Vabilo na shod

Datum objave: 27.02.2013 ob 00:20
Kategorija: miks | Tagi : |

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve vabi na mirni protestni shod za odpravo državnega financiranja katoliške cerkve.

Shod bo v četrtek, 28.2.2013 ob 16. uri na Prešernovem trgu v Ljubljani.

V naši državi se krši številne akte, vključno z ustavo, ki zapoveduje ločitev države in verskih skupnosti, konkretno katoliške cerkve (KC). Zapoved je jasno brez »ko«, »če« ali »ampak« zapisana v 7. členu ustave. Kršenje ločenosti se vidi med drugim tudi v državnem financiranju KC z davkoplačevalskim denarjem in v davčni privilegiranosti cerkve in njenih satelitov. Katoliška cerkev je izredno bogata. Svoje bogastvo je pridobivala skozi stoletja. Njeno premoženje se ocenjuje na več 1.000 milijard evrov po vsem svetu ter vsaj milijardo v Sloveniji. Da gre za neizmerno bogastvo, je videti tudi iz tega, da je samo nepremičninsko premoženje cerkve v Italiji vredno kakšnih 1.200 milijard evrov, v Sloveniji pa okoli 800 milijonov. Zato državljanke in državljani, članice in člani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve ter članice in člani Koalicije za ločitev države in cerkve zahtevamo, da se preneha financiranje katoliške cerkve z davkoplačevalskim denarjem! To zahteva tudi več kot 30.000 oseb, ki je podpisalo Peticijo za odpravo državnega financiranja rimo-katoliške cerkve in ki jo je pripravila uvodoma navedena koalicija in je bila posredovana vladi ter Državnemu zboru.

S protestnim shodom želimo državo opozoriti na kršitve ustave in ustavnih določil ter zahtevati spoštovanje le teh. Zahtevamo, da država preneha financirati super bogato RKC in da popolnoma izenači plačevanje davka na vse prejemke cerkvenih pravnih oseb v kakršnikoli obliki z vsemi ostalimi subjekti v državi. S tem protestnim shodom želimo podpreti tudi peticijo za popolno obdavčitev katoliške cerkve, ki jo je pripravila Koalicija za ločitev države in cerkve, saj recimo RKC dobi samo iz darov, ki po nekaterih ocenah presegajo milijonske vrednosti, neverjetno količino NEOBDAVČENEGA denarja. Sprašujemo se, ali si naša finančno obubožana država še naprej lahko privošči finančno podpiranje najbogatejšega privatnega subjekta v državi, to je katoliške cerkve? Po našem mnenju NE. S tem protestom zahtevamo tudi obdavčitev vseh nepremičnin, ki jih cerkev dobi podarjene ali jih deduje. Glede na vse navedeno bogastvo RKC menimo, da bo ta cerkev nepremičninske davke z lahkoto plačala. Vemo tudi to, da morajo bogati v tej hudi gospodarsko-finančni krizi nositi večji delež kot revnejši – katoliška cerkev pa seveda spada v razred zelo bogatih.

Ne moremo se strinjati in ne pristanemo na to, da Republika Slovenija ne predpiše cerkvi oz. njenim osebam vseh davkov, kot so predpisani drugim fizičnim ali pravnim osebam, ter ji z davčnimi privilegiji omogoča nadaljnje bogatenje. Gre za kršenje 14. člena ustave, ki govori o enakosti pred zakonom. Z roko v roki vodita država in cerkev ljudi v nevednost in revščino ter v družbo navidezne demokracije, v demokraturo, kar pa je nedopustno.

Lep pozdrav!

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve: Janja Škrjanc, predsednica


Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

Zaloše 15, 4244 Podnart, tel.: 041 214 233

TRR: SI56 0206-8025-9513-155

www.zrtve-cerkve.org

info@zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Popolna obdavčitev cerkvenega koncerna v Sloveniji

Datum objave: 13.01.2013 ob 22:36
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , , |

Spoštovani!

Koalicija za ločitev države in cerkve nadaljuje z zbiranjem podpisov za Peticijo za popolno obdavčitev katoliške cerkve. V sklopu te akcije bomo zbirali podpise tudi na stojnici v Mariboru in sicer 3 dni, to je od ponedeljka, 14.1.2013 do srede, 16.1.2013 v času med 9.30 in 17.00. Stojnica bo na Trgu svobode.

Na stojnici bo mogoče podpisati omenjeno peticijo, poleg tega pa bo na voljo tudi brezplačni material, kot npr. št. 14 časopisa Razmisli (ta številka ima mnogo podatkov o bogastvu cerkve) in še nekatere starejše številke tega časopisa.

Seveda je mogoče peticijo podpisati elektronsko na naši spletni strani http://www.locitev-drzave-cerkve.org/ Če boste peticijo podpisali, se boste pridružili že več 13.000-im podpisnikom, ki so za popolno obdavčitev katoliške cerkve.

Vsem medijem (in seveda tudi ostalim) se zahvaljujemo za kakršno koli poročanje o naši peticiji. Istočasno pa medije prosimo, da obvestijo javnost o zbiranju podpisov na stojnici v Mariboru od 14. do 16. januarja 2013.

Hvala in lep pozdrav!

Koalicija za ločitev države in cerkve


Zanimive spletne strani:

http://www.bogastvo-cerkve.org/

http://www.izstop-iz-cerkve.org/

http://www.cerkev-ne.net/

http://www.zrtve-cerkve.org/

http://david-udruga.hr/

  • Share/Bookmark

Božič je krvav praznik!

Datum objave: 26.12.2012 ob 20:36
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , , |

Ljudje, prenehajte jesti živali!

Božič naj bi bil najbolj miren in najbolj ponotranjen čas v letu. Morda tudi je, toda to na žalost ne velja za okrog 12 milijard živali, ki jih bodo ubili prav za te praznike in to za golo človeško uživanje. Da bi bila stvar še bolj absurdna, to delajo tako imenovani kristjani v čast rojstva Jezusa, Kristusa, odrešitelja vseh ljudi in duš ter kneza prihodnjega kraljestva miru na Zemlji. Praznične dni okrog božiča spremlja obligatorno, religiozno obarvano ubijanje milijard nedolžnih živali in orgije uživanja mesa, kar je živalski kanibalizem. Ne glede na to, da postaja kritika te tradicije vse glasnejša in vedno glasnejše tudi tožbe uživalcev mesa o zdravstvenih težavah, malokdo od njih pomisli, da bi zmanjšal količine mesa ali prenehal jesti meso.

Od kod tradicija živalskega kanibalizma v času božičnih praznikov?

Cerkev zase trdi, da jo je ustanovil Jezus in da jo vodi sveti duh po najvišji duhovščini na čelu s papežem, samozvanim »svetim očetom«. No, ta ista cerkev je v teku zgodovine uvedla praznik božiča, ki ga prvi kristjani niso poznali in niso slavili. Božič, rojstni dan Jezusa, se je pojavil šele kasneje, uvedla pa ga je na novo osnovana rimska cerkev s papežem na čelu – lahko bi se reklo sekta, ki se je odcepila od cerkve prvih kristjanov. Rimskokatoliška cerkev je uvedla božič in določila datum, ki je bil v rimskem cesarstvu znan kot dan rojstva boga sonca Mitre. Njegove vernike je vodil veliki svečenik z nazivom »pontifeks maksimus«, ki ga danes nosi njegov domnevni naslednik – papež rimskokatoliške cerkve.

Kot vidimo, je cerkev prevzela praznik današnjega božiča iz mitraizma in mu dala novo vsebino, vendar v veliki meri ni spremenila običajev in ritualov ubijanja živali ter konzumiranja njihovih teles. Tradicija božičnih praznikov in ritualov torej nima svojega začetka pri Jezusu in njegovih prvih sledilcih, temveč začetki datirajo v čas, ko je krščanstvo prevzelo običaje drugih verstev.

Najvišja duhovščina s papežem na čelu zavaja svoje vernike že stoletja tako, da se skriva za svetim duhom, Jezusom, Kristusom in Bogom Očetom, govoreč vernikom, da so njihovi namestniki na Zemlji. Če želimo, da se preneha z živalskim kanibalizmom, ne le v času božiča, bi moralo biti človeštvo najprej seznanjeno s tem, kaj je pravzaprav storil Jezus, katerega rojstni dan kristjani slavijo. Danes smo prepričani, da je bilo zanj najpomembneje, da se človeštvo vrne k načelom življenja, ki so vsebovani v desetih zapovedih in njegovem Govoru na gori. Njegov nauk je življenje brez nasilja do vseh, tudi do živali. On je graditelj miru, duhovni revolucionar, pacifist. Njegovo življenje in nauk pa temeljita na enostavnem zakonu, ki se glasi: »Česar ne želiš, da drugi storijo tebi, tega tudi ti ne stori njim.« To velja tudi za živali. Ko bodo ljudje to spoznali in tako živeli, ne bodo več verjeli duhovniški kasti in ne bodo nadaljevali s krvavim božičem in živalskim kanibalizmom.

Kdo je živalski kanibalizem razglasil za »božjo voljo«?

Zgodovinsko gledano je žrtvovanje ljudi ali živali v predpisanih ritualih ter s ciljem pomiriti jezne bogove skozi vso zgodovino izvajala duhovščina. Prvi profesionalni mesarji so bili duhovniki oz. mesarski poklic je bil istočasno duhovniški poklic. Tako ni težko razumeti, zakaj ljudje ubijajo živali in zakaj jedo njihova telesa. To je povezano z duhovniško tradicijo in nima nikakršne zveze z božjo voljo. V verstvih so obstajala žrtvovanja ljudi in živali z namenom, da bi pomirila jezne bogove, slavili pa so jih z uživanjem tako imenovanega žrtvenega mesa. Na čelu slavja in živalskega kanibalizma je bil vedno duhovnik – mesar, katerega dolžnost je bila z nožem ubiti določenega človeka ali žival, razkosati truplo in zažgati posamezne dele na oltarju. Torej ni bilo celo truplo dodeljeno, da zgori za pomiritev bogov, temveč je duhovnik najboljše dele vzel zase, ostanek pa je dal osebam, ki so skrbele za nabavo žrtvenih živali, pripravo žrtvenega oltarja in rituala.

V bibliji so tudi zapisi v smislu »naj dim gorenja živali deluje na boga kot pomirjajoči vonj.« (Mojzes 8, 21, 2, Geneza 29, 18, 4, Eksodus 28, 2). Če je nekaj takšnega zapisano v bibliji, morajo cerkveni verniki pod grožnjo večnega prekletstva verjeti, da je to božja volja, ki jo je treba izpolnjevati. Zaradi tega jim ne pade na pamet, da bi razmišljali o tem, ali so te besede v bibliji resnično božje besede ali morda besede, ki jih je v toku časa vstavila duhovščina, ki je služila in služi bogu podzemlja – Baalu. Verniki so bili prepričani, da žrtvovanje mesa z zažiganjem ljudi ali živali na oltarju služi začasni prekinitvi božje jeze. Za duhovnika, kot izvajalca rituala, je uživanje mesa pomenilo blagoslov in nagrado, za vernike pa dovoljenje za uživanje na festivalu človeškega in živalskega kanibalizma. Marsikaj, kar se je izvajalo v času rimskega cesarstva, se izvaja tudi v 21. stoletju, v času božičnih praznikov.

Od versko – prazničnega do vsakodnevnega uživanja mesa

Navada vsakdanjega uživanja mesa ima svoj začetek v versko-praznični tradiciji, ki so jo izvajali in do danes ohranili duhovniki. Rimskokatoliška cerkev je od svojega nastanka v 4. stoletju ozko povezana z našo kulturo in je tako vplivala na prehranjevalne navade svojih podložnikov. Tako je na primer dan Jezusove smrti stoletja veljal kot brezmesni dan, toda ribe so bile vedno dovoljene. Zakaj? Cerkev je rekla, da riba ni meso, torej se jo sme v petek jesti, in verniki so to prevzeli, ne da bi se vprašali, kdo si je izmislil tak nesmisel! No, cerkev spreminja svoje mnenje, kadar ji to ustreza. Petek je bil nekoč dan spomina na Jezusovo smrt na križu in verniki so se morali postiti. Danes cerkveni kristjani petek živijo drugače. Cerkev se je prilagodila duhu časa in z njo njeni verniki. Videti je, da je cerkvi pomembnejši duh časa, denar, oblast in ugled. Vse to so atributi boga podzemlja, Baala, ki je zahteval žgalne daritve, nima pa nikakršne zveze z načeli Jezusa iz Nazareta, čigar rojstni dan naj bi za božič slavili.

Kljub znanju in velikim dosežkom večina ljudi še vedno sledi pismoukom in duhovščini. Družba se je na nek način osvobodila psihičnega in fizičnega suženjstva duhovniški kasti, tako da se je država ločila od cerkvenih kultov in običajev, v praksi pa na žalost največkrat vseeno nadaljuje s krvavimi in okrutnimi cerkvenimi običaji.

Toda človeštvo, za razliko od prejšnjih generacij, živi v mogočnem časovnem preobratu, v katerem vedno glasneje odmeva klic: »Smrt živali je smrt ljudi! Ljudje, prenehajte mučiti, ubijati in jesti živali, ki so del celotnega stvarstva in s tem del vas samih.« Apostol Pavel je v enem od svojih pisem zapisal: »Kar seješ, to boš tudi žel!« To ni nič drugega kot: »Kar si storil enemu od najmanjših, si storil Meni (Kristusu) in ne nazadnje samemu sebi.«

Moris Hoblaj, teolog in sociolog

Vir:  http://www.osvoboditev-zivali.org/revije/revija24.pdf

  • Share/Bookmark

Peticija za popolno obdavčitev katoliške cerkve

Datum objave: 27.11.2012 ob 00:40
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , , |

V Koaliciji za ločitev države in cerkve smo se odločili za novo akcijo. Pripravili smo Peticijo za popolno obdavčitev katoliške cerkve. Gre za peticijo, s katero želimo, da država v celoti obdavči vse cerkvene prejemke, premoženje in dejavnosti, ne glede na to, za kakšne namene se vse to uporablja. Kajti, jasno je, da so vse cerkvene dejavnosti pridobitne in so namenjene pridobivanju sredstev za delovanje, za pridobivanje novih članov in predvsem za povečevanje bogastva. Cerkev je zato potrebno v celoti obdavčiti, saj stomilijonski darovi in ostali prejemki ne smejo ostati neobdavčeni, še posebej pa ne v krizi. Cerkev v Sloveniji in v svetu je zelo bogata in davke lahko plača. Vztrajanje cerkve in politike pri očitnih privilegijih je za stanje financ in zaradi neetičnosti nedopustno in nesprejemljivo.

To je že druga peticija, ki jo je pripravila koalicija. Prva je bila Peticija za odpravo državnega financiranja rimskokatoliške cerkve, ki jo je podpisalo preko 30.000 ljudi. Vložili smo jo v Državni zbor, kjer jo je obravnavala njegova komisija za peticije, in na Vlado, vsebinskih odgovorov od naslovnih organov še nismo dobili. Dobili smo sicer odgovor od Urada za verske skupnosti, ki je zahtevo zavrnil, čeprav peticije nanj nismo naslovili, saj je del Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Vabilo na podpisovanje peticije na stojnici v Ljubljani (26. – 30.11.2012)

Podpise za Peticijo za popolno obdavčitev katoliške cerkve bomo zbirali tudi na stojnici v Ljubljani. Stojnico bomo imeli od ponedeljka, 26.11.2012 do vključno petka, 30.11.2012 med 9.30 in 17.00 uro na Prešernovem trgu (ob cerkvi).

Omenjeno peticijo je dosedaj podpisalo že skoraj 2.000 ljudi, čeprav se je začelo podpisovanje šele pred nekaj dnevi. Vabimo vas, da jo podpišete tudi vi, seveda v kolikor se strinjate z njo in je še niste.

Na stojnici boste lahko dobili tudi novo številko časopisa Razmisli (Razmisli št. 14), ki prinaša zopet nekaj novih informacij o bogastvu cerkve, seveda pa tudi stare številke tega časopisa, ki ga sicer  izdaja Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve.

Več informacij in možnost podpisa peticije na:

http://www.locitev-drzave-cerkve.org/obdavcitev-cerkve/#.ULPs1OTWhxM

  • Share/Bookmark

Kje je satan: v ali izven cerkve?

Datum objave: 20.10.2012 ob 11:16
Kategorija: Aktualno, miks | Tagi : , , , , , |

Novomeški škof Andrej Glavan je ob prazniku Marijinega vnebovzetja (2012) za gospodarski polom oz. zlom mariborske nadškofije in afero z upokojenim nadškofom Uranom obdolžil samega satana, ki bi se naj boril proti Kristusu in cerkvi. Rekel je namreč: »Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.« (Dnevnik, 16.8.2012)

Po patru Bogdanu Knavsu je papež rekel, da je »največje zlo v Cerkvi sami«. (Dnevnik, 30.1.2012) Od te cerkve uradno pooblaščen izganjalec hudiča pater Don Gabriele Amorth pravi, da je v Vatikanu hudič, dokaz za to pa so spolni škandali. Pravi tudi, da obstajajo kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem. (www.timesonline.co.uk/tol/comment/faith/article7056689.ece)

Če je največje zlo v cerkvi sami, kot to pravi papež, in če je Vatikanu hudič, s katerim so povezani celo nekateri škofje, nekateri kardinali pa ne verujejo v Jezusa, ali ima potem prav škof Glavan, ki satana postavlja izven cerkve? Če je hudič v Vatikanu, je potem tudi v delnih cerkvah in tako tudi v novomeški škofiji. Seveda pa tudi v ljubljanski oz. mariborski nadškofiji in drugih cerkvenopravnih osebah, npr. župnijah, redovih, karitasu, cerkvenem šolstvu … Če je hudič v teh organizacijah, potem je verjetno tudi v cerkvenih predstojnikih: škofih, duhovnikih, župnikih …

»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« je izjavil mariborski nadškof Turnšek. (Priloga Večera v Soboto, 26.2.2011) Vse to pa je bistveni del oz. temelj katoliške cerkve. Je neizmerno bogata, ima oblast nad mnogimi ljudmi, je politično izjemno močna (papežu se klanja večina najvišjih svetovnih politikov in državnikov), ima krut kaznovalni sistem, posega celo v duševnost ljudi, mnogi kleriki so veliki hedonisti …

Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, uživanje in slava so lastnosti cerkve same po sebi kot institucije. Njen nauk in zgodovina so jasen dokaz za to. Vse to je bit satana. Očitno je satan del cerkve in v njej vlada!? Ali pa je celo tako, da je satan sama katoliška cerkev kot takšna?! Cerkev se sicer predstavlja kot Kristusova, vendar pa je bil Jezus, Kristus povsem nekaj drugega. Zgoraj opisane lastnosti nimajo z Jezusom ničesar skupnega, saj cerkev Jezusa jemlje samo kot krinko, da prikrije svojo pravo bit. In ta bit je hudi duh ali satan. V čigavem imenu potem deluje katoliška cerkev? V imenu Jezusa ali v imenu satana?

Res pa je, kar pravi škof Glavan: satan se bori proti Kristusu. In ta satan je katoliška cerkev, ki se že ves čas bori proti Kristusu. Če tega ne bi bilo, ali bi zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20. stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (www.bogastvo-cerkve.org) Če bi cerkev živela Jezusov nauk, ali bi bila obremenjena z neizmernimi zločini, tako kot je? Če bi bila katoliška cerkev krščanska, torej bi v besedi in dejanju sledila Jezusu, potem ne bi imela nobenega zločina za sabo. Kristjani namreč niso zločinci.

Ker riba smrdi pri glavi, je seveda daleč največje zlo v papežu in rimski kuriji. Zelo jasen je bil tudi Luther, ki je rekel, da je papež živ hudič.

Vlado Began na www.cerkev-ne.net

  • Share/Bookmark

Zopet biblijski napad na muslimane

Datum objave: 12.10.2012 ob 23:02
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , |

V muslimanskem svetu še vedno potekajo protesti zaradi predvajanja v ZDA posnetega filma o življenju preroka Mohameda Nedolžnost muslimanov, v katerem je bil prerok prikazan kot spolni razvratnež in zaradi karikatur preroka, objavljenih v Franciji. Ni prvič, da so na zahodu v javnosti prikazali preroka Mohameda v negativni luči, spomnimo se samo na Danskem objavljenih karikatur leta 2005, ko je bil prerok na eni izmed njih prikazan z bombo v turbanu. Ob tem ni pozabiti na  pastorja Jonesa, ki je nedaleč nazaj javno sežigal koran in omenjeni film promoviral na svoji spletni strani. Kje je vzrok za vse to? Ali je vzrok v bibliji, saj je biblija na zahodu praktično v vsaki hiši ali kje drugje?

Neka javnomnenjska raziskava je pokazala, da Američani izmed vseh knjig najrajši berejo biblijo. Doma jo ima 92 % Američanov, v povprečnem gospodinjstvu pa so kar trije izvodi. Bolj ali manj podobno je tudi v drugih zahodnih družbah. Biblija je prevedena v več kot 2.000 jezikov in dialektov in je najbolj brana knjiga v zgodovini. Naklada tiskanih izvodov gre v stotine milijonov. Zato je vpliv biblije v zahodnem svetu na posameznika kot tudi na družbo kot celoto zelo velik. Njen pomen se ne kaže samo na področju religije in kulture, temveč tudi na drugih področjih življenja.

Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in visoko etična načela, na primer deset Božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih prerokov stare zaveze, vendar pa je v njej veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih in verujočih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, smrtne kazni za mnoge moralne prekrške, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Da je biblija še vedno prosto in javno dostopna, je nerazumljivo. Eden izmed vzrokov za to je, da večina ljudi sploh ne ve, kakšne okrutne predpisevsebujejo deli biblije, predvsem stara zaveza. Po drugi strani pa je razlog v tem, da so se mnogi odmladih nog navadili na prikazovanje zločinov, kot da so po volji Boga. Otroci se, ne samo pri verouku,temveč tudi drugje, indoktrinirajo s spornimi biblijskimi deli. Nasilna biblijska ideologija je odgovornaza krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje stotine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine,mogoče celo stotine milijonov ljudi. Cerkev na tej ideologiji gradi dalje. Je organizacija, katere svetna in duhovna moč temelji na morjenju in ubijanju, na indoktrinaciji in grožnjah z večnim prekletstvom, je organizacija, ki svojih grmad ni pogasila prostovoljno, temveč po sili razmer.

Večina prebivalcev je permanentno vzgajana v biblijskem duhu, saj so »krščanske« cerkve na zahodu cerkve okolja.

Zato nihče natančno ne ve,kako zelo so mračna biblijska navodila vplivala in še vplivajo na odgovorne v družbi in državi. Nerazumljivo bi bilo misliti, da biblija značilnega zahodnega človeka,nanjo pa je bil navajan od rojstva in na katero ga obvezuje cerkev, še zlasti, če je bil krščen, ne oblikujedo dna duše. Nihče ne ve, kako se indoktrinacija »z biblijskimi zgodbami« v zgodnjem otroštvu odraža preko človekove zavesti.

Vsekakor pa obstaja negativna biblijska dediščina v podzavesti mnogih ljudi in seveda tudi celotne zahodne družbe. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je, kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za »kraljestvo zla« in govoril o atomskem Harmagedonu. Tudi nekdanji ameriški predsednik Bush ml. je govoril o osi zla.

Torej ni slučajno, da se provokacije muslimanov pojavljajo na biblijskem zahodu. Čeprav ta svet govori, da gre pri vsem tem za svobodo izražanja, pa je jasno, da gre za načrtne napade na islam, ki izvirajo iz cerkveno-biblijske ideologije, ki vlada v ZDA in drugih državah zahodne sfere. Sovraštvo do muslimanov je vgrajeno v samo družbeno zavest zahodne hemisfere, glavni krivec za to pa je seveda cerkev.  Da je temu tako, je s svojimi dejanji in besedami potrdil tudi sedanji papež. Ta je namreč leta 2007 na svoji prvi splošni avdienci vse neverujoče okarakteriziral kot sile teme in zla.1 Seveda med sile teme in zla uvršča tudi islam. Marca 2008 je javno krstil muslimana, italijanskega novinarja egiptovskega rodu Magdija Allama, ki podpira Izrael in je odkrit nasprotnik islama, s čimer je »ponižal in razžalil Arabce in muslimane.«2 Še bolj pa je napadel islam v svojem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu, kjer je citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakršen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.«3 Odzivi muslimanskega sveta na papeževe besede so bili burni. Vrstili so se protesti, zažigale papeževe slike, mnogi so zahtevali papeževo opravičilo, mnogi so ga obtoževali žalitev preroka Mohameda, pojavljale so se grožnje o napadih na Rim in Vatikan, v iraški Basri je odjeknila eksplozija pred cerkvijo, neznanci so napadli štiri cerkve na Zahodnem bregu, nekateri so celo pozivali vse muslimane, naj se maščujejo »kristjanom in Judom, katerih vere so sovražne islamu«. V Mogadišu so neznanci ubili nuno, v Gazi so napadli krščanski mladinski center, po vsej Italiji pa so bile nekaj časa zaostrene varnostne razmere.

Papež pa seveda ni osamljen v pregonu islama. Predsednik nemške škofovske konference kardinal Karl Lehmann je opozoril, da »moramo brez obtoževanja in domišljavosti naše muslimanske sogovornike soočiti tudi s tem, da je z religijo motivirano nasilje fenomen, ki je pretežno – čeprav ne izključno – povezan z islamom.«4To je seveda daleč proč od resnice. Kje je doma nasilje, dokazuje zgodovina. Tu z velikim naskokom kraljuje »krščanska« cerkev, še zlasti katoliška. Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner v zvezi s tem pravi, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev.« (http://www.bogastvo-cerkve.org/)

Katoliški laiki ne zaostajajo. Tako je na primer nizozemski poslanec Geert Wilders, vzgojen v katoliški veri, objavil na spletu film Fitna, v katerem je enačil islam z nasiljem,5 ki je povzročil v muslimanskem svetu veliko razburjenje.

Ko se bodo muslimani pomirili, bo slej ali prej sledila nova biblijska provokacija. Ni namreč pozabiti, da so muslimani za biblijsko cerkev osebe, ki nimajo pravice do življenja in jih je zato potrebno odstraniti, kot to velja za jude, ateiste ali drugače verujoče oz. misleče.


1 Mladina, 27.1.2007. 2 Delo, 27.3.2008. 3 Delo, 16.9.2006. 4 Delo, 21.9.2006. 5 Dnevnik, 12.4.2008.

Vlado Began

  • Share/Bookmark

Na strani http://www.siol.net/novice.aspx so objavili novico o Kanadčanu Christopher Paul Nealu, ki je osumljen pedofilije in za katerim je razpisana mednarodna Interpolova tiralica. Neal je bil v Kanadi med leti 1998 in 2000 zaposlen kot kaplan v Centru za usposabljanje kadetov in svetovalec mladostnikov v starosti od 12 do 18 let, so sporočili iz kanadske vojske. Njegova naloga v Centru za usposabljanje kadetov je bila duhovno svetovanje in poučevanje o moralnih vrednotah.

Zakaj je med duhovniki toliko pedofilov, odkritih in še neodkritih? O tem se je spraševal že pokojni papež Janez Pavel I, ki je imel zaradi kritičnosti do cerkve veliko težav s   konzervativno strujo Vatikana. Leta 1978 je po samo 33 dneh papeževanja umrl v izredno sumljivih okoliščinah. Mnogi analitiki so povsem prepričani, da je šlo za umor in zaroto. V knjigi Umor v Vatikanu avtor Lucien Gregoire opisuje papeževo razmišljanje o vzrokih za pedofilijo med kleriki.

Pedofilski duhovniki in njihovo vzburjenje v spovednicah

Papež je šel po sledeh pedofilskih primerov, vse dokler ni prišel do spovedniških kabin in prav tu je našel odgovor, zakaj je pojav tako razširjen med duhovniki in tako redek med menihi in nunami. Vedel je, da otroci spovednikom pogosto pripovedujejo o svojih ‘mesenih grehih’. “Konec koncev je samozadovoljevanje greh, v očeh cerkve celo smrtni greh. Otroci, ki ne znajo razložiti svojega početja, gredo zato pogosto v velike podrobnosti, ko poskušajo povedati, kaj počnejo s svojimi spolnimi telesi. To pa je zelo nevarno. Ugotovil sem, da se pedofilski duhovniki, ki bi sicer morda nikoli ne prestopili meje, pogosto vzburijo prav ob teh otroških pripovedih. Hkrati pa sem tudi ugotovil, da pedofilski duhovniki pogosto izrabijo spovednice, da privabijo prav tiste otroke, za katere pričakujejo, da bodo bolj dovzetni za njihove vabe in bodo zato lažji plen,« je bil prepričan Janez Pavel I. Svoj pogled na to temo je sklenil z ugotovitvijo, da so spovednice najboljše skrivališče pedofilskih duhovnikov in jih je zato treba ukiniti. Ob tem pa je ugotavljal tudi razliko med spolno usmeritvijo posameznika in pedofilijo. Vedel je, da je spolna usmerjenost prirojena in z njo je določeno, v koga se bo posameznik zaljubil. Pedofilija pa je perverznost – je seksualni fetiš, ki ga posameznik pridobi šele v zrelih letih. V tem je bil papež zelo jasen: “Nihče se ne rodi z nagonom, ki bi ga silil v spolni odnos z otrokom. Zaljubljanje nima nič skupnega s spolnim izkoriščanjem osemletnega otroka. Noben odrasel posameznik se usodno ne zaljubi v osemletnega otroka.”

Številni primeri pedofilije, ki so končali na sodiščih, danes dokazujejo, da je imel papež prav – spovednice so jedro problema. V večini pojasnjenih primerov pedofilije je šlo za kombinacijo obvezne spovedi in cerkvenega nauka, da je vsaka spolnost izven zakona, vključno s samozadovoljevanjem, smrtni greh. Tako pravita Sveto pismo in cerkveni nauk, četudi je morda kateri od duhovnikov popustljivejši do svojih faranov. V nadaljevanju je zapis pričanja iz enega od primerov, ko so pedofilski duhovniki zlorabili štirinajst dečkov in dve deklici v starosti od osem do štirinajst let. Vse, kar je opisano, se je dogajalo v spovedniški kabini, žrtev pa je bil desetletni deček (primer Glennin proti Melbournu, 1996).

Žrtev: “Prešuštoval sem.”

Duhovnik: “Kolikokrat?”

Žrtev: “Štirikrat.”

Duhovnik: “Kje?”

Žrtev: “V kopalnici.”

Duhovnik: “Ne, kje na telesu?”

Žrtev: “Pod trebuhom.”

Duhovnik: “Kaj se je potem zgodilo?”

Žrtev: “Zraslo je. Postalo je trdo.”

Duhovnik: “Je zdaj tudi trd?”

V drugem primeru se je osemletni deček spovedal, da je starejšemu dečku opravil oralni odnos, duhovnik pa mu je potem naročil, naj pride v njegov del spovednice po kazen. Tu je od otroka zahteval, naj njemu naredi isto, medtem pa je prisluškoval spovedi deklice v sosednji spovednici. (Primer Griffin proti Illinoisu, 1998) V naslednjem primeru je duhovnik v spovednici hkrati zlorabil osemletnega brata in njegovo devetletno sestro. Ta isti duhovnik je ob neki drugi priložnosti od drugega dečka zahteval, da ga je zadovoljeval deset minut prej, preden je odšel k oltarju in vodil mašo (primer Mc- Cardle proti Rockhamptonu, 2002). Dobesedno na stotine primerov je, ko so obtoženi duhovniki priznali, da so izrabili  spovednice za spolno zlorabo otrok.

Danes številni odgovorni starši otrokom sami razložijo, da spolnost ni grešna in da ne sodi v spovednice. Vendar ti starši ne smejo biti povsem pomirjeni, kajti vedno znova prihajajo na dan primeri, ko duhovniki v spovednicah zaslišujejo otroke o tem, kaj počnejo s svojim spolnim telesom. Razen tega pa se morajo starši tudi zavedati, da se spopadajo z eno temeljnih doktrin veroizpovedi, ki ji pripadajo.

Spovednice torej ostajajo prizorišče spolne sprevrženosti, saj so številni katoliški otroci še vedno prepričani, da jim njihov duhovnik ne bo nikoli odprl poti v nebesa, če mu ne zaupajo svojih ’spolnih pregreh’. Ob tem pa duhovniki nenehno poslušajo tudi neskončne zgodbe odraslih o vseh vrstah spolnih praks – od tistih vsakodnevnih, do najbolj sprevrženih sadističnih in mazohističnih ritualov, posilstev, incesta in celo seksualnih umorov.

Duhovniki v spovednicah poslušajo pornografske zgodbe

Prijatelj Jack je avtorju knjige Umor v Vatikanu nekoč pripovedoval, da je teža zaobljube o čistosti včasih za mladega duhovnika, nuno ali meniha skoraj neznosna: “Najprej ti v semeniščih ves čas šolanja izpirajo možgane z besedami čistost in neomadeževanost, nato pa te posvetijo v duhovnika in te potisnejo naravnost v spovednico, kjer si prisiljen poslušati pornografske zgodbe, od katerih se ti vsako soboto popoldan vrti v glavi. Tako je, kot bi na smrt sestradanemu mahal pred nosom s sočnim ledvičnim zrezkom.”

Nekoč se je Janezu Pavlu I spovedal duhovnik in mu priznal, da je serijski pedofil. Takrat se je papež zavedal, da je verjetno po vsem svetu ogromno pedofilskih duhovnikov, ki živijo pod strahotnim bremenom vesti, vendar pa jim spovedna molčečnost preprečuje, da bi s priznanjem prekinili svoje ostudno početje. O tem je opozoril Rim in se zavzel za spremembo spovednih pravil. Opozarjal je, da je smrtni greh, če duhovnik ve za zlorabe in dovoljuje, da se te nadaljujejo. Tokrat je iz Rima prejel uradni odgovor: “Za te zadeve bo poskrbel bog. Spovednica mora ostati zapečatena.” Toda on je vedel, da bog ne bo poskrbel. V svojih spominih je zapisal: “Nekega dne bom jaz sam uredil te zadeve in to enkrat za vselej.” Spomladi leta 1978 je kritiziral nekega ameriškega škofa, ki je izplačal domnevno žrtev pedofilskega duhovnika.

Skupini škofov, ki so se zbrali v Benetkah, je rekel: “Veliko bolj pravično bi bilo, če bi obtoženi stopil pred sodišče in bi tam presojali, kaj je naredil narobe in kako bo to poplačal družbi. Mati cerkev ni poklicana, da se za svoje prestopke odkupuje z denarjem, še posebej ne z denarjem, ki je namenjen revnim. Razen tega pa z izogibanjem resnici spravljamo v nevarnost neštete otroke, ki jih bo kaj takšnega doletelo v prihodnje.”

Spovednice (predvsem jezuitsko spovedovanje kraljev in plemičev) ne samo kot najbolj dodelan vir obveščevalnih podatkov svetovnega katoliškega imperija, ampak tudi kot eden glavnih prilivalcev zločinskih strasti iztirjenim kleriškim pedofilskim skrunilcem otroške nedolžnosti. Mogoče se katoliški spovedovanci z razkrivanjem svojih težav enako ali še bolj grešnemu farju približujejo katoliškemu “bogu” - najverjetneje neformalno glavni katoliški boginji “Devici Mariji”, Kristus nastopa v katoliški zgodbi samo za kamuflažo - s pravim Vseprežemajočim Duhom, Veliko Enostjo, Bogom Očetom-Materjo, Pramočjo spovedovalni katoliški cirkus nima resnično nič skupnega.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark

Izgon nadškofa Urana iz domovine

Vatikan je preko svoje kongregacije za škofe upokojenega nadškofa Urana kaznoval z »izgonom« iz domovine, kot so zapisal nekateri mediji. Kakšni so razlogi za kaznovanje nadškofa, katoliška cerkev noče pojasniti, čeprav jih dobro pozna. V javnosti se domneva, da je vzrok za kazen domnevno očetovstvo, uradna cerkev o vzrokih molči.

»Izgon« nadškofa je v Sloveniji dvignil veliko prahu. V bran so se mu postavili mnogi verniki, ki so v ta namen oblikovali celo posebno pobudo na facebooku, na njegovo stran se je postavila tudi Liberalna akademija. Ta je v svojem sporočilu za javnost med drugim zapisala, da ima nadškof Uran kot slovenski državljan ustavno zajamčeno pravico, da si sam izbira kraj bivanja in da ima, ne glede na to, za kaj vse bi bil po cerkvenih predpisih odgovoren, še vedno vse temeljne človekove in državljanske pravice, to pravico pa mu Vatikan odreka.

Mnogi menijo, podobno kot Liberalna akademija, da imajo kleriki človekove pravice, ki jih sicer priznava ustava. To je zmota oz. samo navidezno. »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (…)«, piše v Katekizmu katoliške Cerkve. Že krščeni laiki po cerkvenem nauku nimajo več človekovih pravic, ki jih priznava posvetna ustava, temveč imajo samo tiste pravice, ki jih priznava katoliška cerkev. Seveda to velja tudi za klerike, zanje velja to še bolj »strogo«. Predvsem zanje velja, da morajo biti poslušni cerkvenim dostojanstvenikom, jih ubogati, upoštevati in jim služiti s spoštovanjem. »V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo,« piše v kanonu 212 Zakonika cerkvenega prava. Jasno je, da to še bolj velja za klerike. Vsi verniki, torej tudi kleriki, so dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo tudi naukom evangelija in zahtevam nravnega reda, še izhaja iz Katekizma katoliške Cerkve. Zadeva je torej jasna: nadškof Uran je svoje ustavne človekove pravice predal cerkvi in se zato nanje ne more več sklicevati (razen seveda če bi mu jih cerkev iz taktičnih razlogov ponovno priznala). To bi lahko naredil samo v primeru, če bi izstopil iz cerkve.

Zato se boriti za nadškofove posvetne ustavne človekove pravice pomeni boriti se za nekaj, kar ne obstaja.

Liberalna akademija, pa tudi drugi, se torej bori za nekaj, česar ni več, bori se za nekaj, česar Uran sploh nima več, bori se za nekaj, čemur se je nadškof sam svobodno in prostovoljno odrekel. Velika večina ne pozna tega, kar je 18.9.1930 rekel (nezmotljivi) papež Pij XI.: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek) Kje so tu pravice? Ali pa: »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi,« še piše v Katekizmu katoliške Cerkve.

V medijih se pojavlja tudi navedba, da je cerkev nadškofa Urana izgnala iz domovine. To ne drži.

Cerkev kot domovino ne smatra Republike Slovenije, temveč cerkev kot takšno, torej sama sebe. Domovina katolikov ni npr. Slovenija, temveč cerkev. To potrjuje tudi Katekizem katoliške Cerkve, kjer je zapisano: »Kristjani prebivajo vsak v svoji domovini, vendar kot nastanjeni tujci. Izvršujejo vse dolžnosti državljanov in prenašajo vsa svoja bremena kot tujci …«. In še enkrat katekizem: »Po krstu (…) postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (…). Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas.« Stvari so jasne.

Mimogrede še nekaj: zakaj bi se borili za ustavne pravice nekoga, tudi če bi jih imel, če je ta celotno svojo duhovniško, seveda tudi škofovsko, obdobje na veliko kratil človekove pravice otrok in odraslih. V svoji duhovniški dobi je krstil na tisoče otrok brez njihovega privoljenja in jih s tem »prisilno vrgel« v cerkev, jim s tem odvzel svobodo vesti, saj cerkev le-te ne priznava ter že vnaprej določil boga otroku. Kako lahko nekdo veruje v boga, ki mu ga določil drug, ni znano. Seveda pa s svobodo vesti, ki jo priznava ustava, to nima nobene zveze. Jasno je, da s svobodo vesti tudi nima nobene zveze ureditev, ki jo je podpiral »izgnani« nadškof o tem, da iz cerkve ni celovitega izstopa, temveč samo formalen. Kako se lahko boriš za ustavne pravice nekoga, ki je prostovoljno član organizacije, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)

V zvezi z »izgonom« nadškofa Urana iz Slovenije so se oglasili razni kleriki. Predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Saje je v oddaji Odmevi (RTV SLO 1, 25.7.2012) po poročanju MMC RTV Slovenija potrdil, da je vzrok za izgon oz. umik iz domovine Uranovo domnevno očetovstvo. V javnosti se namreč govori, da naj bi imel nadškof dva odrasla otroka, kar pa je ta zanikal.

Glede domnevnega očetovstva nadškofa Urana se katoliška cerkev skrajno spreneveda. Dobro ve, ali ima Uran otroke ali ne. Tudi Uran hodi k spovedi in svojemu spovedniku mora povedati vse grehe, torej tudi eventualni greh glede očetovstva, ta pa mora to javiti naprej. Katoliška cerkev preko spovedi ne nadzira samo svojih vernikov, temveč tudi svoje klerike. Poleg tega ima cerkev učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov, kot je to javno izjavil visok predstavnik cerkve dr. Andrej Saje (Mag, 11.10.2006). To pomeni, da dobro pozna stanje med duhovščino in zagotovo ve, kateri kleriki so pedofili, pijanci, lažnivci, prevaranti … Seveda tudi dobro ve, kateri kleriki imajo otroke, kateri imajo svoje ljubice in podobno. Po drugi strani pa mora tudi Uran pred svojimi predstojniki govoriti resnico, saj je obljubil slepo pokorščino, in pojasniti stvari glede očetovstva. Da bi Uran lagal pred papežem ali rimsko kurijo, je malo verjetno. Zato je cerkvi dejansko stanje jasno, pa kljub temu noče stvari pojasniti in zanikati, da bi imel nadškof otroke, kar je zanikal tudi Uran. Ravno ta molk in izgon Urana dokazujeta, vsaj po mojem, da otroke ima. Pri vsem tem je nadškof Uran uporabil poceni trik zanikanja očetovstva z navedbo, da se je pripravljen soočiti z vsakim, ki bi trdil, da je njegov potomec. Glede na to, da so njegovi otroci člani cerkve, jih veže poslušnost do cerkve in do svojega očeta, ki je celo nadškof, zaradi česar je jasno, da se v javnosti ne smejo izdajati za nadškofove otroke, ker oz. če jim je cerkev to prepovedala. Če se tega ne držijo, so lahko celo izobčeni. Kdo od poslušnih cerkvenih članov si upa tvegati pekel?

»Sporno cerkveno gospodarsko zgodbo moramo razčistiti do konca. Dokler ne bo razčiščena do konca, tako dolgo bo verodostojnost Cerkve kot ustanove in verodostojnost njenih voditeljev vprašljiva, kajti pri vsaki besedi, ki jo bodo izrekli v javnosti, bodo lahko dobili servirano: Vi nas že ne boste učili, saj ste sami podpirali ali delali stvari, za katere trdite, da naj bi jih drugi ne počeli,« pravi moralni teolog dr. Ivan Štuhec. (Družina, 1.1.2012) Finančno-gospodarska polomija mariborske nadškofije še ni razčiščena, zato so izjave klerikov celo po samem duhovniku Štuhcu vsaj vprašljive, če že ne neverodostojne! Zato je tudi vprašanje, ali so tudi njegove izjave, ki jih je dal medijem v zvezi z nadškofom Uranom verodostojne? V Dnevniku (25.7.2012) je namreč izjavil: »Najhuje je, da ne vemo, kaj je res. Ukrep je zelo hud, Rim naj bi ga izrekel zaradi moralnih prekrškov Urana.» »Če bi bil udeležen pri kakšni finančni polomiji, bi se izvedelo. Za mariborski škandal zagotovo ni soodgovoren,« pravi dr. Štuhec v zvezi z Uranom. Ali ni bil Uran nekaj časa tudi predsednik Slovenske škofovske konference, ki je najvišji cerkveni organ v Sloveniji oz. kot pravi sama cerkev: najvišja ustanova. Ta ustanova je dobro vedela oz. vsaj morala bi, kaj se dogaja v mariborski nadškofiji.

Če cerkev nekaj zanika, se ponavadi zanikano kasneje pokaže kot resnica. Ali velja tudi obratno: če cerkev nekaj prizna, to v resnici ne drži? Če je cerkev priznala, da je vzrok za izgon Urana domnevno očetovstvo, ali se bo mogoče kasneje ugotovilo, da s strani cerkve zatrjevani razlog ni bil resničen, temveč je razlog drugačen? Počakajmo in bomo videli. Cerkvena hišica iz kart se hitro podira. Cerkvene laži se razkrivajo!

Vlado Began

Vir:  http://www.cerkev-ne.net/author/admin/

  • Share/Bookmark

Nedemokratičen poseg v zakon

Datum objave: 2.07.2012 ob 14:16
Kategorija: miks | Tagi : |

Ni še dolgo od tega, ko je državni zbor zavrnil predlog zakona o spremembah zakona o verski svobodi, po katerem naj bi med drugim ukinili državno plačevanje socialnih prispevkov duhovnikom. Na ta predlog so se odzvale nekatere verske skupnosti, predvsem je bila, kot ponavadi, glasna katoliška cerkev. Ta je v skupni izjavi s še tremi verskimi skupnostmi zavrnila omenjeni predlog, pri čemer pravi, da predlog občutno znižuje dosežene standarde varovanja človekovih pravic v Sloveniji, kar pomeni tudi nedemokratičen poseg v zakon o verski svobodi.

V kritiki domnevnega zniževanja standarda varovanja človekovih pravic oz. nedemokratičnosti predloga je kot ponavadi prednjačila katoliška cerkev, torej tista organizacija, ki temelji na strogi hierarhiji in totalitarnost (papež Pij XI. leta 1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek) in z demokracijo nima nobene zveze. Poleg tega ta cerkev že ves čas v principu zavrača človekove pravice, razen tistih, ki so njej v korist. Govori o verski svobodi in jo terja zase, sama pa te svobode drugim ne priznava, saj prisilno krsti dojenčke in staršem grozi z večnim peklom, če ne dajo svojega otroka krstiti, ne omogoča celovitega izstopa, temveč samo formalnega, pa še pri tem izstopnike tako ali drugače ovira. Čeprav izstopniki samo izkoristijo svojo svobodo vesti, ki jo jim priznava ustava, jih cerkev kaznuje z izobčenjem oz. prekletstvom – usta pa so jo polna človekovih pravic in svobode vesti. Za nameček izstopnikom ostanejo vse dolžnosti, ki so jih imeli kot člani, seveda pa izgubijo vse pravice. Čeprav so jo polna usta tudi življenja, ne priznava pravice do življenja, saj podpira smrtno kazen, poleg tega pa v svojih temeljnih verskih spisih še danes poziva k pobijanju tistih, ki storijo razne moralne prekrške (prešuštniki, homoseksualci, čarovnice …)

Kljub takšnemu očitnemu kršenju slovenske ustave država molči in ne zagotovi uresničevanje svobode vesti, kar je njena osnovna dolžnost.

Katoliška cerkev se kot pijanec plota oklepa državnega financiranja svojih dejavnosti in ljudi. Čeprav cerkvena sfera letno dobi od davkoplačevalcev vsaj 20 milijonov evrov in je cerkveno nepremično premoženje po uradnih podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije vredno kakšnih 800 milijonov evrov, v svetu pa je vrednost njenega premoženja tisoče in tisoče milijard evrov (kardinal Vagnozzi: »Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.« Ronald Cooke, Vatican Jesuit Global Conspiracy), si ne pusti vzeti nobenega privilegija. Čeprav ob asistenci hlapčevske države na vsakem koraku diskriminira drugače misleče in verujoče, jo morajo ti kot davkoplačevalci še v 21. stoletju financirati. Nekateri si s tem celo kopljejo lasten grob, saj jim cerkev ne priznava pravice do življenja. Ni zastonj izjavil nemški zgodovinar Karlheinz Deschner: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)

Kako dolgo še bo neka zasebna organizacija držala v šahu celotno Slovenijo? Kako dolgo še bo krvava biblija ideološka podlaga na tem svetu?

Vlado Began

  • Share/Bookmark

Razmisli o bogastvu katoliške cerkve

Datum objave: 26.06.2012 ob 00:05
Kategorija: miks | Tagi : , , , , , , |

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

Spoštovani!

Sporočamo vam, da je izšla nova številka društvenega časopisa Razmisli. Gre za dvojno številko 12-13, ki je v pretežni meri posvečena bogastvu cerkve in dogajanjem v zvezi z njo.

Nekaj naslovov:

  • Šokantno: Vrednost cerkvenih nepremičnin v Sloveniji okoli 800 milijonov evrov

  • Vedno več izstopov iz cerkve

  • Nekaj dejstev o katoliški cerkvi

  • “Holding” Nadškofija Maribor

  • Ples cerkvenih številk v Sloveniji in svetu

  • Katoliško demoniziranje žensk

Časopis je izšel tako v tiskani kot elektronski obliki. Elektronsko izdajo si lahko ogledate na spletnem naslovu http://www.zrtve-cerkve.org/html/easopis_razmisli.html

Tiskano izdajo lahko dobite na stojnici Koalicije za ločitev države in cerkve, ki bo v torek in sredo, to je 26.6. in 27.6.2012, od 9.30 do 17.00 na Prešernovem trgu v Ljubljani. Na stojnici boste lahko podpisali tudi Peticijo za odpravo državnega financiranja rimskokatoliške cerkve.

O bogastvu katoliške cerkve si lahko preberete tudi na spletni strani http://www.bogastvo-cerkve.org/

Več informacij o izstopu iz katoliške cerkve lahko dobite na http://www.izstop-iz-cerkve.org/

Lep pozdrav!

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

Zanj Janja Škrjanc, predsednica

  • Share/Bookmark