Prepoved krsta dojenčkov

Datum objave: 21.05.2014 ob 17:11
Kategorija: miks

Odprto pismo v zvezi s prepovedjo krsta dojenčkov

Na Peticijo za prepoved krsta dojenčkov se je odzvalo mnogo ljudi. Nekateri to prepoved podpirajo, drugi ne, mnogi so peticijo zavrnili s svojimi argumenti, mnogi pa so jo zavrnili brez argumentov in z žaljenjem članov koalicije.

Eden izmed znanih profesorjev prava je v zvezi s krstom dojenčkov javno izjavil, da gre za simbolno dejanje. Ali gre za simbolno dejanje, če dojenček s krstom postane član oz. vernik cerkve in tudi nova stvar, ki pripada cerkvi ter brez svojega soglasja dobi obveznosti, npr.: poslušen mora biti cerkvenim predstojnikom in materialno podpirati cerkev ter vedno in povsod širiti in braniti vero. Pri vsem tem pa sploh ne more več celovito izstopiti iz cerkve, ker le-ta teh izstopov ne pozna, pri formalnem izstopu pa ga cerkev celo izobči, torej pošlje v večno trpljenje v pekel. Mnogi krščenci so bili času svojega življenja spolno zlorabljeni s strani klerikov. Ali bi se to zgodilo, če ne bi bili krščeni kot dojenčki? In, ali bi si cerkev privoščila mnoga »splošno koristna dela«, ko npr., da od države izterjuje stalen »davek« na račun krščenih, ki jih stalno prikazuje kot svoje člane? Ali bi ji zaupali certifikate in vse izgubili? Bi cerkev dobila nazaj vse in še več v denacionalizaciji? Pa izsilila še številne druge protiustavne ugodnosti?

Katoliška cerkev med drugim pravi, da je pravica do krsta otrok del človekove pravice do svobode vesti, ki jo varuje 41. člen ustave, in ki staršem zagotavlja, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim in moralnim prepričanjem; omejevanje te pravice staršev pa je poskus omejevanja svobode delovanja cerkve. Cerkvene trditve ne držijo. Starši imajo pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem, vendar pa ustava točno določa, kaj pomeni starševsko »zagotavljanje« verske vzgoje. Vsebino tega pojma določa zadnji stavek 41. člena ustave (tega cerkev očitno namerno spregleda) in je naslednja: »Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« To pa pomeni, da lahko starši pri izvrševanju pravice do verske vzgoje v skladu s svojim prepričanjem otroke samo usmerjajo, pri čemer mora biti ta usmeritev v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti in verske opredelitve. Starši torej ne morejo odločati. To je jasno razvidno tudi iz omenjenega zadnjega stavka, saj je tam govora o svobodi otrokove vesti in verske opredelitve. O tej pravici odloča izključno otrok, ko je dovolj star in zrel, kajti po 16. členu ustave mu svobode vesti ni mogoče omejiti niti odvzeti. Gre za strogo osebno pravico, o kateri ne morejo odločati niti starši. Ker dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje, je treba z versko vzgojo počakati in s tem tudi s krstom, ki je začetek članstva v cerkvi, lahko pa tudi omenjene vzgoje. Ali je v korist otroka, da takoj po rojstvu postane član organizacije, iz katere ne more ven in ki je dokazano zelo obremenjena z zločini, pa še boga so mu vsilili? Korist otroka pa je ustavna kategorija! Zato se tudi ni mogoče strinjati z mnenjem enega izmed namestnikov varuha človekovih pravic, ki je javno izjavil, da je krst dojenčkov pravica staršev.

Pravico do peticije zagotavlja ustava in zato tudi ne more iti za spodbujanje nestrpnosti, kot trdi cerkev, pri čemer seveda tudi vsebina peticije sloni na ustavnih temeljih. Zato je ob tem najmanj čudno, da znana slovenska novinarka pravi, da gre pri prepovedi krsta dojenčkov za neverjeten zdrs v ateistični fanatizem (vsi člani koalicije sploh niso ateisti), ki celo zveni fašistoidno. Če se s peticijo ne strinja, je to njena pravica, vendar pa sta izraza kot butalsko in fašistoidno deplasirana in žaljiva.

Cerkev je v času reformacije krvavo preganjala tiste, ki so odklanjali krst otrok. Očitno se to nadaljuje, vendar z drugačnimi sredstvi.

Koalicija za ločitev države in cerkve

Zanjo: Vlado Began in Herman Graber

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 21. Maj 2014 ob 17:11 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

1 komentar na “Prepoved krsta dojenčkov”

#1

Teolog Moris Hoblaj: Prisilni krst otrok ni spoštovanje otrokovih pravic

Vse več ljudi se sprašuje, kako dolgo bodo še cerkveni dostojanstveniki manipulirali vernike s populistično namenskimi frazami, kajti njihova praksa govori en drugi jezik in to je jezik kršenja ljudskih pravic svojih vernikov – npr. krst otrok, s katerim jih proglaša za večno lastnino katoliške cerkve (Codex Juris Canonici). Krst dojenčka je proti temeljnim ljudskim pravicam in se ga mora imenovati nasilni krst. To je poseg v svobodno voljo posameznika, je proti Bibliji, v kateri piše »najprej učite, šele potem krstite«, je nasilno pokristjanjevanje in je čudež, da vlade posameznih držav proti temu nič ne ukrepajo.

Toda cerkev ima o tem vprašanju povsem drugačno prepričanje. V knjigi »Pereča pravna vprašanja« avtor Stanislav Slatinek navaja, da pri krstu otrok vero izpovejo njihovi starši, ker otroci takega dejanja še niso sposobni. »S tem ko starši otroka krstijo, dejansko branijo njegove pravice. S krstom ga uvedejo v svet duhovnih vrednot in ga vključijo v skupnost vernih,« piše o stališču cerkve Slatinek. Višek omejevanja človekovih pravic pa je člen v kanonskem pravu, ki dovoljuje, da se v smrtni nevarnosti sme krstiti otroka katoliških in tudi nekatoliških staršev, tudi proti volji staršev. »Staršem, ki nasprotujejo, se s tem ne dela krivica. Krst je dejanje vere. Otroku, ki umira, se s krstom podari vera v večno življenje,« lahko preberemo v tej knjigi.

Kristus in Bog sta učila o brezpogojni ljubezni, cerkev grozi s peklom

Po nauku katoliške cerkve namreč vsi ljudje, ki niso krščeni, gredo v večni pekel. Predstavljamo si to. Nekaj milijard nekrščenih ljudi je po tej cerkveni dogmi večno prekletih in bodo deležnih peklenskih muk za vekomaj. Toda ta ista cerkev govori, da je Bog ljubezen. Ali bi si Bog res želel za svoje otroke, da se cvrejo v večnem peklu? To bi bil Bog, ki sovraži svoje otroke. To, kar počne katoliška cerkev v imenu Boga in Jezusa Kristusa, je premišljeni in namenski zločin nad Bogom in Kristusom. Vsi vemo, da je Jezus učil, da je Bog, naš in Njegov oče, brezpogojna ljubezen, ki ne pozna nobenega večnega prekletstva.

Odkod naenkrat katoliški cerkvi pekel? Tudi po Njemu ne obstaja Božja jeza in maščevanje, ampak razlaga, da so naše nesreče in t.i. udarci usode samo možni rezultati zakona setve in žetve. Odkod potem katoliški cerkvi božja kazen in božje maščevanje? In sedaj ključni vidik v tej stvari: cerkev je, znanstveno dokazano, iz Biblije izbrisala eno od osnovnih duhovnih zakonitosti, to je reinkarnacijo. Vprašanje je, zakaj so to naredili? Odgovor je, če bi cerkvene institucije začele zagovarjati reinkarnacijo, bi se ta hip njihova dogmatska hiša iz kart podrla, kajti reinkarnacija izključuje večno prekletstvo in kaznujočega »boga«. Vsak človek bi takoj zastopil, da je reinkarnacija Božja milost in pomeni, da lahko ponovno pridemo na zemljo in očistimo vse, kar smo v prejšnjih življenjih napačnega storili ali pa ne očistili, ter se po tej poti lahko ponovno vrnemo v Očetovo hišo.

Ali bodo spet začele goreti grmade?

Da katoliška cerkev spada med totalitarne režime, ne dokazuje samo prisilno pokristjanjevanje, pač pa tudi njihov pristop do ljudi, ki želijo izstopiti iz cerkve. V pričujoči knjigi lahko preberemo: »Formalni izstop iz Katoliške cerkve predpostavlja dejanje krivoverstva, odpadništva in razkola. Vernika, ki osebno, zavestno in svobodno želi izstopiti iz Cerkve, škof ali župnik najprej povabi, da odstopi od trdovratnosti in mu da ustrezen čas za spametovanje. Če kljub opominu še vedno trdovratno vztraja, se njegova zahteva po formalnem izstopu iz Cerkve ustrezno zaznamuje v krstni knjigi župnije, kjer je bil krščen.«

In potem sledi grožnja: »Izstop iz Katoliške cerkve v obliki krivoverstva, odpadništva ali razkola je hudo kaznivo dejanje proti veri in edinosti Cerkve.« Kaj pomeni pravzaprav hudo kaznivo dejanje proti veri in edinstvu Cerkve? Ta cerkvena obsodba (hudo kaznivo dejanje) nam je že poznana iz časa inkvizicije, kajti tako je bila formulirana smrtna kazen za drugače misleče in drugače verujoče. O tej formulaciji je razmišljal filozof Karl Jaspers in rekel: »Samo vprašanje časa je, kdaj bodo spet začele goreti grmade!«

Danes, ne samo po svetu in v skupni Evropi, pač pa tudi v Sloveniji, veliko stvari kaže na to, da od tega nismo tako daleč. Napredni politologi pravijo, da smo trenutno v fazi »konsolidiranja« cerkvenega premoženja in vseh vrst kapitala, ki je po vseh predpisih in zakonih politike predpogoj za inštalacijo oblasti.

Pravzaprav je to skoraj nedoumljivo: človeku, ki je bil prisilno včlanjen v neko organizacijo, mu sedaj grozijo, ko želi izstopiti in če vseeno izstopi, ga še naprej vežejo zakoni cerkve. Kakšni absurd in cinizem. In to se dogaja v enaindvajsetem stoletju tudi v svobodni in demokratični Sloveniji. Neverjetno!

Da katoliška cerkev ne jemlje resno teh izstopov, kaže tudi ta izjava iz knjige: »Po zakramentu krsta postane vernik član Katoliške cerkve. S krstom se trajno in ontološko vzpostavi zakramentalna vez pripadnosti Kristusovemu telesu, ki je Cerkev. Ta vez se imenuje tudi neizbrisno znamenje in krščenca neločljivo poveže s Cerkvijo. Kdor je veljavno prejel zakrament krsta, mu ga nobena človeška oblast nikoli več ne more izbrisati ali odvzeti. Tudi z izstopom iz Cerkve se ta vez ne pretrga. Za nekatere je to nerazumljivo in v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Dejstvo je, da duhovno članstvo v Cerkvi oziroma neizbrisno znamenje, ki se ob krstu vzpostavi, ni stvar razuma in Ustave RS, ampak je stvar vere.«

In še tale komentar iz omenjene knjige: »V Sloveniji je vse več vernikov, ki želijo izstopiti iz Katoliške cerkve zato, ker so postali člani različnih cerkvenih ločin. Taki izstopi so pogosto posledica nevednosti, bolezni, starosti in osamljenosti, zato se v praksi ne štejejo za resnične izstope iz Cerkve.«

Neverjetno, da takšna dejanja proti človečnosti in duhu slovenske ustavnosti, da ne govorimo proti duhu Desetih zapovedi in Govora na Gori Jezusa iz Nazareta, ostanejo za slovensko sodstvo neopazna.

Da je cerkev v teh izjavah zelo resna, kaže tudi misel avtorja te knjige, ki na začetku nagovori bralce z naslednjimi besedami: »Knjiga »Pereča pravna vprašanja« je šotor, kamor se je treba zateči in napisano premišljevati, da črka ne ostane »črka«, temveč da postane življenje.«

V Bibliji je priporočilo, naj izstopimo iz cerkve

Za konec še nekaj o izstopu iz cerkve: Zanimivo, da izstop iz Cerkve priporoča celo Biblija. Namreč iz Janezove apokalipse so katoliško – luteranski teološki cenzorji pozabili izbrisati naslednji nasvet: “Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge.” (Razodetje 18,4 )

To pomeni, da sta tako posameznik kot vsaka organizacija podvržena zakonu setve in žetve. Če vemo, kakšna je bila setev cerkve v zadnjih skoraj dva tisoč letih (genocidi nad ljudstvi, inkvizicija, ropanja, posilstva, pedofilija, gospodarski kriminal, neplačevanje davkov, ponarejanje dokumentov, nasilno pokristjanjevanje, cerkveni nauk, ki je v popolnem nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta, zaničevalen odnos do živali, žensk, drugih ras, podpora nacizmu in fašizmu, potvarjanje Biblije…), potem bo temu primerna žetev. Če je za verovati katoliški Bibliji, bo vsak, ki s svojim članstvom, tudi vlada s svojimi protiustavnimi dejanji (država je ločena od cerkve!), podpira to organizacijo, bo soudeležen pri tej žetvi.

Moris Hoblaj, sociolog in teolog

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !