Izgon nadškofa Urana iz domovine
Vatikan je preko svoje kongregacije za škofe upokojenega nadškofa Urana kaznoval z »izgonom« iz domovine, kot so zapisal nekateri mediji. Kakšni so razlogi za kaznovanje nadškofa, katoliška cerkev noče pojasniti, čeprav jih dobro pozna. V javnosti se domneva, da je vzrok za kazen domnevno očetovstvo, uradna cerkev o vzrokih molči.
»Izgon« nadškofa je v Sloveniji dvignil veliko prahu. V bran so se mu postavili mnogi verniki, ki so v ta namen oblikovali celo posebno pobudo na facebooku, na njegovo stran se je postavila tudi Liberalna akademija. Ta je v svojem sporočilu za javnost med drugim zapisala, da ima nadškof Uran kot slovenski državljan ustavno zajamčeno pravico, da si sam izbira kraj bivanja in da ima, ne glede na to, za kaj vse bi bil po cerkvenih predpisih odgovoren, še vedno vse temeljne človekove in državljanske pravice, to pravico pa mu Vatikan odreka.
Mnogi menijo, podobno kot Liberalna akademija, da imajo kleriki človekove pravice, ki jih sicer priznava ustava. To je zmota oz. samo navidezno. »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (…)«, piše v Katekizmu katoliške Cerkve. Že krščeni laiki po cerkvenem nauku nimajo več človekovih pravic, ki jih priznava posvetna ustava, temveč imajo samo tiste pravice, ki jih priznava katoliška cerkev. Seveda to velja tudi za klerike, zanje velja to še bolj »strogo«. Predvsem zanje velja, da morajo biti poslušni cerkvenim dostojanstvenikom, jih ubogati, upoštevati in jim služiti s spoštovanjem. »V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo,« piše v kanonu 212 Zakonika cerkvenega prava. Jasno je, da to še bolj velja za klerike. Vsi verniki, torej tudi kleriki, so dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo tudi naukom evangelija in zahtevam nravnega reda, še izhaja iz Katekizma katoliške Cerkve. Zadeva je torej jasna: nadškof Uran je svoje ustavne človekove pravice predal cerkvi in se zato nanje ne more več sklicevati (razen seveda če bi mu jih cerkev iz taktičnih razlogov ponovno priznala). To bi lahko naredil samo v primeru, če bi izstopil iz cerkve.
Zato se boriti za nadškofove posvetne ustavne človekove pravice pomeni boriti se za nekaj, kar ne obstaja.
Liberalna akademija, pa tudi drugi, se torej bori za nekaj, česar ni več, bori se za nekaj, česar Uran sploh nima več, bori se za nekaj, čemur se je nadškof sam svobodno in prostovoljno odrekel. Velika večina ne pozna tega, kar je 18.9.1930 rekel (nezmotljivi) papež Pij XI.: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek) Kje so tu pravice? Ali pa: »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi,« še piše v Katekizmu katoliške Cerkve.
V medijih se pojavlja tudi navedba, da je cerkev nadškofa Urana izgnala iz domovine. To ne drži.
Cerkev kot domovino ne smatra Republike Slovenije, temveč cerkev kot takšno, torej sama sebe. Domovina katolikov ni npr. Slovenija, temveč cerkev. To potrjuje tudi Katekizem katoliške Cerkve, kjer je zapisano: »Kristjani prebivajo vsak v svoji domovini, vendar kot nastanjeni tujci. Izvršujejo vse dolžnosti državljanov in prenašajo vsa svoja bremena kot tujci …«. In še enkrat katekizem: »Po krstu (…) postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (…). Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas.« Stvari so jasne.
Mimogrede še nekaj: zakaj bi se borili za ustavne pravice nekoga, tudi če bi jih imel, če je ta celotno svojo duhovniško, seveda tudi škofovsko, obdobje na veliko kratil človekove pravice otrok in odraslih. V svoji duhovniški dobi je krstil na tisoče otrok brez njihovega privoljenja in jih s tem »prisilno vrgel« v cerkev, jim s tem odvzel svobodo vesti, saj cerkev le-te ne priznava ter že vnaprej določil boga otroku. Kako lahko nekdo veruje v boga, ki mu ga določil drug, ni znano. Seveda pa s svobodo vesti, ki jo priznava ustava, to nima nobene zveze. Jasno je, da s svobodo vesti tudi nima nobene zveze ureditev, ki jo je podpiral »izgnani« nadškof o tem, da iz cerkve ni celovitega izstopa, temveč samo formalen. Kako se lahko boriš za ustavne pravice nekoga, ki je prostovoljno član organizacije, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)
V zvezi z »izgonom« nadškofa Urana iz Slovenije so se oglasili razni kleriki. Predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Saje je v oddaji Odmevi (RTV SLO 1, 25.7.2012) po poročanju MMC RTV Slovenija potrdil, da je vzrok za izgon oz. umik iz domovine Uranovo domnevno očetovstvo. V javnosti se namreč govori, da naj bi imel nadškof dva odrasla otroka, kar pa je ta zanikal.
Glede domnevnega očetovstva nadškofa Urana se katoliška cerkev skrajno spreneveda. Dobro ve, ali ima Uran otroke ali ne. Tudi Uran hodi k spovedi in svojemu spovedniku mora povedati vse grehe, torej tudi eventualni greh glede očetovstva, ta pa mora to javiti naprej. Katoliška cerkev preko spovedi ne nadzira samo svojih vernikov, temveč tudi svoje klerike. Poleg tega ima cerkev učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov, kot je to javno izjavil visok predstavnik cerkve dr. Andrej Saje (Mag, 11.10.2006). To pomeni, da dobro pozna stanje med duhovščino in zagotovo ve, kateri kleriki so pedofili, pijanci, lažnivci, prevaranti … Seveda tudi dobro ve, kateri kleriki imajo otroke, kateri imajo svoje ljubice in podobno. Po drugi strani pa mora tudi Uran pred svojimi predstojniki govoriti resnico, saj je obljubil slepo pokorščino, in pojasniti stvari glede očetovstva. Da bi Uran lagal pred papežem ali rimsko kurijo, je malo verjetno. Zato je cerkvi dejansko stanje jasno, pa kljub temu noče stvari pojasniti in zanikati, da bi imel nadškof otroke, kar je zanikal tudi Uran. Ravno ta molk in izgon Urana dokazujeta, vsaj po mojem, da otroke ima. Pri vsem tem je nadškof Uran uporabil poceni trik zanikanja očetovstva z navedbo, da se je pripravljen soočiti z vsakim, ki bi trdil, da je njegov potomec. Glede na to, da so njegovi otroci člani cerkve, jih veže poslušnost do cerkve in do svojega očeta, ki je celo nadškof, zaradi česar je jasno, da se v javnosti ne smejo izdajati za nadškofove otroke, ker oz. če jim je cerkev to prepovedala. Če se tega ne držijo, so lahko celo izobčeni. Kdo od poslušnih cerkvenih članov si upa tvegati pekel?
»Sporno cerkveno gospodarsko zgodbo moramo razčistiti do konca. Dokler ne bo razčiščena do konca, tako dolgo bo verodostojnost Cerkve kot ustanove in verodostojnost njenih voditeljev vprašljiva, kajti pri vsaki besedi, ki jo bodo izrekli v javnosti, bodo lahko dobili servirano: Vi nas že ne boste učili, saj ste sami podpirali ali delali stvari, za katere trdite, da naj bi jih drugi ne počeli,« pravi moralni teolog dr. Ivan Štuhec. (Družina, 1.1.2012) Finančno-gospodarska polomija mariborske nadškofije še ni razčiščena, zato so izjave klerikov celo po samem duhovniku Štuhcu vsaj vprašljive, če že ne neverodostojne! Zato je tudi vprašanje, ali so tudi njegove izjave, ki jih je dal medijem v zvezi z nadškofom Uranom verodostojne? V Dnevniku (25.7.2012) je namreč izjavil: »Najhuje je, da ne vemo, kaj je res. Ukrep je zelo hud, Rim naj bi ga izrekel zaradi moralnih prekrškov Urana.» »Če bi bil udeležen pri kakšni finančni polomiji, bi se izvedelo. Za mariborski škandal zagotovo ni soodgovoren,« pravi dr. Štuhec v zvezi z Uranom. Ali ni bil Uran nekaj časa tudi predsednik Slovenske škofovske konference, ki je najvišji cerkveni organ v Sloveniji oz. kot pravi sama cerkev: najvišja ustanova. Ta ustanova je dobro vedela oz. vsaj morala bi, kaj se dogaja v mariborski nadškofiji.
Če cerkev nekaj zanika, se ponavadi zanikano kasneje pokaže kot resnica. Ali velja tudi obratno: če cerkev nekaj prizna, to v resnici ne drži? Če je cerkev priznala, da je vzrok za izgon Urana domnevno očetovstvo, ali se bo mogoče kasneje ugotovilo, da s strani cerkve zatrjevani razlog ni bil resničen, temveč je razlog drugačen? Počakajmo in bomo videli. Cerkvena hišica iz kart se hitro podira. Cerkvene laži se razkrivajo!
Vlado Began
Vir: http://www.cerkev-ne.net/author/admin/
