Duševne rane zaradi spolne zlorabe je možno povsem pozdraviti

Datum objave: 6.02.2007 ob 23:45
Kategorija: miks

Nekateri psihologi in psihiatri pravijo, da žrtve spolnih zlorab ne morejo celovito pozdraviti duševne rane. Toda Janja Škrjanc iz Kranja, ki jo je kot deklico spolno zlorabil župnik iz Moravč, ima drugačne izkušnje. Pravi, da je njena duša okrevala predvsem zaradi tega dogodka in to s pomočjo Boga, ki ji je pomagal do samospoznanja in poiskati razloge za tisto, kar se ji je zgodilo. Škrjančeva je namreč prepričana, da se vse v našem življenju zgodi z razlogom in ne slučajno.

Kako je spolna zloraba vplivala na vaše življenje? Odkar me je župnik spolno zlorabil, sem z moškimi vedno prihajala v konflikte. Ko sem prišla v stik z moškim, so se mi dvignili neprijetni občutki. Moškega sem povezovala z bolečino. Zato tudi ni mogel uspeti moj zakon. Vso potlačeno jezo zaradi župnika sem prenašala na svojega moža. Kasneje sem podobna čustva izražala tudi do svojih sinov. Ko sem rodila mlajšega Roka, se je sicer v meni prebudil čut materinske ljubezni, toda bolj kot je odraščal in postajal malce samostojen, je za mene postal svojeglav, neposlušen, so se mi pojavili občutki, v katerih sem ga doživljala kot moškega, ki mi povzroča bolečine. V času druge nosečnosti sem si močno zaželela hčerko, zato ob rojstvu drugega sina nekaj časa sploh nisem mogla sprejeti dejstva, da sem ponovno rodila moškega.

Kako ste se počutili s sovraštvom do moških v srcu? Vso svojo energijo sem usmerjala v željo po maščevanju, načrtovala sem kako bom škodila moškim, ki so mi povzročali probleme. Tako močno so me preplavila negativna čustva, da se sploh nisem znala izvleči ven iz tega. Pozabila sem na prijatelje, nisem več opazila lepih stvari, narave. Največja ironija je bila, da s sovraštvom nisem nič rešila. Ravno nasprotno: sama sebi sem povzročala hude bolečine. Včasih sem se počutila kot mazohist, ker razmišljam samo o maščevanju.

Kaj je potem povzročilo pozitivno spremembo v vašem življenju? Najbolj so mi način mišljenja pomagale spremeniti določene knjige. Zelo je name vplivala knjiga Očetove besede tudi zate. Knjiga govori o Božji ljubezni do nas in tudi o moči odpuščanja. Po tej knjigi sem dobila še eno potrdilo za tisto, kar sem čutila že celo življenje. Vedela sem, da ne obstaja bog maščevanja, da ne obstaja pekel, kot uči katoliška cerkev. Po tej knjigi sem se počutila fantastično. Sledile so še mnoge druge knjige, ki so mi odpirale zavest in pomagale postopoma pozdraviti duševne rane. Danes ne čutim več sovraštva do nikogar.

Kaj konkretno vam je pomagalo v teh knjigah za duhovno rast? To je bilo spoznanje, da za vse, kar se nam v življenju zgodi, obstaja vzrok. Kajti v vsem obstaja Božji zakon: Kar seješ, to požanješ! In to velja tako v mislih, besedah in dejanjih. Če upoštevamo ta zakon, potem sploh ni razloga, da bi zamerili ali se pa maščevali svojim bližnjim, ki so nam tako ali drugače povzročili bolečine. V knjigi Od kod prihajaš – kam greš? sem spoznala, da je cerkev zamolčala reinkarnacijo in mnogi ljudje ne vedo, da imajo možnost za  ponovno rojevanje na Zemlji in to tako dolgo, dokler ne razrešijo vseh težav s soljudmi in tako s procesom duhovne rasti oziroma življenjem po božjih zakonih, postanejo, zavestno spet takšni, kakršni so že od samega začetka, božanski. Ena od možnosti, da sem spoznala vzroke tistega, kar se mi je zgodilo, je bilo, da sem v duhu zakona setve in žetve – ali pa po zakonu vzroka in učinka –  morala sprejeti dejstvo, da sem enkrat posejala sama tisto, kar sem zdaj požela. To pomeni, da sem se vprašala, kaj sem jaz storila v enem od prejšnjih življenj duhovniku, ki me je spolno nadlegoval, da sva se morala v tem življenju na takšen bolni način srečati? V mojem notranjem procesu sem sprejela dejstvo, da so nekoč vloge bile obrnjene – jaz storilec in on žrtev. Po tem razmišljanju mi je bilo možno odpustiti, kajti v mojem srcu sem prvič občutila razumevanje in kesanje. Moram pa reči, da se je tudi povzročitelj dolžan spoznati in se rešiti svojih nagonov, iz katerih izvirajo kazniva dejanja oziroma povzročajo bolečine svojim bližnjim in da to razmišljanje ne more biti opravičilo za zločinska dejanja. To je kot vrtiljak, v katerem se vrtita povzročitelj in žrtev. Dokler eden od njiju z odpuščanjem ali prošnjo za odpuščanje ne naredi prvi korak in izstopi iz vrtiljaka, potem se ta vrtiljak lahko obrača iz ene inkarnacije v drugo.

Toda kako vemo komu smo kaj hudega storili v prejšnjih življenjih? To nam lahko pokažejo dnevni dogodki s pomočjo dnevne energije, če smo pripravljeni zavestno živeti dan, v katerem nam Bog daruje svojo energijo in ljubezen. To pomeni preko dneva moramo biti pozorni kako se počutimo in kakšne slike nam pridejo v zavest. Npr. lahko prvič srečamo nekega človeka in nam je ob njem neprijetno? Lahko nam nekdo stori kaj hudega in se sprašujemo zakaj nam je to storil? Takrat je velika verjetnost, da imamo z njimi še nekaj nerazrešenega. V tem primeru se jaz vedno zavestno vprašam, zakaj se tako nelagodno počutim in prosim Kristusa v duhu naj mi pomaga priti do pravega odgovora oz. do sprave s tem človekom. Preko notranje molitve mi večkrat pridejo slike ali pa misli, ki mi dejansko pomagajo, v duhu preko Kristusa, prositi tistega človeka za odpuščanje, za tisto kar čutim, da sem mu storila in sem ga zdaj srečala, da to rešim. Prepričana sem tudi, da sem si kot duša izbrala svoje starše, da bi se, po zakonu setve in žetve čim prej rešila tistega, kaj je v moji duši še nerazrešenega. Ključ za moj korak naprej v mojem življenju je bilo ravno odpuščanje in prošnja za odpuščanje. Sama sem se po tem počutila, kot da bi stopila v nov svet, ponovno sem zadihala, postala lahkotna, iz mene je padlo veliko bremen. Iz knjig sem se naučila tudi zlatega pravila: >Kar ne želiš, da tebi nekdo stori, tudi ti ne stori drugemu!< Te besede mi zelo pomagajo. Ko se danes znajdem v kakšni napeti situaciji in že hočem reči kaj nepremišljenega, se ustavim in spomnim na ta stavek.

Govorite, da so vse bolezni in usode, ki nas doletijo, opozorilo, da nekaj počnemo napačno? Toda cerkev pravi, da so tisti, ki trpijo, bližje Bogu. To zagotovo v vsakem primeru ne drži. Pogosto je ravno nasprotno. Vse naše bolezni in usode lahko samo nakazujejo na to, da smo mogoče kršili deset Božjih zapoved in napotke Jezusovega Govora na Gori in se tako pregrešili proti zakonom življenja in bližnjemu. Da sem to tako zastopila kot sem zdaj povedala, mi je veliko pomagala knjiga Vzrok in nastanek vseh bolezni ter knjiga Zdravljenje z vero, celostno zdravljenje. Danes se ne strinjam več z učenjem cerkve, ki pravi, da je največkrat trpljenje, ki nas doleti v našem življenju, božja kazen za naše grehe. Kajti danes vem, da Bog ne kaznuje svojih otrok. Trpimo samo takrat, če smo se s svobodno voljo pregrešili proti bližnjemu in zakonom življenja, ki so zapisani v desetih Božjih zapovedih in Jezusovem Govoru na gori ter nismo odstranili vzroke s samospoznanjem, s Kristusovo pomočjo. Tako smo dali povod, da je začel delovati zakon vzroka in učinka, ki z drugimi besedami pravi, da kar si posejal, to boš požel. Cerkev tega zakona setve in žetve ne uči, zato sem prepričana, da cerkev s svojim učenjem o božji kazni ljudi namerno ne vodi k Bogu, ampak jih celo odvrača od Njega.

Zakaj menite, da mnogo žrtev spolnih zlorab ne želi spregovoriti o svoji travmatični izkušnji? Jaz lahko povem samo moje mnenje o žrtvah spolnih zlorab s strani duhovnikov. Že otroke so nas pri verouku in v cerkvi učili, da obstajajo vice, pekel, nebesa. Cerkev pravi, da boš šel v pekel oz. imaš smrtni greh, če npr. ne obiščeš nedeljske maše. Preko Svetega Pisma, v Stari Zavezi, uči smrtno kazen s takoimenovanimi izvirnimi božjimi besedami, da je otroke, ki niso poslušni duhovnikom in staršem, potrebno kamenjati do smrti. Duhovniki se imajo za Božje namestnike na Zemlji in mnogi cerkveni verniki verjamejo temu učenju cerkve, da če kaj rečejo proti župnikom in cerkvi, da so rekli proti bogu in da jih bo on zaradi tega kaznoval, tako da se bodo večno cvrli v peklu. Poleg tega pa mnogi, ki so bili spolno zlorabljeni, mislijo, da je to Božja volja, če trpijo. Zato nočejo spregovoriti.

Kako veste, da ste povsem pozdravili travmo zaradi spolne zlorabe? Ko pomislim na dogodek in osebo, ki me je spolno zlorabila, v meni ne zanihajo več negativna čustva, nimam več občutkov maščevanja, osebi sem oprostila. Dogodek je samo še spomin. Danes lahko s svojimi izkušnjami pomagam drugim žrtvam in kot predsednica Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve opozarjam predvsem na spolno nasilje v cerkvah.

 Damjan Likar

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 6. Februar 2007 ob 23:45 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Duševne rane zaradi spolne zlorabe je možno povsem pozdraviti”

#1

Duhovnikom bi morali dovoliti, da si lahko ustvarijo svojo družino.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !