Ženske so žrtve cerkve

Datum objave: 18.02.2007 ob 18:40
Kategorija: miks

Katoliška cerkev pri vprašanju o ženskah nasprotuje ustavi, Bibliji in Jezusovem nauku, na katerega se sklicuje:

Ženska, kot lahko beremo spodaj, je po slovenski Ustavi, po Bibliji in po Jezusovem nauku enaka moškemu – toda ne v katoliški cerkvi, niti v učenju, niti v praksi, in to je škandal!

Slovenska ustava, 14. člen

»V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« V ustavi torej ni ugotoviti razlik.

Biblija

V Rimsko-katoliški bibliji na začetku piše: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ga je ustvaril kot moškega in žensko.« (1Mz 1,27)

Jezus iz Nazareta, na katerega se sklicuje cerkev, je živel in učil enakost med moškim in žensko

Jezus je razveljavil zakon, ki je zapovedoval kamenjati prešuštnico in razkrinkal hinavščino tožilcev – pismoukov: »Kdor od vas je brez greha, naj prvi vrže kamen.« Govoril je z ženskami – tudi s takšnimi, ki so bile po socialni hierarhiji čisto na dnu, kot so bile Samaričanke in Kanaančanke, da bi pokazal, kaj Bog, ki Ga je poslal, »misli« o ženskah.Da ponazorim, za časa Jezusa je bilo takole: četudi je na ulici ženska samo spregovorila z moškim, je lahko mož razveljavil poroko, ne da bi jo izplačal. Govoriti na ulici z žensko je za rabina pomenilo škandal. Toda ne za Jezusa. On je vsemu temu nesmislu naredil konec. On je živel in učil enakost. Niti besedice ni ohranjene o Jezusu, ki bi nudila podlago za zatiranje ženske ali jo izključila iz kakršne koli duhovne službe, kakor to delajo samozvani cerkveni zastopniki Boga na Zemlji. Znano je, da pri prvih kristjanih še ni bilo diskriminacije žensk, ženske so lahko postale apostoli in diakoni. Apostolska dela poročajo, da so bile ženske v življenju skupnosti udeležene tudi kot zdravilke in prerokinje, tako npr. Luka poroča v Apostolskih delih (21,9) takole: »…štiri Filipove hčere, …, ki so bile prerokinje.« ali pa »…Nimfa v Laodiceji, Lidija v Tiatiri in Feba v Kenhreji…« katere so vodile skupnost. (Kol 4,15; Apd 16,15; Rim 16,1) Katoliška cerkev o ženskah: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon«, ni pa znano na kateri zakon je mislila. Papež Janez Pavel II. leta 1988: »…ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se povzdigniti nad moškega. Najprej je bil vendar ustvarjen Adam in šele nato Eva.« Slovenski župnik Jože Pacek: »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.« (Družina, 15.7.2001)  

Demonizacija ženske prihaja od Pavla in ne od Jezusa

Diskriminacija žensk se vleče kot rdeča nit skozi celo cerkveno zgodovino in bi jo lahko označili kot »kaskado zaničevalcev žensk« ali zločinsko kaskado cerkvenih očetov, papežev, teologov, škofov in duhovnikov. Začetke najdemo že pri Pavlu. Katoliški cerkveni učitelji in teologi se spet vsi sklicujejo na Pavla in jih zato lahko označimo za njegove »potomce« in torej do žensk sovražen nauk prihaja od Pavla – in ne kakor mnogi mislijo, od Jezusa. Toda dejanske posledice, ki jih je za človeštvo imel ta odnos katoliške cerkve v preteklih 2000 letih, lahko samo slutimo in označimo kot izdajo človeštva, demokratične ustave in Jezusa iz Nazareta. Dan za dnem poročajo mediji o številnih odkritjih cerkvenih škandalov, ki kažejo, kako brutalno in do ljudi sovražno je ta institucija postopala in postopa s svojimi člani, posebej še z ženskami.

Ženskam sovražni in protiustavni citati »svetih« cerkvenih očetov in teologov, od katerih se cerkev še ni distancirala, oz. so zanjo še relevantni, pričajo o sovražnosti do žensk

Danes lahko vsak logično misleči človek domisli, da so po ustavi naše države kot tudi po smislu nauka Jezusa Kristusa vsi ljudje enaki pred Bogom in zakonom – tako moški kot ženske. Tako bi moral tudi vsak logično misleči človek videti, da je v katoliški cerkvi, ko izkusi njen nauk v praksi, ravno obratno, namreč ženska ni enaka moškemu in prav to je groba kršitev demokratične ustave. Pojavi se vprašanje, od kod cerkvi do žensk sovražen nauk, če ne od Jezusa Kristusa, na katerega ime se sklicuje? V knjigi »Wer sitzt auf dem Stuhl Petri? (Kdo sedi na Petrovem stolu? op. prev.) – Verlag Das Wort 2006« lahko smiselno preberemo, da do žensk sovražno teologijo in zakone, katere uči in zastopa katoliška cerkev, lahko iščemo v okolju poganskih religij in rimskega cesarstva takratnega časa, ko je nastala Katoliška cerkev in ne pri Jezusu iz Nazareta, ki je živel in učil enakost med moškim in žensko. Začetke cerkvene sovražnosti do žensk, kot je bilo že omenjeno, najdemo najprej v Pavlovih pismih in potem kar naprej do današnjega dne, predvsem pri pavlinskih krščanskih cerkvah. Do žensk sovražno teologijo najdemo pri krščanskih pavlinskih cerkvenih učiteljih, kot so npr. Chrysostom, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akvinski in številni papeži, škofje in tudi Martin Luter, ki je ustanovil Protestantsko cerkev. O tem, kar učijo in so učile cerkve, pričajo izbrani citati prej naštetih, posebno spoštovanih in »svetih« cerkvenih učiteljev, teologov in papežev.

Sv. Pavel, na katerega se katoliška cerkev v glavnem sklicuje, piše v prvem Timotejevem pismu: »Ženski ne dovolim, da uči, kajti Adam je prvi narejen, za tem pride Eva.« (Tim 12, 13). V 1.pismu Korinčanom: »Kajti moški ne pride od ženske, ampak ženska od moškega.« (1 Kor 11,8). Prav tako piše v Timotejevem pismu: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1 Tim 2, 12). In v 1. pismu Korinčanom: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi zakon.« (1 Kor 14, 34)

Pavlov potomec in cerkveni učitelj sv.Janez Chrysostom piše: »…ženske so v glavnem za to določene, da zadovoljujejo pohotnost moških.« (Zitatensammlung Markus Gaensel, Webring deutchsprachiger Atheisten, 10.4.2003)

Po cerkvenem učitelju sv.Tertulijanu si mora npr. ženska dati razložiti, da »…predstavlja hudičeva vpadna vrata« in še marsikaj. (Markus Gaensel, a.a.O)

Sv. Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, piše: »Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.« (Markus Gaensel, a.a.O)

Sv. Hieronim, ki sam sebe imenuje ponarejevalca biblije in je živel od leta 347 do 420, je menil: »Če se žena ne podvrže svojemu možu, ki je njena glava, zagreši enak zločin kot moški, ki se ne podvrže svoji glavi (Kristusu). (Markus Gaensel, a.a.O)

Višek pa tvorijo izjave sv. Tomaža Akvinskega – dobesedno: »Žena se obnaša do moža kot nepopolna in defektna do popolnega.« Ali pa na drugem mestu piše: »…ženska je napaka narave, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški«. (Karheinz Deschner, Das Kreuz mit der Kirche«, str.210). Cerkveni učitelji so odločilno vplivali na katoliški cerkveni nauk in njegov razvoj ter so na ta način odgovorni za cerkveno dejanje, ki je do žensk sovražno, in protiustavno, ne pa kristjanstvo ali celo Jezus iz Nazareta.

Inkvizicija, preganjanje čarovnic, sadisti v službi Katoliške cerkve so najbolj neverjetno, najbolj brutalno, najbolj človeka nevredno mučili, predvsem ženske, kar je posledica večstoletnega cerkvenega demoniziranja žensk

V knjigi »Die neue Inquisition« (Nova inkvizicija, op. prev.) znanega zgodovinarja religije in teologa prof. Hubertusa Mynareka lahko beremo: »Eno najtemnejših poglavij katoliškega malikovalskega kulta je inkvizicija, ki se nadaljuje neposredno s preganjanjem čarovnic. Največja skupina žrtev tega preganjanja, ki je stalo življenje cca. 3 milijone ljudi, so bile ženske.…..

Za papeža Benedikta XVI. je inkvizicija napredek! Škandal, o katerem se v javnosti ne sme več molčati

Kdor si realistično predoči cerkveno preteklost, ne more ravnodušno brati citatov cerkvenih učiteljev, ki so ženskam sovražni. Še več, današnjemu človeku se morajo zdeti absurdni ali celo neverjetni zlasti takrat, ko vemo kakšno trpljenje, kakšno shrljivo morjenje je nastalo iz tega. In toliko bolj ostajamo brez besed, ko slišimo, kaj je današnji papež Benedikt XVI., takrat je bil še kardinal in je sedel na stolu zgodovinskega inkvizitorja, rekel o bestialni in človeku sovražni cerkveno inkvizitorski praksi v intervjuju dne 3.3.2005 na prvem nemškem TV programu, ARD Kontrasti: »Veliki inkvizitor je zgodovinska kvalifikacija; smo nekje v kontinuiteti. Toda danes poskušamo to, kar je bilo storjenega s takratnimi metodami – ki jih je delno moč kritizirati – narediti z današnjim pojmovanjem prava. Reči pa moramo, da je inkvizicija vendarle bila napredek, da niso smeli soditi brez inkvizicije, to pomeni, da so morale biti preiskave.« To bi moral vsakdo označiti kot škandal, o katerem se v javnosti ne bi smelo več molčati.

Odlomek iz brošure Ženske so žrtve cerkve

Celotno vsebino brošure Ženske so žrtve cerkve lahko brezplačno naročite na tel.: 040 749 126 (Maja) ali jo preberete na www.zrtve-cerkve.org Vir: Časopis Razmisli, februar 2007

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 18. Februar 2007 ob 18:40 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

7 komentarjev na “Ženske so žrtve cerkve”

#1

za kaj smo že prikrajšane? ker jaz nism uspela ugotovit za kaj… res ne.

#2
chef

Blogosu se pridružujejo naslednji paranoiki :lol:

Kakšna beda!

#3
Borislav Kosi

Z zgornjim besedilom se več kot strinjam. Kot dodatek k razumevanju zgornjih misli sledi moj tekst iz avgusta lani. Žal je še vedno zelo aktualen:

PRAZNIK VNEBOVZETJA DEVICE MARIJE KOT SIMBOL KATOLIŠKEGA KRŠENJA USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE GLEDE ŽENSKE ENAKOPRAVNOSTI

Tudi v naši državi praznujemo vsakega 15. 8. od l. 1992 dalje praznik Marijinega vnebovzetja kot dela prost dan. Pustimo zaenkrat ob strani dejstvo, da tudi ta katoliški verski praznik krši ustavo Republike Slovenije o enakopravnosti vseh verskih skupnosti pri nas, saj praznikov drugih verskih skupnosti – razen enega evangeličanskega – ne praznujemo. Za zdaj pa je v Sloveniji registriranih okoli 40 verskih skupnosti. Tudi ne bomo premišljevali o dejstvu, da je 42-im % državljanom, ki so se na zadnjem popisu izrekli kot ne-katoličani, vsiljen »blagoslov« praznovanja praznikov, ki izhajajo iz teologije Rimskokatoliške cerkve. Tudi ne bomo preštevali morebitnih zaradi smeha od kapi zadetih ateistov, ko so izvedeli, da lahko 15. avgusta izvajajo plačane prostočasne dejavnosti zaradi nekakšnega telesnega vnebovhoda.

Poglejmo si malce ta praznik. MARIJINO VNEBOVZETJE. Kot izhaja iz tovrstne literature, npr. knjige Samo za bistre glave in dobre analitike. Kdo sedi na Petrovem stolu? – kjer o zadevi pišejo tudi bivši katoliški in evangeličanski teologi – je bila dogma, da je Marija »mati Boga« – torej ne samo Jezusova mati – sklenjena na koncilu v Efezu l. 431. Ni naključno, da ravno v tem mestu, saj je to mesto bilo takrat središče kulta boginje Diane, tudi božje matere. Podobne boginje »božje matere« so bile tudi egipčanska Izis, grška Artemida, feničanska Astarta, asirska Semiramida itn. Torej je poganskih vzorov katoliškega kulta o boginji Devici Mariji kolikor hočeš! Kaj ima to opraviti z resničnim naukom Jezusa Kristusa, pa je drugo vprašanje. Dogma, da je Devica Marija tudi telesno vzeta v nebesa, je bila razglašena kot zadnja katoliška dogma l. 1950 s strani papeža Pija XII. Vatikan je »moral« vpeljati kult Device Marije, kult mile boginje priprošnjice, vedno polne razumevanja za ljudi, kot protiutež svojemu patriarhalnemu, grozovitemu »bogu« kaznovanja, maščevalnosti in večnega prekletstva. Da bi Vatikan spoznal in priznal, da je resnični Bog – nesebično, brez izjeme, vedno vse ljubeči Stvarnik – tako Bog Oče, kot Bog Mati – to je daleč nad nivojem in sposobnostmi katoliške teologije. Seveda je moral Vatikan v obrambo Marijinega kulta izreči prekletstva in večna izobčenja, saj sta ljudem notranji občutek in logično razmišljanje neprenehoma dopovedovala, da je ta katoliški kult – kot tudi ostali vatikanski kulti – vse kaj drugega kot logičen in zdravorazumski. Tako je večno preklet tisti, ki ne veruje v nauk o brezmadežnem spočetju Jezusa Kristusa s strani »Sv. Duha« in večnem devištvu Device Marije. Prav tako si večno preklet – brez izjem – če ne veruješ v fizično vnebovzetje Device Marije. Torej je po katoliškem nauku, tu in zdaj, saj nauk še vedno velja, nepreklicno prekletih najmanj 80% človeštva, od tega vsaj 42% državljanov Slovenije, ki so se na popisu izrekli za ne-katoličane. Da ne pozabimo – katoliška prekletstva so izrečena v imenu nesebične ljubezni Jezusa Kristusa. Zame večji absurd ni možen. Zanimiva je tudi povezava med katoliškim celibatom in poganskimi rituali v čast boginje Device Marije. Celibatski, ženomrzni duhovniki Vatikana so namesto s preprostimi ženskami iz mesa in krvi »duhovno« poročeni z boginjo Devico Marijo, žensko nad ženskami, podobno kot duhovniki prejšnjih boginj, prototipov, modelov za kult Device Marije. Zato ni čudno, da se ogromno katoliškim klerikom po določenem stažu te duhovne poroke začnejo vrteti »kolesca« v glavi nekako drugače in jih posledično npr. premami v čudne spolne prakse. Zavrtijo bolni vrtiljak posiljevanja nun v samostanih, obiskovanja prostitutk (do obdobja Napoleona in Garibaldija, ko je papeška država še zavzemala celo srednjo Italijo z glavnim mestom Rimom, je bila vsaka sedma Rimljanka pripadnica najstarejše obrti) in kar je najhujši odklon: pedofilsko nadlegovanje otrok lastnih vernikov. V Severni Ameriki, kjer je doslej izbruhnilo v javnost največ primerov katoliške duhovniške pedofilije, je zaradi izplačila odškodnin spolnim žrtvam katoliškega klera bankrotiralo že nekaj škofij. Torej ni bil samo kak osamljen pedofilski primer iztirjenega župnika. V povezavi s celibatom je po mojem prepričanju tudi oblačenje katoliškega klera v »ženska« službena oblačila – verjetno kot zunanji simbol kastrirane moškosti.

Po prepričanju cerkvenih očetov so ženske med drugim »napaka narave, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški« ter »žena se obnaša do moža kot nepopolna in defektna do popolnega«. Citata sta iz zapisov Tomaža Akvinskega, do danes glavnega katoliškega teologa. Ali pa: »Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.« – nauki Avguština, katoliškega »svetnika«. Takih izjav, ki so seveda podlaga za prakso, je ogromno do dandanes in dokazujejo izjemno katoliško sovražnost do žensk. Vrhunec pa je po mojem mišljenju bilo razpravljanje na sinodi v Maconu (585 leta) o vprašanju, »če ne bi morale zaslužne ženske pri vstajenju mesa biti najprej spremenjene v moške, preden bi lahko vstopile v nebesa«. Podrobno si lahko o vsem tem preberete v publikaciji bivšega katoliškega teologa in sociologa Morisa Hoblaja: Ženske so žrtve cerkve. Nihče teh »biserov«katoliške ideologije do danes ni preklical in so še vedno veljavni. Tako da iz učenja katoliških pismoukov izhaja, da je boginja Devica Marija edina ženska, ki je v katoliških nebesih. Ker brez duše seveda ne moreš v nebesa, vse ostale ženske tam ne morejo biti, ker so po katoliškem nauku ne samo manjvredne in ampak očitno tudi brez duše. Zato pa je v zameno Devica Marija – na dogmatskem pladnju ponujena superženska – edina poleg Jezusa ne samo dušno, ampak tudi telesno vzeta v nebesa. Izhajajoč iz prej omenjenih dejstev je ne samo zame praznik Marijinega vnebovzetja simbol globoke diskriminacije žensk s strani katoliške cerkve. Diskriminacije, ki ima žensko še danes zgolj za gospodinjski stroj in stroj za rojevanje otrok ter zadovoljevanje moške pohote. Dokaz za to so tudi izjave sedanjih cerkvenih »aparatčikov«, ki so izgleda pridno prebirali svoje učitelje. Npr. izjava trenutnega kandidata za svetnika številka ena, papeža Janeza Pavla II. iz leta 1988: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega.« Svoj vrhunec je ta diskriminacija dosegla na začetku mračnega novega veka – v katerem še živimo – med l. 1450 in 1800, ko so katoliški jurišniki s pomočjo inkvizicije in montiranih, nameščenih čarovniških procesov pobili na milijone žensk po vsej Evropi. Števila o grozovito mučenih in pobitih ženskah se razlikujejo, toda govorimo o najmanj 3 milijonih žrtev. Pravi feminocid – spolna čistka, kjer si bil avtomatsko kriv, če si bil ženska. In so ženske po katoliški ideologiji krive še dandanes. Na srečo jih kler ne pobija več, a ne zaradi spremembe prepričanja, temveč zato, ker jih zaradi spremembe politične klime ne more več. Da pa bi se Vatikan opravičil ženskam npr. z odpravo svoje sovražne ideologije in prakse do njih, to meji že na znanstveno fantastiko. Tako da se normalen človek resnično začudi, ne samo, če vidi kakšno žensko v cerkvi, ampak da so ženske sploh še članice Rimskokatoliške cerkve. Razlog takega stanja vidim v tako imenovanem stockholmskem sindromu – to je v istovetenju žrtve z rabljem in to ne samo zaradi fizičnega, ampak tudi psihičnega preživetja. Saj zaradi večstoletnega obupa, brezizhodnosti in nezmožnosti spremeniti ženomrzno politiko katoliške cerkve ženske raje sprejmejo ideologijo svojih rabljev za svojo. Danes je situacija kljub še vedno obstoječi moči svetovne katoliške diktature na srečo tako daleč, da lahko posameznice in posamezniki sledijo nasvetu, ki je še vedno zapisan v katoliški bibliji. Nasvet v Janezovi Apokalipsi govori o IZSTOPU iz katoliške cerkve, babilonske vlačuge. Pa čeprav sedanji papež Benedikt XVI., bivši veliki inkvizitor Ratzinger, govori o ponovni »evangelizaciji« Evrope – verjetno tudi nasilni – s pomočjo katoliških eksorcistov, to je izganjalcev hudiča oz. modernih inkvizitorjev.

Glede na dejstvo, da je Vatikan dajal naročila za ubijanje in kurjenje žensk na grmadah – pa tudi sam je to rad počel – in tudi glede na grozovitost in predvsem številnost nesrečnic – pa tudi nesrečnikov – katere so katoliški kleriki skupaj s svojimi protestantskimi kolegi zažgali na grmadah po Evropi in tudi v kolonijah, lahko mirno ugotovimo, da smo v »napredni« zahodni civilizaciji odpravili človeške žrtve bogovom, to je predvsem katoliškemu »bogu« večnega prekletstva, šele okoli l. 1840 – ko je v Španiji, kjer je zagorela prva grmada, ugasnila tudi zadnja. Katoliško pobesnelo žrtvovanje ljudi vatikanskemu »bogu« – in to v imenu nesebične ljubezni Božjega Sina in Sovladarja stvarstva Jezusa Kristusa – sploh ni čudno, če pomislimo na krvavi in protislovni katoliški nauk, ko naj bi »bog« poslal na Zemljo del samega sebe v obliki »sina«, da ga ljudje mučijo in ubijejo zaradi nekakšnega božjega prevzema človeških grehov. Če ne bi ta grozljivi, poganski in kanibalski nauk Vatikana imel toliko žrtev po celem planetu, bi bilo vse to smešno! Kanibalski? Ja, saj še danes katoliški verniki pri svojih obredih jedo del Kristusovega »telesa« v obliki peciva oz. hostije. Njihova duhovščina pa privilegirano pije zraven še Kristusovo »kri« v obliki vina. Izgleda, da ni slučajno, da je moderni kult vampirjev – upodobljen v neštetih filmih – nastal prav v zahodni, katoliško-protestantski Evropi. Seveda kler govoriči o nekakšni simboliki. Pa imajo čisto prav. Kanibalsko – vampirska simbolika hostije in vina pove vse o bistvu katoliškega verovanja, ki že zdavnaj nima nobene zveze več s prvotnim naukom Jezusa Kristusa. Mogoče edino to, da se je Vatikan zaradi večjega učinka svojih manipulacij – pa tudi iz drugih razlogov – ogrnil s Kristusovim imenom.

Upam, da bo demokratična slovenska država v kratkem pregledala verske spise in interno pravo katoliške cerkve skozi drobnogled Ustave in zakonov R. Slovenije ter prisilila slovensko podružnico Vatikana, da se uskladi v teoriji in iz nje izhajajoči praksi z modernimi ustavnimi standardi, izhajajočimi iz konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Torej konkretno, da cerkev uskladi svoj diskriminatorni odnos do žensk s 14. členom Ustave, ki govori o enakosti, ne glede na spol, raso itn. Tako kot se moramo držati Ustave VSI državljani R. Slovenije, brez izjem. Me tudi zanima, če bi katerakoli druga verska skupnost – ali drug del civilne družbe – imela tako z Ustavo nasprotujočo teorijo in prakso kot katoliška cerkev – ali bi lahko ne samo nemoteno delovala, brez zahtev ustanov državnega pregona, ki ščitijo ustavno ureditev po uskladitvi z Ustavo – ampak, ali bi lahko delovala kot državna varovanka številka ena, kot sedanja vlada trenutno obravnava katoliško cerkev? Odgovor je negativen že sedaj, ko velja še stari, »levičarski« zakon o verskih skupnostih. Če bodo sprejeli novi, »Šturmov« vladni zakon, bomo dobili še večje vladno kršenje ustavne enakopravnosti vseh verskih skupnosti in katoliško cerkev kot državno cerkev. Seveda bo vse posuto z »demokratičnim« perjem.

In če velja nezastarljivost pregona zaradi zločinov proti človeštvu za nacionalsocialistične (npr. holokavst) in komunistične zločine (npr. povojni poboji v Sloveniji) še po pol stoletja od storitve, vsekakor velja nezastarljivost tudi glede pregona katoliških morilcev žensk izpred pol tisočletja. Ker so konkretni morilci seveda mrtvi, gre tu poleg pridobitve moralnega zadoščenja in rehabilitacije žrtev predvsem za to, da se na takem nuernberško-haaškem sodnem procesu obsodi in prepove ideologijo Vatikana, ki je sploh omogočila grozovite katoliške zločine nad ženskami in drugimi družbenimi skupinami. Saj je ta ideologija še danes neokrnjeno del katoliškega nauka in kot taka lahko spet postane podlaga morebitnim novim pregonom. V slovenskem primeru je prepoved katoliške teološke in konkretne diskriminacije žensk vsebovana v 63. členu Ustave, kjer piše o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.

Če so demokratične institucije zaradi vsem znane zgodovine upravičeno prepovedale nacionalsocialistično stranko in njeno ideologijo, je zanimivo, da se nihče ne spotakne ob totalitarni Vatikan in njegove nauke. Vatikan kot nedemokratična, avtokratsko vodena država s tiranom, absolutističnim vladarjem, t. i. »svetim očetom« na čelu. Vatikan kot primer versko diktatorske države par excellence in zgled vsem ostalim diktaturam – tako komunističnim in nacionalsocialističnim kot islamskim. Hitler je konec koncev zatrjeval, da s svojo politiko izpolnjuje cerkvene nauke – tako katoliške kot luteranske – samo bolj dosleden in učinkovit da je. Po padcu klerofašizma na Pirenejskem polotoku v sedemdesetih letih 20. stoletja in komunizma v vzhodni Evropi konec osemdesetih let je Vatikan vsekakor zadnja diktatura na starem kontinentu. Američani danes rušijo islamsko totalitarne režime zaradi njihove domnevno zločinske ideologije, kot so v preteklosti rušili komunistične režime, na diktatorski Vatikan pa so pri svojem izvozu demokracije po vsem svetu »pozabili«. Resnično zanimivo. Pa ne da so ameriški protestantski križarji na podobni valovni dolžini kot Rimskokatoliška cerkev in usklajujejo svoje »demokratično« bombaške akcije z Vatikanom kot nosilcem sicer propadajoče svetovne katoliške diktature?!

#4
Hotimir

Lonia :) sej ni noben pričakoval da bi ti uspelo ugotoviti za kaj gre. Pusti te debate, to je pač za moške :)

#5

Ob vsem navedenem in bolj ali manj znanem delovanju, dandanes RKC pošilja svoje duhovnike v vojsko in na bojišča Natovih enot po svetu-torej pod pretvezo “duhovne oskrbe” nadaljuje križarske vojne, začete v srednjem veku.

#6

V bistvu je čisto simpl. Nimaš opravka s Cerkvijo in potem ne moreš biti žrtev Cerkve. Razen ko te zbudijo v nedeljo zjutraj ob sedmih, ko svoje vernike kličejo k maši.

#7

yes, žogca, as simple as that. slovenia could do with it in one day.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !