Ko so komunistični totalitarci l.1945 v delu Evrope prišli na oblast, so samo nadaljevali tam, kjer so stoletja z ognjem in mečem orali katoliško-luteranski totalitarci. Pri tem so komunisti uporabili zelo učinkovit trik, za katerega so dobili idejo pri katolikih. Tako kot je Vatikan počel in počenja najhujša grozodejstva, katera kot zločini proti človeštvu nikoli ne zastarajo, v imenu nesebičnega Boga, so komunisti svoj psihični teror in masovna pobijanja preoblekli v ideje o izgradnji pravične, brezrazredne družbe, brez izkoriščanja. Pri tem je tragikomično, da ne samo, da je Vatikan preko jezuitov (“jezusovcev”) najel Karla Marksa, da sproducira novo, pogansko, “znanstveno” kvazi-religijo, krvavo in totalitarno po zgledu rimskokatoliške sekte, ampak je v osnovi marksističnega znanstvenega materializma katoliški agnosticizem, ki je v bistvu varianta ateizma. Marksizem je zame razkriti, očiščeni katolicizem.

Ne, nisem se zmotil. Če katoliškemu nauku slečeš teistični Kristusov plašček, dobiš “vero”, ki trdi da moraš verovati, čeprav je nauk absurden in da se Boga NE da spoznati, zato spet moraš verovati. Drugače si večno preklet. Spoznatno je po njihovem samo čutno dojemanje fizičnega telesa, torej materija. Če se ne bi katoliški materializem oblekel (tudi s pomočjo nasilja in neprostovoljnega krsta dojenčkov) v Kristusov plašček, bi tako vero sprejelo le malo ljudi.

Seveda je bil originalni nauk Jezusa Kristusa za pogane v njegovem času prava “bomba” – med pogane prištevam npr. tudi judovsko tempeljsko duhovščino in njihove privržence, saj niso uresničevali nauka, ki ga je Bog Oče-Mati učil preko Mojzesa in drugih prerokov. Najprej so takratni poganski kulti preko države udarili po resničnih kristjanih (to nikakor niso bili katoliki-pravoslavci) z nasiljem (metanje levom, križanja,….), z namenom popolnega uničenja. Ko jim to ni uspelo, pa so spremenili taktiko. Z naslombo na Pavlovo pogansko herezijo so se infiltrirali v prvotne prakristjanske skupnosti in originalni Kristusov nauk s pomočjo državnega terorja razbili od znotraj. Nastala je katoliško-pravoslavna cerkev s kasnejšim priveskom luteranov – protestantov. Ta katoliška cerkev je v svoji 1800 letni zgodovini vedno znova, jahajoč državnega konja, v teoriji in praksi dokazovala in še dokazuje, da ne samo da ni krščanska, ampak je v svojem bistvu udarna bojna pest militantnega poganskega totalitarizma. Komunisti, nacional-socialisti in podobni so samo bled odsev svojega katoliškega zgleda. Kam bi sicer umestili praktično katoliško-luteransko iztrebljanje žensk, drugovercev, homoseksualcev, vegetarijancev, ameriških indijancev, živali, ….. oz. katoliški teoretično-teološki odvzem duše ženskam, živalim in drugim “podvrstam”. Duše ženskam in živalim do danes niso vrnili, niti se jim opravičili za storjena grozodejstva. Pritožujemo se nad muslimani in drugimi verskimi skupnostmi, kaj da počnejo s svojimi ženskami. Toda ni je verske skupnosti kadarkoli v zgodovini ali sedanjosti, ki bi izvajala tak psihološki teror nad ženskami in jih toliko pobila na najgrozovitejše načine kot ravno katoliško-luteranska sekta. Sekta zato,ker se je s svojo teorijo in prakso odcepila, ločila od originalnega Kristusovega nauka, ki uči nesebično ljubezen in odpuščanje – ne pa pohod z ognjem in mečem nad drugače verujoče. Višek katoliškega klanja vsekakor ni bil v srednjem veku, ampak na začetku “novega” veka, v času renesanse in baroka. Žrtev inkvizicije je dokazanih 3 milijone revežev, večinoma žensk. Če pomislimo, da je na ozemlju današnje Francije v renesansi (okoli l.1500) živelo 1 milijon ljudi (danes 60 milijonov), potem si lahko predstavljamo, do kakih razsežnosti se je katoliško-luteransko genocidno divjanje razbesnelo po Evropi. Vse to s Kristusom in Bogom Očetom-Materjo, ki nas učita nesebično ljubezen tudi do “sovražnikov”, nima po mojem mnenju druge povezave kot te, da je katoliška sekta direktni napad teme na univerzalno, večno Božjo ljubezen. Vse skupaj pa je zaradi večje učinkovitosti preoblečeno v krščanski plašček. Konec koncev je današnji papež Benedikt kot kardinal Ratzinger ugotavljal, da je kongregacija za čistost vere, katere predstojnik je bil, v popolni KONTINUITETI z INKVIZICIJO, ki da je za svoj čas predstavljala civilizacijski napredek, ker niso nikogar obsodili brez “preiskave”. Vemo pa, kakšne so bile te preiskave – raznorazni španski škornji, natezalnice, lomljenja udov, rezanja erogenih con – predvsem pri ženskah – itd. In ni slučajno, da sedanji papež Benedikt še kar naprej skriva pobegle ustaške zločince, kot npr. generala Gotovino, ki se je na vse načine skrival pred mednarodnim sodiščem v Haagu – čeprav bi tam lahko dokazal, da ni to, za kar ga obtožujejo. In se mora haaška tožilka Carla del Ponte javno pritoževati nad početjem Vatikana. Papež že ve, zakaj to dela. Očitno je katoliška cerkev vedno znova na podoben način vpletena v zločine v Bosni kot med drugo svetovno vojno. Takrat so najhujši ustaški klavci prišli iz vrst hrvaških frančiškanov. Na to raven so degradirali katoliki nauk Frančiška iz Assizija, ki je ljubil tako kot Jezus VSE živo, tudi živali. To je konec koncev “formula”, katero Vatikan uporablja še dandanes. Namreč skozi vso zgodovino katoliške sekte so se znotraj nje utelešali razsvetljeni možje in žene (kot npr. Origen, Klara in Frančišek Ašiški, Hildegarda iz Bingna, Tereza Avilska, Janez od Križa, …. pa do Johna Henryja Newmana v 19. stoletju), da bi s svojim teoretičnim in praktičnim zgledom pomagali katoliški duhovniški kasti in njihovim privržencem najti pravo pot ven iz labirinta človeškega jaza, k Bogu. Vatikanska formula v boju z njimi je bila: če jih ni mogel utišati ali potisniti na stranski tir, v pozabo, jih je razglasil za “svete”, za nekakšne v krščanski plašček preoblečene poganske polbogove. Pa čeprav piše tudi v katoliški bibliji, da je svet samo eden – in to je Bog – Oče v nebesih. S tem se seveda Vatikan posmehuje vsemu, kar so ti skromni, razsvetljeni ljudje govorili in delali. Še danes jih Vatikan ponuja javnosti kot nekakšno meglo, ki prekriva poblaznelo katoliško greznico inkvizicije, križarskih vojn, diktatorske družbene stukture, ipd. Da bi njihov zgled uresničevali, to pa seveda ne. Podobno taktiko “preiskave” kot katoliški inkvizitorji so uporabljali tudi komunisti na raznih “dachauskih” procesih. Še vedno živimo v današnjemu duhu prilagojenem srednjem veku.

Zanimivo je, kako ljudje nočemo videti, da še kar naprej živimo pod diktaturo katoliško – luteranske cerkve. Mislimo, ker nimajo več moči za kurjenje grmad z živimi človeškimi žrtvami na oltarju svojega boga podzemlja, da je tisočletna katoliška diktatura premagana, razkrojena. Navsezadnje so francoski razsvetljenci v 18. stoletju, napoleonske vojne, komunistični teror, potrošniška družba ipd. resno načeli moč Vatikana. Toda le zakaj pred vsako večjo odločitvijo svetovni politiki “romajo” na posvet v Vatikan? Da bi uresničevali Božji nauk 10 zapovedi in Govora na gori, ki nas edini lahko pripelje do te famozne marksistične brezrazredne, pravične družbe? Posledice teh srečanj lahko vidimo povsod po svetu, še najbolj pa npr. v Srbiji, Afganistanu, Kongu, Iraku in drugod.

Vera ne pohablja in ne deformira človeka – kot mislijo nekateri ateisti in to vernikom tudi očitajo. Seveda tu ne mislim na pozunanjene, “biblične” religije, ampak na resnično, praktično uresničevanje Jezusovega Govora na gori in 10 Božjih zapovedi. Vse ostalo je iluzija človeškega ega. Tu je Marks npr. svojo upravičeno kritiko pozunanjenih religij – kot izmišljij, izhajajočih iz konkretnega časa in prostora – neupravičeno posplošil na vse vere. Bog biva v naši notranjosti, njegov resnični tempelj je iz mesa in kosti, tako da ne potrebuje cerkva iz kamna, še manj nekakšnih posrednikov ( beri: duhovščine ).Kamorkoli gremo, je z nami, saj je v nas in se lahko nanj direktno obrnemo. Žal večina človeštva to ni sposobna več narediti. Resnični kristjan je zame vsakdo ( musliman, budist, taoist, katolik, ateist, indijanec iz amazonske džungle, ki še ni nikoli slišal za besede kot Kristus, Bog, ….), ki v praksi, v svojem vsakdanjem življenju živi Božji nauk, katerega esenca so 10 zapovedi in Jezusov Govor na gori. Če nesebično pomaga ljudem in naravi, brez pričakovanja “nagrade”, če duhovno napreduje z odpuščanjem za njemu storjene krivice, svoje napake popravi in storjene krivice nikoli več ne stori – je resnični kristjan, prakristjan. “Uradni” kristjani pa niso v bistvu nič drugega kot duhovni in dejanski sužnji duhovniške kaste in izvrševalci njene totalitarne prakse. Na srečo se je ta drža v zdajšnjem obdobju zaradi hudih obremenitev iz preteklosti nekoliko razvodenela. S postopnim uresničevanjem bistva Jezusovega nauka: “Kar ne želiš, da nekdo stori tebi, tega tudi ti drugim ne stori, oz. kar želiš, da nekdo naredi tebi, naredi ti prvi.” – bomo dejansko duhu demokratične slovenske ustave in demokratičnih ustav ostalih držav postopoma omogočili, da se vedno bolj in bolj udejanja v naši miselnosti in s tem v našem vsakdanu. Tako bodo postopoma prepoznane in razgrajene vse še obstoječe totalitarne prakse, vključno s trenutno prevladujočo svetovno katoliško diktaturo.

Resnično zanimivo bo opazovati reakcijo javnosti po objavi tega teksta. Zdaj bomo videli, ali živimo v demokratični Sloveniji, s svobodo govora ( v skladu z ustavo in zakoni ), ali pa se bodo sklicevali na kako.«katoliško« verzijo slavnega jugo – komunističnega člena 133. Bodo reakcije umirjene, s protiargumenti, ali pa pogromaške, z linčarskim podtonom? V Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve vsekakor nočemo »napadati« ne ustanove katoliške cerkve ne njenih vernikov. Zaradi nas lahko katoličani mislijo in počnejo, kar hočejo. Toda samo, če je to v skladu z ustavo in zakoni Republike Slovenije. Po mnenju našega društva pa to ni uresničeno in bi zato radi sprožili javno razpravo o tem. Namen našega društva ni torej nič drugega kot javnost opozarjati na razkorak med demokratično ustavo R. Slovenije na eni strani in zakonikom cerkvenega prava ter katekizmom katoliške cerkve na drugi strani.

Iz svojega osebnega prepričanja je za Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve spisal član društva Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 14. Februar 2007 ob 10:03 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

4 komentarjev na “O vplivu duha demokratičnih ustav posameznih držav, tudi slovenske, na razkroj svetovne katoliške diktature”

#1
sebastjanerlah

Katoliška diktatura bwaaaahahhahahhaha…crkujem od smeha. S čim me lahko Vatikan v karkoli prisili?! Z ničemer!

#2
Big Gigant Head

Kje se lahko včlanim?

#3

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve ima poleg bloga tudi svojo spletno stran: http://www.zrtve-cerkve.org Tam si lahko preberete statut društva in si natisnete prijavo, katero izpolnjeno pošljete društvu. Naslov je tudi na spletni strani. Poleg tega si lahko na spletni strani preberete še marsikaj zanimivega glede Rimskokatoliške cerkve – kar doslej ni bilo ravno prisotno v javnosti. Mogoče bo potem tudi bolj jasno, zakaj govorimo o sicer razkrajajoči katoliški diktaturi, toda še vedno diktaturi.

Hvala za podporo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !