj še prišla prav. Namen našega društva ni nič drugega kot javnost OPOZARJATI na ta razkorak med demokratično ustavo Republike Slovenije na eni strani in zakonikom cerkvenega prava ter katekizmom katoliške cerkve na drugi strani. Saj dokler ima za katolike “duh evangelijev” primat nad zakoni in ustavo, to ni dober temelj za sožitje med katoliki in nekatoliki. Da ne govorimo o tem, da je to “neskladje” relikt fevdalne preteklosti, ki je še danes med temelji vatikanskih političnih manipulacij.

Podobno je glede nasveta, naj ljudje izstopijo iz cerkve. To je samo nasvet, ki nagovarja ljudi, naj upoštevajoč svojo svobodno voljo razmislijo o izstopu iz verske tradicije, tlakovane z neverjetnimi zločini – da jih ne bodo zadele posledice le-teh. Ta nasvet o izstopu iz cerkve temelji na zgodovinskih dejstvih o zločinskih dejanjih katoliške cerkve:genocid nad Indijanci ( 90% prvotnih prebivalcev Amerike je bilo pobitih v imenu Kristusa), inkvizicija, križarske vojne, …… do še vedno redko kaznovanega spolnega “nadlegovanja” otrok s strani duhovščine še dandanes. Sicer pozna spolne zločine tudi luteransko-protestantska cerkev, pa čeprav ne prakticira celibata. Le kaj je “narobe” s temi duhovniki, farji in pastorji? Pa ne, da se imajo za nekaj več od ostalih ljudi in mislijo, da za njih ne veljajo ne človeški, ne Božji zakoni! Pa tudi njihove nune niso niti v samostanih na varnem pred klerikalnimi pohotneži. Naj vam kot zanimivost, ki veliko pove o naravi Vatikana, povem, da je katoliška cerkev l. 1962 sprejela dokument, v katerem piše, da kdor dovoli, da pridejo katoliške spolne zlorabe v javnost, ta je izključen iz cerkve in obenem večno preklet. L. 2001 je veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger (zdajšnji papež) napisal dopis, da ta dokument še vedno velja. Tako je cilj našega Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve – poleg tega, da opozarjamo na kršitve oz. zlorabe ustave R Slovenije – tudi to, da se zaščitijo, tudi pravno, žrtve teh zlorab, predvsem otroci in živali. Prej ali slej bo katoliška cerkev tako ali drugače odgovarjala za svoja dejanja, tako kot so npr. odgovarjali nacionalsocialistični zločinci v Nuernbergu. Želja našega društva je, da bi se katoliško-protestantsko soočenje s preteklostjo zgodilo umirjeno, nenasilno in demokratično, z argumenti. Podobno kot se Slovenci soočamo z boljševističnim terorjem komunistične partije med l.1941 – 89.

Med drugim bi tudi že bil čas, da se postavi spomenik žrtvam katoliške cerkve – kot so se v Kočevskem rogu, Teharjah in drugje postavili spomeniki žrtvam komunističnega nasilja. Tudi to bo mogoče vodilo do streznitve in duhovnega prebujenja podanikov katoliške cerkve – in ostalih cerkva – iz omame strahovlade svetovne katoliške diktature, pa čeprav je groza pred morebitnim terorjem katoliške cerkve neprežvečeno potisnjena globoko v podzavest, od koder pritiska in oblikuje dejanja in nehanja posameznikov in celih narodov.

Glede strpnosti oz.nestrpnosti mene osebno in našega društva. Reakcije domnevno”prizadetih” katoličanov glede naših tiskovnih sporočil kažejo na neki skupni refleks pripadnikov totalitarnih ideologij pri branju kritik njihove teorije in prakse. Kot so se komunistični verniki drli o nedopustnih napadih na pridobitve NOB in revolucije ter temelje socialističnega samoupravljanja, se katoliki pritožujejo o nenehnih napadih na “ubogo” cerkev. Podobnost je prav neverjetna. In kaže tudi na podobno totalitarno vsebino obeh praks, komunistične in katoliške.

Glede duhovnega ozadja pisca tega teksta in ostalih članov društva. Skupnega ni. Član je lahko vsakdo, veren ali neveren. Samo strinjati se mora s statutom društva in ne sme biti član nobene od totalitarnih združb, vseeno ali so katoliške, luteranske ali komunistične. Ker komunistične partije ni več, preostane še katoliška cerkev in njej podobne. Pisec tega odgovora se ocenjuje za svobodnega, nevezanega kristjana, ki se trudi v vsakdanjem življenju uresničevati Jezusov Govor na gori in 10 zapovedi. Tudi zato se trudi ne obsojati katoliške institucije, ampak samo javnost z argumenti opozarjati na njeno ne-demokratično teorijo in prakso. Tako kot vsi v Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve.

 

za Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

član društva Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

bkosi.spremembe.com

 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 2. Marec 2007 ob 13:04 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Kdaj bo postavljen spomenik žrtvam katoliške cerkve?”

#1

Sem z vami. All the way!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !